Domnevam, da sem leta 1995 poslušal izpoved človeka, ki je delal v SDV oz. v Udbi. Sogovornik je razkril kakšno zanimivost o zalezovanju duhovnikov in namignil na marsikaj, kar spada pod varnostno-obveščevalno področje, a kljub temu pravim, da domnevam. Kajti nikoli, ne prej ne kasneje, mi ni odkrito dejal, da je za časa komunistične Jugoslavije delal v zloglasni tajni službi.
Bil sem sredi svojih novomašnih in ponovitvenomašnih slavij tisto poletje.
Prikolesarim mimo gospoda X in ta me povabi na kozarček v bližnji bife, pred katerim je ob tisti uri dneva rado parkiranih več traktorjev kot avtomobilov. Pravi, da je slišal o moji novi maši in da mi čestita, saj da je bila menda fantastična. Po analizi novomašnega dogajanja gospod X pripoveduje o svojem otroštvu, o odnosu do Cerkve in vere. Slovenska povojna zgodba, ki potrdi, kar že vemo, da so namreč mnogi politkomisarji in udbovci, s tistimi domnevnimi vred, otroci katolištva. V dobrem in slabem.
Med besedami gospoda X jih je bilo nekaj, ki jim takrat nisem dajal posebne teže in sem potreboval polnih 16 let, da se mi je povsem odprlo, kaj je hotel povedati. Ko je pomenkovanje naneslo na politiko in samostojno Slovenijo, je poudaril: »Narobe smo začeli. V bankah je problem. Najprej bi morali privatizirati banke.«
Nisem razumel, zakaj bi bile banke problem. Tako velik problem, da lahko nekdo postavi tezo, da smo zaradi njih narobe zastavili našo ljubo demokracijo. Ampak gospod X ni bil kdorkoli. Pred seboj sem imel človeka, ki »ve« in za katerega sem že, preden sem prikolesaril tod mimo, domneval, da je bila nekaj let pred tem njegova služba buljiti v rentgensko sliko narodovega telesa, videti ozadja, jih nadzirati, ustvarjati.
»Kradejo, to je to!«
Leto zatem sem imel čast govoriti z mojim vzornikom iz nemirnih gimnazijskih let, ko sem poslušal pank in v obup spravljal vse range dobronamernih vzgojiteljev. Z Igorjem Vidmarjem. Bilo je na nekem poročnem slavju na Gorenjskem. Tam so bili tudi člani skupine Laibach, Peter Mlakar, ki se mi je hudomušno predstavil kot »slovenski Satan«, nevestina žlahta s prleškega podeželja, nekaj prijateljev s Ptuja. Ne vem, ali je danes v Sloveniji še mogoče, da se kje ob skupni mizi zbere tako raznolika druščina. Tudi zato, ker je malo porok.
Igorju Vidmarju sem se predstavil kot bivši vojaški kadet, bivši roker, drugače pa v Rimu formirani katoliški duhovnik. Možu je bil moj kurikulum najbrž zanimiv. Pogovor pa o muziki, Cerkvi in, kako da ne, politiki. Vidmar je podal diagnozo slovenske politike. »Kradejo,« je dejal. Pričakoval sem več. Vidmar, namreč! On pa: »Kradejo, to je to.«
Pomislil sem, da guru slovenske alter scene bržčas pretirava. Za kaj takega, da bi vsi politiki in gospodarstveniki kradli, ni dokazov. Razen če, in tu sem se spomnil namigov gospoda X, kraja v slovenskem primeru pomeni kaj več kot le nočni pohod do sosedovega kokošnjaka. Kaj če je Vidmar – ali po poti preverjenih informacij ali po intuiciji, tega ne vem – prepoznal prevladujoči politično-ekonomski problem ter mu dal preprosto in srhljivo ime »kraja«?
Leta 1999 v novorevijaškem zborniku Sproščena Slovenija berem članek sociologa Franeta Adama z naslovom Ambivalentnost in neznosna lahkost tranzicije. Med drugim piše o obnovljenem kulturnem boju med klerikalno in levičarsko elito in kako tak boj nima drugega izhoda kot slabitev Cerkve. Adam povzame: »Klerikalni tabor ne ve, da mu kulturni boj škodi, liberalni pa ve, da mu koristi.« Še bolj zanimiva je teza, da je kulturni boj v službi ekonomskega spopada v ozadju. Levica obvlada gospodarsko-finančni sistem in ne bo pustila, da se neka nova elita, ojačana zaradi denacionalizacije, priplazi k osrednjemu in največjemu koritu – državnemu.
Ali je potemtakem boj med partizani in domobranci krma za čustva in domišljijo ljudi, medtem ko se prave zadeve dogajajo tam, kjer so denarji? Spet sem se spomnil gospoda X. Kaj je hotel povedati, je bilo zdaj bolj jasno. Osrednji vir moči elite, ki izhaja iz socializma, ni v medijih, kot radi jamramo, in ne v avtoriteti partizanskih očakov, pač pa v obvladovanju nacionalnih finančnih zalog. Leta 2001 sem na Nikodemovih večerih predaval o kulturnem boju. Gnan od teh razsvetljenj sem dejal: »Zamislite si trg. Na trgu boksarski ring. Boksata rdeči in črni. Vsi reflektorji in vse kamere so usmerjene na ring. Silna množica, silno navijanje. Nedaleč vstran pa visoka temna stavba banke. V njej poteka rop. Ljudje, ki ropajo, so isti, ki so sklicali boksarski dvoboj. To je Slovenija.«
Jeseni leta 2011 sociolog Urban Vehovar spregovori v Financah, v kolumni Povest o rojstvu pošasti, o posebnem slovenskem preživetvenem modelu, ki je nastal leta 1945 in ki je pravzaprav hibrid sociale in fevdalizma. Nam v pogubo ga vzdržujemo vse do danes. Vzdržujemo ga z vzporednim poslovnim modelom, ki ga je razvila partija, izpopolnila pa Udba. Na Primorskem učeči sociolog ta sistem imenuje »zver« in »pošast«. Kakor vsaka pošast ima tudi ta srce: včeraj je to bila Ljubljanska banka, danes je to NLB. Model je, čeprav oznanjan kot »nacionalni interes«, globoko neliberalen, nerazvojen, skratka zapisan krizi. »Pošasti moramo iztrgati srce,« udari Vehovar. »Z drugimi besedami, nujni sta privatizacija NLB in njenih dvojčkov ter privatizacija podjetij v družbeni lasti. Druge rešitve ni.«
Krovni način obvladovanja družbe
Efatá! Odpri se! Vehovar piše o tem, kar mi je ob kozarčku ali dveh tistega vročega poletja leta 1995, ko je na moji novi maši zaradi sončne pripeke omedlelo osem ljudi, govoril gospod X. Ponavljam: »Narobe smo začeli. V bankah je problem. Najprej bi morali privatizirati banke.« Gospod X mi ni govoril o priložnostni korupciji v bankah, niti ne o ne najbolj optimalnem bančnem sistemu, ki naj bi ga imeli, ker ne zmoremo boljšega. V simpatičnem traktor-baru mi je govoril o krovnem načinu za obvladovanje družbe. Opozoril me je, da je ta način prenesen v demokracijo, nadaljevan v demokraciji, in da je to narobe.
Roka, ki reže kruh, oblikuje tudi misel. To je partija vedela. Zato je najprej »zamrznila« pištolo, nato bič in prešla h kruhu. Pošast si je nadela opravo kmečke matere. Dokler bo rezala kruh, se pravi, usmerjala bančništvo in gospodarstvo, bo vladala. Celo v razmerah, ko bo prišla demokracija in kdaj v parlamentu ne bo imela večine na svoji strani, bo vladala. Hudo ji bo, kadar bo tudi njej zmanjkalo kruha. To se lahko zgodi in se zdaj dogaja ali zaradi splošne gospodarske krize ali ker je taka pošast v tržnem gospodarstvu sama po sebi tujek ali zaradi raka na njenih notranjih organih. O tem raku sem že bil leta 1996 poučen na nekem prijetnem poročnem pikniku z eno samo kratko besedo »kradejo«.
Da je po letu 2000 zver spustila v bližino svojega srca cerkvene ekonome in krščanske poslovneže, ne pomeni, da je nehala biti zver. Le cerkveni pol je odigral vlogo, ki mu je bila dodeljena v scenariju B. Ker scenarij A, ki je predvideval popolni poraz klerikalcev, ni šel skozi, je zver sprožila scenarij B, prepoznala lakoto v očeh nasprotnika, ga pritisnila k sebi, mu odrezala velik kos kruha.
Gospod X je zdaj že pokojni. Vem za krivico iz njegovega otroštva, ki so mu jo povzročili predstavniki Cerkve. Ne vem za konkretne krivice, ki jih je (morda) on povzročil dobrim ljudem in sami Cerkvi v času komunizma in Udbe. Da je bil plemenit človek, kar za glavnino njegovih (domnevnih) tovarišev ne bom rekel, razkriva stavek: »Narobe smo začeli.« Priznal je, da ni prav, da bi se v demokraciji delalo, kot se je delalo v diktaturi. Z drugimi besedami, gospodarstvo ne sme več služiti za nadziranje in vodenje svobodnih ljudi. Ni vredno človeka, da bi mislil tako, kot narekuje roka, ki mu reže kruh.
* Objavljeno v Družini, 17.2.2013, foto: s spleta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar