nedelja, 03. marec 2013

O „Ministrantki“


V zapisu „Ministrantka“ na casnik.si Jernej Kurinčič razmišlja o slovenski Cerkvi in njeni nagnjenosti, da v političnem prostoru „ministrira“ desnici. Med drugim zapiše: „In kot je bila mariborska katastrofa za Cerkev katarzična s stališča uklenjenosti v finančne mreže (tako smo upali), bi lahko naše cerkvene veljake že srečala pamet in bi nehali igrati zvodnike ter naše Telo prodajati vsakemu desničarskemu 'Arabcu, ki pride mimo'. Ker tega pač nočemo. In je za nas Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, ne pa zgolj ministrantka.“ Ostre besede, ni kaj.

Deli Berlinskega zidu
v Parque de Berlín v Madridu.
Foto: B.C.
1. Strinjam se, da bi moralo vodstvo slovenske Cerkve imeti večjo distanco do njej naklonjene politične opcije. Na sploh velja, da Cerkev in politika govorita dva različna jezika. Cerkev mora vztrajati v tistem „nerodnem“ in paradoksnem položaju, ko je v tem svetu in hkrati ni od tega sveta. Pomnimo Jezusove besede pred PilatomMoje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod (Jn 18,36). Distanca do te ali one politične opcije seveda pomeni vse kaj drugega kot umik Cerkve iz družbe. Kakor kisik ne more iz krvi, tako krščanstvo ne more in ne sme iz družbe. Ko Cerkev „ministrira“ človeštvu, mora začeti od pozabljenega, odrinjenega, trpečega.

2. Cerkev na Slovenskem nujno potrebuje „politično teologijo“. Tako, ki bo razvidna in ki ji bomo katoličani zavestno sledili. Politična teologija (v smislu, ki ga temu pojmu daje J. B. Metz) je neizogibna, ker je in kakor je neizogibno življenje Cerkve v svetu, predvsem pa ker Kristusov evangelij sam, hočeš ali nočeš, sooblikuje in spreminja družbeno stvarnost. Največ škode naredi tista politična teologija, za katero ne vemo, da jo imamo. Mariborska finančna katastrofa je dete tovrstne polzavedne teologije. Določena politična teologija je skicirana v strateškem pastoralnem dokumentu „Pridite in poglejte“. Če naštejem nekaj skic: vrnitev k izvirom in jačanje osebne vere (identiteta), soočenje s svojimi ranami in zablodami, majhne skupine in osebna vpletenost posameznika, sodelovati v izgradnji družbe začenši v svoji ulici, biti na strani žrtve, sočutje in solidarnost, odpuščanje, sprava,...

3. Ne samo Cerkev, tudi politična desnica naj opravi refleksijo, se definira in, kjer in kolikor je treba, opusti neustrezno kombinatoriko z religijo. Mislim, da je zadnji politični preobrat (Bratuškova za mandatarko) sploh priložnost za t.i. pomladno stran:

- da se zbistrita in utrdita njeni dve duši: tako ljudsko-krščanska kot laično-liberalna (t.i. klasični liberalci); obe imata potencial dvigniti slovensko politiko za razred višje; ampak delati morata najprej na sebi;

- da se izvije iz primeža kulturnega boja in sovražnosti, se pravi, da se umakne iz bojnega polja, ki ga zarisuje najslabši del slovenske politike, tisti, ki je dedič zločina in laži; vsi, ki sledimo nogometu, na primer, vemo, kako zna biti pomembno, da ekipa A ne sprejme načina igre, ki ji ga vsiljuje ekipa B;

- da preveri leadership Janeza Janše; da se torej po vzoru Benedikta XVI. preseže lokalno mitološko razmišljanje o „neodstopljivem papežu“; ideja, da so napadi na Janeza Janšo napadi na našo osamosvojitev, je prej mitološka kot racionalna; pri preverjanju leadershipa Janeza Janše ne čakati, da poprej levica preveri leadership Milana Kučana in obračuna s svojo preteklostjo; levica tovrstnega evolucijskega skoka še nekaj časa ne bo sposobna; čakati na njo pomeni stopicati na mestu in ustvarjati še več blata pod nogami.

Ni komentarjev:

Objavite komentar