To besedilo je izšlo v Družini (1.9.2013) v rubriki Pater kot odgovor na vprašanje, kako razumeti, da nekateri mladi hvalijo in obiskujejo predkoncilske latinske sv. maše.
 |
| Salamanca, oltar s starim razpelom. foto. B.C. |
Benediktinec Scicolone, nekoč profesor liturgike na rimski Gregoriani, je dejal: »Prenova Cerkve se začne in konča z liturgijo.« Bogoslužje ni postranska dejavnost Cerkve, temveč osrednja. Cerkev lahko preživi brez katoliškega šolstva, bolnišnic, njej naklonjene politike, infrastrukture ... Ne more pa preživeti brez bogoslužja. Cerkev lahko doživi huda preganjanja, le bogoslužni minimum mora ohraniti in ohranila bo samo sebe.
Bogoslužje najprej pokaže stanje Cerkve, vključno z našim zavestnim in nezavednim dojemanjem Boga. Na hitro in nezbrano opravljena maša v zanemarjenem prostoru nam lahko razkrije krizo vere v tistem občestvu bolj kot kakšna sociološka raziskava. Enako nam je lahko sumljivo pompozno bogoslužje, v katerem je veliko forme in malo vsebine. Slednje imenujemo ritualizem. Ritualizem je pravzaprav trik, ko se zaradi mnogih obrednih elementov in zaradi skrbi za njihovo geometrijsko izvedbo ne srečamo z živim Bogom. Pomnimo, da smo Slovenci skupaj z Madžari po raziskavi Aufbruch k ritualizmu nekoliko bolj nagnjeni kot drugi narodi.
Čeprav se s tistimi, ki zahtevajo vrnitev latinske maše izpred zadnjega koncila (običajno jim pravimo »tradicionalisti«), ne strinjamo, jim je treba prisluhniti, ker razpirajo razpravo o nečem tako bistvenem, kot je bogoslužje. Če bomo po njihovi zaslugi še enkrat prebrali koncilsko konstitucijo o svetem bogoslužju in pretresli pokoncilsko liturgično reformo, prav. Če bomo zaradi njihove zavzetosti za od ljudstva obrnjen oltar ter za opravo in jezik izpred pol stoletja prečistili utečeno pojmovanje liturgičnega prostora in oblik, tudi prav. Če bomo skupaj spoznali, kako pomembna je lepota pri bogoslužju, prav. Razprava je dobrodošla.
Če hočejo nekateri verniki imeti mašo po starem, naj jo imajo. Maševanje po starem namreč samo po sebi ni zmotno, dovoljenje zanj daje Benedikt XVI. v motu propriu Summorum Pontificum iz leta 2007. Ampak v istem dokumentu prejšnji papež tudi pove, da je raba starega misala »izredna«, saj je »reden izraz 'pravila molitve' katoliške Cerkve latinskega obreda« misal iz l. 1970. Benedikt XVI. v spremnem pismu k dokumentu tudi ovrže strah, da bi z dovoljenjem maševanja po starem »zmanjšali veljavo drugega vatikanskega koncila in zasejali dvom o eni njegovih bistvenih odločitev – prenovi bogoslužja.« Pogost je namreč občutek, da se za željo po latinski maši skriva odpor do črke in duha zadnjega koncila. Na tej točki pa naš prav »tradicionalistom« odpade.
Spoštovani p. Cestnik,
OdgovoriIzbrišidobro je, da ste svoj zapis sestavili v duhu spoštljivosti in zmernosti.
Jasno je sicer, da vi osebno niste pristaš izredne oblike rimskega mašnega obreda ("tridentinske" maše), lepo pa je, da zaradi tega niste napadli tistih, ki tak način podpirajo. Marsikdo takšne drže ne zmore. Hvalevredno je tudi, da ste besedo tradicionalisti spravili v navednice, saj so ti ljudje v prvi vrsti (enostavno) katoličani.
Ob tem pa je potrebno izpostaviti, da ste poenostavljeno (površno) opredelili t. i. tradicionaliste. Ti se delijo na dve osnovni družini: prva je družina, ki je v dobrem odnosu s Svetim sedežem in brez dvoma priznava veljavnost II. vatikanskega koncila; druga družina pa tega ne priznava in deluje z lastno infrastrukturo (v nejasnem pravnem statusu napram Svetega sedeža), v tej drugi družini je najmočjenša Bratovščina svetega Pija X. ("lefebrovci")
V Sloveniji druga družina ne deluje, prva družina pa počasi dobiva svojo obliko in se bo razvijala dalje, če je duhovščina ne bo zatirala.
Izpostaviti je potrebno še to, da je papež Benedikt XVI. svoj motu proprio (2007) usmeril v poudarjanje bogastva tradicionalne liturgije za vso Cerkev in njene svobodne dostopnosti (stvar "izrednosti" pri tem ni bistvena), tudi v smislu formacije bogoslovcev (da so vešči obeh oblik, redne in izredne).
Če imate radi dialog, je za kaj takega koristen tale zapis:
http://ad-dominum.blogspot.com/2013/09/koncil-in-liturgija.html
Gotovo je pri vsem skupaj pomembno in nadvse povedno, da si maševanja "po starem" želijo v glavnem mladi, ki v izredni obliki najdevajo duhovni mir, v dobršni meri tudi duhovne poklice. Tu pa padejo vse ustaljene postavke o mladinski pastorali. Tudi vaše.
Tisti "od ljudstva obrnjen oltar" ni po koncilu nič manj niti nič bolj legitimen od "k ljudstvu obrnjenega". Zato "od ljudstva obrnjen oltar" sam po sebi ni "tradicionalističen".
OdgovoriIzbrišiV Sloveniji je (bila) težava predvsem v glavah duhovnikov, ki so v vsako cerkvico morali namestili dodatne mize, da lahko mašujejo obrnjeni k ljudstvu. Tako imamo skoraj v vsakih cerkvici vsaj po dva oltarja (glavnega in še mizo), ampak včasih nobenega ambona za bogoslužje Božje besede. Primer: s6.mojalbum.com/2055016_17519433_19545547/greva-gor-2012/19545547.jpg
To je dokaz, da mnogi še niso dojeli, za kaj v resnici sploh gre pri liturgični prenovi. Prva stvar, ki bi jo morali dodati po koncilu, je vendar dostojen ambon. Stari "od ljudstva obrnjeni" oltarji so bili in so večinoma še dovolj ustrezni tudi za prenovljeno liturgijo.
Zakaj rabijo Ad Dominum biti anonimni?
OdgovoriIzbrišiSam vprašam.
"Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela." Jn 3, 20
IzbrišiGlede Ad dominum jaz ne bi iskala odgovorov drugje kot pri Jezusu, ki natančno pokaže na njih.
Ad Dominum je skupni glas katoliške tradicije v Sloveniji. Nihče si ne lasti njegovega dela, ker je blog namenjen v dobro Cerkve in vseh spoštljivih ljudi.
OdgovoriIzbrišiKonec koncev tudi Iskreni.net niso v celoti razkriti, ker so delno tudi anonimni. :)
Sprašujemo se, zakaj takšna pozornost temu, ali je kaj anonimno ali ne. Berite blog zaradi vsebine. Avtorji niso primarnega pomena.
Mogoče bi se bolj kot z etiketiranjem in poimenovanjem ter navedništvom ("") veljalo ukvarjati z bogoslužjem, odnosom do njega (tako duhovnikov kot bližnjih sodelavcev, diakonov, ministrantov in ne nazadnje vernikov). Včasih je občutek, da je za nekatere pokoncilsko bogoslužje čisto svobodno oblikovano, tudi če se kaj izpusti ali "poenostavi, predrugači", je "že v redu". Po mojem mnenju ima modernizacija meje, ki pa se vse prepogosto ne upoštevajo.
OdgovoriIzbrišiBila bi zelo vesela, če bi se velika družina Ad dominum spravila na kolena in začela res moliti ter delati za svoje preživetje. Kar jim preostane časa in materialnih dobrin, pa naj razda med uboge. Potem pa naj se končno odloči in gre za Jezusom!
OdgovoriIzbrišiAd dominum - saj menda ne pričakujete, da vam bomo prisluhnili? nBi bil pa čisti napuh, če to mislite!
@Marija:
OdgovoriIzbrišiNam grozite, ker se bojite, da bi na dan prišlo kaj neprijetnega za Cerkev? Se bojite katarze, ki je potrebna nam vsem? Nam vidite v srce? Vas motimo, ker smo iskreni in ker mislimo resno? Ste se morda vi razkrili (ker če se niste, ste v protislovju)? Vas je kdo naščuval? Vas kdo sili, da se udeležujete maš po tradicionalnem obredu?
Takšni obračuni črnijo vašo podobo. Samo vašo. Z njimi ste se močno oddaljili tudi od misli p. Branka, ki ni nastopil proti dostopnosti maš po "usus antiquior", ker tega (kot katoliški duhovnik) niti ne more.
To z bibličnimi odlomki pa je amaterstvo prve vrste. Na tak način se ne moremo pogovarjati.
Še nekaj: odmaknili ste se od teme.
@Marko: zelo dobro ste napisali. Improvizacija je postala nenapisano pravilo. Konec koncev je vaš komentar potrditev stališča Ad Dominum, da težava ni v Novus ordo maši kot taki, ampak v njenem mestu v praksi.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiSem poskušal izbrisati, pa ne znam.
OdgovoriIzbrišiNo pa se bom vsaj potrudil in poskusil napisati malo več, oziroma kaj malo bolj pametnega, spodobnega ali vsaj malček utemeljenega.
Trmarjenje s formo ima strahotne posledice. Pravoslavni vam bojo znali povedati, da le le njihova božanska liturgija taprava, vse ostalo da je jeres (herezija). Pri tem bojo gladko pozabili, da se je vse do patriarha Nikona vsa Rusija križala z dvema prstoma namesto s tremi in da tudi njihova liturgika ni tako unisona, kot to predstavljajo, saj imajo tudi župnije zahodnega obreda, pa Finsko, ki praznuje veliko noč po gregorijanskem koledarju ipd.
Če je liturgika tako hudo pomembna, potem bi papež Nkolaj nikoli ne "smel" dovoliti Cirilu in Metodu slovanskega bogoslužja, saj se je kar precej razlikovalo od latinskega.
Celo evharistična posvetitvena formula se je skodi zgodovino spreminjala. Namesto vsem znanih evangeljijskih besed zadnje večerje Didahe pravi takole: " Kar zadeva zahvalo (eucharistia), se zahvaljujte (eucharistesate) takole. Najprej pri čaši: Hvalimo te, naš Oče, za sveto vinsko trto Davida, tvojega služabnika, ki si nam jo dal spoznati po Jezusu, svojem služabniku (pais). Tebi slava na veke! Amen. Nato za zlomljeni kruh: Hvalimo te, naš Oče, za življenje in spoznanje, ki si nam ga dal odkriti po Jezusu, svojem služabniku. Tebi slava na veke! Amen. Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je zgneten postal eden, tako naj se zbere tvoja Cerkev od koncev zemlje v tvoje kraljestvo; zakaj tvoja je slava in moč na veke! Amen."
In to je najstarejši zapisani evharistični obrazec.
Trditi o lastni Cerkvi, da ne zna vršiti bogoslužja, je pudn od pudna. Lahko se pogovarjam z luterani, kalvinci, pravoslavnimi ( ure in tedne sem ponucal oziroma vrgel vstran v to svrho...) ampak s sedevakantisti, pripadniki papeža Mihaela, pa z Williamsonom .....ne hvala!
Karkoli si že mislite o Schillebeckxu, Kuengu in Rahnerju - s cerkvene levice in t.i. modernistov (pod katerimi so v obsodbi Pija desetega iz leta 1907 po mnenju istoimenske bratovščine domnevno mišljeni teološki pisci druge polovice 20, stoletja) še nikoli ni bilo shizme.
Od tistih, ki so bolj tradicionalni od tradicije in bolj papeški od papeža, pač.
Spoštovani p. Cestnik.
OdgovoriIzbrišiLepo ste zapisali. Zmotil me je samo zadni stavek nemreč, da je pogost občutek, da se za željo po latinski maši skriva odpor do črke in duha zadnjega koncila ter da na tej točki naš prav »tradicionalistom« odpade. Morda je to res, ne vem, verjetno gre res le za občutek. Res pa je, da Misal Pavla VI ter pokoncilska liturgična praksa ne sledita ravno duhu in črki koncila. To se vidi vsaj v treh točkah: 1, koncil ni naročil, da naj duhovniki mašujejo obrnjeni proti ljudstvu; 2. koncil pravi, da naj se ohrani uporaba latinskega jezika, uporaba materinega jezika pa se lahko uporablja v večji meri; 3. koncil naroča, da naj gregorijanski koral pri liturgičnih opravilih zavzema prvo mesto. Ta načela so v današnji praksi na splošno prezrta. Zato bi tisti, ki bi na račun vernikov, ki si želijo obhajati sveto mašo po usus antiquor, radi izrazili "očitek", da gre za kljubovanje duhu in črki koncila, resnično morali svoja prepričanja preveriti ob konstituciji o svetem bogoslužju.
S spoštovanjem.
Tine Jenko
Ničesar razen (najbolj skopo vzeto) evharistije od tega, o čemer tako zavzeto razpravljate, NI v novi zavezi. Ne duhovnika razen Kristusa, ne obvezno latinskega jezika, ne proč obrnjenega oltarja ... seveda je to protetantski komentar. Bilo bi lepo, če bi enkrat pogledali biblijo, ne samo vaš katekizem.
OdgovoriIzbrišiTole vprašanje bo mogoče malo mimo, pa vseeno. Mene pa zanima, če je bil papež XXIII res mason? Mi je zelo všeč ta maša in samo ob prejetju sv. Evharistije pri tej maši sem dejansko doživela okus krvi in poseben mir v srcu po prejetju obhajila. Všeč mi je vsa ta mistika, nikakor pa mi ni všeč namig na masonski ložo, ker me dela zmedeno. Prosim za odgovor. Lahko kar tu na forumu in na moj email irena.simenc@gmail.com. Glede samega obreda pa vem, da so prostozidarji veliko truda vlagali v razvrednotenje maše. Imam na računalniku shranjeno mistično pričevanje o pogubljenem duhovniku, ki vsebuje tudi njihova prizadevanja za to. K temu naj samo rečem, da ima katoliška cerkev znotraj sebe veliko izdajalcev, kot je bil Juda ali tudi Peter, ki je Jezusa izdal, on pa ga je vseeno postavil za skalo in obljubil, da te (apostolskega) cerkve peklenska vrata ne bodo premagala. Cerkev smo ljudje, zaradi cerkve ne bomo odrešeni, pač pa zaradi milosti in zaradi priznanja, da je Jezus Kristus naš Gospod in odrešenik. Bog vas blagoslovi. Irena
OdgovoriIzbriši