 |
| Prostor v mestu Viterbo, kjer se je l. 1270 prvič zgodilo, da so ljudje kardinale, ki se niso zmogli zmeniti, kdo bo novi papež, zaklenili s ključem (lat. CUM CLAVE) v dvorano in jih pravzaprav z arestom prisilili, da so izvolili papeža. foto: annuciviterbo.it |
V četrtek, 14. februarja, se je papež
Benedikt XVI., rimski škof, poslovil od svoje duhovščine. Rimskim
duhovnikom je govoril 40 minut, ne da bi enkrat samkrat pogledal v za
to priložnost pripravljeno besedilo. Papež se je spominjal svoje
udeležbe na 2. vatikanskem koncilu ter podal „močno“ sodbo o
tistih letih. Po papežu sta se namreč zgodila dva koncila: 1.
koncil koncilskih očetov; 2. koncil svetovnih medijev. Koncila sta
se drug od drugega bistveno razlikovala. „Koncil medijev je bil
skoraj stvarnost zase. In svet je koncil zaznaval preko njega, preko
medijev.“
Ljudstvo, vključno s katoliškim, je
torej 2. vatikanski koncil predvsem spoznavalo preko novinarjev. In
kje je problem „novinarskega koncila“? Papež je jasen:
„Koncil novinarjev se seveda ni
zgodil znotraj vere, temveč znotraj današnjih medijskih kategorij,
se pravi, zunaj vere, z drugačno hermenevtiko. To je bila politična
hermenevtika. Za medije je koncil bil politični spopad, boj za
oblast med različnimi tokovi znotraj Cerkve. Razumljivo je, da se
mediji zavzamejo za tisto stran, ki bolj ustreza njihovemu svetu. (…)
Obstajalo je trojno vprašanje. Oblast papeža, ki jo potem prenesemo
na oblast škofov in na oblast vseh, na suverenost ljudstva. Seveda
so mediji mediji to stran odobravali, promovirali, favorizirali.
Podobno pri liturgiji: ni jih zanimala liturgija kot dejanje vere,
temveč kot nekaj, preko česa so stvari bolj razumljive, kot nekaj,
kar je dejavnost skupnosti, nekaj profanega. (…) Podobno je bilo
tudi pri vprašanju Svetega pisma: Sveto pismo je knjiga, zgodovinska
knjiga, in obravnavati jo je treba na zgodovinski način.“
Kateri koncil je bil močnejši? Papež
zaključi:
„Vemo, da je medijski koncil bil vsem
dostopen. Bil je prevladujoč, učinkovit, in povzročil je toliko
nesreč, toliko problemov, toliko bede: zaprta semenišča in
samostani, banalizirana liturgija,... Pravi koncil je imel težave,
da se konkretizira in uresniči. Virtualni koncil je bil močnejši
od realnega koncila.“
„Vatikanist“ Sandro Magister
(L'Espresso, La Repubblica) meni, da je papež zanalašč govoril o
dveh koncilih. Lekcija zgodovine služi kot lekcija za danes.
Katoličanom papež na ta način sporoča, na kaj naj bodo pozorni v
naslednjem mesecu, ko se bo dogajal silno pomembni konklave.
Mediji bodo poročali znotraj svoje hermenevtike (razlage), ki ne bo
hermenevtika vere. Konklave bodo stlačili v svoje kategorije,
politične kategorije, ki pa niso kategorije Kristusove Cerkve.
Katoličani naj se zato izognejo prevelikemu vplivu medijev.
Mediji kakopak imajo vso pravico
poročati na svoj način in uporabljati sociološko in
politološko govorico tudi, ko pišejo o religiji. Povrh tega, je
novinarska objektivnost ideal, zorni kot pa je stvarnost.
Ustanovitelj La Repubblice, karizmatični Eugenio Scalfari, je nekoč
dejal: „Največ kar lahko kot novinar naredim je, da povem s
katerega zornega kota pišem.“ Kakovost zornega kota neka medijska
hiša lahko izboljša z visokim etičnim pragom in z čim bolj
izobraženim kadrom. Italijanski „vatikanisti“, na primer,
poskušajo zato poznati osnove teologije in večinoma so katoličani.
Njihovo poročanje o konklavu bo zagotovo širše in globlje kot,
recimo, poročanje slovenskih novinarjev.
Mislim, da bo pri prihodnjem konklavu
največja „hermenevtična nevarnost“ tisto novinarsko poročanje,
ki bo celotno zgodbo skrčilo zgolj na boj proti korupciji in
zlorabam v Cerkvi, skratka, ki bo izvolitev novega papeža
prikazovalo predvsem in zgolj kot boj med silami, ki hočejo
odpraviti korupcijo znotraj Cerkve, in onimi, ki branijo sedanje
stanje in položaje. Glede na to, kako mediji v zadnjih dneh
izpostavljajo rimsko kurijo in iščejo med kurijskimi kardinali tiste, ki bi jim podelili vlogo negativcev, se mi zdi, da se zadeve že sučejo v smeri tovrstne „virtualnosti“ oz. medijske konstrukcije konklava. Korupcija je
trenutno glavna notranjepolitična tema mnogih zahodnih demokracij in
ljudstvo je željno „očiščujočih“ zgodb. Sodobna pop-kultura pa Vatikan v filmih in romanih itak prikazuje kot tempeljsko skrivnostno intrigantsko gnezdo.
Konklave je dejanje Cerkve. Tu se ne
srečajo samo kardinali z natančno nalogo, da poiščejo novega
papeža. Tu se srečajo molitve milijarde katoličanov, takšne in
drugačne teologije, takšne in drugačne izkušnje vere, cerkveni
porazi in zmage zadnjih deset let,.... in, seveda, tudi zahteva po
čiščenju in reformi, vključno po reformi rimske kurije, če je treba.
Novinarski konklave se bo neizogibno zgodil a bo le del pravega
konklava. Ta bo nekaj večjega, bo "znotraj vere" in nekaj, pri čemer lahko sodeluje vsak.
Ne rečemo za okras, da papeža izvoli Sveti Duh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar