 |
| S Šmartinskega jezera, foto B.C. |
Z zdajšnjo gospodarsko krizo in z visoko stopnjo mladinske brezposelnosti je padlo kar nekaj družbenih in življenjskih ideologemov (idejnih vzorcev, predstav). Med njimi ideologem o informiranosti. Reklo se je, da bo prihodnost mladih odvisna od njihove zmožnosti za iskanje in rabo informacij. Informacija je moč, se je pojasnevalo in zato vzpodbujalo k rabi interneta. In res. Slovenci so po rabi interneta že okrog l. 2000 dohitevali in celo prehitevali bolj razvito soseščino (npr. Italijo). Ideologem je deloval. Zdelo se je, da dobro informiranemu ni usojeno kaj drugega kot uspeh. Potem je nastopila kriza in najbolj informirana (vsaj po info-statistikah) ter najbolj izobražena (vsaj po številu diplom, magisterijev in doktoratov) generacija se bo v zgodovino zapisala kot v zadnjih desetletjih najbolj brezposelna.
Poleti l. 2008 (nekaj mesecev pred udarom krize) sem v Družini objavil zapis Manj, boljše, tišje. Ugotavljam pre-komuniciranost in podajam tri majhne nasvete. Zapis izpred 5 let:
Informacija danes boleha za podobno
porabniško požrešnostjo kot druge človekove dejavnosti. Vrhovni
zakon je količina. Tega ne skrivajo niti mediji, ko oglašujejo
samega sebe. Spomnimo se slogana: “Koliko informacij lahko
prenesete?” Kot da je človek suha in žejna zemlja, ki jo lahko
napoji le velikanska količina podatkov! In oglaševanja internetne
TV: “Trenutek, o katerem sanjarite ves dan!” Kot da je smisel
človekovih dni ta, da se zvečer vrže v naslanjač in se s pivom v
eni roki ter daljincem v drugi skrči v držo zarodka!
Ljudje nasedejo in mislijo, da morajo
slišati in videti čim več poročil, da morajo prebrati čim več
tiska, da morajo biti čimbolj “multimedijski”, čim bolj
bombamdirani s smsi in e-maili. Le tako bodo “in”, le tako bosta
njihov um in čutenje imela vsebino. Druge je strah, da bodo
izviseli, če ne bodo videli vseh nadaljevank in leteli ob vsakem
filmskem hitu v kino, oziroma, če ne bodo imeli vsaj več sto enot
obsežne zbirke dvx filmov in več tisoč enot obsežne zbirke mp3
datotek. Tretji bodo isto količinsko naravnanost pokazali v visoki
kulturi in se spremenili v požiralce jazz, dramskih in likovnih
dogajanj. Ni ga dogodka, da ne bi bili zraven. Toda v pogovoru z
njimi ne boš imel občutka, da so zaradi velike količine
konzumirane kulture kaj bolj umirjeni in pronicljivi.
Človek je zmožen nekemičnih
odvisnosti in odvisnost od informacije, oz. širše, od medijev in
umetnih dogodkov je ena takih. Kot vsaka odvisnost tudi ta človeka
obuboža in dela ranljivega za zunanje pritiske. Obuboža - ker
količina podatkov ne zagotavlja modrosti, multimedijska oprema pa še
nas ne rešuje samote, velikokrat obratno. Dela ranljivega – ker bo
na račun našega hlastanja po medijskih vsebinah nekdo lepo
zaslužil. Bolj bomo odvisni, večja bo njegova moč nad nami.
Kako veliki so ti pritiski, se lahko
prepričamo vsak dan, ko odpiramo poštne nabiralnike. Tu je cela
horda reklam in brezplačnikov, ki jih v našo hišo nihče ni
povabil. Poštni nabiralnik, ki je tudi simbolna točka stika malega
človeka z velikim svetom, postaja vse bolj podoben kanti za smeti.
Človek spoznava svet in se z njim pogovarja preko kupa info-smeti,
svoje proste trenutke pa zapravlja z info-opijati. Bo to končni
rezultat t.i. informacijske družbe?
V komunizmu smo bili “uniformiranci”,
zdaj postajamo “informiranci”. Občutek, da smo zaradi obilice
informacij bolj svobodni, je varljiv. Nobena informacija ni
nevtralna. Vsako je nekdo spočel, nekdo oblikoval, nekdo podal. Za
vsako informacijo nas je nekdo motiviral in izučil, kako naj jo
obravnavamo. Brez pretoka informacij svet seveda ne funkcionira. Bolj
je družba kompleksna in tehnična, večja mora biti njena
informacijska zmogljivost. Toda nad vse se vedno mora dvigovati
človekovo dostojanstvo.
Kako se zavarovati? Kako uiti
info-odvisnostim? Tri načela:
1. MANJ! Navaditi se na uporabo manj medijev. Navaditi se na resne medije, pa še te jemati s kritično distanco, četudi so nam svetovnonazorsko sorodni. Sploh se izogniti količinskemu imperativu. Dovolj je ena dobra informativna oddaja na dan, nekaj glasbe čez dan, en dober film na teden, en dober kulturni dogodek na mesec, en mega estetski dogodek na vsake kvatre.
2. BOLJŠE! Nikakor se navaditi na medij, ki vzbuja nizka čustva in znižuje družbeni dialog. Taki so mnogi internetni forumi pa večina rumenega tiska. Tak zna biti tudi agresiven politični tisk. Spremeniti osebno raven branja nekega medija. Ne ostajati zgolj pri črnih kronikah in udarnih naslovnicah. Povečati zanimanje za reportažne in komentatorske zvrsti. Učiti se kreativnega in kritičnega pristopa. Pozor! Tudi visoka kultura ima svoj oddelek za propagando. Rada se okliče za avantgardno, raziskovalno, nadnivojsko. Ker to ni, te pušča praznega.
3. TIŠINA! Vsaka intelektualna in čustvena vsebina potrebuje čas za predelavo, za čiščenje in ponotranjenje. Če gledamo tri filme zapored, nismo od nobenega nič dobili. Če gledamo enega, nato pa nekaj dni pustimo, da se “usede”, nas bo obogatil. Duša potrebuje premor in tišino, da obvlada samo sebe in da postane sama sebi podobna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar