nedelja, 03. november 2013

Ateist - otrok Cerkve?

Vojnik, foto: B.C.

Drugi vatikanski koncil je zapisal, da je ateizem „eden najresnejših pojavov našega časa“, a obenem priznal, da je lahko dobronameren in voden iz iskrenih humanističnih nagibov.* Koncil priporoča, da naj ateizem pozorno preučujemo, ga bolje spoznamo in z njim stopimo v dialog. V desetletjih po koncilu je zato vzniknilo nemalo knjig o odnosu vera - nevera, krščanstvo - psihoanaliza, krščanstvo - marksizem. Posebej so se temu po izrecnem naročilu papeža Pavla VI. posvečali jezuiti in na njihovi rimski univerzi Gregoriana so imeli poseben oddelek za študij ateizma in marksizma. Na Slovenskem je takrat veliko delo na tem področju opravil Anton Stres, kasnejši ljubljanski nadškof.

Eden pomembnejših katoliških avtorjev tistega časa je tudi Belgijec Antoine Vergote, učenec Lacana in specialist za psihoanalizo. L. 1983 je izdal knjigo Religija, vera, nevera. Psihološka študija. V njej podaja tri psihološke tipe nevere: nevera razočaranih (déception), nevera razdraženih (ressentiment), nevera brezbrižnih (indifférence).

Razočarani nevernik se po Vergoteju porodi iz spoznanja in izkustva, da religija ne nudi rešitve na njegova pričakovanju po miru, blagostanju, zdravju, pravici. Religija nastopa kot neizpolnjevalka želja in kot nemočna pred problemom zla, zato jo velja zavreči.

Razdraženi nevernik prihaja iz izkustva, da mu vera krati svobodo in osebno dostojanstvo. Religija je tu kot kaznovalka in dušeča nadzornica, zato se ji je treba upreti, jo celo sovražiti.

Brezbrižni nevernik vznikne v praznini, ko religija več nima moči, da bi nagovorila. Dramatično fazo odnosa do nje so dali skozi že njegovi predniki. Religija je nepomemben dejavnik in brezbrižnež se z njo preprosto ne ubada.

Na Slovenskem bomo gotovo našli vse tri psihološke profile nevernega človeka. Glede na to, da tudi mednarodne raziskave zaznavajo pri nas veliko stopnjo dvopolnosti (polarizacije) in veliko stopnjo bojevitosti med obema poloma (kulturni boj), lahko sklepamo, da bo pri nas več razdraženega vernika kot drugod. Opažamo, da slovenski ateist v veliki meri sebe razume kot anti-teista, kot nekoga, ki je na prevladujočo katoliško religijo in „njenega Boga“ enostavno jezen. Zamera je tolikšna, da prehaja tudi na naslednji rod ateistov, ki osebnega stika s katolištvom več ni imel. To je generacija, ki bi praviloma morala biti do religije brezbrižna, a je na religijo enako jezna kot nje očetje.

Temu gotovo pripomore močna levičarska antiklerikalna ideologija, močna politizacija vseh vprašanj povezanih z vero, dobršnemu delu intelektualcev priučeni, če že ne preko slovenske inačice „sociologije religije“ vcepljeni protikatoliški refleks. O njem je pisal Bernard Nežmah l. 2001 takole: “Zadošča katerikoli izmed teh vzklikov in človek na Slovenskem že potegne svoj revolver. Antiklerikalni, seveda. Z enim stavkom, ki ne potrebuje nobenih argumentacij ne pojasnjevanj, je izvedena splošna mobilizacija proti notranjemu sovražniku.” Nežmah vpraša: “Od kod ta potreba obsesivnega omejevanja cerkvenega?” Ter odgovarja: “Izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.“***

Vendar celotnega pojava „razdraženih nevernikov“ to troje še ne pojasni. Gre za nekaj globljega. Gre za ranjenost, ki ji še ne vemo dati imena. To ranjenost sta se tranzicijska politika in ideologija naučili po potrebi odpirati in zapirati, z njo sebi v prid manipulirata****, nista pa ne njen stvarnik, še manj njen zdravnik. Na potezi za pogumen in očiščujoč razmislek je predvsem Cerkev. Kakorkoli obračaš in četudi ni pričakovati, da se bodo k njej vrnili, so tovrstni ateisti njeni otroci. Slednji seveda pravijo, da temu ni tako. Ampak, če ne drugega, je jeza tista, ki jih izdaja.


* Prim. CvSS 19-21.
** Antoine Vergote: Religion, foi, incroyance. Étude psychologique, Pierre Mardaga, Bruxelles 1983.
*** Bernard Nežmah: Anticerkveni refleks, Dnevnik, 12.4.2001.
**** Šolski primer manipulacije je zadnje opletanje glede davka na sakralne objekte. Po „kao“ grožnji, je sledila „kao“ pomilostitev; davka torej ne bo, čeprav se je vedelo od začetka, da ga ne bo; „cerkvena tema“ je ob lakajski asistenci Dela in drugih medijev še enkrat služila kot dimna zavesa za vladne manevre ter kot strelovod za vznemirjeno javnost. Več o tem v komentarju Bogomirja Štefaniča: Neizjemnost izjeme, Družina, 27.10.2013.

11 komentarjev:

  1. No, takšni kot je cestnik, razmišljajo povsem narobe in zato nekrščansko.
    1. »Tako v Evropi kot v svetu obstajajo trije psihološki tipi nevere; razočarani nevernik, razdraženi nevernik in brezbrižni nevernik.« To je prva cestnikova laž, na kateri gradi lažnive dokaze. Jezus je rekel, da ne moreš svojemu bratu reči, da je ateist ali brezbožec ali nevernik, ker je to greh. Čudno je to, da katoliki rešujejo le ovce, ki tega ne potrebujejo, za izgubljene jim pa ni mar. Zato tudi »jeza«, pa ne zaradi levičarjev, ampak zaradi katolikov, ki ne prenesejo več sprenevedanja in laži, s katero živijo kleriki (farji, škofi, kardinali). Ne gre za levičarje in nevero (končno je bil Jezus prvi levičar!), ampak za oznanjanje laži… tega pa sodobni človek ali vernik ne prenese več. Ne sodimo več le po dejanjih farjev, ampak tudi po njihovih besedah. Ne morete več govoriti drugače, kot je Jezus rekel in zahteval.
    2. Nihče, ki nasprotuje politiki katoliške cerkve, ni jezen na Boga. To je cestnikova izmišljotina in na izmišljotinah gradi (lažnive) dokaze. Tudi zaradi tega so verniki jezni, da se na lažnivosti gradi.
    3. “Temu gotovo pripomore močna levičarska antiklerikalna ideologija, močna politizacija vseh vprašanj povezanih z vero, dobršnemu delu intelektualcev priučeni, če že ne preko slovenske inačice „sociologije religije“ vcepljeni protikatoliški refleks.” To je povsem lažno in resnici diametralno nasprotno izkrivljanje: pri zavračanju katolištva nimajo tako imenovani levičarji nič, ampak vernik ne prenese več laži. Zato je vedno več izstopov iz katoliške cerkve… Koliko lažejo rodeti, stresi, turnški, štumpfi, jamniki, glavani, štuheci… in kako že dolgo nategujejo vernike, česar nekdanji škofi in teologi niso nikoli delali (Tomažič, Držečnik, Šuštar, Janžekovič, Trstenjak) in so učili tako teološko znanost in oznanjali resnico brez poželenja po denarju, konfortu, ženskah (kot sedaj na primer ta stara ocvirk in gabrijel knez, ki kot ostarela človeka delata otroke!). To so pravi vzroki, zakaj kdo sovraži cerkev! A cestnik in njemu podobni so kot noji, ki držijo glavo v pesek in dokazujejo, kar ni dokazljivo in jim nihče več ne verjame, ker gradijo na laži. Pa še nekaj: to ni protikatoliški refleks, ampak izpolnjevanje Jezusovega nauka, ki ga katoliki ne živijo, ker eno delajo v cerkvi, drugo pa izven cerkve, kjer živijo kot pogani…
    4. Nazoren primer je očitek izdajstva RKC v 2. svetovni vojni, kar je spretna manipulacija, saj je Katoliška Cerkev na večini slovenskega ozemlja (Štajerska, Primorska …) tudi 41′-45′ odigrala narodno zavedno in domoljubno vlogo, kar so mnogi duhovniki plačali z življenjem, deportacijo v taborišča in z izgoni. To je naslednja cetnikova laž, kajti še sedaj prevladuje v katoliški cerkvi sedaj glavanščina in rodetščina, ki zagovarja domobranstvo, vse od leta 1941 naprej. Če bi bil cetnik pošten, razumen, dobrotljiv, pravičen in bi delal iz ljubezni, teh besed ne bi bil zapisal in jih ponudil kot neresnico katolikom in ostalim. Če bi si prebral, kaj je o tem pisal modroslovec Janžekovič, pa Trstenjak pa še kdo, potem ne bi mogel pisati bedarij. Žal cestnik zagovarja domobranstvo in s tem grozdeta, glavana, rodeta in podobne, ki živijo končno nekatoliško, vsekakor pa nekrščansko, kajti bistvo krščanstva je življenje iz ljubezni, ne pa iz sovraštva, ateizma, nevernosti in tako naprej, kot je cestnik pričel ta blog.
    5. Kdo pa protestantom kaj očita? Je kak levičar proti protestantom? Je kak levičar proti Bogu? Ne. Kdor je proti katoliški cerkvi je zaradi katolikov samih, ki živijo in delajo v dvojnosti (hinavščini se pravilno reče): eno v molitvi v cerkvi, drugo pa med ljudmi. In to diametralno nasprotno. Tega pa človek, ki ljubi Boga in bližnjega, ne dela. Če obstaja »sovraštvo do katolikov«, je to zaradi dvoličnih katolikov samih…

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovani Jeremija, dvomim, da Vam bo p.Branko kaj odgovoril na Vaš komentar, kolikor ga poznam, mu spoštljiv dialog na nekem vsaj osnovnem nivoju preveč pomeni, da bi odgovarjal na komentarje v Vašem stilu pisanja.
      Sama si ne morem pomagat, da ne bi napisala par zadev (hmm, pa ravno od njega sem se naučila, da se ni treba pogovarjati z nespoštljivim sogovorcem).
      Ko pišete o tem, kako p.Branko piše laži, bi Vam morda pomagalo, če bi bolj mirno brali njegove BLOGOVSKE ZAPISE. Verjetno bi v tem primeru celo opazili, da vedno navaja avtorje določenih idej ali knjig, o katerih piše, npr. "...Belgijec Antoine Vergote, učenec Lacana in specialist za psihoanalizo. L. 1983 je izdal knjigo Religija, vera, nevera. Psihološka študija. V njej podaja..", "Po Vergoteju..", "O njem je pisal Bernard Nežmah.."
      Mogoče potem ne bi pisali neumnosti v stilu: "To je prva cestnikova laž, na kateri gradi lažnive dokaze."
      "Če bi bil cetnik pošten, razumen, dobrotljiv, pravičen in bi delal iz ljubezni..." - Če bi bili Vi vse to, spoštovani Jeremija, bi za začetek pisali njegov priimek z veliko začetnico.
      "Kajti bistvo krščanstva je življenje iz ljubezni, ne pa iz sovraštva, ateizma, nevernosti in tako naprej, kot je cestnik pričel ta blog." - P. Branka poznam osebno več kot pol svojega življenja, Vas samo preko enega komentarja...pa si upam že na podlagi tega brez pomislekov trdit, da se imate o krščanskem življenju iz ljubezni od njega marsikaj naučiti.

      Izbriši
    2. Še eno zadevo sem pozabila: pri svojih rosnih osemnajstih, ko bi rada razumela svet in državo v kateri živim, se hudo rada pogovarjam z ljudmi z različnimi pogledi in stališči. Vendar se nikogar ne izogibam bolj kot tistih, ki si ne morejo pomagati, da ne bi pri vsaki temi, naj bo to vreme, Cerkev, politika, ribolov, smučarski skoki ali pa ateizem, prešel do partizanstva, domobranstva in "narodnih herojev in izdajalcev". Če ne bi razmišljala, bi nasedla, da je to dejansko edina pomembna tema v Sloveniji.

      Izbriši
  2. Spoštovani Branko Cestnik,
    sem sicer institucionalna nevernica, ker imam čisto svojo lastno, osebno, notranjo, intimno vero in duhovnost. Dokler mi je še deloval televizor - se je TV aparat pokvaril in nimam denarja za popravilo in ali za nov aparat - sem vas večkrat gledala po TV. Pa mislim, da sem o Vas brala tudi v reviji Jana...
    Morda tudi v reviji Aura? Ali še v prilogi Ona, dokler sem jo še brala?
    Saj o Vas lahko poiščem na internetu. Skratka, niste mi neznani...
    Tudi formalni nevernici ne...
    In Vam bom odgovorila, da ni toliko sovraštva do katoličanov, kot smo nasprotniki Rimskokatoliške cerkve kot ustanove, kot institucije.
    Zaradi dejanj, ki jih počenjajo, počenjate v RKC. Pa s tem ne mislim toliko osebno na Vas, temveč na duhovščino na splošno, od vrha katoliških klerikov navzdol, tudi slovenskih in v Sloveniji... Zame se je namreč Rimskokatoliška cerkev totalno oddaljila od krščanske vere. Spremljam dejanja RKC od zunaj.
    Ker tudi z Zvezo komunistov oz. s politiko nisem imela nič... dokler ni predvsem eden mojih sinov odrasel in šel v politiko, toda v liberalno usmeritev...
    Sama osebno: danes sem starostna upokojenka. Vso svojo odraslo dobo sem oddelala delovno dobo in skrbela za družino. Samo to je zame obstajalo...
    Tako je še danes, osnovno skrbim za NAJbližnje, tudi za moja ostarela starša... Večinoma berem revijalni tisk, seveda tisti, ki mi je blizu...
    Se imam namreč za svobodomiselnico...
    Na spletu sem edino na eDnevnik si blogih, kjer je tudi Ana Kos, z vzdevkom Ana od Srca. Ana je na eDnevnik blogih najbolj globoko verna katoličanka.
    Imam samo spletne prijateljice in redkejše spletne prijatelje... In Ano od Srca nosim tudi sama globoko v svojem srcu in iskreno rada jo imam in z njo njeno družino, kljub njeni veri in pripadnosti RKC.
    Zagovarjam namreč svobodo veroizpovedi. Ker strogo ločim, vero, veroizpoved od na pr. Cerkve.
    Za konec, meni so pomembna dejanja!
    In še obstajamo ljudje, ki smo široko splošno izobraženi,
    ki "vemo o mnogočem nekaj, pa o ničemer poglobljeno", je tudi prirejen citat, ki sem ga pobrala v tisku... Ki imamo svojo samosvojo, enkratno osebnost...
    Bodite prijazno pozdravljeni, moje ime je na R.

    OdgovoriIzbriši
  3. Nerazpoloženost do Rimokatoliške Cerkve ima v Sloveniji veliko daljšo brado, kot ta blog (namerno?) napačno prikazuje. Negativno vlogo RKC na Slovenskem lahko spremljamo vse od nasilnega pokristjanjevanja, zažiganja prvih sovenskih knjig v protireformaciji in sledečemu poneumljanju ljudstva do Mahničeve ločitve duhov, ki je v 20. stoletju prerasla v popadljivo klero-fašistično fazo, s tragičnim, a karmičnim koncem po 2. svetovni vojni. Po letu 1991 pa lahko spet vidimo razrast borbenega katolicizma vzporedno z vdiranjem RKC v praktično vse pore družbe in politike nasploh, kjer si pridobiva priviligiran položaj, kar vzbuja upravičeno kritičnost. In ravno po letu 1991 lahko vidimo, da je tradicionalno slovenski antikatolicizem premo sorazmeren z agresivnostjo same RKC. Npr., ko se je po Šuštarjem in Uranom RKC bolj brigala za duševno zdravje lastnih paranoidnih ovčk, jo javnost ni dojemala kot ogrožujočo in se zanjo ni menila. Ko pa je prevladala neo-klero-fašistična linija pod Rodetom, sploh pa pod Stresom, pa je RKC upravičeno bila dojeta kot faktor, ki ogroža in ga je zato potrebno onemogočiti. Tako tudi vidimo, da bolj kot se RKC zaganja v NOB in bolj ko poveličuje v 2. svetovni vojni poraženo stran, večja je kritičnost družbe do nje. Prav tako, večji kot so privilegiji RKC, večja je kritičnost do nje. Kot organizacijo, ki se je v zgodovini s pozicije moči grobo izživljala nad vsem, kar leze in gre, je tudi sovenski egalitaristični čut bolj razumevajoč, če jih kdaj dobi po nosu. In v tem je bistvo, nasprotovanje RKC je predvsem odvisno od njenega obnašanja - če karikiram: Bolj kot bo Cerkev lajala, večkrat jih bo dobila po nosu. Nasplošno, čeprav obstajajo nekateri, ki menijo, da jih mora Cerkev ''preventivno'' periodično dobiti po kepi, oz. da jo je zaradi zgodovinskih izkušenj potrebno usekati po krempljih takoj, ko jih stegne, če ne je praviloma že prepozno. A v veliki večini je nasprotovanje RKC obrambni refleks pred njeno pogoltnostjo in argogantno hinavščino, ki v ljudeh vzbuja nelagodje. Torej, naj se Cerkev obrne navznoter, pa se bo javnost pretvarjala, kot da jo ni.

    OdgovoriIzbriši
  4. Moderna doba, novi izzivi. Znanost, evolucija primatov, psihologija živali zanikajo temeljne dogme krščanstva, ne med levičarji, ampak med znanstveniki.

    Zame osebno: dokler bo krščanstvo temeljilo na dogmi o izvornem grehu (in vsemu kar izpeljejo iz tega) ni sprejemljivo. (Ničesar nisem rekel o Bogu).

    OdgovoriIzbriši
  5. Čudno, meni so pa ravno komentarji pod člankom dokaz, da ima p.Cestnik prav:)

    OdgovoriIzbriši
  6. Ja, kaj sta pa vidve farški poskakulji pričakovali za ene komentarje?
    Kako bi pa vidve reagirali, če bi kdo napisal blog z naslovom: Katolik - otrok Komunistične Partije.

    OdgovoriIzbriši
  7. Pater je dobro napisal, vendar bi, sodeč po prizadevanjih nekaterih komentatorjev, morda lahko uvedli še eno, dodatno kategorijo, in sicer "slovenski nevernik". Njegov profil bi bil koktejl iz vseh treh osnovnih v različnih razmerjih, prevladuje pa seveda "razdraženi" s pomembnim dodatkom, da so to pretežno ljudje, ki verujejo v Boga.
    Cerkev je kot človek, na njem lahko najdeš tisoč napak, lahko ga imaš pa tudi rad in mu daš vse.

    OdgovoriIzbriši
  8. Branko C., citiram:
    “Od kod ta potreba obsesivnega omejevanja cerkvenega?” Ter odgovarja: “Izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.
    Vendar celotnega pojava „razdraženih nevernikov“ to troje še ne pojasni. Gre za nekaj globljega. Gre za ranjenost, ki ji še ne vemo dati imena."

    Spoštovani gospod Branko,
    moč Cerkve ne izhaja, kot morda mislite, iz njene moralne moči. Le te Cerkev nima. Dovolj je že, da slehernik pogleda na razliko med evangelijem, ki ga kleriki oznanjate in na resnično življenje, ki ga kleriki živite.

    Ne, moč Cerkve izhaja iz kapitalske moči, ki jo Cerkev ima in iz njene prepletenosti s političnimi strukturami.

    To je razlog Branko, da se mnogi primemo za revolver, ko se Cerkev oglasi! Takrat namreč vemo, da se bo povedano poznalo na našem žepu.

    OdgovoriIzbriši