ponedeljek, 08. oktober 2018

Vstavite v enačbo zavist, gospod Akrapovič!


Spoštovani gospod Akrapovič! Nisem motorist in zna biti, da nikoli ne bom. O vaših izdelkih sem slišal bežno in me niso zanimali. A prišel je 9. maj 2013, ko se je počasi iztekalo moje sobotno leto v Madridu. V tamošnjem univerzitetnem mestu, kamor sem hodil poslušat ta in ona predavanja, zagledam pred neko fakulteto parkiran motor, s katerega auspuha je rumeno sijal napis AKRAPOVIČ.

Saj veste, kako je, ko si kot član majhnega naroda na tujem, v tuji deželi, ki je velika, v vseh ozirih konkurenčna in ima strašno zgodovino. Tam komaj kdo ve, kje je Slovenija. Če slučajno vejo, pa si o njej mislijo čudne reči. Recimo. Ko smo z madridskimi skavtinjami načrtovali njihov potovalni tabor po slovenskih Alpah, so me študentke, šolane punce torej, povsem resno vprašale, ali naj konzerve s hrano kupijo že v Španiji in jih po avionu pretovorijo do Slovenije. Pomiril sem jih, ko sem jim zagotovil, da so pri nas enako trgovine in da je v njih moč kupiti tako ribje kot mesne konzerve, pa tudi več vrst paštet.

Sredi takih razmer in sredi imenitnega tujega velemesta mi zasije napis AKRAPOVIČ. Bil sem vzhičen in ponosen na vaše podjetje, na njegove dosežke, na slovensko inženirsko pamet in obrtno roko. Slikal sem auspuh in motor, grafično reč opremil z napisom, ter ta malce naïf izdelčič fliknil na svoj Facebook (slika zgoraj).

Zdaj berem, kako vas in vam podobne podijo iz Slovenije. Ni mi jasno in morda tudi vam ni povsem jasno, zakaj to delajo. Pa tako izobraženi in titulirani kot so. Nekako razumeš protipodjetniško ideologijo, ki se je nekateri učijo v Kumrovcu, pardon, v kakšnem od ljubljanskih gojišč družboslovcev. Razumeš, da nekateri hočejo socializem, v kolikor se resda zdi, da ima kapitalizem mnogo grehov, potem ko nam je prinesel blagostanje, kot še ga nismo imeli. Razumeš tudi, da bi kdo rad kakšen korektiv v davčni zakonodaji. Ne razumeš pa, zakaj bi zato rabili iz Slovenije poditi pametne in pridne ljudi, kakršen ste vi in je Boscarol in so mnogi vama podobni. Ne razumeš, od kod ta njihov čistunski čustveni naboj, ta njihova sveta notranja sila, da besno zalajajo na najboljše slovenske podjetnike in jim kažejo vrata iz lastne domovine.

Tudi vi se verjetno sprašujete, kaj vam je bilo treba tega spopada z oblastno politiko in marksističnimi aktivisti. Tudi vi kljub vašemu tehničnemu znanju in obči razgledanosti verjetno ne razumete povsem, od kod tak lajež. Dovolite, da vam dam nasvet, ki izvira iz tisočletne krščanske tradicije (7 glavnih grehov pa to). Če kdaj zapletenih odnosov nikakor ne razumete, vstavite v enačbo zavist. Tako je, gospod Akrapovič, vstavite zavist in slika bo bolj izostrena. Zavidajo vam - to je ta skrivnost!

»Zavist je tihi protagonist mnogih družbenih dogodkov,« je nekoč zapisal nek katalonski sociolog, katerega imena mi žal več ne uspe izbrskati. »Če bi faušija gorela, bi cela Slovenija gorela,« pravimo mi. Kaj je zavist? Zavist je bolečina ob uspehu in sreči drugega. 

Kako se počuti nek od politike nastavljen in od politike podpiran uspešnež ob pravem samostojnem podjetniku? Počuti se manj, zaboli ga, začne zavidati. Kako se počuti nekdo, ki je v javnem sektorju naredil strašne karierne korake, ker je dovolj obkoritniški, ob podjetniku, ki je začel v garaži in so danes njegovi izdelki prestižna planetarna znamka? Počuti se manj, boli ga nevirtualen uspeh drugega, začne zavidati. Kako se počuti nek antikapitalist, ki se je v zakajenih debatnih salonih prepričal, da bo svet rešilo eksperimentiranje z družbenimi razredi v znamenju srpa in kladiva, uvidi pa, da srp najbolje žanje in kladivo najbolje tolče, ko ju vihti kapital? Poleg ljubosumja, ker sta srp in kladivo šla od njega k drugemu, hudo zavida t.i. predstavnikom kapitala. 

Kaj storiti? Vi imate svoj podjetniški odgovor, ki se bo - predvidevam - glasil: fokusirati se na izdelke, delati več, delati bolje, prodajati, pustiti ob strani zavistneže. Jaz se ob takih izzivih zastavim bolj duhovno, bolj asketsko. Premagovati zavist najprej pri sebi. To si zadam. Mi uspeva? Ocenite iz naslednje zgodbe...

Istega meseca maja leta 2013 sem večkrat šel na madridski knjižni sejem v park El Retiro. Ustavil sem se pri kiosku, ki je ponujal kopico knjig Slavoja Žižka. Pogovarjal sem se s prodajalcem o tem našem filozofu ter bil vesel in ponosen, da smo Slovenci dali svetu Slavoja Žižka. Četudi mi je slednji kot nekoč kronani ideolog stranke LDS in njenih posmrtnih podaljškov šel rahlo na živce. Kakor koli, kot uvodničar pri tedniku Družina sem svoj ponos na Žižka junija 2013 razglasil kar na prvi strani tega istega katoliškega tednika v zapisu Žižek, Rupnik in Škocjanske jame. Zapis lahko preberete tule.

Za konec, gospod Akrapovič, lep pozdrav iz štajerskih hribov, po katerih vašim auspuhom še vedno delajo konkurenco žunžljajoči auspuhi APN štirk. Ja, zgodi se, da pridejo policaji in porednim štirkam nastavijo zasedo. A to je že druga zgodba...

1 komentar:

  1. Ni slab komentar. Zavist je v Sloveniji ena od največjih vzrokov za podivjano obnašanje podalpskih plebejcev.
    Sam na svoji koži krepko občutim zavist sosedov.
    Gradim hišo in na gradbišču so bolj aktivni inšpektorji kot pa drugi rokodelci.
    Moram reči, da mi inšpektorji ob pomoči sosedov gradijo najlepšo, najbolj vačno in najbolj drago hišo. Le kje bom jemal, da bom dajal.

    OdgovoriIzbriši