Rezerva je v solidarnosti in vaški složnosti

Pogled s Konjiške gore na vas Rove.
(foto in obdelava: B.C.)

To besedilo je izšlo v reviji Ogledalo - glasilo Občine Vojnik - 13. 9. 2013.


Pred približno 25 leti je v moji rojstni vasi nekemu kmetu zaradi udara strele sredi noči pogorelo celotno ostrešje srednje velikega hleva in vsa zaloga sena. Še dobro, da so živino sosedje in gasilci vso rešili. Če je ne bi, bi bila že tako huda nesreča podvojena. Kaj se je zgodilo potem? V tednu dni so sovaščani pripeljali les, zgradili novo ostrešje, ga pokrili in navozili toliko sena, kolikor ga je bilo prej. Teden dni po požaru je na požar spominjal le počrneli gornji del hlevske fasade. Temu se reče vaška složnost. To je solidarnost.

Danes smo zaradi kriznega stanja vsi vznemirjeni. Sprašujemo se, kako preživeti, ko ni služb, ko gospodarstvo hira, ko država ne pomaga, ko nas narava tepe zdaj s sušo zdaj z nevihtami, ko se zdi, da bo jutri še slabše. Odgovor je star kot človeštvo: ko je težko, je treba stopiti skupaj. Moderna beseda za stopiti skupaj, si stati ob strani in si pomagati, je solidarnost. Beseda izhaja iz latinskega pridevnika „solidus“, kar pomeni trden, cel, poln.

Solidarnost ni izum filozofov in duhovnih učiteljev. Solidarnost je zapisana v našo naravo. Kakor imamo roke, da delamo, in glavo, da mislimo, imamo v našem duhu „inštaliran“ poseben „organ sočutja“, da si pomagamo. Ta „organ sočutja“ oz. solidarnost ni zasidrana v našem srcu zaradi lepšega, temveč zato, ker je koristen. Ljudem koristi biti skupaj, podpirati šibkega in pomagati vsakemu. Tako zmoremo več, kot zmore en sam, tako pravzaprav preživimo. Solidarnost nas kot skupnost dejansko naredi bolj trdne, cele, polne, učinkovite.

Poleg koristi pa solidarnost prinaša še drugo sporočilo – višje sporočilo. Ko se zavzemamo za siroto, za težke bolnike, za onemogle in ostarele, za tako ali drugače prikrajšane, se zanje zavzemamo, ker so – kot rečemo – enako ljudje. Četudi ne morejo delati in konkretno prispevati k skupnemu dobremu, ostajajo med nami in mi jim priznamo enako čast kot aktivnim članom družbe. Na ta način vsakega človeka razglasimo za nosilca neskončnega dostojanstva. Z drugimi besedami: ko živi solidarnost, tudi človek ostaja človek, ne glede na to, kakšen je, kaj je in koliko česa ima.

Poseben način solidarnosti je vaška složnost. Slednja ima na Slovenskem veliko tradicijo. Čeprav pravimo, da smo Slovenci po značaju prepirljivi ljudje in da so nas moderni časi naredili večje egoiste, mislim, da se vaška složnost ni povsem izgubila. Še več: mislim, da je zdaj pravi čas, da jo odkrijemo in s to vrednoto navdihujemo tudi širši narodni prostor.

S tem v zvezi nikakor ne smemo dopustiti, da bi nas na vasi ločeval kdo od zunaj. Ne nestabilna država ne nacionalna politika ne dvopolna ideologija ne veliki in na pol skrivni interesni lobiji ne smejo prodreti med nas in ustvarjati razdora. Nevarnost ni majhna. Bolj se v Sloveniji gospodarska kriza poglablja, večji je politični razdor. In večji je razdor, večja je gospodarska kriza. Če bomo tudi na našem tradicionalno složnem štajerskem podeželju pristali na to logiko začaranega kroga, ki je zavladala v oblastnoupravnem središču Ljubljani, je z nami konec. Sprtim nam niti v svoji rojstni vasi ne bo lepo živeti. Solidarnost se bo začela krhati, s tem pa bo naša skupna obramba pred krizo vse manjša.

Proces bi moral biti obraten. Namesto da se iz metropole na deželo širi duh prepira in sovraštva, bi se moral iz naših vasi v metropolo razširiti duh sodelovanja. Če se po bifejih v vojniški občini za točilno mizo še vedno lahko srečata in pogovarjata levi in desni, zakaj se ne bi moglo to zgoditi v Ljubljani med odgovornimi politiki in ideologi? Na primer na Frankolovem je Mladinsko društvo izpeljalo velik projekt rock koncerta, na katerem je nastopala celo skupina Siddharta. Je zato, ker ima večina Frankolovčanov raje harmoniko kot električno kitaro, mladim kdo metal polena pod noge? Je bila razlika med narodnozabavno in rock’n’roll kulturo povod za nagajanje? Ne. Obratno. Med vaščani je prevladalo mnenje: ker mladi delajo nekaj velikega, jih je treba z vsemi močmi podpreti, njihov uspeh je uspeh celega Frankolovega. Če je torej tak „medkulturni“ dialog možen na vasi, zakaj ga ne bi bili sposobni medijsko vplivni intelektualci v naših univerzitetnih središčih?

Naše podeželje morda ravno zato, ker velja za bolj konservativno oz. počasno za spremembe, je kljub vsemu v veliki meri še ohranilo tisto zdravo pamet in tisti zdrav način sožitja, ki bi v tem času bil še kako potreben vsem. Zavedajmo se te rezerve. Kriza nas bo v bodoče morda res vse skupaj naredila bolj revne. Vendar nikakor ne smemo dovoliti, da bi koga od nas do konca ponižala in žalila v njegovem dostojanstvu. Stopimo skupaj, pomagajmo najbolj šibkim, spoštujmo različnost in vsi bomo kljub težkim časom ohranili vedrino duha ter veselje do bivanja v svojem kraju.