petek, 05. avgust 2016

SDM Krakov: Zastave, lepe in očiščene


V teh razmerah moramo biti zadovoljni tudi
 s tistim malo, kar bomo prejeli v Krakovu.
pater Bonnie Mendes,
voditelj težko realizirane pakistanske odprave na SDM,
pred odhodom v Krakov


Svetovni dan mladih (SDM) je v vseh teh letih razvil svojo estetiko, svojo ikonografijo. Eden izmed najbolj vidnih in bujnih elementov slednje so zastave. Mladi z vsega sveta so opremljeni s svojimi nacionalnimi zastavami, nekateri tudi z regionalnimi in občinskimi. Ko jih dvignejo proti nebu, te spreleti.

Taiwanski Kitajci na SDM v Krakovu (foto: Barbara Tadina)

Ker so na množičnih dogodkih v okviru SDM (vigilije, maše, koncerti,...) pripadniki posameznih narodov razmetani po različnih sektorjih prireditvenega prostora, so zastave zelo pomešane. Slika je povsem drugačna kot na nogometnem stadionu, na katerem so na eni strani igrišča ene barve in zastave, na drugi pa druge. Na SDM pride do izrazitega učinka pisanosti, do večbarvnega migotanja, skratka, kot da bi likovno podobo množice od zgoraj sproti urejal kak „norec“ tipa Jackson Pollock.


***

Zastave na minulem krakovskem SDM si očitno ganile tudi papeža Frančiška, saj je na splošni avdienci 3. avgusta (link), tri dni po koncu SDM, med drugim dejal:

Lahko govorimo o mozaiku bratstva. Emblematična podoba Svetovnih dni mladih je pisana širjava zastav, ki jih vihtijo mladi. Pravzaprav na SDM nacionalne zastave postanejo lepše, rekel bi, da „se očistijo“; tam tudi zastave narodov, ki so v medsebojnem sporu, vihrajo skupaj. In to je lepo!

In res. Pogledaš levo, ruska in ukrajinska nista daleč narazen; pogledaš desno, večnorivalski argentinska in brazilska se gibljeta skorajda sinhrono; pogledaš drugam, zastava bogatunskih ZDA skupaj z zastavico kdove katere že od skromnih in neznanih dežel. Še več. Ker apostol Pavel uči, da je treba spoštovati vsako oblast (in s tem tudi nje prapor), mladi katoličani na SDM razvijajo svoje nacionalne zastave, četudi so na nekaterih komunistični simboli (Kitajska, Angola), na drugih muslimanski polmesec (Pakistan, Uzbekistan), na tretjih nekaj budističnega (Sri Lanka).

Papež pravi, da so zastave na SDM „očiščene“, bolj natančno povedano, zastave so moralno „purificirane“ (en. purified). Zakaj? Ker očiščene nacionalističnih in šovinističnih namenov izpovedujejo nacionalno veselje in ponos. Ker močno izkazovanje nacionalne identitete na SDM ne pomeni razdvajanja, pač pa deluje kot vabilo k srečanju.

***

Če bi bil zdravnik za ideološke bolezni, bi sdmjevsko zastavoterapijo predpisal tako desnim kot levim vročeglavcem. Desničarski nacionalisti bi se ob tolikih zastavah morda ozdravili svojih grenkih in nadutih misli o edinozveličavnosti rase ali civilizacije, ki ji pripadajo. Morda bi ugotovili, da življenje z rumenimi, črnimi, rjavimi ni grožnja, temveč stvarnost in priložnost. Morda bi jim potegnilo, kako malo krščansko zna biti včasih njihovo zavzemanje za „krščansko“ Evropo.

Levičarski multikulturalci bi se morda končno le vprašali, zakaj pa njim - od same matere Zgodovine menda določenim internacionalistom in mavričarjem - ne uspe kaj takega: milijonsko množičnega ter pristno pollockovskega. Zakaj - če uporabim besede iz uredniškega komentarja časnika The Guardian (link) - „v času naraščajočega nezaupanja v avtoritete ni drugega svetovnega voditelja, ki bi bil zmožen zbrati tako veliko množico“, kot jo zbere rimski škof? Morda bi levičarji opazujoč zastave na SDM tudi spoznali, kaj je prvi vzrok kolosalnega sesutja metode „politične korektnosti“, s katero so hoteli izboljšati svet. Ne moreš namreč graditi dialoga in strpnosti, če nekaterim ljudem ne pustiš, da povedo, kaj in kdo so (identiteta: nacionalna, verska, kulturna,...).

Gabonski mladenič in slovenska skavtinja na SDM v Krakovu (foto: BC)

***

Imeti identiteto in jo izkazovati je nekaj psihično in socialno bistvenega. Bodimo aktualni. Pariški sociolog iranskega porekla
Farhad Koshrokhavar se že nekaj časa ukvarja s pojavom islamske radikalizacije med mladimi Francozi, ki so arabskega porekla (link do članka časnika La Repubblica). Po Koshrokhavarju temeljno gibalo radikalizacije ni niti verske (radikaliziranci niso nujno pobožni) niti socialne (radikaliziranci niso nujno revni) narave, temveč je nekaj „generacijskega“. Gre za generacijo v Franciji rojenih „tujcev“, ki ne vedo, kaj so in komu pripadajo. Krizo identitete rešijo z radikalnim korakom, ki je obenem upor proti Franciji in upor proti generaciji svojih staršev.

Mi bomo grobo rekli: ker nimajo zastave, ki bi jo s ponosom dvignili nad svojo glavo in jo pokazali svetu, se jim strga.


***

Vrnimo se v Krakov. Zastave na SDM so „lepe“ in „očiščene“ še iz enega in daleč najbolj pomembnega vidika: so napoved eshatona narodov. Starozavezni prerok Izaija (56,7) piše:

(Tujce) bom pripeljal na svojo sveto goro
in jih razveseljeval v svoji hiši molitve:
njihove žgalne in klavne daritve
bodo prijetne na mojem oltarju,
kajti moja hiša se bo imenovala
hiša molitve za vsa ljudstva.

Błonia park v Krakovu ter Campus Misericordiae med četrtjo Bieżanów in mestecem Wieliczka sta bila konec letošnjega julija pisani poljani molitve za vsa ljudstva. Kot bo nekoč in na vekomaj.


2 komentarja:

  1. Dober napor v tem tekstu, četudi deluje protislovno, kar pa je razumljivo. Mislim da je neka vzporednica med piscem teksta in 'norim' slikarjem Polockom, ki je, sicer poln milijonov, umrl kot dokaj mlad alkoholik, pijan, v prevrnjenem avtu, s seboj pa vzel še eno življenje. Četudi je kdo duhovnik, to ne pomeni, da ima vse razčiščeno z Bogom Očetom in ojdipom. In če to ni razčiščeno, je problem v duši. Vedno niha med nerazčiščenim odnosom med avtoriteto in individualnostjo, katera pa ne prinaša miru.

    Poglejmo raje v končno duhovnost, ki jo lepo nakazuje Brankov tekst, četudi je vmes spet politika. Slika, ki jo opisuje, je slika nebes: množice individualnih duš, vsaka od njih je popolni individuum, tudi Oče (tu papež) je individuum, a duše se prostovoljno podredijo in služijo Očetu, ker On je največji, vsaka duša pa je Njegov drobec. Zato imamo v Krakovu množico vseh barv kože, majic in zastav – individualci, zliti skupaj, kot Pollockova razlitja.


    Vmesno zemeljsko pojasnilce: ker pa smo tudi na zemlji, obstaja še tale slika: po srečanju bodo vsi odšli v svoje konce sveta: tam, kjer je veliko sonca, bodo šli tisti črne kože, v senčne doline tisti z belo kožo, na zahod tisti z rdečo kožo in na vzhod tisti s kožo vzhajajočega sonca. Seveda bodo, od veselja, s seboj povabili koga z drugo barvo kože, celo vero: beli bodo v svoje doline odpeljali nekaj črnih in črni nekaj belih. A čas pokaže, da, zaradi danosti narave, se evkaliptusi in bambusi ne primejo v Alpah, in v puščavi se ne da aplskih sirov narediti, ker krave pogibajo. Čudno gledajo indijanske plese Kitajci in kitajski kung-fu eskimi.

    Nazaj k duhovnosti: za svete ljudi obstaja naloga ali celo zapoved, naj obiskujejo svete kraje. Kajti romarska središča so prepolna odlagalcev tegob in kmalu, v nekaj deset letih, je tam samo še to smetje, če kraja ne obišče kakšna SVETA duša in kraj prečisti. To je njih naloga. Papež še ni svet, bo pa morda, in mladina tudi še ni sveta in Krakov ni svet, a ko se zgrne takšna množica ljudi, ki dobrovoljno postanejo, vsaj za HIP, eno v Kristusu, se resnično zgodi totalno očiščenje. Četudi jih je večina prišla da bi čutno uživala, jih Gospodova sila prevaga in, modri papež, priklon pred teboj: resnično se stori očiščenje, resnično nebesa pridejo dol vsaj za sekundo, kar je dovolj. Ker so vsi skupaj, vsaj za eno sekundo, POZABILI na svoje zemeljske identitete, ter sprejeli svojo večno-resnično identiteto, da smo Gospodove duše, je prišlo do očiščenja. Kaj pomeni papeževa izjava, da so zastave (duše) očiščene? To pomeni, da je njih barva pobledela in je druga, Kristusova podoba na njih prišla.

