Papež odstopil. Vdor modernosti ali moč vere?

Med prvimi, ki so se zavedali zgodovinskosti in daljnosežnosti odstopa papeža Benedikta XVI. je bil Ezio Mauro, glavni urednik rimskega dnevnika La Repubblica. Po šokantni novici je na uredniškem sestanku umirjeno a z rahlo čustvenim tonom podal svoje razmišljanje. (Posnetek nagovora si lahko ogledate na spletu. Med drugim, če znate italijansko, lahko „v živo“ vidite, kako se na strateški ravni dela visoko kakovostni žurnalizem.) Mauri opozori člane uredništva na prelomnost in enkratnost dogodka ter na kaj naj bodo pozorni v situaciji, ki bo v Rimu nastala v naslednjih dneh in tednih. Toda njegova osnovna teza je bolj ali manj filozofska. Glasi se: „Vdor modernosti v Cerkev “. Ta vdor se je zgodil preko papeža samega, preko njegove človeškega lika. Predstavnik Absolutnega je dal prednost človeku v sebi. Tako Mauro.

Ne bomo oporekali. Predstavniki sodobne laičnosti, katere prapor visoko dviga tudi La Repubblica, imajo svobodo interpretacije. Če hočejo v papeževem odstopu videti zmago človeka sredi „Božje države“, zmago Josepha Ratzingerja nad Benediktom XVI., bomo prisluhnili. Papež je eminentna figura zahodne civilizacije, ena tistih, s katerimi se zahodna civilizacija tako ali drugače meri. V papeževem odstopu, če hočete, lahko vidimo nadaljevanje de-monarhizacije in splošne demokratizacije, ki smo ji na Zahodu priča zadnja stoletja. Lahko zaznamo tudi korak v smeri de-sakralizaciji oblasti. Nosilec oblasti, voditelj skupine ljudi, plemena ali celega naroda je namreč v vseh (pra)kulturah bolj ali manj sakraliziran ("svet", tabuiziran). V prvih civilizacijah je to bilo silno nazorno, saj je kralj opravljal tudi velikoduhovniško službo. Naslednja etapa je bila storjena s krščanstvom, ko sta se že s Konstantinom „sveta“ in „svetna“ oblast ločili. Odsihdob teokracija na Zahodu nima mesta, sakralizacija oblastnika je omejena. S protestantizmom, v katerem ljudstvo izvoli svojega pastirja, in kasneje z demokracijo pa se začne proces, ko je kakršnakoli oblast vedno manj „sveta“, nedotakljiva, zavita v imuniteto.

"Ni tako težko." El Mundo, 12.2.2013

Benedikt XVI. je včeraj po svoje de-sakraliziral in de-mitiziral oblast, ki smo jo imeli za absolutno in za malodane obdano z glorijo onostranstva. Svoj človeški lik je iztrgal iz te glorije, kar, kot vidite, poskuša ujeti priložena vinjeta španskega dnevnika El Mundo. Čeprav kanonsko pravo papežu ta korak dovoljuje, čeprav je 2. vatikanski koncil že nekoliko „povišal“ vlogo škofovskega kolegija in jo nekoliko približal vlogi papeža, čeprav je Benedikt XVI. doslej vprašanje svojega odstopa med vrsticami že izpostavil, je njegovo dejanje osupljivo in gigantsko. Določena katoliška mitologija je ranjena. Teološke in pastoralne posledice ne bodo izostale.

Kakšne posledice? Težko prerokujem komaj 24 ur po dogodku. A prvi vtis se vrti okrog podobe Boga. Papeštvo, ki je močno, nezmotljivo, nedotakljivo, češčeno, večnozdravo, sijajno, imperialno odgovarja tovrstni podobi Boga. To je papeštvo Vsemogočnega. Papeštvo, ki ohranja edinstveno karizmo vodenja in samo Petru in nobenemu drugemu apostolu izročene „ključe“, a je tudi človeško krhko, zmožno opešanja, sestopa in odstopa odgovarja drugačni podobi Boga. To je papeštvo Učlovečenega. V ozadju je podoba Boga, ki jo Benedikt XVI. kot primarno oznani že v naslovu svoje prve okrožnice „Bog je ljubezen“. Bog ne daj, da bi navijal za sploščitev papeške vloge na nek zgolj človeški, nič kaj simbolni „functional leadership“. Še vedno pričakujem Absolutnega izza papeške silhuete. A mislim, da bo po tem odstopu papeški lik, četudi manj imperialen, bolj celovit.

Drugi vtis gre v smeri Cerkve, njenih služb, karizem, hierarhij. Spomnim se debate iz študentskih let na Gregoriani. Vedeli smo, da po kanonskem pravu papež lahko odstopi, a vprašali smo se: „Komu neki naj izroči odstopno izjavo?“ Po piramidalni shemi ni namreč nikogar nad njim, edinole Bog. V slučaju, da izroči odstopno izjavo kardinalom in škofom, pa prizna njihovo oblast nad seboj in krši teološko predpostavko, po katerem mu Petrova „oblast ključev“ prihaja po „osebnem nasledstvu“ od samega Kristusa. Tozadevni kanon 332 § 2 se nam je zato zdel paradoksen. 

No, včeraj smo dobili odgovor. Shema ni piramidalna, shema je bratska in sredi bratov je Bog. Papež svojo odstop naznani sobratom (Cerkvi) in se izroči Bogu. Papež včeraj ni rehabilitiral ideje, da je zbor škofov več kot papež (t.i. episkopalizem in konciliarizem, oz. nekakšna cerkvena verzija parlamentarne demokracije, v kateri parlament postavlja in odstavlja vlado), je pa podprl duha škofovske kolegialnosti in cerkvene sinodalnosti. Videli bomo, kakšen bo razvoj v naslednjih letih. Zaenkrat ostanimo pri včerajšnji lekciji, ki pravi, da pri papeškem odstopu ne gre v prvi vrsti za pravno vprašanje, kdo je pristojen in kdo ne, kdo je večji in kdo manjši, temveč za vprašanje vere, zaupanja, občestva in Boga sredi tega občestva.

Skratka, interpretacije svetovnega časopisja gor ali dol, naša predvidevanja sem ali tja, eno je gotovo: Benedikt XVI. je leto vere, ki ga je sam razglasil, obeležil z monumentalnim dejanjem vere, svoje osebne vere.