Skavti, karizmatiki in podobni ter njih katoliška identiteta

Foto B.C.

Že petnajst let poslušam zdaj tega zdaj onega duhovnika negodovati nad skavti, ki da se imajo za katoliške, k maši pa da jih ni. Ne samo to. Skavti da rušijo mladinsko pastoralo, zaradi njih menda ni mladinskih veroučnih skupin, skavti da so grožnja obstoju oratorijskih animatorjev. V kakšnih hierarhičnih segmentih zato naletimo na pravcato „alergijo na skavte“. Pa misliš, da je samo v Sloveniji tako. Potem greš po svetu, eno leto skavtuješ v daljnem Madridu in srečaš katoliškega skavtskega voditelja, ki ti pove, da so njihovo skupino v zadnjih 20 letih vrgli že iz treh različnih župnij. Pogovarjaš se z drugo voditeljico, ki ti zaupa, kako jim je ravnatelj katoliškega kolidža, v katerega kletnih prostorih imajo skavtsko sobo, nekoč odvzel vse ključe od stranišč misleč, da bo s pomočjo naravnih pritiskov v mehurju pregnal orutkana bitja s svojega dvorišča.

Skavti da „ne čutijo s Cerkvijo“, se reče. Skavti pa v zameno pojamrajo, kako „Cerkev ne čuti“ z njimi. Kako ni in ni duhovnikov, ki bi bili kaj več z njimi. Kakšni se zato umaknejo iz bližine klerikalnih logov in nesreča je še večja. Drugi izdelajo taktiko, kako se tu in tam „pokazati“ na fari ali v dekaniji. Madridska skupina, katere član sem bil eno leto, na primer, vsako leto tudi s ciljem, „da ne bodo rekli, da nas nič ni zraven“, postavlja ogromne božične jaslice v farni cerkvi. Volk sit, koza cela.

Skavti v tovrstnih mukah niso sami. Tu so še karizmatiki. Slednji imajo podobno kot skavti samosvoj „ideološki“ profil, svojo govorico, svoje programe in simbole, močno mednarodno zaledje. Krasi jih visoka stopnja samozadostnosti. Za svoje delovanje kakšne posebne podpore v uradni katoliški pastoralki in njenih medijih ne potrebujejo. Zgodilo se je, in ne samo enkrat, da je „uradna“ cerkvena prireditev ali slovesna maša s škofom v stolnici zabeležila nizko udeležbo, medtem ko so ob isti uri, v istem mestu, niti kilometer vstran, pripadniki karizmatičnega gibanja imeli svoje molitveno srečanje z veliko večjo udeležbo. Med stolniškimi duhovniki je spet nastopila jeza na one, ki „se rolajo po tleh“, namesto da bi prišli na skupno mašo; spet tiha zamera do duhovnikov, ki so vključeni v karizmatično gibanje. In obratno: zgodilo se je, in ne samo enkrat, da so karizmatiki zbrali tisoč ali dva tisoč ljudi, ki so slavili Boga, v „dominantnih“ katoliških medijih pa ni bilo niti obrobnega zaznamka o tem dogodku.

Med drugim smo pred problemom katoliške identitete.

Obstaja dokaj preprosta, dokaj globoko v podzavest zasidrana in dokaj pogosto uporabljana razlaga, kaj je katoliška identiteta: katoliško identiteto ima tisti kristjan, ki priznava avtoriteto papeža. Prevedeno iz globalnega na lokalno, iz podzavestnega v zavestno: katoličanova identiteta je toliko močnejša, kolikor bolj priznava avtoriteto župnika in dekana ter kolikor bolj zvesto se udeležuje dogodkov, ki jih pripravlja župnijska, dekanijska in škofijska katoliška skupnost. Skavti bodo torej imeli „močno katoliško identiteto“, kadar bodo redno pri župnijski maši ter na razpolago za strežbo na različnih uradnih katoliških prireditvah. Če jih ne bo, bomo bržkone rekli, da nimajo „prave“ katoliške identitete. Tako prepričanje bomo gojili, četudi vemo, da skavti pred jedjo molijo, da imajo rožni venček na rutki in da si včasih dobijo kakšnega duhovnika, ki mašuje za njih tam nekje v hribih.

Kje je težava? Težava je, ker Cerkev še vedno pojmujemo kot zaprti sistem, v katerem (katoliško) identiteto podeljujemo enosmerno: oblast ljudstvu, center periferiji, duhovščina skavtom.

Pri sebi imam revijo Communio iz l. 1979 in razpravo „Cerkev kot odprti sistem“, ki jo je spisal prof. Heinz Schürmann. Ta vzhodnonemški ekseget iz novozaveznega nauka o Cerkvi ter iz analize prvih krščanskih skupnosti dokazuje, da Cerkev izvorno ni bila (in zato tudi danes ne more biti) zaprti sistem. Prve skupnosti so zrasle in zaživele ravno zato, ker niso nastajale po vzorcu najprej pastir - nato čreda po podobi pastirja. Odnos med središčem (pastirjem) in dogajanjem v ljudstvu (čredo) je bil vzajemen, dinamičen, odprt.

Lahko rečemo, da več ko se dogaja v čredi, bolj pastir najde svojo vlogo; različnejša kot je pobuda periferije, močnejša je moč centra. To ni paradoks. To je zrela skupnost. V zreli skupnosti se identiteta ne podeljuje enosmerno, temveč dvosmerno. Mož daje identiteto ženi, žena možu; papež vesoljni čredi, vesoljna čreda papežu; župnik župniji, župnija župniku; katoliška skupnost skavtom, skavti katoliški skupnosti.

Pripadnost Cerkvi namreč razumemo predvsem kot pripadnost ljudstva izročilu, nauku in hierarhiji. Če nekdo sprejema vse, kar uči Cerkev in se pokorava cerkvenim voditeljem, rečemo: „Ta pa res čuti s Cerkvijo.“ Že prav. Ampak to je samo ena plat.

Te dni je izšel intervju, ki ga je s papežem Frančiškom v imenu vseh jezuitskih revij sredi avgusta opravil p. Antonio Spadaro, šef priznane revije La Civiltà Cattolica. Argentinski papež o „čutiti s Cerkvijo“ pravi: „Ljudstvo je subjekt. In Cerkev je Božje ljudstvo na poti skozi zgodovino, v veselju in žalosti. Čutiti s Cerkvijo zato zame pomeni biti znotraj tega ljudstva.“ Ni samo vernik, ki je zvest papežu in zato rečemo, da „čuti s Cerkvijo“; je tudi papež, ki je zvest verniku in zato tudi zanj lahko rečemo, da „čuti s Cerkvijo“. Ni samo skavt tisti, ki mora biti zvest župniku ali dekanu, sta tudi župnik in dekan, ki morata biti zvesta skavtu.

Naučiti se dojemati Cerkev kot odprti sistem, ljudstvo kot subjekt in gojiti večsmerno čutenje s Cerkvijo bo torej naloga nas vseh, zlasti nosilcev cerkvene oblasti. Kaj pa naj storijo skavti, karizmatiki in podobni, da bodo „imeli“ katoliško indentiteto? Prvič: zavedati se, da identiteto že imajo, ker verujejo v Kristusa in ker so zvesti papežu in škofu. Drugič: ne se vleči vstran, temveč zahtevati svoje mesto pri „uradnem“ cerkvenem omizju, sodelovati v razpravi, graditi sinodalno Cerkev. Tretjič: zavedati se, da brez (skupne) evharistije ni Cerkve in ni katoliške identitete.