25 let samostojne Slovenije

Dvajseto stoletje nam je postreglo z veliko grozotami, a tudi z zgodbami s srečnim koncem. Ena izmed teh je zgodba o slovenskem narodu, ki si je ob koncu dramatičnega obdobja izbral demokracijo in izboril samostojno državo. Slovencem se je pred 25 leti zgodilo, kar v teologiji imenujemo "kairos" – čas milosti in priložnosti.

Medijski prikaz zdajšnjega stanja je lahko varljiv. Slovensko elito resda precej zaznamujeta korupcija in prepir. A to ni slovenski "default". Velika večina državljanov namreč dela pošteno in se v svoji skromnosti žrtvuje za potomstvo in za sožitje v soseščini. Velika večina je sposobna zjutraj v lokalnem bifeju popiti kavo z ramo ob rami s človekom, ki je nazorsko in politično drugače usmerjen, ter mu voščiti dober dan. Na sploh mislim, da politično in geografsko periferna "nemedijska" Slovenija nosi ključ za sanacijo "medijske" Slovenije.

Povest o dobrih ljudeh se še ni izpela. Zato "sursum corda" – kvišku srca!


* To moje mnenje je bilo objavljeno 25.6.2016 na SiolNet. 

Posiljene v imenu svobode

Prizor iz filma La ciociara (imdb.com)

I. „Deklica spremenjena v žensko, ženska spremenjena v truplo.“

Detabuizacija največjega množičnega posilstva

Ko je nemška režiserka in feministka Helke Sander konec osemdesetih začela zbirati material o posilstvih, ki so jih zagrešili vojaki Rdeče armade na nemških tleh l. 1945, je naletela na dvojno težavo: kot prvo, njenega projekta ni hotel nihče financirati; kot drugo, pojavil se je politični pritisk, češ da bo ta tema skvarila komaj otopljene odnose med Kohlovo Nemčijo in Gorbačovovo Sovjetsko zvezo. Helke je vztrajala in l. 1992 se je na Berlinskem festivalu zavrtel njen dokumentarec BeFreier und BeFreite (lahko prevedemo kot Osvoboditelji in osvobojene). Drug tovrstni preboj se je zgodil l. 2008 z igranim filmom Anonyma - Eine Frau in Berlin, ki ga je režiral Max Färberböck. Film govori o ženski, ki se „ponudi“ ruskemu oficirju, da je na ta način zaščitena pred soldatesko.

Danes je splošno osvojeno, da je v primeru sovjetskih posilstev v Nemčiji šlo za največje množično posilstvo v zgodovini človeštva. Nekateri govorijo o 2.000.000 posiljenih Nemk. Helke Sander navaja dokaze o ženi, ki so jo sovjeti vpričo njenih domačih v eni noči posilili kar 128-krat.

Eden pričevalcev je pisatelj, disident, nobelovec Aleksander Solženicin. L. 1945 je kot mlad sovjetski vojak stopal po nemških tleh v smeri Berlina. Kar so počenjali njegovi tovariši z nemškimi ženami, ga je bolelo. V pesnitvi Pruske noči je zapisal:

Hoeringstrasse 22.

Ni bila zažgana, malo izropana, označena.

Vzdihovanje med zidovi, napol zadušeno:

mati je ranjena in napol mrtva.

Mala hči je na žimnici,

mrtva. Koliko jih je bilo na njej?

Cel vod, mogoče cela četa?

Deklica je bila spremenjena v žensko,

ženska spremenjena v truplo.*

Osvoboditelj in posiljevalec tudi zahodni zaveznik

Da tudi ameriški zavezniki niso bili imuni na skušnjavo posiljevanja „sovražnikovih žensk“, razkrije igrani film Fury iz l. 2014 z Bradom Pittom v vlogi poveljnika ameriške tankovske enote, ki prodira v Nemčijo.

Mit o „dobrih Američanih“ dokončno razgradi mlada nemška zgodovinarka Miriam Gebhardt v bestsellerskem delu Als die Soldaten kamen. Die Vergewaltigung deutscher Frauen am Ende des Zweiten Weltkriegs (Ko so prišli vojaki. Posilstva nemških žena ob koncu druge svetovne vojne, izšlo l. 2015). Gebhardtova „si drzne“ operirati s številom 900.000 posiljenih Nemk s strani zahodnih zaveznikov. Posilstva in druga spolna nadlegovanja (katerih žrtve so bili tudi moški in dečki) so pojenjala šele, ko nastane Zvezna republika Nemčija. Nemci so jih prenašali molče, ker so so počutili krive za gorje druge svetovne vojne in za holokavst nad Judi. Zanimivo, Gebhardtovi so pri raziskavi bile v pomoč župnijske kronike, v katerih se je na diskreten način vendarle sproti pisalo o tegobah nemških deklet in žena.

V Italiji je tabu o vojaških posilstvih, ki so se zgodila v imenu osvoboditve oz. v trenutku nastopa svobode, padel prej. Tu je odlični film La ciociara iz l. 1960. Literarno izhodišče: Alberto Moravia; režiser: Vittorio De Sica; glavna in z Oskarjem nagrajena vloga: Sofia Loren. Tragični vrhunec filma predstavlja prizor skupinskega posilstva matere in hčere v opustošeni cerkvi s strani maroških vojakov, imenovanih goumiers, delujočih pod francoskim poveljstvom. Maročani, ki so se borili v okviru zavezniških enot, so po preboju linije Gustav pri Montecassinu na področjih južno od Rima posilili več tisoč Italijank, pa tudi več sto moških, enega duhovnika do smrti. Najhuje je bilo v mestecu Esperia. Goumiers so se kot posiljevalci kasneje „izkazali“ še na Nemškem, zlasti v Baden-Wüttenbergu.

Španija: posiljevalec in žrtev pripadata istemu narodu

Grozljiva španska državljanska vojna nas pouči, da je posilstvo lahko „bojno sredstvo“ tudi v primeru krvavega ideološkega spopada znotraj enega naroda. Posilstva so se v Španiji dogajala tako na „republikanski“ (levi) kot na „nacionalni“ (desni) strani. Vendar je bilo posilstvo „uporabljeno“ občutno bolj masovno in sistematično s strani desničarskih formacij - v smislu srhljivega napisa „posilimo levičarke“, ki ga je bilo videti v naši Ljubljani. V Andaluziji se je l. 1936 dogajalo, da so falangisti odvedli levičarke (ali zgolj žene, katerih možje so se borili na nasprotni strani) na pokopališče, jih tam posilili, ustrelili, nato pa se z njihovim spodnjim perilom na puškah vrnili v mesto. Vse to v imenu „obrambe krščanske civilizacije pred brezbožnim komunizmom“.

Španci so, za razliko od Slovencev, naredili ogromno filmov o svoji državljanski vojni. Za teologa je morda vsebinsko najbolj tehten film režiserja Joséja Luisa Cuerde Los girasoles ciegos iz l. 2008, ki govori o vpletenosti španske Cerkve v frankistično diktaturo ter o njeni obsesiji nadzora nad žensko.

Španski vzor razkrinkavanja posiljevanj v imenu zmagovite ideologije kliče po slovenskem posnemanju. Kdaj se bo v slovenski filmski „industriji“ našel junak, ki bo posnel igrani film o delovanju partizanske posiljevalnice oz. Ozninega orgijskega središča Pri Mlinarjevem Janezu na Teharjah?

Zgodbe iz vseh koncev in brez konca

Na azijskem vzhodu imamo primere množičnih posilstev Kitajk in Korejk s strani japonskih osvajalcev. Najhujši tamkajšnji vojno-spolni zločin se je zgodil l. 1937 v mestu Nanking, kjer je bilo načrtno posiljenih preko 20.000 kitajskih žena, deklet in deklic. Košček te tragedije si lahko ogledate v izvrstnem, žalostnem in napetem kitajskem filmu City of Life and Death (kitajski naslov: Nanjing! Nanjing!) iz l. 2009, ki ga je režiral Chuan Lu. Ali pa v nemškem biografskem filmu Floriana Gallenbergerja John Rabe, prav tako iz l. 2009, ki govori o nemškem poslovnežu, ki je po svojih zvezah v nacistični stranki pred smrtjo, nasiljem in ponižanjem rešil 200.000 Kitajcev in Kitajk.

Ker se vojne ne končajo, se ne konča tudi nasilje oboroženega uniformiranega moškega nad nemočno žensko. Tako je bilo na Hrvaškem in v Bosni v času zadnje vojne. O posilstvih v Bosni govori več filmov. Med manj znanimi je angleška srhljivka The Seasoning House iz l. 2012 režiserja Paula Hyetta, bolj znani je In the Land of Blood and Honey iz l. 2011, ki ga je režirala Angelina Jolie. Predlagam še pretresljiv hrvaški dokumentarec Sunčica od Nikole Kneza (ves film na YouTube).

Zakaj navajam filme, ko hočem povedati o posilstvih? Ker je film je mogočen ustvarjalec kolektivnega mišljenja. Ker gre računati tudi nanj pri zaščiti ženske v prihodnje. Ker vas je preko filma lažje motivirati za to mučno temo. Ker nimamo nobene garancije, da bo ženska v naslednji vojni spoštovana in nedotaknjena.
   

Prva svetovna vojna; obešanje srbskih žensk in starcev s strani avstrijskih vojakov (kurir.rs)

II. „Bit će klanja, bit će i silovanja!“

Orožje posilstva je spet na delu

Tudi sodobne vojne, namreč, ki so se zgodile po Fukuyaminem „koncu zgodovine“ (se pravi, po l. 1989, ko naj bi vsled padca Berlinskega zidu ves svet zaobjelo liberalno in demokratsko mišljenje), so spet „uporabile“ orožje spolne sle. Pomenljiv je video posnetek o krajinskih Srbih, ki si ga lahko ogledate na YouTube. Smo v l. 1991 v prvih dneh vojne na Hrvaškem. Srbske paravojaške enote ob podpori JLA že beležijo zmage. Skupina „bojevnikov“ se veseli v neki gostilni in prepeva:

Krajišnici, gde ćemo na klanje?

Na Hrvate il na Muslimane?

Bit će klanja, bit će klanja,

bit će i silovanja!

V pijanosti je napovedano bistvo vojaške strategije: osvojitev muslimanskega in hrvaškega teritorija skozi pobijanje in posiljevanje. Šokira nas, s kakšno neverjetno lahkoto in samoumevnostjo se pri balkanski soldateski že v malodane prvih urah nove vojne pojavi želja po posilstvih. Želja, ki je že načrt. Kdo pravi, da na Balkanu ne bo tako tudi v naslednji vojni?

Začeli smo na Balkanu, a tu so še Iračani, ki takoj po „koncu zgodovine“ množično posiljujejo Kuvajtčanke; Hutujci, ki kakšno leto zatem v Ruandi posiljujejo in pobijajo žene plemena Tutsi; ISISosovci, ki danes posiljujejo vse, ki niso v skladu z njihovo versko ideologijo. S posameznimi spolnimi zločini so se dandanašnji omadeževali tudi zahodni vojaki na misijah v Afganistanu in v Iraku, kakor tudi modre čelade (o čemer članek na Domovina.je, ki me je spodbudil, da sem si pričujoče pisanje sploh zastavil). Oboroženi uniformiranec in nemočna ženska ...

Načrtna manipulacija moškega libida

Poleg moškega spolnega nagona, ki v vojnih razmerah hočeš ali nočeš živi v posebni mešanici frustracije in vzburjenosti, je v igri hudičev um politikov, ki moški spolni libido spodbuja, organizira in usmerja k točno določenim vojaškim in političnim ciljem. Poglejmo eklatanten primer.

L. 1917 so avstrijski in bolgarski okupatorji zadušili znamenito srbsko topliško vstajo. Da bi zmaga nad Srbi bila popolna, so bolgarske vojaške oblasti še posebej udarile po srbskih ženah. Kar se je dogajalo ženam in dekletom z juga Srbije na jesen l. 1917, presega bolno domišljijo spolnih iztirjencev in sadistov. Ampak spolno nasilje „na terenu“ je bilo zastrašujočih, občasno že kar ritualnih razsežnosti, ker so ga „v palačah“ ves čas vojne legitimirale politične in vojaške oblasti. Poleg tega se tovrstni zločini nad ženskami radi skrijejo tudi pod verski dežnik. „Če zanosite od Bolgarov, je to dobro, (...) kajti Bog je določil Bolgare, da vladajo Balkanu,“ je l. 1916 dejal bolgarski škof Melentier v nekem nagovoru srbskim ženam. V tajni bolgarski okrožnici za moravsko področje iz maja 1918 pa beremo:

Nesporno je, da so ravno ženske najbolj fanatične in agresivne šovinistke. One so živo srce srbskega duha in najbolj dejavne agentke tajne srbske organizacije. (…) Ženske so nevarne v vsaki starosti. Pokončati srbizem pomeni pokončati srbske ženske, prav zato ker so najmočnejši dejavnik srbizma.**

