Fabrice Hadjadj francoski filozof rojen judovskim staršem l. 1971 v Tuniziji |
V Franciji, bolj natančno, v Parizu se vsake toliko časa zgodi,
da kakšen ateist vstopi v cerkev iz radovednosti in po petih minutah
pride ven kristjan. Paul Claudel je stopil v notredamsko
katedralo, slišal petje deškega zbora, kot sv. Pavel na poti
v Damask „padel s konja“, prišel ven kristjan. Claudel je nato postal eden največjih krščanskih književnikov prejšnjega stoletja. André
Frossard je stopil v neko majhno pariško cerkvico, v kateri je molil njegov prijatelj. V njej je bilo
izpostavljeno Najsvetejše. Slišal je besede „obstaja drugo
življenje, obstaja drugi svet“, „padel s konja“, prišel ven
kristjan. V zrelih letih je filozof Frossard postal prijatelj papeža Janeza Pavla
II.. Med zadnjimi iz francoskih dežel, bolj natančno, pariških ulic, ki ga je Milost napadla
iz zasede, je Fabrice Hadjadj, filozof, judovskih korenin,
arabskega priimka, človek, ki mu je šlo na živce že to, da je kdo
v njegovi navzočnosti izustil besedo „Bog“. L. 1998 je stopil v
cerkev Saint-Séverin v centru Pariza, pogledal na veliki križ, vse
mu je postalo jasno, prišel ven kristjan.
Spreobrnjenci so veliki dar Cerkvi. Spreobrnjenje je osebno, doživeto. Pogosto vidijo več, si upajo več, zmorejo drugačno govorico.
Včasih jim „kristjani od rojstva“ zato ne zaupajo in komaj
čakajo, da naredijo kakšno neumnost, da potem lahko zavijajo z
očmi: „Saj smo vedeli. Konvertit!“ Fabrice Hadjadj je hitro
pokazal, da bo svojo ljubezen do filozofije in jezika razvil v
pravcato karizmo. L. 2006 je tako za svoj esej o smrti že prejel prestižno Veliko katoliško nagrado za književnost. V slovenščini
pa smo lani pri založbi Družina dobili fajno bukvo: Vera demonov ali preseženi ateizem.
V teh dneh, ko je v Rimu „sede
vacante“, ko vsi razmišljamo o velikem dejanju Benedikta XVI. in
pričakujemo, kdo bo novi papež, se seveda sprašujemo o smislu in
poslanstvu papeštva. Pojavlja se težnja, da bi papeštvo popolnoma
desakralizirali, da bi torej papež bil le moralni in praktični
verski voditelj brez posebnega nadnaravnega pridiha. Na drugi strani
so zmedeni in potrti oni, ki v papeštvu hočejo videli dotik nebes
in zemlje, popolno in brezhibno platonsko odslikavo ideje Očeta.
Benediktov odstop je zanje kar hud udarec. Naj nam iz zagate pomaga
nekdo, ki je bil rojen v Tuniziji, je judovske krvi in je kristjan.
Na kratko: Hadjadj meni, da papeštvo
potrebujemo, ker je nadaljevanje Učlovečenja. Nadaljevanje tiste
logike, ko človeško meso, človeška roka, oči, beseda udejanjajo
Boga med nami. To se dogaja pri vsakem podeljevanju zakramenta, to je
tudi intimni smisel papeštva, četudi, seveda, slednje kot tako ni zakrament.
Hudiču gre papež strašno na živce. Pa ne zaradi moči, ki jo ima
papež nad več kot milijardo ljudi, temveč ker tak položaj pripada
bornemu človeškemu bitju, mesu. Bog se zanaša na meso, ki ga demon do konca prezira. Učlovečenje kot največja
bolečina demonov.
Podajam celotni Hadjadjov odlomek:
Popolni model sporazumevanja najdemo
v zakramentih. V njih je posredovano tisto največje. Ta komunikacija
pa vedno teče v telesni bližini, v fizičnem stiku. Duhovnik tako
potopi človeka v krstno vodo, položi roke na njegovo glavo, da mu
izroči moč Svetega Duha, Kristusa položi v čeljust, da ga ta
prežveči, dušo osvobodi groze, ki jo obseda, ko pusti, da pred
njim poklekne skesan človek ... V zakramentih gre vedno za
medsebojno navzočnost teles. Nemogoče se je spovedati po MSN-ju ali
prejeti obhajilo po webcamu. Najvišji Božji darovi zahtevajo
posredovanje minljivega telesa. In bolj kot na daljavo, brez obraza
in brez srečanja z bližnjim, milost oživi, ko je podarjena iz rok
rejenega župnika.
