Pridiga ob 19. obletnici Radia Ognjišče, 28.XI.2013. (video)
Dragi poslušalci in
poslušalke!
Spoštovani vsi vi, ki ustvarjate Radio Ognjišče!
Spoštovani vsi vi, ki ustvarjate Radio Ognjišče!
Cerkveno učiteljico sv.
Terezijo Veliko (ali Avilsko) je mučilo vprašanje, zakaj neki je
ponižnost Gospodu tako všečna krepost? Zakaj ima Bog bolj od,
recimo, srčnosti, poguma, plemenitosti,... rad ponižnost. Kakor v
preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z
resnico. Ponižnost je, kot je zapisala, „hoja v resnici“. V
njenem delu Notranji grad beremo: „Bog je najvišja resnica in
ponižnost je hoja v resnici. Velika stvar je, da se nimamo za dobre,
temveč za bedne in nične. Kdor tega ne razume, hodi v laži.“
Skratka, za Terezijo Avilsko biti ponižen pomeni hoditi v resnici,
in ker hodiš v resnici, hodiš tudi v Bogu, ki je čista Resnica.
Povedano drugače: ponižnost je resnicoljubnost, resnicoljubnost pa
na stežaj odpira vrata k Bogu. V ponižnosti priznaš si, kaj si in
kakšen si, in to priznanje resnice te pripelje v bližino Boga.
Če Terezijino
razmišljanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da je nadutost hoja
v laži. Kdor je nadut, živi v namišljenem, varljivem svetu in pot
do spoznanja Boga mu je zaprta. Ker sodobni človek v glavnem
spoznanja Boga nima, lahko že iz tega sklepamo, da bo precej nadut;
da bo, torej, zlahka hodil v laži. Kriza vere v Boga je nadaljevanje
človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice,
vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže
ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori
večkrat, se bo ščasoma oddaljil tako od žene kot od Boga. Lažnivi
svet ne more sobivati z vero v Boga.
„Hoja v resnici“ je
program vseh medijev, zlasti program njihove poročevalske in
komentatorske dejavnosti. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko
mediji komentirajo, pogumno in pošteno razmišljajo o resničnih
dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Resnicoljubnost pa
mora biti prva krepost novinarja. Novinar se ponižno prikloni
resnici, tudi ko je ta grenka in temna. Nato jo z njemu lastno
veščino posreduje drugim ljudem. Novinar je posredovalec resnice,
podobno kot je duhovnik posredovalec Božje milosti. Če novinar
resnice ne prepozna, pa tudi, če jo prepozna in je noče posredovati
takšne, kot je, izgublja samega sebe, gre proti svojemu poslanstvu.
Neresnicoljuben novinar je kakor neverujoč duhovnik.
Neresnicoljubnost je notranja korupcija medija in novinarja.
Vendar korupcija medijev
in novinarjev lahko zaide v še hujšo obliko. To je zavestno stati
na strani laži, na strani navidezne resničnosti. To je takrat, ko
novinar med resnico in lažjo pri polni zavesti izbere laž; takrat,
ko njegovo poročanje služi za prikrivanje resnice, za manipulacijo
z ljudstvom. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi
totalitarnih režimov. Takšni mediji „hodijo v laži“, živijo
od laži, so zgrajeni kot laž. So graditelji kulture laži in
zamolčanih ter prepovedanih resnic.
Danes v Evropi, hvala
Bogu, totalitarnih režimov več ni. Vendar zato nevarnost še ni
mimo. Vlogo totalitarnega režima danes prevzema interes velikega
kapitala, interes močnih gospodarsko-političnih omrežij, interes
dominantnih političnih klik. Ko bosta medij in novinar zavoljo
„ljubega kruhka“ ali zavoljo ideološke sorodnosti z neko kliko
podlegla tem interesom ter jim začela služiti, bosta kmalu „hodila
v laži“. Objela ju bo nadutost neresnice. S tako držo bosta spet
gradila kulturo laži, kulturo zamolčanih ter prepovedanih resnic.
To se lahko zgodi, četudi smo v demokraciji in četudi imamo polna
usta besed o medijski svobodi in o objektivnem poročanju.
„Hoja v resnici“ bo
program vseh medijev, smo rekli. Novinar bo v odnosu do resnice v
stalni drži ponižnosti. Toliko bolj to dvoje velja za katoliške
medije, med katerimi ima na Slovenskem odlično in nenadomestljivo
vlogo prav Radio Ognjišče. Katoliški medij najprej „hodi v
resnici“ v odnosu do Boga. „Kristus samega sebe ni imenoval
navada, temveč resnica,“ je zapisal Tertulijan. Če bi Bog bil
navada, se pravi nekaj, o čemer se poljubno dogovarjamo, nekaj
površnega, bi tudi katoliški medij v odnosu do Boga lahko bil
poljuben in površen. Ampak Bog je resnica. Pred njim katoliški
medij ne more drugače zdržati, kot da je v resnici.
Katoliški medij je v
stanju tihe adoracije in v stanju popolne zavezanosti Božji resnici.
To je njegova temeljna kultura, ki so bo odražala tudi takrat, ko bo
poročal o ceni paradižnika na tržnici, o zadnji parlamentarni
razpravi, o stanju krščanstva v daljnih deželah.
Vsak medij, tudi
katoliški, ima seveda svojo uredniško politiko. Uredniška politika
pomeni, da se med ogromno možnostmi, kaj in kako povedati, kaj in
kako komentirati, odločimo za le nekaj od njih. Resničnih dogodkov
je namreč preveliko, da bi ga lahko nek medij v celoti objel in o
vseh poročal. Selekcija je potrebna. Umetnost medija je, da
selekcijo dogodkov opravi na način, da ni prizadeta resnica.
Katoliški medij ima pri
tem delu izjemnega pomočnika. Imenuje se „družbeni nauk Cerkve“.
Načela cerkvenega družbenega nauka so tista, po katerih bo
katoliški medij izbiral, o čem najprej in o čem največ govoriti.
V prvi vrsti se bo držal načela o človekovem dostojanstvu. Pozoren
bo, kje je kršeno in kdo od odrinjenih ljudi ali skupin je najbolj
utišan. Vodilo medija bo: Dati glas tistim, ki nimajo glasu! Na tem
mestu se katoliški medij ne sme ustrašiti biti alternativen, celo,
kot bi rekli sociologi, biti kontra-kulturalen, po domače, plavati
proti toku. Tudi današnja demokratična družba namreč nekaterih
resnic noče videti. Zato njeni dominantni mediji o njih molčijo,
včasih celo lažejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar