Biti v svetu in ne biti od sveta
Dokler hodimo po tej zemlji in živimo
naše življenje, smo kristjani v dvojnem položaju: smo na tem svetu
in nismo od tega sveta. Kakor beremo Jezusove besede v Janezovem
evangeliju (Jn 17):
Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. (…) Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, ...
Jezus torej najprej poudari, da smo
kristjani »na svetu« in prosi Očeta, naj nas »ne vzame s s
sveta«, pove tudi, da smo »poslani v svet«. A istočasno Jezus
tudi dvakrat poudari, da kristjani »nismo od sveta« in da nas zato
»svet sovraži«.
Kaj zdaj? Kako razrešiti to dvojnost?
Potrebujemo angelsko umsko veščino, da bi znali hkrati biti v svetu
in ne biti od tega sveta? Nikakor. Biti kristjan v svetu ni nekaj
zapletenega, ni skrivna veda, ni nekakšna elitna dejavnost. Toda
skušnjave niso izvzete. Najprej o njih.
Dve skušnjavi
Naš dvojen položaj prinaša s seboj
dvoje skušnjav:
- prva skušnjava: biti preveč podoben svetu;
- druga skušnjava: bežati iz tega sveta.
- prva skušnjava: biti preveč podoben svetu;
- druga skušnjava: bežati iz tega sveta.
Prva skušnjava: ker smo kristjani v
svetu, se zlahka navzamemo miselnosti tega sveta. Kar naravnost
povejmo, da je danes veliko slovenskih kristjanov podlega tej
skušnjavi. Mnogi kristjani razmišljajo kot razmišlja svet. To je:
neumorno iskanje uspeha, zagledanost v materialne dobrine, tekmovanje
z drugimi, pomanjkanje solidarnosti,... Če razmišljamo kot svet,
prej ali slej pozabimo na Boga. Zato ne čudi, da se istočasno krči
in izgublja molitveno življenje ter se vse manj hodi k sveti maši.
Čari sveta nas povsem prevzamejo, Bog se nam zdi nepotreben.
Druga skušnjava: ker kristjani nismo
od tega sveta, se nam dogaja, da nas ta svet ne zanima; da se nam zdi
pogrošen in nevaren za našo duhovnost. Zato začnemo od tega sveta
bežati (fuga mundi). Tej skušnjavi podlega manj kristjanov
kot prvi. Je pa ta skušnjava enako pogubna, saj v njo običajno
zapadejo bolj duhovni in razgledani kristjani, ki bi sicer lahko
delovali v svetu, spodbujali druge in spreminjali stvari na bolje.
Newman: svet je naša »pot v
nebesa«
Popolnoma se prilagoditi svetu je
narobe. Bežati od sveta je narobe. Kaj je torej pravilna drža? Kako
se vesti v odnosu do sveta? Blaženi kardinal John Henry Newman
predlaga preprosto rešitev, povzeto v preprosto besedno zvezo.
Predlaga, da svet razumemo kot »pot do nebes«. Življenje je
potovanje in svet je pot, cesta. Kakor cesta ni sama sebi namen,
ampak je njen smisel v tem, da nas pripelje do nekega kraja, tako
tudi svet ni sam sebi zadosten, pač pa je njegov smisel, da nas
pripelje v nebesa.
Ko rečemo, da je svet »pot do nebes«,
povemo tudi, da svet ni nasprotje nebes, nekak sovražnik nebes. Pač
pa je svet, kljub vsem svojim nevarnostim, na nek način že prvi
korak do nebes, priprava na nebesa, nekakšna predstopnja nebes.
Newmanovi nasveti za delovanje v svetu
Da svet zares postane »pot do nebes«
blaženi Newman podaja nekaj preprostih nasvetov:
Prvi nasvet: kar koli že delaš v
svetu, delaj v večjo Božjo slavo! Eden riše projekt novega
mostu, drug uči otroke likovni pouk, tretji kuha kosilo,... vsak
lahko svojo dejavnost usmeri k Bogu. Bog tako ni tujec, ko smo v svetu.
Drugi nasvet: pričuj v tem svetu
skozi svoje vsakdanje delo in odnose! Ni nujno vedno in povsod
govoriti o Jezusu, nujno pa je vedno in povsod biti kot Jezus.
Zlasti ko bližnji potrebuje pomoč. Na ta način Jezus vedno in
povsod govori skozi tebe.
Tretji nasvet: bodi dober delavec in
imej rad delo! Jezus in apostoli so bili različnih poklicev.
Preden so postali oznanjevalci, so bili ribiči, tesarji, cariniki,
izdelovalci šotorov,... Radi so delali in dobri delavci so bili.
Človek, ki rad opravlja svoje delo in ga opravlja z veseljem,
spreminja svet na bolje in privlači s svojim zgledom.
Družina je »koncentrat sveta«
Dodajamo četrti nasvet, če je seveda
bl. Newmanu dovoljeno kaj dodati. Četrti nasvet, ki bi lahko bil
prvi: bodi družinski človek! Tvoja družina je namreč imeniten
»koncentrat sveta«.
Tomaž Kempčan v Hoji za
Kristusom piše menihu, ki je naveličan svoje celice in bi tudi on
rad kdaj šel v širni svet. Svetuje mu naj se umiri, saj je v
njegovi celici itak vse, kar je v svetu: voda, zemlja, zrak in ogenj.
Iz teh štirih elementov je narejen svet, in, glej, vsi štirje so
menihovi celici. Meniška celica kot »koncentrat sveta« - kam bi
torej iz nje rad šel, da bi srečal še več sveta?
Podobno lahko rečemo za družino.
Tvoja družina je »koncentrat sveta« in je tvoja najodličnejša
pot do nebes. Biti družinski človek, je že tvoja socialna in
mikro-politična razsežnost. Z negovanjem lastne družine na celični
ravni plemenitimo in zdravimo celotno družbeno telo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar