petek, 08. marec 2013

Končno! Konklave je tu.




Torek, 12. marca: konklave

Konklave bo. Smo si kar oddahnili, ko smo zvedeli, da se bodo v torek, 12. marca, kardinali zaprli v Sikstinsko kapelo „cum clave“ (s ključem) in da bo drugi ali tretji dan po tem nastopil tisti srečni trenutek, ko bomo ugledali beli dim in z balkona na baziliki sv. Petra slišali slavni „habemus papam“ (imamo papeža). Morda smo katoličani res malo otročji v tem našem veselju nad ceremonijo dima in zvonov, nad novim papežem, nad njegovim prvim nasmehom in blagoslovom. Morda. Toda blagor nam - pristni smo!

Z oznanilom datuma konklava se zaključuje predkonklave, t.j., serija zasedanj kardinalskega zbora po kongregacijah in v plenumu, na katerih obravnavajo stanje Cerkve ter izrisujejo, kakšen naj bo prihodnji papež, da bo izzivom najbolj primeren. Obenem predkonklave služi, da se kardinali med seboj osebno spoznajo, da potipajo in polobirajo, da pripravijo svoj in svoje skupine strategijo za v Sikstinsko kapelo.

Molk kot triler predkonklava

Je bil pred-konklave napet? Da. Kaj vemo o njem? Praktično nič. Kako vemo, da je bil napet? Ravno po tem, ker o njem ne vemo nič, vemo da je moral biti ekleziološko-psihološki triler.

Sikstinska kapela kot jo vidijo ptiči.
foto: sacred-destinations.com
Na kardinalska zasedanja je padla zavesa molka v sredo. Na začetku tedna so severnoameriški kardinali še imeli svojo, se pravi, uradni vatikanski vzporedno novinarsko konferenco, sredi tedna več ne. Zakaj nenadni molk? Zakaj so zgovorni Američani utihnili, čeprav so javno stavili na transparentnost? Vatikanisti (specializirani novinarji in publicisti, ki živijo za in od vatikanskih novic) so zedinjeni v oceni, da je šlo za „deal“. Američani so popustili in utihnili, ker so dosegli svoje. Njihova želja je bila, da se izognemo hitremu konklavu in da bi bilo več časa za debato o stanju Cerkve. To se je očitno zgodilo. Konklava ta teden ni bilo. V zameno pa so ameriški kurijskim kardinalom obljubili molk pred javnostjo. V igri, kot vemo, ni le splošno stanje Cerkve, temveč čisto konkretno stanje tistega dela Cerkve, ki se nahaja za samimi vatikanskimi zidovi. Afera Vatileaks, skratka.

Spet zunanji pritiski, spet mediji

Uradna razlaga je seveda drugačna. Tudi pravilna. Predkonklave se je pogreznil v molk, da bi bili kardinali osvobojeni zunanjih pritiskov. Nekoč so bile velike katoliške sile tiste, ki so hotele vplivati na izvolitev papežev. Zadnja, ki je uspešno uporabila pravico do veta in preprečila izvolitev njej neljubega kandidata, je bila nam dobro znana Avstro-Ogrska. To je bil konklave l. 1903, žrtev veta je bil kardinal Rampolla. V času hladne vojne sta se okrog konklava grebli CIA in KGB. To vemo. Kako globoko sta segli in koliko moči sta dejansko imeli, bodo zgodovinarji še raziskali. Danes vlogo velikih sil opravljajo mediji.

Federico Lombardi, za novinarje francoskega La Croixa "santo subito".
foto: google.com
Pater Federico Lombardi, vatikanski predstavnik za tisk, je v teh dneh "upravljal" z molkom na eni in z večtisočglavo množico novinarjev na drugi strani. Njegovo delo je bilo naporno do mere, da se je "zasmilil" celo nekaterim novinarjem, ki so ga hudomušno označili s "santo subito" - kot takoj zrelega za svetnika.

In ne gre zgolj za novinarski pritisk, gre za zapeljevanje, za skušnjavo. Kardinalu X se je težko upreti prijaznemu, bistremu in spretnemu novinarju. Težko se je upreti, da mu ne bi kaj zaupal, še bolj pa, da ga ne bi porabil za svoje cilje. Dobro lansirana informacija koristi novinarju, ker od nje živi, in koristi kardinalu X, ker lahko z njo izvaja pritisk na druge kardinale.

Kasnejše analize bodo pokazale, koliko je ravno „grožnja“ Američanov s transparentnostjo pripomogla, da so kurijski kardinali na predkonklavu raje pristali na odprtje razprave o dosjeju Vatileaks, kot pa tvegali obsedeno stanje zaradi nekontroliranega „vdora“ javnosti. Zaenkrat ostanimo pri spoznanju, da verjetno nikoli ni bilo in ne bo konklava, ki bi ne čutil pritiskov od zunaj, od sveta. Nenazadnje Cerkev živi v svetu in njeno oznanjevanje je namenjeno svetu.

Vatileaks in volja po spremembi

Med predkonklavom je nekdo vendarle prekinil molk - newyorški kardinal Timothy Dolan. Na svojem blogu je pozval, naj se vsi zaupamo sv. Jožefu, da bi za Jožefovo že imeli novega papeža. Zapisal je, da bodo „ti dnevi tranzicije“ koristni za nas kot Cerkev, „da umremo grehu, korupciji, škandalu in zlu“. To velja „za člane Cerkve, vključno z voditelji“. Poziv lahko razumemo kot splošen pastirski poziv, lahko pa v njem začutimo predkonklavsko in konklavsko napetost glede nujnega očiščenja Cerkve. Začenši skoraj dobesedno s pometanjem pred lastnim pragom.

Je vatikanska banka IOR velika ali mala pralnica denarja? Kdo vse iz cerkvene ali politične sfere je imel koristi od nepravilnosti v njej? Kako daleč seže homoseksualni lobi? Je vpletenih res le nekaj laiških uradnikov in nekaj nižjih prelatov, ki jih zdaj nekdo izsiljuje? Sega mreža višje? Morda celo do škrlatnih princev? Je v poročilu kaj novega o izginotju v Vatikanu živeče najstnice Emanuele Orlandi? O čudnem samomoru „Božjega bankirja“ Roberta Calvija? Zaenkrat ni toliko važno, kaj točno piše v poročilu o Vatileaks, niso toliko važna tamkaj omenjana imena in priimki, važna je volja po spremembi. Volja po spremembi, po očiščenju, bo eden ključnih elementov naslednji torek začetega konklava.

Dve liniji

Vatikanisti zaznavajo dve liniji. Italijansko-kurijsko in ameriško-nemško. Obe voljo po spremembi imata. Obe vesta, da mora Vatikan pridobiti na ugledu in zaupanju. Za kaj takega sama izvolitev simpatičnega papeža ne bo dovolj. Potrebna bo reforma kurije, rezi, tudi kazni. Ameriško-nemška linija ima trenutno podporo svetovne javnosti in z „očiščevanjem“ kakšno izkušnjo več, saj se že skoraj dve desetletji ukvarja s sanacijo po škodi, ki so jo povzročili pedofilski duhovniki. A brez sodelovanja italijansko-kurijske linije se ne bo premaknilo veliko. Vatikan je v Rimu, Rim je v Italiji. Nenazadnje tudi dvatisočletne rimske izkušnje imajo svojo težo.
Newyorški kardinal Timothy Dolan.
foto: newchristendom.blogspot.com

Papež bo verjetno kdo, ki bo sprejemljiv za ene in druge. Govori se o Scoli iz Milana, o Schererju iz Brazilije. Oba dovolj blizu in dovolj daleč od obeh linij. Omenja se kdo izmed severnoameriških težkokategornikov, ki bi ga kurijski na koncu vendarle vzeli za svojega. Bo v Petrove sandale vstopil kdo, ki ga bo izpostavila na konklavu rojena tretja linija? Takšna, ki bo, ne da bi zanemarila afero Vatileaks, znala težišče prenesti drugam, na teme kot evangelizacija in nova evangelizacija, mir in pravičnost, življenje in družina,...?

Dragi slovenski katoličani, kaj če bi sprejeli povabilo newyorškega kardinala Dolana in začeli devetdnevnico na čast sv. Jožefu? Preko molitve lahko prihodnji torek v Sikstinsko kapelo - kljub menda tamkaj nameščenim motilcem signala in najboljši anti-spy opremi – vstopi vsak izmed nas. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar