Sv. Ema - po temnem veku spet luč |
Kardinal Walter Kasper,
eden izmed največjih živečih teologov, vidi v zgodovini Cerkve tri
velike krize: konstantinsko (IV. stol), gregorijansko (XI. stol),
reformatorsko (XVI. stol.). Današnja kriza je četrta in jo lahko
imenujemo razsvetljenska. Kasper opozarja, naj s pojmom kriza ne
mislimo na nekaj izključno negativnega ter da naj se izognemo, da bi
posamično cerkveno mega-krizo gledali zgolj kot krizo morale in
osebne vere. Ter da velika kriza pomeni tudi veliko prenovo.
O Konstantinu in konstantinski krizi sem na tem blogu že pisal, reformatorsko Slovenci kar dobro poznamo že zaradi Trubarjevega lika in dela, zato zdaj nekaj besed o veliki krizi sredi srednjega veka.
Druga velika kriza je torej bila kriza
razvpitega temnega veka. Že renesančni polihistorji so X. in prvo polovico XI.
stoletja imenovali temni vek („saeculum obscurum“). To je obdobje duhovne dekadence, pastoralne in moralne
krize papeštva, da ti gredo lasje pokonci; čas legende o papežinji
Ivani, ki jo še danes rišejo na tarot karte; čas politične
nestabilnosti, ki jo je dobronamerni nemški cesar Oton I. reševal tako, da je
Cerkev spremenil v „Imperialkirche“, njemu pokorno pomočnico pri
vodenju države; in čas še zadnjih poganskih barbarskih vpadov v
srce Evrope. Povrh vsega se je bližalo leto 1000 in vesoljno krščansko ljudstvo je imelo zaradi napovedi o koncu sveta dodatni cmok v grlu.
Vlogo barbarov so tokrat prevzeli naši sosedje Madžari
in njihova vpadna pot je vodila prav preko ozemlja današnje
Slovenije. Če k temu prištejemo še razbojnike z morja, ki so
ugrabljali tukajšnja dekleta in fante ter jih prodajali za sužnje v
arabski svet, lahko rečemo da je bil „saeculum obscurum“ na našem
področju dvakrat „obscurum“ mračno mračen.
Gregorijanska reforma, imenovana
po velikem papežu Gregoriju VII. (+ 1085) in ki je ne gre mešati s štiristo
let kasnejšo gregorijansko reformo koledarja ali s poprej razvitim
gregorijanskim petjem, je prenoviteljska plat iste krize. V veliki
meri je bila kriza temnega veka, kriza visokega klera. Sam Gregorij
VII. je zapisal: „Če z duhovnimi očmi gledam na zahod, jug in
sever, zelo težko najdem škofe, ki bi bili legitimni po postavitvi
in po načinu življenja in ki bi ljubezen do Kristusa dajali pred
svoje interese.“ Glavni razlog za tako stanje pa sta bila politični interes in nepotizem pri nastavljanju škofov in visokega klera.
Cerkev je nato pokazala, da zmore, brez cesarske
pomoči, zgolj s svojimi duhovnimi in pastoralnimi sredstvi,
odreagirati na močno zavožen položaj in se prenoviti. Geslo te in
naslednjih prenov bo enako: vrnitev k evangeliju Jezusa Kristusa.
Tudi stebri prenove se bodo v zgodovini kriz še ponavljali:
neodvisnost od politike*, skromnost in uboštvo, poživljeno in očiščeno
bogoslužje, discipliniran in izobražen nižji in višji kler,
samozavestni in dejavni laiki.
Kaj pa slovenstvo tistega časa? Vse prej kot na robu prenovitvenega dogajanja.
Brižinski spomeniki so bili
napisani v srcu temnega veka, okrog l. 1000. Sami po sebi sporočajo,
da je tudi v slovenskem narodu tekla reakcija na dekadenco. Naši
predniki izpred 1000 let so zmogli edini pravilni odgovor na
vladavino teme: prižiganje luči; veroizpoved in pisana beseda; luč
evangelija in luč kulture hkrati.
Lik, ki odlično ponazarja novo prižiganje luči, se pravi, reakcijo na temni vek ter prvine duhovne in moralne prenove tistega časa, je sv. Ema Krška (+ 1045). V času, ko nas denar obseda do mere, da lahko govorimo kar o mamonizaciji družbe, je toliko bolj priporočljivo navdihovati se pri sv. Emi, ki je pokazala izreden socialni in solidarnostni čut. Zanjo so bili ubogi res Kristusovi namestniki, kot kasneje najdemo zapisano pri kanoniku Petru iz Bloisa (Pierre de Blois, XII. stol.): “Pauper Christi vicarius est”**. Odločitev za skromnost in solidarnost je bila njena in bo naša zmaga nad Mamonom.
Še več, navdihovati se pri sv. Emi je za nas Slovence, ki v teh letih doživljamo mini „saeculum obscurum“, priporočljivo tudi iz političnih razlogov. Vsi vidimo, koliko korupcije (finančne in mentalne) je v vrhnjem in vodilnem sloju naše družbe. No, tudi Ema Krška (ali Pilštanjska) je spadala v takratni vrhnji sloj družbe. Bila je zelo bogata in vplivna. Ne vem, če je kakšna slovenska ženska*** kdaj prej ali kasneje v svojih rokah imela toliko gospodarske moči, politične oblasti in odgovornosti za javne zadeve kot ona. Vendar moč in oblast, kakor tudi fevdalni družbeni vzorec, znotraj katerega je delovala, ji niso odvzeli osnovne smeri: tiste za skupno dobro. Na njej je političarka Ema vztrajala do konca - do svetosti.
-----
* Gregorij VII. je l. 1075 pod grožnjo izobčenja prepovedal kateremukoli laiku, se pravi "politiku", imenovati škofe, tri leta kasneje pa objavil dokument „Dictatus Papae“, katerega večino določil je v veljavi še danes. Znamenje obnovljene papeževe in cerkvene moči je znamenita „pot v Canosso“, t.j. romanje cesarja Henrika IV. v Canosso, kjer je papeža Gregorija VII. prosil za odpuščanje.
** "Ubožec je Kristusov namestnik."
*** Čeprav je težko dokazati, da je bila Ema Slovenka v modernem smislu pripadnosti narodu (po t.i. "krvi"), jo lahko mirno imenujemo za "slovensko ženo", ker je živela med in se trudila za v glavnem slovansko govoreče prebivalstvo.
Gregor VII. ni nikoli objavil dokumenta „Dictatus Papae“. Verjetno je bil namenjen za uporabo samo znotraj kurije.
OdgovoriIzbriši