O potovanju „liberalnega“

Lepa vest tega tedna: prof. Justin Stanovnik je dobil priznanje Boruta Meška, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov. V utemeljitvi beremo: „Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, kjer sta označevalec in označevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno krščanstvo. Šele beseda, spočeta v simbiozi jezika in stvari lahko vnovič vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi.“ Povedano po domače: Justin Stanovnik si je zaslužil priznanje, ker je povedal, kako grda je laž in kako nujna je resnica. Laž lahko postane „duša“ civilizacije.

Lepa vest pred dvema letoma je bila, da je Liberalna demokracija Slovenije izpadla iz parlamenta. Zakaj lepa? Zato, ker se je izpod šap levičarjev, ki nikoli niso marali liberalizma, izmuznil skoraj dve desetletji ugrabljeni termin „liberalna“. Politika je stara kača, kar se tiče rabe besed. Ve, da se tisti, ki sedi na določeni besedi, vgradi v določen sektor državljanovih možganov. Od tam, s tisto magično besedo, ga upravlja. Z posedovanjem označevalca – slednje ni možno brez prevlade v medijih - določa označevano in kuje dobiček zase. Dva primera: ker je državljan novonastale demokracije po l. 1990 vzljubil „libertas“ - svobodo, je stara kača pohitela in se usedla na besedo „liberalen“ - nastala je LDS; ker je državljan v tistih letih bil ponosen na svojo nacijo, se je stara kača usedla na besedo „nacionalen“ - nastala je Jelinčičeva SNS. 

Salamanca. Na starodavni univerzi tega španskega mesta so se v XVI. stol.
rodili zametki teorije liberalne ekonomije. (foto: B.C.)

Končna osvobojena beseda „liberalen“ je začela svojo pot. Najprej so jo privili k sebi klasični liberalci, za katere smo vedeli, da so liberalci, a jih tako nismo upali ali smeli imenovati, saj so „liberalci“ vse do afere bulmastifi smeli biti le eni. Zbrali so se torej „pravi“ liberalci in izbrali svojega izbranca. To je bil obetavni politik Virant. Biti desni in ne Janšev, biti desni in ne „cerkven“ je zdaj postalo možno. Na sceno je stopila alternativa z možgani tipa Šušteršič, Pezdir, Štih. Priznam „in pectore“ sem jim privoščil uspeh in bil vesel, da so na sceni.

Te dni beremo v Reporterju, da Virant ni več „liberalen“, zgoraj omenjena idejna trojka pa z njim več ne sodeluje. Kot vidimo, Virantovi veselo sovladajo s socialističnimi etatisti – z onimi, ki povsod vidijo hudobne fašiste in hudobne neoliberalce, samo da bi državo ohranili ješčo in debelo. Še ena potegavščina stare kače? So torej t.i. klasični liberalci bili mrtvorojeno dete?

Hm, morda bo po liberalizem potrebno iti na kmete. Če se spomnim smernic vzgoje, ki sem jo prejemal v otroških letih na našem kmečkem dvorišču, lahko rečem, da je ta vzgoja bila silno liberalna – no, mislim, v odnosu do države. Na kmetih se je razmišljalo po načelu: državi čim manj dati, od države čim manj vzeti. Skratka, z državo čim manj imeti. Če taka kmečka pamet ni dobra podlaga za liberalni koncept vitke države, potem ne vem, kaj bi lahko drugega bilo. Vendar, kot mi vedo povedati prijatelji z dežele, sistem subvencij je kmeta morda usodno privezal na ješčo in debelo gospo. Natur liberalcev je tudi na kmetih vse manj.

Človek bi obupal. Liberalcev v Sloveniji ni. Če pa so, nič ne morejo in nikamor ne pridejo. Povrh vsega smo Slovenci Slovani. Povejte, kje v slovanskem svetu je sploh kdaj funkcioniral klasični liberalizem? Morda le na Češkem. (So danes zato Čehi tisti Slovani, ki na svetovnem avtomobilistične trgu lahko tekmujejo s svojim izdelkom?) Je torej ideja svobodnega trga sploh kompatibilna z lirično in kolektivistično slovansko dušo? Vprašati ni greh.

Z zaostankom smo osvobojenost „liberalnega“ zaznali tudi katoličani. Prisluhnili smo učenim možem, h katerim gre šteti še B. Brščiča, in spoznali, da smo tudi mi lahko „razumniško-sredinskega in konzervativno-liberalnega predznaka“ (če si dovolim uporabiti besede Ž. Turka, s katerimi je označil spletni portal casnik.si). To je to! Čudovito se igraš z nami, o mati zgodovina! Zdaj bomo morali poprositi prof. Justina Stanovnika za analizo označevalcev! Katoliški duhovniki so v slovenski prostor prinesli pojem „socializem“, danes s tem pojmom operira anti-katoliška politična opcija s svojim vstajniškim podmladkom vred; slovenski anti-katoliki, liberalci izpred 100 let, so prinesli pojem „liberalen“, danes bomo katoličani tisti, ki bomo buditelji in braniki liberalizma! Tako gredo stvari naprej: R. Pezdir asistira vse močnejšim krščanskim demokratom; založba Družina izdaja odlično knjigo Zagovor svobodnega trga (R. Sirico); mladi katoliški intelektualci bodo kmalu liberalni demokrati – bolj po označenem kot po označevalcu, seveda.

Ker sem odraščal v duhu „državi čim manj dati - od države čim manj vzeti“, mi ni težko gojiti simpatije do teh sprememb. Resno pravim, da slovensko gospodarstvo potrebuje „tuš liberalizma“ - vsaj tuš, če ne popolne in dolge kopeli. Ne verjamem v državo kot voditeljico gospodarstva. Vidim, da je taka država generator korupcije. Ne verjamem vstajnikom. Slednji se sprehajajo po ulicah pod rdeče-črnimi anarhističnimi zastavami, a glej, glej, po nekem čudnem ključu hočejo še več ješče in debele gospe. Vendar, kakorkoli že, v naročje liberalizma se ne bi vrgel brez zadržkov.

Špilferderber prihaja iz Rima. Že Janez Pavel II. je v encikliki Centesimus annus (izšla 1. maja 1991) opozoril, da padec komunizma še ne pomeni zmage kapitalizma (prim. CA člen 35). Papež Frančišek je enako neposreden. V Evangelii gaudium ovrže vero v dobroto nevidne roke trga, saj množice revežev kljub nevidni roki kar naprej ostajajo množice revežev (prim. EG člen 54). Ni bilo potrebno čakati dolgo: papeža so zaradi te „herezije“ ameriški desničarji pred kratkim označili za marksista. Kako že je nekoč dejal veliki brazilski borec za pravice ubogih in katoliški škof Hélder Cámara, ko je bil v podobni situaciji? Takole: „Ko sem dajal hrano ubogim, so me imeli za svetnika; ko sem vprašal, zakaj je toliko ubogih, so me imeli za komunista.“

Pot je „liberalnega“ pripeljala med slovenske katoličane. Nič hudega. Nekaj dobrega se lahko rodi. Previdnost pa tudi ni odveč.