„Lapsi“, vera, svoboda

Duhovna misel v radijski oddaji Sedmi dan (program Ars), 24.XI.2013

"Kristjane levom!"

V času preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu je bilo veliko takih, ki so raje šli v smrt, kot pa da bi se odpovedali veri v enega Boga. Imenujemo jih mučenci in nekatere častimo po naših cerkvah. Manj pa se ob tem spomnimo tistih kristjanov, ki so pod pritiskom oblasti zanikali enega Boga in javno darovali rimskim bogovom. V zgodovino so se zapisali kot „lapsi“, kar slovenimo s „padli“, dobesedno pa bi bilo, „tisti, ki so zdrsnili“ (po latinski besedi za zdrs - „lapsus“). Ko je preganjanje prenehalo, so lapsi oz. padli spet potrkali na vrata Cerkve, prosili odpuščanja, sprejeli strogo pokoro in se včlenili v občestvo.

Na sredini tretjega stoletja je zaradi padlih v Cerkvi nastala velika kriza, ki je pripeljala celo do protipapeža Novacijana in razkola. Kdor se klanja lažnim bogovom, ne more nikoli več biti kristjan, so rekli nekateri. Tak greh je neodpustljiv. Vendar je na koncu zmagala smer, ki je tudi odpad od vere razumela kot odpustljivi greh. Bog Oče je milostljiv, zato naj bo tudi Mati Cerkev taka - naj odpušča!

Danes zaključujemo Leto vere, ki ga je lani razglasil papež Benedikt XVI.. Namen leta je bil, da se vprašamo o naši osebni veri, o njeni šibkosti in njeni trdnosti. Nobena skrivnost ni, da je osebne vere in osebne molitve na Slovenskem iz dneva v dan manj. Najpogostejši tip kristjana je tako imenovani oddaljeni kristjan. To je kristjan, ki veruje mlačno in po svoje, v življenje Cerkve pa se vključuje le za velike praznike.

Lahko današnje oddaljene kristjane primerjamo s padlimi kristjani iz prvih stoletij? Da in ne. Da, ker oboji podležejo pritisku okolja, se potuhnejo, preračunajo svoje možnosti, se včasih tudi priklonijo lažnim bogovom ter, kar je najbolj zanimivo, oboji izstopijo iz Cerkve na način, da eno nogo pustijo v njej. Ne, ker antični padli podležejo pod pritiskom meča na vratu, današnji oddaljeni pa se oddaljijo v pogojih verske svobode.

Današnja kriza vere je drugačna, ker je ni rodil strah, temveč jo je rodila svoboda. Zato bo temeljno vprašanje, ki ostane odprto tudi po zaključku Leta vere, naslednje: Ali sta vera in svoboda nespravljivi tekmici? Morata nujno druga drugo izključevati? Ali pa sta le sestri, katerih sestrinski odnos je trenutno v krizi?

Od odgovora na to vprašanje bo odvisna prihodnost vere. Oziroma, povratek sodobnih lapsov v Cerkev se bo zgodil, ko bodo slednji vero v Boga dojemali kot svobodno dejanje, po katerem ti je dano še več svobode.