četrtek, 01. avgust 2019

Ruska kapelica kot konstrukt in kot milost



Letošnji obisk Rusov pod Vršičem je ponudil izjemno duhovno in ekumensko dogajanje. Poleg samih ruskih molitev po pravoslavnem obredu pri kapelici, je bilo v Stični izpeljano odlično krščansko ekumensko srečanje deloma molitvene, deloma študijske, deloma družabne narave (spletno poročilo Družine).

Toda kaj od tega ste izvedeli iz velikih in vplivnih slovenskih medijev? Se nam z Rusko kapelico vsako leto znova na nek drug način ne dogaja Laura Bush, ki je l. 2001, ko je njen mož George W. Bush, predsednik ZDA, v Sloveniji srečal ruskega predsednika Putina, obiskala Marijino svetišče na Brezjah, pa so mediji to zamolčali, menda zaradi spoštovanja do njene zasebnosti? Tiste zasebnosti, ki je tednik Družina »ni spoštoval«, ko je čez nekaj dni objavil reportažo Laurinega obiska na Brezjah, ne da bi ga kasneje doletele sankcije Bele hiše ali klana Bush. 

Pomnimo. Dogodek z Laurinim izginotjem je mojstrsko uporabil in obdelal pisatelj Drago Jančar v eseju Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev (link).


Sindrom »izginotja Laure Bush« oz. ko Boga ne sme biti

Sindrom »izginotja Laure Bush« ima v naših medijih in šovih dolgo brado. Naj navedem one, ki se jih spomnim iz prve: 
  • med Clintonovim obiskom Ljubljane niso prevajali Clintonovega vzklika »God bless Slovenia«;
  • časopis Delo ni hotel k osmrtnici matere več znanih štajerskih duhovnikov na njihovo izrecno prošnjo pristaviti znamenja križa;
  • ko sem nekoč v oddaji Dobro jutro, v katero sem bil povabljen kot teo-log (bogo-slovec), izustil ime »Bog«, me je voditeljica urno prekinila; (Pozor! Ista oddaja, v kateri je kakšno leto kasneje titoist Ivo Godnič ob smehu iste voditeljice predlagal novo genocidno zapolnitev rovov v Hudi jami.)
  • podnapisi televizijskih nadaljevank na Kanalu A so svoj čas (morda še vedno) ime »Bog« redno pisali z malo začetnico: »bog«, kar je proti slovničnimi pravilom; po isti logiki bo morali tudi ime »Alah« pisati z malo, a to je druga pesem;
  • ko se je košarkar Anthony Randolph zahvalil Bogu, da je Slovenija evropski prvak v košarki, so ime Boga prevajali z »višja sila«;
  • sploh ima zgodba o Sloveniji kot evropskem prvaku v košarki močno krščansko-duhovno noto, pa o tej temi ni kolumn in esejev; sploh je v slovenskem vrhunskem športu več duhovnosti, kot se komu zdi; 
  • ko je pred kratkim Egan Bernal po osvojitvi Toura po Franciji najprej po katoliško prekrižal svojo družino, so govorili xy stvari;
  • gledaš oddajo o romarski Jakobovi poti, pa se čudiš, kako jim uspe, da v njej ne omenijo Boga, zaradi katerega ta pot sploh je.
Preprosto povedano: ta prostor ima težavo z Bogom (prim. blog Tri težave z Bogom) in tudi Ruska kapelica je žrtev te težave! Naš politično-medijski režim na zaveden ali na nezaveden način sledi ostri sekularni agendi odrinjanja religije iz javnosti. Upam reči, da niti ne sekularni, saj sodobna sekularnost zna na koncu biti dobra za religijo, temveč sledi kar agendi jeznega ateizma. Jezni ateist ob Bogu postane zafrustriran, razdražen, ohol. Pomislite na minulo debato o financiranju zasebnih osnovnih šol! Ali ni tam nekje spodaj ves čas brbotala stara ateistična jeza?


Ruska kapelica kot konstrukt

Ostanimo pri kapelici pod Vršičem. Medijska slika okrog Ruske kapelice je bolj konstrukt kot slika. Če bi bila slika, bi nam pač bilo prikazanih 50 % slike, saj bi duhovni del ostal odrezan. Ker je konstrukt, smo na slabšem.

Že izraz »spominska kapelica« je konstrukt. Kapelica ni »spominska«, saj je že pred usodnim plazom pravoslavnim vojnim jetnikom služila za molitev. Za molitev služi tudi zdaj. Pod Vršič je moral priti sam »ruski car« Vladimir Putin, ki se je v brk njemu vdani lokalni ateistični eliti križal, da je molitveno naravo kraja videla tudi širša javnost iz slovenske »gubernije«. Vztrajanje zgolj v njeni »spominskosti« torej jemlje kapelici, kar je na njej božjega.

Podobo velja za pridevnik »ruska«. Snežni plaz je zasul tudi mnogo Ukrajincev in pripadnikov drugih narodnosti, ki so takrat služili v carski vojski. Dejan Steinbuch na Portalu Plus piše (link):
povsem razumem mojega prijatelja, ukrajinskega veleposlanika pri nas. Mykhailo Brodovich lahko vsako leto zadnji julijski vikend nejevoljno spremlja monotoni medijski pomp okoli Ruske kapelice, narediti pa ne more nič. Ne pomaga, da je že neštetokrat opozoril vse mogoče "deležnike" v Sloveniji, da je bila nacionalna sestava carske vojske pisana in da je plaz pod Vršičem zasul tudi veliko ukrajinskih vojakov, ki so se borili v Nikolajevih uniformah. Ne pomaga, ker ga nihče noče slišati.

Ko sem l. 2014 s skupino skavtov slučajno prišel na tisto leto zelo skromno obiskano pravoslavno bogoslužje pri Ruski kapelici (slika zgoraj), me je presenetilo dvoje: to, da sam, pa se imam za informiranega, nisem vedel, da to bogoslužje v taki obliki sploh je; ter to, da so se na parkirišču važile dolge zastave novomeškega farmacevta Krka in čakale na razvpito civilno dogajanje, ki se je odvijalo tisti popoldan. Konstrukt okrog Ruske kapelice ima torej dve strani: tako kot potisne v nepomembnost duhovno plat dogodka in zamolči Ukrajince (pars destruens), tako poudari njegovo politično (in ekonomsko) plat ter do nebes povzdigne Rusijo (pars construens).

Ko pride pod Vršičem do takšne visokonapetnostne sprege med kapitalom in politiko, med vele-Rusijo in načeloma evroatlantsko mini-Slovenijo, bi moralo slovensko novinarstvo striči z ušesi kot malokdaj. Ruska kapelica bi morala dominantni tok slovenskega novinarstva spodbuditi, da razišče konstrukt, ne pa da ga pomaga izgrajevati.


Ruska kapelica kot milost

Pred kratkim sem na Radio Ognjišče med drugim govoril o Ruski kapelici (link). Bil sem »šarf« podobno kot na tem blogu. Sem pač izražal ogorčenje zaradi zametovanja duhovnega in zaradi medijsko-političnega konstrukta. Nakar sem se pogovarjal z upokojenim celjskim škofom Stanislavom Lipovškom, v slovenski Cerkvi zadolženim za ekumenizem. Slednji mi je med drugim razložil vidike Ruske kapelice, ki jih seveda sledeč slovenskim medijem ne moreš videti.

Ruska kapelica je milost. Tu je ekumenizem. Neumetnih in pristnih priložnosti za srečanje pravoslavja in katolištva, kot jih ponuja Ruska kapelica, v tem delu Evrope ni veliko. Ekumenizem okrog Ruske kapelice pritegne tudi evangeličane, tako da so vse tri velike veje kalcedonskega krščanstva ob tej priložnosti skupaj. Ruske kapelice kristjani zavoljo Kristusovega naročila, naj bomo eno, ne smemo izgubiti.

Ruska kapelica je milost, kajti odpira se k drugim veram, zlasti islamu, katerega predstavnik kdaj sodeluje na duhovnem dogajanju (slika spodaj: Celje, december 2015, medverski posvet tudi glede Ruske kapelice). Nenazadnje so na soški fronti umirali tudi muslimani, nenazadnje so v času prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom muslimani imeli mošejo. Muslimani in kristjani združeni v žalostnem spominu in svetli želji po dobrem, skratka. Kdor ima rad mir v svetu, ima rad takšne medverske dogodke. Vlivajo optimizem.

Ruska kapelica je milost slovanstva. Znotraj slednjega še milost rusko-slovenskega prijateljstva. Zakaj ne? 

Pravi zgodba, kako so sam presvitli avstrijski cesar Franc Jožef nekoč prišli v dolino Ziljsko in prejeli poklone tamkajšnjih svetnih in duhovnih oblasti. Pozdravila jih je tudi pesem slovenskega življa, pa so bili začudeni nad tem in so dejali: »Nisem vedel, da tudi tod živijo Slovani.« Blizu cesarja je stal slovenski duhovnik Matija Majar, oni, ki je prvi objavil program Zjedinjene Slovenije, in brž podal pojasnilo: »Od tod do Kamčatke, vaše Visočanstvo.« (Prim. blog Od tod do Kamčatke.)

Majar je lisičje zvito germanskega cesarja spomnil, da Slovani nismo kar tak, pač pa smo veličastna geografska in demografska zgodba o uspehu. Bodimo ponosni! Potem ko smo ušli skušnjavi, da bi nas najsilnejši med nami stlačil v male in velike gubernije, zakaj ne bila Ruska kapelica priložnost, da se vsi Slovani začutimo kot bratje?



* Foto: nad člankom iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1, pod člankom iz arhiva Branka Cestnika.

6 komentarjev:

  1. Dobro je povedal, pater. Poslušal sem ga že na Ognjišču, dva dni nazaj, ista tema. In po Velikonočnem kesanju prvi živi prispevek spet.

    Sam pa takole razmišljam, če smem: že dvajset let sem gledal tako patra, kaj šele škofe, če so kdaj na TV prišli, in na koncu vedno "klel", ker niso niti ena same samcate drobne, tihe, skrite, jasne besedice rekli: Kristus. Ali: Bog. Kje da bi si upali reči, da je Jezus Odrešenik. Zakaj je to tako? Ker Ga nikoli niso ne videli in ne slišali. Samo brali so o Njem. Zato jih je na TV strah zatrobentati po nadangelsko.

    Savel pa je šel preganjat kristjane v Damask, in ker je bil tako strasten v iskanju Gospoda, se mu je Gospod razodel in po treh dneh in malo rehabilitacije, je Pavel, Apd 9,20:

    "Takoj šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin."

    TAKOJ je šel v cerkve in stolnice in hitro morilsko razpoloženim Judom začel apologetsko dokazovati, je Jezus Kristus Božji sin in Odrešenik, ki Ga čakajo. Za ta dosežek od morilca kristjanov do največjega med apostoli, je potreboval, skupaj z dopustom - morda 5 dni!!!! Od kod mu ta pogum in moč? Ker je VIDEL Gospoda.

    Kdor pa Ga ni videl, ne tako, ne drugače, ne v svojem srcu, je pa le uslužbenec Cerkve, ki v duševnih stiskah služi svoj kruh in se mu gate tresejo, ko je treba nekaj duhovnikov po farah prestaviti. Takrat si govorijo: "Jezus je bil križan, tole pa je moj križ, ki je večji od Njegovega!"

    Kakorkoli: se rojeva Novi pater Cestnik, ki bo imel odslej težave na omizju z Golobičem in bivšim ministrantom Kekom, ker bo, tudi med zrezkom in pivom, vse pokomentiral tudi z Božjo Besedo? Bo končno postal tam nepriljubljen, kar bi bil znak, da je Živ v Bogu? Kdo ve, Bog ve.

    Antisekularizacija je velika Ljubezen do duš naroda, ki so vse globlje v demonskem življenju. Kamor pridem, najdem ljudi, ki otroke pohabljajo v demone in se odkrito zoperstavljajo Bogu, Cerkvi in pravičnosti. Nenehno so razdraženi, bojeviti, krivični in posmehljivi do Besede Življenja. V taki atmosferi pomagati dušam, da vsaj slišijo za rešitev - Gospoda - je velik izziv, ki pa je izvedljiv, če le delaš obratno od PIP-a. Tam ste sklenili:

    "Pridite in poglejte! Poglejte: mi nismo našli še ničesar (Boga), pa Ga zdaj skupaj iščimo! To bo žur!"

    Lej, stari, vsi s palicami brez Živih ovac: ne organiziraj zlatokopa, če sam nisi našel zlata, sicer te kompanjoni kmalu razsekajo na kose in si razdelijo tvoj edini zlati zob! Ki si ga dobil ob posvečenju in ga imaš le za mletje zastonjske hrane.

    Dobro je povedano, pater, a brez jeze ni oznanjevanja. To pa mora biti jeza iz Ljubezni. Sveta mora biti. A zakaj so v sedemdesetih letih na poooolno hodili v bogoslovna semenišča, danes pa ne? Ker še niso bilo objajčeni! Niso bili objajčeni, zato so svojo moško naravo boja proti zlu usmerili v svoje duhovništvo! Na tak način so se uprli, medtem ko so drugi pir žulili z demoni. Danes pa je doba prostitutne teologije, vse je Buda, vse je Braman, vsi smo enaki, ni več plusa in minusa, luč je ugasnjena in v temi smo vsi isti. Le zakaj bi danes kdo postal duhovnik, če se nima boriti za nič in proti ničemur? V tej mlakuži je brezverstvo edini rezultat. In Cerkev sodeluje.

    A zgornji tekst je vendarle en kih, podoben sveti jezi, ki bi morala roditi notranji duhovni upor, upor pa rodi svetnike, ki pomagajo dušam ven iz ujetosti, tesnob in večnega trpljenja. A en kih na leto ni nič. Kih ni upor. Jezus se je svetu uprl, ker svet je od hudega. Kdor pa gre s svetom vštric - le komu tak služi? Sem gruntal, kako so škofje malo potrebo zadržali gor na odru pri kapelici, ko je Putin zamujal dve uri? To me je najbolj skrbelo. Je povedal policaj: za to imamo hlačne plenice.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Joj dragi Jona, pa kdo si ti, da lahko spet in spet takole vsepovprek sodiš in ocenjuješ druge ljudi ter kdo je in kdo ni srečal (videl, slišal) Jezusa in kakšen odnos ima kdo z Njim? Meni izgleda to kot neverjetno velika nadutost ali pa kot bolezen. In nič svetniškega ne vidim v tem tvojem pisanju - ko že toliko govoriš o svetnikih.

      Izbriši
  2. Kar sem včeraj namignil, danes levo Delo potrjuje. Branko je v radijskem komentarju na Ognjišču omenil, da parkrat na leto gostuje v levem štajerskem časopisu, 'da se vsaj takrat krščanska misel sliši', je rekel, če se prav spomnim.

    In glejte, tega bo vse več: ateisti prehajajo na študij Evangelija, da bodo skupaj z nedoumljivim papežem lahko indoktrinirali narod za levičarske ideje o "vsespološni strahoviti medsebojni ljubezni in bratstvu" - znotraj kraljestva teme. Takole je danes napisalo Delo pod naslovom "Zadrege s Kristusovim štetjem":

    "Mar levičarji ne berejo evangelijev? Nikoli ne zasledim, da bi iz njih povzeli kak citat, ki bi jim bil kot pisan na kožo. Ne morem se načuditi dandanašnjim levičarjem. Jezus jim je lahko močno orožje v boju proti globalno nepravični družbi. Zlahka bi ga subverzivno vzeli iz rok desničarjem."

    Pa gruntam, da bi največ citatov iz Pisma, ki bi bil tem brezbožnežem "pisan na kožo", lahko vzeti tam, kjer je Jezus Gospod nagovarjal farizeje in saduceje. Npr. Jn 5,37- :

    "In tudi Oče, ki Me je poslal, On je pričeval o Meni: vendar vi niste NIKOLI slišali Njegovega glasu ne videli Njegovega lika. In tudi nimate Njegove Besede, ki bi OSTAJALA v vas, ker ne verujete Tistemu, ki ga je On poslal. Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o Meni. Toda vi nočete priti k Meni, da bi imeli Življenje.
    Ne sprejemam slave od ljudi; sicer pa vas poznam: v vas NI Božje Ljubezni."

    Ne študirajte Evangelija da bi pokrili svoje brezverne domislice, kajti karma za takšno podlo delovanje je strahovito slaba! Vsaj to bi se levičar lahko naučil od padlih vernikov Cerkve, saj so nam povsod na očeh!

    Uporabil sem besedo karma, ker naši po-komunisti dobro sprejemajo besede kot so: kazen, usoda, bioenergija, nekaj zgoraj, božično drevesce, bogpomagaj, Ruska kapelica in podobne, ki so že v domeni agnostike. Dobrodošli, a vaša duša bo Mirna in vesela le, če se OD VSEGA SRCA priklonite pred podobo Jezusa Odrešenika, ter absolutno popolnoma zaupate v Njegovo Besedo. Takrat bosta zavist in jeza splahnela in vsaj za hip bo duši dano spoznati, kaj pomeni biti "bratje v Bogu". Kar pa je že domena Nebeškega Kraljestva, ne več današnje Cerkve.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hm, med tem ko berem cestnikov blog, se avtobus ravno ustavi pri kebabu.. Pomenljivo. Danes mora student ljubljanske teologije med studijem moliti za vero, da je med ucenjem ne izgubi.. Veliko modroslovja, premalo Jezusa..

    OdgovoriIzbriši
  4. Hello,
    Many thanks to you Martine for telling me about Mr Jacques DELAROSIERE. He is truly the messiah just as you have said so well. He granted me in less than 48 hours

    a loan of 180,000 euros on a low interest rate of 3% per year that I will repay over a period of 5 years and I have several colleagues who also received their

    ready at his level.
    I thank you again because it is because of you that I arrived there, and I owe you a service since I was in a financial stalemate with three

    children because my husband died last year in a traffic accident and I was crumbling under debts but today thanks to your testimony, my children and

    I have been smiling again and we are currently living in our house. I am posting this message because I promised to give it also as a testimony if I received

    my credit. I strongly advise you to address him and you will be satisfied but attention to you who do not like to repay the credits has good date.
    I can leave you his contact address email / banque.generale@gmx.it


    I apologize for the inconvenience and thank you for your understanding

    OdgovoriIzbriši