    In ko so se basali spet nazaj v avtobuse in vlake, so njih zastave bile spet prvotnih barv, a vendarle so nekaj svetega s seboj v svoje doline in puščave nesle. Lepe stvari je napisal Branko, če izluščimo lepoto ven. Boli pa majhna vera patra Bonnija Mendesa iz začetka teksta: tako majhno upadlo vero je imel pred srečanjem, da naj se ga Bog usmili. In tistega tudi, ki je dal njegov izrek na tablo, in ga celo posvetlil. Če bi ime Frančišek njuno vero, bi vsi v Krakovu končali kot Pollock.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zdaj pa še druga plat kovanca naj se pove, da ne bo kake zemeljske pomote: Sveto pismo opisuje tako nebesa (tekst zgoraj), kot pekel, spodaj:

    http://nova24tv.si/aktualno/kristjanofobija-spet-na-pohodu-tokrat-arabski-migrant-napadel-duhovnika-spaniji/

    Ali poljubiš steklo žival, ki pride v vas in grize vse po vrsti? Ali pa jo, iz ljubezni do nje in naroda, lovec ustreli? Daš mu tuš in hrano, pa zahteva še denar in življenje?:

    http://www.reporter.si/svet/azilant-zabodel-duhovnika-ker-mu-ni-dal-denarja/63247

    Je zločin zaščititi družino pred požarom in hčer pred pohotnim azilantom in vero pred nožem? A da to ni ljubezen? Levičarji in del duhovščine se morajo ovesti, zbuditi: objema se spreobrnjene in tiste uboge, ki nimajo noža, skritega pod srajco. Je Gospod objemal vse po vrsti? Mar ni rekel svojim apostolom, da če jih kdo grdo zavrne, naj odidejo od tam in tistim bo huje kot v Sodomi in Gomori? Torej jim nameni pekel, ne raja. Tak je naš Gospod, ne vem, kakšnega nekateri poznate in ste si Ga namislili??

    Zgoraj smo meditirali o nebesih in nebeški združbi, obstaja pa tudi pekel duš in ljudje, ki so napolnjeni s hudimi duhovi. Kdor jih hiti objemat, brez da je svetnik, hitro še sam postane potuhnjeni hudi duh. Svetnik pa seveda postane mučenik. Pamet v glavo torej in stran z levičarsko hinavščino in 'versko' preproščino, ki se je iz katoliškega janzenizma spremenila v vsesplošno orgijo sladkobnosti, ki pa duše pohablja na še bolj zvit način. Leto usmiljenja je za PONIŽNE UBOGE. Za vse ostale pa so zakoni države in človeške družbe, kot jih je postavil Bog že na začetku sveta: Ne druži se s hudičem in njegovo zalego, četudi ima navidezen človeško obraz, sicer razpadeš! Prg 13,12: »Kdor hodi z modrimi, bo moder, kdor se druži z norci, bo propadel.« Prg 22.24-25:

    Ne druži se z jezljivim človekom,
    nikar ne hodi s togotnim,
    da se ne navadiš njegovih poti
    in ne ujameš zanke za svoje življenje.

    Mar niso ti arogantni azilanti že prevečkrat potuhnjena togota? Kaj šele bo, kaj šele bo … Eno so zastave verne mladine, ki pride papeža pogledat, drugo pa so vsi ostali psevdo filozofi, brezbožni, neverni, polverni, intelektualci, komunisti in verski psihopati, če jih na skrit način obvladujejo hudi duhovi, ki jih psihiatrija ne prepoznava, ker je tudi sama slepa. In del duhovščine tudi ne. Ne sovražimo jih, daleč od tega, a jesti z njimi pomeni dušo poceni prodati hudiču, ko pa se tega zavedamo, je prepozno. Se papež druži s pijanci po gostilnah, živi z divjimi lovci, spi s prostitutkami, je hrano gobavcev, pleše kankan, moli v džamijah, se brati s kriminalci? Nič od tega ne počne, ljubi moji verski filozofi, a nikogar tudi ne sovraži, le Besedo jim prišepne, TER SE UMAKNE V SVOJO JATO. To je ljubezen, ki jo Gospod pričakuje. In darovanje svojim sobratom v veri - čistim kristjanom, ne šunka-kristjanom, ki na volitvah izbirajo Cerkvi zlobne, potem pa jadikujejo. Zakaj je Gospod rekel: »Kdor pa nima meča, naj proda suknjo in si ga kupi?« Kaj neki o tem meču natolčejo kakšni nadebudni teologi? Da je bil to meč ljubezni, šibica, zobotrebec, žgačkalo, golobovo peresce? Ne, hotel je železne MEČE, SABLJE, prijatelji moji, da bi z njimi zastrašili eventualni naval prišlekov na njegove učence. Kajti On je že bil za smrt, oni pa za apostolat, in z meči je preprečil hipno jezo vojakov nad učenci. Ni bila to ljubezen, tole z meči? A da ni bila, filozof? Kje je kaj verske pameti, ljubi verneži, ki verjamete v komunistične ideje, ki pa so pobile največ ljudi in duhovnikov? Kdor bo delal kot papež, pa bo delal prav: giblje se med svojimi in če gre med tuje, je zaščiten kot kočevski medved, kot Putin v gozdu pod Vršičem, in hitro opravi s poljubi in objemi ter se vrne v SVOJO JATO. To je ljubezen in modrost po našem Gospodu. Je tako težko razumeti? Da je Njegova jata DRUGAČNA od sveta, je tako težko, duhovnik? Očitno je, kajti ojdip je velik zid, ki zatemni vse poglede, srcu pa daje tesnobo.

    OdgovoriIzbriši