Politično korektno in renesansa nestrpnosti

Sad vladavine religije je razširjeni ateizem.

Sad vladavine internacionalizmov so nacionalizmi.

Sad vladavine feminizma je šeriatska burka.

Sad vladavine politično korektnega je renesansa nestrpnosti.

Pa vendar so religija, internacionalizem, feminizem in tudi politično korektno v izvoru nekaj dobrega. Izhajajo iz naravnih potreb in drž ljudi. Kje je torej problem? Problem je v besedi VLADAVINA.

Ostanimo pri politično korektnem (political correctness). Politično korektno je pravzaprav politični manever znotraj jezika. V ameriški multikulturni družbi je bilo potrebno zlasti v odnosu do temnopoltih »popraviti« jezik, ki je izhajal iz časa suženjstva in se bohotil v rasnih predsodkih še po drugi svetovni vojni. Črncem se tako ni smelo več reči »niggers« temveč »afro-americans«. Politično korektna govorica se je nato pod bandero levičarjev širila na druga področja in v odnosu do vseh depriviligiranih ali obrobnih skupin. Skratka, naše govorjenje ne sme nikogar žaliti, nikogar stigmatizirati.

Leta 1994 je tako ameriški pisatelj James Finn Garner izdal knjigo s predelanimi starimi pravljicami (Politically Correct Bedtime Stories). Na novo in do popolnosti korektno je napisal zgodbe, ki jih vsi poznamo. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo volka in ne širimo predsodkov o njem? Volk in Rdeča Kapica se na koncu poročita in skupaj srečno živita do konca svojih dni. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo vegetarijancev? Rdeča Kapica nosi babici košarico sadja in mineralne vode. Itd..

Politično korektno v osnovi izhaja iz povsem normalnega početja z jezikom. V vzgoji, komunikaciji in drugače se venomer trudimo, da odstranimo popadljive in neprimerne besede ter jih nadomestimo z bolj blagimi in bolj primernimi. Tako postopati je še kako na mestu. To je bonton.

Kdaj je torej ideja politične korektnosti prestopila mejo in postala ideologija? Ko je začela spreminjati jezik na račun resnice. Politična korektnost je postala kulturno-politična diktatura, ko se ni smelo več »reči bobu bob«. Iz mišljenjskega in jezikovnega procesa je postala VLADAVINA, ki je začela, tako kot mnoge vladavine, delati bolj zase kot za ljudi.

Knjiga Jamesa F. Garnerja pravzaprav na ironičen način pove, da politično korektno ustvarja nekakšno para-realnost, neko novo ukalupljenje mišljenja, na koncu tudi neko tvegano zameglitev ločnice med moralno dobrim (Rdeča Kapica) in moralno slabim (volk). 

Ko politično korektno pride do zakonodajne oblasti, se začne dogajati, kar se dogaja: da denimo gre nekdo pred sodnike zato, ker je javno dejal, da je homoseksualnost greh, čeprav se je le držal svojih verskih naukov; da denimo nekoga mediji neusmiljeno pribijejo na križ kot »rasista«, ker se boji migrantov; da boš denimo v prihodnje lahko šel pred sodnike, če boš z »ona« ali »on« naslovil nekoga, ki je sam sebe indentificiral s kakšnim od petdesetih drugih »spolov«...

Trenutna renesansa nestrpnosti - na svetovni ravni jo kakopak spremlja renesansa jedrskih konic, na slovenski pa renesansa levo-desne radikalizacije - je zaskrbljujoča. Zanjo ni kriva le ideologija politične korektnosti, ima pa svoj delež. 

Politična korektnost ima namreč težaven odnos do resnice. Tako težaven, da so Američani na zadnjih volitvah raje izvolili »Nekorektneža« (Donalda Trumpa), kot pa še naprej poslušali razprave »ta korektnih« o uvedbi unisex stranišč.

Italijanski filozof Emanuele Severino - znan po svojem razvpitem razhodu s katolištvom, l. 1969 je v debato posegla sama Kongregacija za nauk vere – je zapisal:

Če resnica ne obstaja, obsodba nasilja ni resnična. (Se la verità non esiste la condanna della violenza non ha verità.)

V kolikor je politična korektnost zadušila potrebo »reči bobu bob«; v kolikor ni dovolila, da ljudstvo izrazi svoje naravne strahove in dvome; v kolikor se je sploh spajdašila s spoznavnim in moralnim relativizmom; v kolikor se je prodala enostranskim političnim akterjem,... nikakor ni mogla rešiti problema nestrpnosti in nasilja. Preložila ga je. S pretiravanji in s tem z novim nasiljem nad jezikom pa ga je tudi povečala.

*Foto: David Whittaker, pexeles.com.