Vatikanisti

"Oltretevere", slovensko "onstran Tibere", je v italijanskem časopisnem
jeziku izraz, s katerim označujejo Vatikan oz. njegov vpliv na italijansko
politiko in javno življenje. Vatikan namreč leži na desni strani Tibere (na sliki),
zgradbe italijanskih oblasti, kot parlament, vladna in predsedniška palača pa  na levi.
foto: wallpapers.brothersoft.com

Tako imenovane „vatikaniste“, specializirane novinarje in komentatorje o zadevah Vatikana in Cerkve, je izumila Italija. Gotovo je italijanski tisk v primerjavi z drugim tudi najbolj kompetenten, da piše, ne bom rekel o Cerkvi, temveč o Vatikanu, rimski kuriji, papeštvu. Samo v Italiji namreč obstaja vsakodnevno in intenzivno soočenje javnosti z velikim „političnim insiderjem“, z nadvse pomembnim igralcem „onstran Tibere“, z neizogibno in ves čas aktivno prižnico, ki ji pravimo Vatikan. Samo v Rimu se ti lahko zgodi, da na poti med letališčem in centrom mesta s taksistom, na njegovo pobudo, debatiraš o zadnji papeževi okrožnici.

Nekateri med italijanskimi vatikanisti so postali prave novinarske zvezde. Spomnim se dveh imen izpred 20 let: že pokojni Domenico Del Rio in blogersko še danes dejavni Luigi Accattoli. Oba sta dokazala, da če hočeš dobro pisati o Cerkvi, jo moraš dobro poznati; če jo hočeš dobro poznati, je najbolje, da si njen dober član; če si njen član in četudi moliš za cerkvene predstojnike, nikoli ne smeš niti za milimeter popustiti, ko gre za novinarsko profesionalnost. Accattoli, denimo, vsak dan pred jedjo moli, a še vedno pravi zase, da je „cinični novinar“. Znana je prigoda iz l. 1985, ko je Vatikan Domenicu Del Riu prepovedal vstop na papeško letalo (na katerem poleg papeža običajno potujejo tudi novinarji, ki ga spremljajo v tujino), ker je pred tem očital Janezu Pavlu II., češ da se gre triumfalizma. Nekaj vzporednic z Del Riom, katerega predavanje sem nekoč poslušal, bi morda našel pri razvpitem slovenskem novinarju Dejanu Karbi. Slednjega je dejansko škoda, da svojih talentov in znanj ni mogel razviti drugače in drugod, kot jih je.

Da bodo Italijani še dolgo najboljši vatikanisti, smo videli usodnega 11. februarja 2013 kmalu po 11. uri. Italijanka, izkušena veteranka Giovanna Chirri (tiskovna agencija Ansa), je bila tista, ki je edina od navzočih novinarjev vedela latinsko, hipoma razumela tektonskost dogodka ter prva stresla ves svet z novico o papeževem odstopu. Pomnimo, da je bil italijanski tednik L'Espresso tisti, ki je - kljub temu, da v Sloveniji na lokalno Cerkev preži v zasedi cel bataljon novinarjev – prvi razkril finančni zlom mariborske nadškofije. Novinar Emiliano Fittipaldi, ki je članek o "zlomu bibličnih razsežnosti" podpisal, je, kot se za dobrega vatikanista spodobi, po prepričanju katoličan.

Slovenci kakšnega velikega vatikanista nimamo. Imamo sicer precej duhovnikov, ki poznajo Rim in Vatikan. Nekateri tam živijo in delajo. A duhovnik ni isto kot novinar. Njegovo poročanje iz Rima, čeprav pristno in bogato, ne more nadomestiti laičnega "vatikanističnega" poročanja. Če bi živela v Rimu - tako je moje mnenje, ki sem si ga ustvaril na podlagi nekaterih njenih komentarjev v Večeru - bi se v kakovostno vatikanistko lahko razvila Vanesa Čokl.

V naslednjih dneh bomo na Slovenskem odvisni od dveh kanalov. Prvega tvorita RTV SLO in Delo, drugega tednik Družina in Radio Ognjišče. Pri prvem se bojim, da bo poročanje in komentiranje pretežno sociološko, brez nujnega teološkega uvida, in da se bo zato izteklo v neskončno površnost; pri drugem kanalu se bojim, da bo precej olepševalnega gledanja in poskusov, da bi se izognili izjemni dramatičnosti dogodka.

Zato tisti ki znate svetovne jezike, ne da bi preskočili oba domača kanala, poiščite dobre „vatikanistične“ portale, po možnosti italijanske, stisnite Ctrl+D pri kakšnem malo bolj konzervativnem, stisnite nato Ctrl+D pri kakšnem malo bolj reformističnem, in vstopite v dialektiko interpretacij. Ne bo vam žal. Vašo poznavanje Cerkve bo zraslo. Če ste katoličani, boste kdaj zelo jezni, drugič pa strašno veseli in ponosni, da ste del tega neponovljivega „Božjega živ-žava“.