Demona je tega groza. Pri Grignionu
Monfortskem smo videli, da ga je na neki način bolj strah Marije kot
samega Boga, ker je zanj bolj žaljivo, da ga premaga mlado dekle kot
Vsemogočni. Kako mora biti šele, ko ga premaga ne le bitje iz mesa
in krvi, ampak nekdo, ki še brezmadežen ni, ki je čisto navaden
grešnik, ubogi duhovnik, ki izgovarja svoje obrazce in po katerem
Bog posreduje svojo milost? Hudič ne zdrži več. Ta kost se mu
zatakne v grlu. Duhovništvo čez vse sovraži. Ta Božja moč, ki ga
odžene prek telesa, ki mu ne bi dal prebite pare, to je nekaj
strašnega! Njega, angela, ki ne pozna teže telesa, ki ne pozna
kozmičnih omejitev časa in prostora, premaga majhen, star in
trebušast gospod v cerkvi v Bogi vasi pri Šentvidu ob 18h 47. Ne
more se več poigravati z našo domišljijo o neki nevidni in
oddaljeni milosti, ki bi si jo lahko takoj prilastili. Ne more nam
več vzbujati sanj o vzvišeni mistiki, ki bi ji bilo pod častjo, da
se spusti nad našega vsakdanjega bližnjega.
S tem se dotikamo tudi vprašanja
papeštva. Mnogi so v njem videli hudičevo delo, ki sprevrača
evangeljskega duha. Pravoslavni so obsojali cezaropapizem, Luter je
papeža označil za antikrista itn. Res da Jezusovi potrditvi
Petrovega prvenstva takoj sledi Za menoj, Satan! Če se demon čuti
ponižanega pred duhovništvom, ni čudno, da se najraje znaša prav
nad duhovniki in jih ima za priljubljene tarče svoje ljubezni.
Takoj, ko eden od njih napreduje po apostolski lestvici, z užitkom
plane nadenj. S kakšno zagrizenostjo se bo torej spravil šele nad
papeža, da bi v njem vzbudil željo po oblasti in aparatu. A če bi
ostali samo pri tej možni zlorabi, bi popolnoma spregledali tisto
stvar, ki jo želi Bog. Ta stvar je papeška ustanova, ki skrajno
nasprotuje demonskemu spiritualizmu, ker je skrajna posledica
Učlovečenja. Čistemu nečistemu duhu bi nadvse ugajalo, da bi
krščanstvo bilo le zaporedje idealnih dogem, telo nauka brez
otipljivega telesa. Seveda je telo demonu lahko igrišče za
namigovanja, vendar če je to telo kraj Božjega sijaja, ga to kar
najbolj potre. Prav to se zgodi tako s papežem kot z mučencem.
Papež je Kristusov namestnik, zato krščanstvo ni ideologija,
temveč živo učiteljstvo. Njegovi verniki se ne zbirajo le okrog
velikodušnih idej, temveč okrog enkratnosti bližnjega iz mesa in
krvi, s svojim značilnim obrazom, svojim poljskim, nemškim ali celo
črnskim izvorom. S človekom, ki se sooča z bolečimi dogodki
zgodovine, ki ima svoje manije, zaradi katerih nam je mogoče zoprn
in ga morda zaradi njih tako zlahka karikiramo, ki pa nam vendar
preprečujejo, da bi lebdeli v neki abstraktni praznini, in nam
zapovedujejo, da se odnos do evangelija udejanja skozi konkretno
sinovsko ljubezen do tega možica v belem. Če ga primerjamo z Božjim
veličastvom, je en velik revež, vendar vzor za vse nas reveže in
otipljivo znamenje Besede, ki je postala eden izmed nas.
Fabrice Hadjadj: Vera demonov ali
preseženi ateizem (Družina 2012), odlomek je iz poglavja: Borna
sredstva za dosego najvišjih bogastev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar