 |
| Razprava po predavanjih (foto: B.C.) |
Na začetku septembra se slovenski duhovniki in
drugi pastoralni delavci dobimo na tradicionalnem Pastoralnem tečaju, ki se izvaja na isto temo in z istimi predavatelji a v vsaki od šestih škofij posebej. Vsebina tečaja potem daje ton celotnemu
novemu pastoralnemu letu. Tema letošnjega tečaja je „Duhovnik
– voditelj v novi evangelizaciji“. Podajam blogersko
poročilce o današnji (4.9.2013) izvedbi tečaja v Celju, ki se ga je udeležil tudi škof Stanislav Lipovšek.
 |
| Slavko Rebec (foto: B.C.) |
Stanislav Rebec, rektor Malega semenišča Vipava in ŠG
Vipava ter spiritus agens tokratnega tečajniškega dogajanja,
se je teme lotil po načelih pripovedne pedagogike. Povedal je dve
zgodbi. V eni nastopa duhovnik, ki se mora vpričo mlade mamice
odločiti ali bo ali ne bo krstil njenega nezakonskega otroka. V
drugi nastopa duhovnik v odnosu do župnijskega pastoralnega sveta,
na katerem objavi odločitev, da bo ukinil doslej redno nedeljsko
mašo na eni izmed podružnic. V obeh zgodbah je Rebec izpostavil duhovnikovo vodenje. Kakšne so dileme duhovnika voditelja v
individualnem odnosu in kakšen v odnosu do skupine in župnije?
Rebec odgovorov ni podal, saj je hotel poslušalstvo predvsem
pripraviti na obe osrednji predavanji.
 |
| Boštjan Lenart (foto: B.C.) |
Boštjan Lenart, duhovnik mariborske nadškofije, je svež
doktor pastoralne teologije, katere študij je opravil na rimskem
Lateranu. Uvodoma je povedal naslednjo prigodo. Nek profesor
teologije obišče kardinala Martinija. V čakalnici pred kardinalovo
pisarno bere intervjuje z bogoslovci in opazi, da noben bogoslovec
med svojimi željami ne izpostavlja, da bi bil dober voditelj. Profesor nato pri kardinalu pojamra: „Bogoslovci hočejo služiti in biti med ljudmi,
nočejo pa biti voditelji.“ Kardinal Martini odgovori: „Tudi
duhovniki nočejo biti voditelji.“
Kaj se dogaja z duhovnikom, ki pristnega voditeljstva ne čuti kot
izziv in ga ne jemlje resno? Kaj je na pristnem voditeljstvu
takšnega, da se mu kakšni duhovniki na tiho pravzaprav izogibamo? Lenart je
med drugim poudaril tudi psihološko čustveno komponento.
Voditeljstvo zahteva določeno empatijo in delanje na sebi. Pristno
voditeljstvo nas naredi ranljive, ampak ravno zato zmožne razumeti
drugega in biti sprejeti od njega kot voditelji. Lenart je opozoril še
na tri ekstreme, ki kvarijo duhovnikovo voditeljstvo:
-
karizmatični ekstrem (ko vodimo mimo realnega stanja, v katerem so
ljudje);
- pravno-dogmatski ekstrem (ko vodimo neosebno,
nečustveno in zgolj po normativih);
- inkulturacijski ekstrem (ko
se voditelj pretirano prilagaja kulturi, željam, trenutni modi
ljudi).
 |
| Matej Cepin (foto: B.C.) |
Matej Cepin je direktor Socialne akademije v Ljubljani in
poli-predavatelj za teme kot civilna družba, aktivno državljanstvo,
mladinsko delo, komunikacija v skupini, načrtovalni procesi,...
Najprej je spregovoril o trenutnem stanju v načrtovalnem procesu
„Pridite in poglejte“ (PIP). Opozoril je, da lahko pride do
prepada med visokimi cilji in realnim stanjem, ki vključuje tudi
dvome, strahove bremena. Če so cilji vrh piramide, so sistemi
in strukture v njeni sredini. Visoki cilji PIPa se morajo nujno
odraziti v reformah struktur. Ampak tudi to ne bo dovolj, če
spremenjenim strukturam ne bo sledil temelj piramide, ki so ljudje.
Ljudje morajo sprejeti cilje PIPa za svoje, in se v novih strukturah
dobro počutiti, da lahko govorimo o spremembi.
Osrednji del Cepinovega predavanja je šel o voditeljevi viziji
(vision) in poslanstvu (mission) ter o treh različnih
dejavnostih: proizvodnja (delam to in to), upravljanje
(organiziram to delo) in vodenje (dajem temu delu smoter in pravi
cilj). Mnogokrat zamešamo upravljanje z vodenjem. Dober delavec
in dober upravnik še nista nujno dobra voditelja.
Na koncu je Cepin podal 6 konkretnih točk, kako izboljšati
svoje voditeljstvo.
Po obeh predavanjih je Slavko Rebec animiral pogovor po „brenčečih
skupinah“ in povzel glavne poudarke celotnega dogajanja. Zanimiva
je bila diagnoza vloge duhovnika, ki jo je ubesedil
Jože Vengust, župnik s Planine pri Sevnici: „Včasih si
kot župnik nekaj rekel in tako je moralo biti. Danes ti pridejo farani
na vrata, nekaj rečejo in tako mora biti.“
Zanimalo bi me teh 6 Cepinovih točk. Sicer pa hvala za poročilo, zaradi odprtih smeri razmišljanja/pogovora prebudi dober občutek.
OdgovoriIzbrišiBravo za proces!
OdgovoriIzbrišiDodatno vprašanje za raziskovanje: Kakšno vlogo/pristop naj razvija duhovnik, da bo omogočal/podpiral čim bolj kakovostno sodelovanje ljudi in skrbel za življenje po vrednotah evangelija?
Duhovnik je v krizi kot voditelj, ker je v krizi njegova moškost. Obnova voditeljstva gre tako prek spusta v njegovo temeljno, spolno identiteto, in ne toliko prek učenja določenih "upravljalskih" veščin.
OdgovoriIzbrišiVoditelj so na svetu tako moski kot zenske,v vseh podrocji zivljenja. Mislim da ni odlocilen spol,pac pa druge danosti.
IzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
IzbrišiVoditelj so na svetu tako moski kot zenske,v vseh podrocji zivljenja. Mislim da ni odlocilen spol,pac pa druge danosti.
IzbrišiVoditelj so na svetu tako moski kot zenske,v vseh podrocji zivljenja. Mislim da ni odlocilen spol,pac pa druge danosti.
IzbrišiŠtefan, ne da se ne bi strinjal z odgovorom, ampak bi samo dodal. S teološkega stališča namreč lahko vaša apriorna trditev vodi v herezijo. Poudarjanje zgolj enega segmenta teologije (v vašem zapisu je močan okus po teologiji telesa) zanemari kakšne druge vidike. Tako bi mogoče samo dodal še en pogled, zakaj duhovnik ni pravi voditelj, s tem pa bi izrazil tudi manjše razočaranje, ker ta vidik ni bil izpostavljen na seminarju.
OdgovoriIzbrišiRatzinger v Poklicani v občestvo pravi, da mora biti duhovnik najprej Kristusov. Če bo to, potem bo lahko voditelj. Pri tem vodi zgled ravno zavetnika duhovnikov Vianneya, ki je bil najprej Kristusov s tem pa voditelj.
In kaj pomeni biti Kristusov? Kristusov pomeni biti kot Kristus, še več, pri duhovniku pomeni biti drugi Kristus, na zakramentalen način. Kristusa pa ne moremo razumeti brez njegove človeške narave, ki je bila v spolu nedvomno moška. V odnosu do ljudi, občestva, Cerkve, je Kristus ženin. To ni neka abstraktna resničnost, ampak zelo konkretno. Pomeni, da v polnosti živi svojo moškost kot mož, v vseh globinskih moških vlogah, seveda na nadnaraven način, saj sta v njem združena božja in človeška narava.
OdgovoriIzbrišiVem, da vam to znova diši po teologiji telesa. Teologija telesa ni poudarjanje zgolj enega segmenta teologije. Teologija telesa = teologija. Gre smo za ključ, perspektivo, prizmo, ki pomaga razumeti vso resničnost sveta, o katerem govori teologija.
Vianney je bil svet mož, ni pa edini identifikacijski lik za duhovnika. Duhovnik na poseben način deleži Kristusovo duhovniško, preroško in kraljevsko službo. Pri Janezu Vainneyu je bila od teh treh poudarjena duhovniška vloga, zato se tudi tradicionalni lik duhovnika, ki se je razvijal zadnje stoletje ali dve v slovenskem prostoru, najlaže identificira z njim. Kdo drug imam morda bolj poudarjeno preroško vlogo in se laže identificira s drugim likom duhovnika - zame je recimo tak duhovnik Pedro Opeka, identifikacijski lik pa sv. Pavel. Tretji ima poudarjeno kraljevsko (pastirsko) službo. Zame je tak lik bl. Janez Pavel II. Zelo izrazita je ta dimenzija tudi pri papežu Frančišku. Morda za ta čas najprimernejši.
Pa še en komentar. Pripisovanje možne herezije na podlagi enega zapisa v komentarju na spletu (ki mu celo ne odrekate točnosti), je malo nekorektno. To je en komentar, dva stavka, ki poudarjata eno dimenzijo. Lahko pa tudi malo popravim: "Duhovnik je v krizi kot voditelj, ker je v krizi njegova moškost. Obnova voditeljstva gre tako NAJPREJ prek spusta v njegovo temeljno, spolno identiteto, in ne toliko prek učenja določenih "upravljalskih" veščin."
Če bi jaz takole trdo bral vaš komentarje, bi tudi vas (z Ratzingerjem vred)lahko kje prijel, da ste na prepadu herezije. Pa brez zamere.
Se opravičujem, ampak ste preveč ostro vzeli moje besede. Poudarjanje v tej smeri bi lahko vodilo v herezijo. Kajti problem ni zgolj moškost in prav tako rešitev ni zgolj v moškosti. To sem želel povedati.
OdgovoriIzbrišiZagotovo je Kristusa potrebno gledati v njegovi moški razsežnosti. Dejansko je bil moški in njegova nevesta je Cerkev. Duhovnik je kot podoba Kristusa ženin in njegova nevesta je občestvo h kateremu, ga pošlje škof. V istem delu Ratzinger piše da je Cerkev Kristusovo telo tako, kakor je žena z možen eno telo oz. eno meso. Potemtakem bi lahko podobno rekli, za duhovnika in skupnost, ki jo vodi: naj postajata eno telo.
Teologija telesa je pomembna veja teologije, ki mi je zelo pri srcu. Ampak tudi teologija osvoboditve je pomembna veja, ki pa lahko vodi v herezijo. Samo to sem želel povedati, da je znotraj teologije potrebno iz partikularnega vedno znova prehajati na celosten pogled. Teologija telesa odgovarja na en del, daje en možen ključ znotraj odgovora in je eden izmed zakladov Cerkve. Zakladi pa so neizmerni.
Pri Vianneyu ste žal narobe razumeli poudarek. Ta ni na svetem možu, pač pa na Kristusu. Na vseh izmed naštetih se ga lahko vidi. S tem ste le potrdili le potrdili mojo opazko. Vsi našteti niso voditelji iz sebe pač pa iz Kristusa. Kristus jim to omogoča. Verjamem, da jim je vodilo Pavla pri srcu: biti Kristus.
Komentar na komentar: kot sem rekel herezija ni bila tako ostro mišljena pač pa kot posledica. Še vedno pa se ne morem strinjati. Menim, da gre obnova voditeljstva najprej preko spusta v duhovniško temeljno identiteto v Kristusa (kjer pa najde, kot sem zgoraj napisal tudi svojo spolno identiteto), in ne toliko preko učenja (v čemer se pa strinjava).
Še enkrat se opravičujem, vaš komentar nisem prebral trdo, sem se pa tako mogoče odzval.
Hvala za še ta komentar in pojasnilo.
OdgovoriIzbrišiTudi sam naj še dodam, da je bil moj prvi stavek mišljen v smislu NAJPREJ (prednostno, prioritetno, vstopno) in ne ZGOLJ (ekskluzivno).
Vse dobro,
Š
Ta tema, duhovnikovo vodenje, je več kot dobra. Pri ponovnem premišljevanju na to temo pa mi pride na misel, da bi bilo nujno potrebno začeti na vrhu, ne le gledati najprej na posameznika:
OdgovoriIzbrišiVprašati se, kakšen nadzor ima Cerkev na Slovenkem, nad društvi, ki jih je Cerkev potrdila kot dobre, saj imam vtis, da se vse spremlja le na podlagi pisnih vsebin, na terenu pa je marsikje zelo hudo narobe in me to skrbi.
1. skrbno pripraviti anonimno anketo za:
A – laike nasploh
B - duhovnike
C - pastoralne sodelavce
Č – starše veroučencev
2. na podlagi teh anket, izdelati naslednje teme za duhovnike, past. Sodelavce, starše …
3. igra vlog (kjer ima človek možnost videti in doživeti- torej ne le slišati) kakšne so posledice, če naredimo tako ali tako. Šlo bi za preobrazbo, da vsi stopimo ven iz okvirov, rutine, zaspanosti… in si dovolimo rasti v GOREČNOSTI, kjer je biti in živeti.)
Zakaj?
• Manjka nam realna slika – podoba stanja na »terenu« in smo oddaljeni od resnice
• Ankete bi morale biti speljane skrbno, da jih ni moč prebirati in se odločati, katere bi šle, katere ne v (»obravnavo«)
4. Sestaviti sezname: (vsaka škofija) el. naslovov, telefonov
* zakonskih skupin (voditeljski pari)
* pastoralni sodelavci
* predstavniki staršev veroučencev po razredih
*…
Zakaj?
• Da Škofije neposredno dotične seznani z določenimi programi, aktivnostmi…
Npr. ko je Pastoralni tečaj, in pastoralni sodelavci iz različnih razlogov niso spodbujeni ali vsaj seznanjeni, s strani župnika, se jih direktno nagovori.
• Informacije, dialog, povezovanje… se da oživiti.