„Kriza Boga“

To besedilo (brez opomb) je izšlo v Družini (28.7.2013) v rubriki Pater kot odgovor na vprašanje, zakaj toliko mladih po birmi zapusti župnijsko in versko življenje.

Sevilla, katedrala. (Foto B.C.)

O pobirmanskem osipu smo na teh in mnogih drugih straneh prelili črnila, da bi z njim napolnili manjše jezero. Osipa zaradi tolikega črnila nismo ustavili, smo pa zrasli v spoznanju. Danes se bolj zavedamo, da je eksodus birmancev iz cerkvenega okolja simptom nečesa večjega, nečesa bolj temnega in bolj usodnega.

Najstniki in najstnice so odličen lakmusov papir; ta nam s svojo obarvanostjo pove o stanju v naših skupnih duhovnih globinah. In če je lakmusov papir mladih čudnih odtenkov, če so torej evropski mladi v nekaj desetletjih skoraj v celoti in z lahkoto prestopili v praktični ateizem, to pomeni, da se je v naših skupnih globinah dogajajo izjemni premiki. Mladi na viden in šokanten način (po birmi vsi vstran!) pokažejo na tisto nevidno in manj zavedno, ki je v nas vseh.

Dogaja se kulturni in duhovni obrat, ki ga še povsem ne doumemo in mu ne vemo dati imena. Največkrat mu pravimo „sekularizacija“, a kakšni teologi gredo korak naprej in mu pravijo kar „kriza Boga“.* Kriza Boga pomeni: 1. da se človek noče in se niti ni več zmožen pogovarjati z Bogom; 2. da se je življenje posameznika in družbe prvič v zgodovini Zahoda organiziralo povsem mimo Boga – Bog je kot nepotreben; 3. da se je Bog neiskrenemu iskalcu in prikritemu krivičnežu, kar zahodni človek pogosto je, odmaknil, se pred njim, kot lev Aslan v drugem delu Narnije, skril v nedostopen gozd.

Mladi po birmi odhajajo, ker je kriza Boga v zraku. Ta kvarni zrak ne prišumlja med birmance takoj po birmanski slovesnosti, temveč je to zrak, ki ga dihajo že od malih nog. Kriza Boga tvori našo kulturo, našo moralo, naše običaje, naše družinsko življenje, naše politično delovanje. Če se birmanci krizi Boga niso upirali že od malih nog z osebno in družinsko molitvijo ter z osebnim sodelovanjem pri bogoslužju, je njihov odhod po birmi neizbežen. Bog je zanje že pred birmo bil bolj malik kot živi Bog, bolj prazna beseda kot sveti srh ljubezni.

Ostane vprašanje: zakaj sploh gredo k birmi, če jim pravzaprav Bog nič ne pomeni. Med drugim gredo k birmi, ker je kriza Boga kriza „v globini“. Ne zavedamo se je povsem. In jo tabuiziramo. Niti v mnogih krščanskih družinah, niti v kakšni redovni skupnosti ali v kakšni župnijski pastoralni ekipi si ne upamo priznati, da je Bog pravzaprav „tujec v naši hiši“. Pogovor o Bogu je tudi v nekaterih cerkvenih krogih vse bolj odrinjen v akademsko teologijo, v duhovno vodstvo ali skrčen na eno izmed točk pri spovedi. Kriza Boga je prišla do notranjih organov cerkvenega telesa. Človek bi dejal: Hvala vam, birmanci, ki nam s svojim odhodom poveste, kaj se z nami dogaja!

* Povzetek sodobnih teoloških razprav o "krizi Boga" najdemo v knjigi: Angel Cordovilla, Crisis de Dios y crisis de fe. Volver a lo esencial (Kriza Boga in kriza vere. Povratek k bistvenemu), Sal Terrae, 2012.