sreda, 18. november 2015

Liturgija: po bežanju naprej, zdaj bežanje nazaj?

Spet dovoljeno „maševanje po starem“ s seboj prinaša nevarnost umevanja Cerkve po starem, a bolj kot to nas poziva k poglobitvi liturgične reforme

Gora Tabor (Izrael), mehiški romarji pri sv. maši (foto B.C.)

Kaj je sprožil Summorum Pontificum?

Povejmo naravnost, papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007, s katerim je spet dovoljeno maševati „po starem“, se pravi po latinsko, z duhovnikom obrnjenim vstran od ljudstva, je sprožil, da je tudi v Sloveniji vse pogosteje osrednji simbol koncilske liturgične reforme, se pravi, proti ljudstvu obrnjena oltarna miza, ignoriran, celo odnešen, da lahko mašnik nemoteno mašuje na nekoč „glavnem oltarju“ kazaje ljudem hrbet. Ker je dokument papeški, ugotavlja teolog Andrea Grillo (njegov blog), je sprožil še zagato krajevnih škofov, ki si ali ne upajo ali ne vedo, kako se opredeliti do tovrstnih liturgičnih dogodkov, saj nočejo biti „proti papežu“.

Papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007 je sprožil močno teološko debato ali kar polemiko na več frontah in v več deželah. Tudi v Sloveniji, vendar pri nas na „slovenski način“, se pravi, šepetaje, v anonimnih spletnih zapisih, v posvečenih krogih, opravljivo preštevajoč „one, ki hodijo na latinske maše“ in „moderniste, ki so nori na koncil“, ne pa na odprtem prostoru javne besede.

Poskušajmo v tem kratkem članku zaobjeti vsaj nekaj dilem, ki so se odprle, v upanju, da bo v prihodnje tudi na Slovenskem debata bolj jasna in frontalna. Naš izhodiščni stav je, da zadeve z „mašo po starem“ po milimetrih uhajajo iz vajeti, da torej na dolgi rok škodijo koncilski prenovi v celoti. Zato ne bomo posegali po teologih iz okolice kardinala Raymonda Burkea, pač pa bomo „tendenciozno“ povzeli dva avtorja, ki sta okvirno podobnega mnenja. Enega polemičnega, kar pristoji duhovniku iz delavskega in pristaniškega mesta, kot je Genova, drugega umirjenega in spravljivega, kar pristoji upokojenemu rimskemu profesorju.

Farinella: nevarnost dveh liturgij in dveh ekleziologij

Paolo Farinella, ligurijski duhovnik in publicist (njegov blog), je bil nemara najbolj odločen in glasen kritik papeža Benedikta XVI. zaradi objave Moto propria Summorum Pontificum. Njegov osnovni argument, ki ga razloži v knjigi Ritorno all'antica messa: nuovi problemi e interrogativi (sl. Vrnitev k maševanju po starem: novi problemi in vprašanja), je, da smo se znašli v protislovni situaciji, saj imamo zdaj dvoje bogoslužij. Farinella namreč meni, da je uradna „izrednost“ latinske maše boljkone fasada, v bistvu pa se vzpostavlja izredna forma ob bok redni kot njej enakovredna.

Če bi šlo le za dva načina obhajanja istega bogoslužja (npr. meniška in skavtska maša znata biti precej različni po pristopih in izvedbi, a obe ste še vedno v isti temeljni koncilski obliki), bi to še šlo. Zdaj pa smo priča dvema liturgičnima konceptoma, ki sta globoko vsak sebi. Izraz liturgija je v koncilskih dokumentih razumljen kot „nadaljevanje velikonočne skrivnosti“, v predkoncilski miselnosti pa bolj kot obred ter njega mistika in estetika. Skratka, Farinella meni, da je predkoncilska latinska maša tako drugačna od pokoncilske, da obe sobivati ne moreta. Cerkev je zato v nelogičnem stanju, ko poskuša imeti eno liturgijo - ima pa dva misala.

To seveda ni vse. Na dolgi rok se s povratkom v staro formo igramo s celotnim 2. vatikanskim koncilom. Z dvema misaloma nastaneta dve liturgiji, z dvema liturgijam pa dve ekleziologiji. Predkoncilska liturgija bo nujno za seboj potegnila predkoncilsko ekleziologijo. S tem pa: zbogom koncil, in dober dan, „Introversa Ecclesia“ (sl. introvertirana oz. vase obrnjena Cerkev) - kot je je označil Andrea Grillo, laiški teolog in profesor zakramentalke pri Sv. Anselmu v Rimu, sicer odločen kritik vračanja k maševanju po starem.

Augé: nadaljevati koncilske smernice

Matias Augé, Katalonec in klaretinec ter upokojeni profesor liturgike (njega učenec je bil tudi celjski škof S. Lipovšek), ki pri svojih letih še vedno redno piše blog Liturgia Opus Trinitatis (link na blog), je za lansko februarsko številko revije Vita pastorale v članku Tra fuge e ritorni (sl. Med bežanjem in vračanjem) zapisal: “Zavedamo se, da 2. vatikanski koncil, zlasti njegova liturgična reforma, četudi je obogatil življenje Cerkve, ni imel časa, da dozori in pokaže vse svoje sadove. To je petdeset let bežanja naprej in vračanja nazaj, pravilnih in zgrešenih pospeškov ter včasih tudi potrebnega zaviranja.

Vendar se Augé ne vda. Koncilske smernice je treba nadaljevati. Namesto vročega polemiziranja na eni in vračanja nazaj na drugi strani Augé vidi štiri „senčna polja“, kjer koncilska liturgična reforma mora še dodatno dozoreti:
  1. Dejavna udeležba vseh. Dejavna udeležba vseh navzočih je veliki ideal koncilske reforme, vendar je po eni strani kje komaj prodrl, drugje pa so ta ideal banalizirali s spreminjanem sv. maše v festival in happening. Liturgija je po svoji naravi dejanje (akcija), zato mora vse ljudstvo biti dejavno (aktivno), ne samo v smislu kontemplativnega zrenja, pač pa tudi v gestah in besedah.
  1. Ne vtekati v polja drugih. Prevečkrat duhovnik dela, kar je laikovega, in laik, kar je duhovnikovega. Augé na tej točki predlaga, da se držimo navodila Ecclesiae de Mysterio, ki ga je izdala Kongregacija za duhovščino l. 1997. V navodilu je med drugim rečeno, da naloga duhovnika ni, da nadomešča krstno duhovništvo vsega božjega ljudstva, pač pa da pomaga, da to duhovništvo tudi v liturgiji pride do polnega izraza. „V nasprotju z duhovniško identiteto je, če poskušamo vzpostaviti sami sebe kot protagoniste liturgičnega dejanja,“ nenazadnje uči sam Benedikt XVI..
  1. Najti smisel in vlogo obreda. Po neki raziskavi je zanimanje mladih Italijanov za obred (ritualnost) v zadnjih letih padlo za 43 %. Augé to pripisuje tudi preveliki ležernosti v obhajanju pokoncilskega bogoslužja in preveliki personalizaciji (prilagoditvi) obreda željam posameznikov in skupin. Obred je občestven, to pa tudi pomeni, da se drži splošnih predpisov.
  1. Smisel za sveto. Summorum Pontificum iz l. 2007 poudarja svetost (it. sacralità) obhajanja sv. maše. Kaj je ta svetost, se vpraša Augé. Odgovor najde v tradiciji, kjer svetost obreda pomeni „spoštljivost do Boga“. Površno, hitro, tehnično maševanje duhovnika, pa tudi preveč banalna udeležba ljudstva poškoduje to svetost. Na nas je, da spet najdemo svetost obreda.
Kot vidimo, častitljivi liturgist Matias Augé, v zadnjih dveh točkah implicitno pove, da je razumljivo, da se nekateri hočejo vrniti k tridentinski maši, saj se predstavlja kot maša, v kateri je obred še obred, sveto še sveto. Četudi se ne strinjamo za vse večjo popularnostjo, menda „izredne“, maše po starem, lahko iz želje po njej razberemo smernice za poglobitev liturgične reforme 2. vatikanskega koncila.

* Ta članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (5/2015), katere tema je imela naslov Liturgia semper reformanda (ves čas prenavljajoče se bogoslužje).

1 komentar:

  1. Lepo da pišemo skorajda istočasno o podobnih rečeh (http://klatezevaklop.blogspot.si/2015/10/iivk-za-danes-liturgicna-prenova_29.html), človek bi rekel, da smo se dogovorili. No, po vašem zapisu me zna kdo označiti za modernista, norega na koncil, pa nič zato. Se ne bi sramoval tega izraza.
    Je pa zanimiv ta fenomen tihega, skritega, velikokrat anonimnega, širjenja ideje o vzvišenosti prejšnjega obreda, pozabivši, da za reformo, ki jo je naredil IIVK, stoji liturgično gibanje in ne neka muha enodnevnica.

    OdgovoriIzbriši