Joseph Ratzinger in Hans Küng

Tübingen: legenda o rdečem športnem avtu in starem koleslju

Med 2. vatikanskim koncilom je v ospredje prišla nova generacija teologov, med katere štejemo dva odlična mlada profesorja, ki sta poučevala v starem univerzitetnem središču Tübingen: prvi je bil Joseph Ratzinger, drugi Hans Küng. Ravno zgodba teh dveh je, v grobem kakopak, paradigmatična zgodba teologije zadnjih desetletij.

Joseph Ratzinger konec šestdesetih

Legenda pravi, da se je Ratzinger po Tübingenu prevažal s kolesom (mož tudi ni naredil izpita za avto), mimo njega pa je tu in tam pridrvela rdeča Alfa Romeo Giulia, športni avto, s kolegom Küngom za volanom. Legenda pravi, da se je na ulicah Tübingena v drugi polovici šestdesetih dogajala cerkveno-teološka drama visoke napetosti. Avtomobilist je kolesarju pokazal, s čim in kako hitro se svet danes prevaža, kolesar je avtomobilistu sporočal, da se počasi in na star način tudi daleč pride.

Pred kratkim so novinarji vprašali Künga (intervju v španskem dnevniku El Mundo, 23.2.2013), koliko je resnice o rdeči Alfi in starem koleslju. Küng se je zasmejal in potrdil, da sta takrat on in Ratzinger resda uporabljala to dvoje prevoznih sredstev, ampak da se na podlagi takratnih prehitevanj ne da delati nekih strašno globokih zaključkov. Usodno da je bilo l. 1968, pove Küng, ko je Ratzinger opazoval dinamiko študentskih demonstracij. Takrat se mu je t.i. napredna teološka smer začela zdeti sumljiva. V njej je videl izgubo globine. Tudi med njima je bilo vedno več razdalje.

Nadaljevanje poznamo. Kolesar Ratzinger je l. 1977 postal münchenski nadškof, l. 1981 prefekt Kongregacije za nauk vere; šoferju Küngu je Vatikan l. 1979 odvzel „missio canonica“, se pravi, licenco za poučevanje katoliškega nauka. Ukrep proti Küngu je bil sprožen deloma tudi zato, ker je v knjigi „Unfehlbar? – Eine Anfrage“ (Nezmotljiv? Vprašanje.) postavil pod vprašaj dogmo o papeški nezmotljivosti. No, igra se tu ne konča. L. 2005 je za nezmotljivega papeža izvoljen nihče drug kot Küngov sopotnik, tekmec, kolega, idejni nasprotnik, ali karkoli sta si že bila, Ratzinger.

Vatikan kot „tovarna teologije“

Vekoslav Grmič, slovenski protagonist
pokoncilske teološke drame

Pomnim predavanje pri Svetem rešnjem telesu na Taboru v Mariboru (verjetno l. 1984), ko je Vekoslav Grmič kakšnim 200 poslušalcem dejal: „Janez Pavel II. vlada s trdo roko. Palica, s katero tolče po teologih, pa je Ratzinger.“ Dvojec Karol Wojtyła kot papež Janez Pavel II. in Joseph Ratzinger kot varuh katoliške pravovernosti je namreč v osemdesetih odločno vzel v roke vajeti teološkega voza. Že prej je bilo več močnih spopadov med Kongregacijo in teologi, denimo, z velikim Edwardom Schillebeeckxom. S prihodom Ratzingerja v stavbo bivšega Svetega oficija pa je najbolj odmevala obsodba teologije osvoboditve. Znotraj le-te pa drama brazilskega teologa Leonarda Boffa.

Boffova zgodba je, podobno kot Küngova, zanimiva tudi po osebni plati (o čemer pripoveduje Boff v svežem intervjuju). V šestdesetih in potem spet v sedemdesetih je študiral v Nemčiji. Ratzinger je bral njegovo doktorsko disertacijo, poznala sta se osebno, sodelovala pri znameniti reviji „Concilium“, včasih po kosilu šla skupaj na sprehod. L. 1984 pa tale prizor: Boff klican v Rim na zagovor zaradi knjige „Cerkev: karizma in moč“ (l. 1986 izšla tudi – oh, kako pomenljivo! - v slovenščini pri še socialistični založbi Obzorja); Boff v prostorih bivšega Svetega oficija kot obdolženec, kot sodnik pa njegov včerajšnji sosprehajalec Ratzinger.

Proti koncu devetdesetih je završalo. Teologi so podpisovali protestne izjave, ki so obtoževale Vatikan kratenja svobode teološkega raziskovanja. „Vstajniki“ so menili, da Vatikan grobo posega v prostor teologije in da sam sebe spreminja v „tovarno teologije“. V smislu, da je produkcija papeških in drugih vatikanskih teoloških besedil postala preobilna, preveč avtoritarna, preveč dušeča za „ne-rimsko“ teologijo. Kmalu si nihče več ne bo upal misliti drugače, kot misli papež. Kmalu bomo v teoloških tekstih citirali le še papeža. Protestirali so tudi proti metodam vohljanja in zasliševanja. Bernhard Häring, verjetno največji moralni teolog prejšnjega stoletja, je, na primer, v začetku devetdesetih dejal, da je bolj trpel, ko ga je preiskoval Sveti oficij, kot takrat, ko so ga v ječo vrgli nacisti.

Krčevita obramba vere

Toda Vatikan je za discipliniranje teologov imel svoje razloge, za katerimi je nemško dosledni kardinal Ratzinger trdno stal. Prvi je bil, da smo v pokoncilski Cerkvi dejansko prišli blizu tega, da bi določene teologije skrčile krščansko vero na humanizem, na politično akcijo, na družbeno koristno duhovnost. Nevarno je bilo zbliževanje krščanstva in marksizma, saj bi krščanstvo v taki spregi zagotovo izgubilo samo sebe. Drugi razlog je prihajal s področij (zlasti iz Azije), kjer se je Cerkev srečuje z velikimi in ukoreninjenimi religioznimi sistemi. Tu je katoliško teologijo zanašalo v smeri pretiranega poveličevanja verskega pluralizma. Seveda, spet na škodo krščanstva. Če so vse religije več ali manj enake, če si v vseh enako odrešen, kaj je potem sploh še vloga Jezusa Kristusa? Spomnimo se vatikanskih obsodb Anthonya de Mella in Jacquesa Dupuisa.

Kaj je bilo v igri? Bodisi pri teologih osvoboditve bodisi pri teologih verskega pluralizma je bila v igri nevarnost zanikanja bistva krščanstva: zanikati Jezusovo Božjo naravo, oporekati enkratnosti njegovega Odrešenja, relativizirati vlogo Kristusove Cerkve. Mislim, da bo čas pokazal, da je Ratzinger opravil veliko delo obrambe vere. Ker je utrdil razmajano stavbo katoliške dogmatike, seveda ni pričakovati, da ga bodo dediči Razsvetljenstva, marksizma in freudizma imeli za pozitivnega junaka. A podpreti velja tudi teologe, ki jih je rimska „tovarna teologije“ v tem dramatičnem času potisnila na rob oz. jih poskušala spremeniti v zgolj poštarje me Vatikanom in ljudstvom. Kot da je karizma teologa le ta, da zna fajn razložiti, kaj je rekel papež!

Najlepše v tej napeti zgodbi je, da ni prišlo do razkola. Brazilski škof in strastni zagovornik teologije osvoboditve Pedro Casaldaliga je menda že papežu Pavlu VI. dejal, da naj se ne boji razkola s strani „levice“, bolj nevarno da je, da se bo odcepil kdo na „desni“. Kar se je l. 1988 tudi zgodilo, ko je ultrakonservativni škof Marcel Lefebvre na svojo pest posvetil štiri nove škofe in se izločil iz vezi edinosti z rimskim škofom. Skratka, cerkvena "levica" si za razliko od Lefebvra ni domišljala, da ima vso resnico na svoji strani in da se zato lahko razglasi za edino pristno Cerkev.

Epilog legende o rdečem športnem avtu in starem koleslju

Mediji so seveda v polemikah med teologi in Vatikanom bili praviloma na strani teologa. Slikali so ga kot nekakšnega pogumnega in romantičnega upornika proti temačni inkviziciji, ki naj bi jo poosebljal prav Ratzinger. Slednjemu so nadeli vzdevke kot „Panzerkardinal“ in „Božji rotvajler“. V vsem tem času tudi Hans Küng ni držal jezika za zobmi. Vatikan kot „srednjeveški dvor“ in Ratzingerjev vlogo v njem je neusmiljeno kritiziral. Biti slišan mu seveda ni bilo težko. V družbi je imel dokaj udobni status cerkvenega disidenta in vrata v medijske hiše temu primerno na stežaj odprta.

Hans Küng danes

 Ko je Joseph Ratzinger bil izvoljen za papeža, so progresisti vzrojili. Ko so se kasneje v vatikanskih obredih začele kazati tridentinske forme, Benedikt XVI. pa si je začel nadevati nekatere kose oblačil, ki jih papeži že dolgo niso uporabljali, so dobili potrditev, da je Ratzinger vedno bil in vedno bo konservativec. Toda med njim in Küngom je v tem času prišlo do zbližanja. Poleti 2005 sta se v Castel Gandolfu štiri ure pogovarjala, kasneje pa si izmenjala nekaj pisem. Küngova knjiga o zgodovini Cerkve pa je že prej tudi v Vatikanu dobila visoko oceno, tako visoko, da je vznemirila nekatere „zelo“ pravoverne kroge, ki so začeli vpiti, češ a zdaj pa Apostolski sedež popušča heretiku!

Nov položaj v odnosu Küng – Ratzinger je nastal 11. februarja letos. O papeževem odstopu Küng pravi: „Odstop vrednoti papeško figuro na način, ki še ga ne moremo povsem razumeti. Pred katoličane, pred vsakega direktno in posebej, postavlja absolutno nov izziv.“ Prizna, da ga je papež sicer prijetno a popolnoma presenetil; prizna, da niti on, pisec debelih knjig o krščanstvu in velik kritik rimske paradigme, ne ve, kaj vse bo papežev odstop potegnil za seboj. Želi pa si, da bi Benedikt XVI. zapustil Rim, prišel živeti v rodno Nemčijo in da bi z njim še kdaj kakšno rekel.

Kolesar s starim kolesljem je v velikem finišu prehitel avtomobilista v rdečem športnem avtu.

Alfa Romeo Giulia letnik 1964