Maja 1944 je francoski general Alphonse Juin več kot 10.000-im maroškim vojakom na italijanskih tleh obljubil „vino, ženske in zlatnino“ ter nekaznovanost onstran linije Gustav, če bodo le to linijo predrli. Obljubil jim je posiljevanje Italijank, da bi jih motiviral za boj. Polovico Maročanov je padlo pod nemškimi kroglami, a preživelim je general obljubo držal. Zgodilo se je na tisoče la ciociar. Tu je ženska predstavljena kot plen. Njena krivda ni, da je sodelovala z Nemci (ker tudi ni), njena krivda je, da je, kar je: ženska in lahek plen nenasitnega libida. Takih obljub bomo v vojaški zgodovini še našli. 

Toda v primeru bolgarske obravnave srbskih žena smo še korak bližje peklu: gre za do konca demonizirano žensko, ki jo je treba do konca ponižati in izničiti. Analiza takratnih grozodejstev nad srbskimi ženami nam govori o posebni pozornosti, ki jo tovrstni hudodelec posveča ženskim rodilom. Gre za nekaj temno transcendentnega - za demonski napad na materinstvo.

„Ja sam čestit čovek“

Mislim, da se je pisalo se je l. 1994, ko sem se peljal na vlaku od Benetk proti Bologni. Bral sem Mladino, na katere naslovnici so bili upodobljeni takratni jugoslovanski politiki. Nasproti mene je sedel mladenič mojih let, ki je naenkrat dejal: „Oni su svega krivi.“ Mislil je seveda na like na naslovnici. Začela sva pogovor. Bil je Srb, boril se je v Bosni. Verjel je, da so Srbi poseben narod. Uporabil je sintagmo „nebeski narod“. In ko sem že mislil, da imam pred seboj še enega „norca“ iz Balkana, mi reče: „U Bosni se je ubijalo žene i decu. I silovalo. Ja nikad nešto takvo. Ja sam čestit čovek.“

Takšni možje so upanje! Božji žarek na hudičevo dvorišče! V hordi, ki s peno na ustih zasleduje svoje žrtve, je nekdo, ki se ustavi. Med zadrogiranimi libidalci je nekdo, ki je luciden. Albert Camus bi mu rekel „uporni človek“, Stara zaveza zanj uporablja preprosto besedo „pravičen“, na Balkanu je imenovan „čestit čovek“.

Naslednje upanje je klasični feminizem. Besede „feminizem“ se mnogi izogibamo, saj je danes povezana s kulturnim marksizmom, s teorijo spola, z LGBT-jevskim enosmernim in enoumnim aktivizmom. Iz Kölna (moj blog Iz Kelmorajna poleg grozne novice grozni molk) je v začetku tega leta prišlo opozorilo, da bo ideološke modne muhe treba dati na stran in se spet posvetiti „klasični“ zaščiti ženske. S tem da noben feminizem ne bo verodostojen, če se ne bo sposoben poistovetiti ne samo z ženskimi žrtvami nacizma, fašizma in kolaboracije, temveč tudi z ženskimi žrtvami komunizma in „osvoboditeljev“.

Za konec še nasvet. Za varnost deklet in žena lahko storimo nekaj takoj zdaj. Pod nujno odpravimo kletvice kot „marš v p. materinu“, „j. ti mater“, „j. ti seku“ in ostale, ki omenjajo materinstvo in rodila. Tovrstne kletvice so tvorile „dogmatični“ besednjak bolgarskih načrtnih posiljevalcev srbskih žena med prvo svetovno vojno. Na Balkanu so se zažrle v jezik in s tem v nezavedne vedenjske vzorce do mere, da so množična posilstva vedno znova mogoča. Bodimo „čestiti“ v jeziku, da bomo tudi v dejanjih.

Prizor iz filma Anonyma - Eine Frau in Berlin (imdb.com)

* Prevedeno iz italijanščine iz članka na Wikipediji.

** Prevedeno iz italijanščine iz knjige Stupri di guerra. La violenza di massa contro le donne nel Novecento (Vojna posiljevanja. Množično nasilje nad ženskami v dvajsetem stoletju, izšlo v Milanu l. 2010), ki jo je uredil Marcello Flores. Iz te knjige so vzeti tudi ostali podatki o bolgarskih zločinih v Srbiji.

Čas je več kot prostor

Ribič na Galilejskem jezeru (foto B.C.)

V vseh štirih učiteljskih dokumentih, ki jih je do zdaj napisal, papež Frančišek omenja in razlaga načelo, da je »čas pomembnejši kakor prostor«. Ne, papež ne poskuša posegati v znanstvena dognanja o času in prostoru, ki so v domeni naravoslovja. Ostaja v polju duha, kulture, pastorale. Hoče nas le poučiti, da »dajati prednost času pomeni ukvarjati se s tem, da zaženemo procese, namesto da bi posedovali prostore« (Veselje evangelija 223).

»Posedovati prostore« je značilno za tiste ljudi in organizacije, ki hočejo takojšen uspeh. In za tiste, ki jih zanima oblast nad drugimi. »Zagnati procese« je značilno za tiste, ki hočejo iskreno in učinkovito izboljšati človeka in družbo, kar pa se ne more zgoditi čez noč. Če bi recimo Slovenci v začetku osemdesetih zahtevali samostojnost zase, bi pogoreli, morda bi tudi povzročili veliko gorja. Zahtevali bi prostor, ki še ni bil pripravljen. V sedemdesetih in osemdesetih smo zato morali zagnati takorekoč nevidne procese v našem mišljenju in čutenju ter v naših medosebnih odnosih, da smo v začetku devetdesetih v enem samem napetem letu dosegli vse, kar smo si želeli: demokracijo in samostojnost.

Nekateri kritizirajo papeža Frančiška, da je preblag v odnosu do islama. Kakšni vročeglavci bi ga radi videli v vlogi nekakšnega križarskega papeža, ki brani Evropo pred »islamsko nevarnostjo«. Vendar se tudi v teh dramatičnih časih v odnosu do islama papež drži načela, da je čas več kot prostor. Če obstaja napetost med dvema religijama, je treba zagnati procese dialoga, sprave, solidarnosti. Prvi sadovi papeževe stave na čas se že kažejo. Po petih letih pretrganih vezi se Vatikan in mošeja Al Azhar v Kairu, ki je najbolj vplivna mošeja med sunitskimi muslimani, spet pogovarjata. Papež se je namreč v Rimu srečal s šejkom Ahmedom Al Tajebom, prvo duhovno avtoriteto sunitskega islama, in bil povabljen, da obišče Kairo.

»Tiha voda bregove dere,« pravi stara slovenska modrost. Nevidni čas počasi vendarle oblikuje vidni prostor. 


* Objavljeno 5. 6. 2016 kot uvodnik v tedniku Družina.

Izvorna zmota progresistov

Gioacchino da Fiore, razlaga zgodovine s pomočjo risbe (calabriaonweb.it)

Hočeš zgraditi stavbo, ki bo segla do neba? Utrdi najprej temelje ponižnosti.

Sv. Avguštin

Rog je, tako kot je bila Metelkova, socialni in umetniški laboratorij novih oblik ustvarjanja in novih oblik odnosov, novih idej, je zatočišče odrinjenih in onih, ki nas zanimajo te nove oblike ...

Tanja Lesničar - Pučko, 7. 6. 2016 v Dnevniku o rušenju bivše tovarne Rog

So ljudje, za katere po večini ne vemo, da so obstajali, so pa imeli izreden vpliv na mišljenje človeškega kolektiva in zato še danes prebivajo v kakšnem kotičku naših možganov. Eden takih je Gioacchino da Fiore (Joahim iz Fiore, 1130-1202). Ta menih in opat je zgodovino razlagal kot napredovanje iz slabšega na boljše. Nič posebnega, boste rekli. To je storil že sv. Avguštin. Toda Gioacchino je – če uporabimo vsem razumljiv izraz – oče progresizma, ker je to storil na posebej sugestiven način ter z osebno karizmo preroka.

Če ste kdaj obenem futuristično, mistično in utopično razpoloženi; če se vam zdi, da bo jutri nujno boljše, saj da je novo nujno boljše od starega; če ste prepričani, da je edino prav biti napreden, četudi ne veste točno, kaj to pomeni; če so vam nagonsko všeč „odštekane“ karizmatične molitvene skupine ali pa „odštekani“ skvoterji, ki te dni rogovilijo po Rogu; če menite, da se je prava Cerkev rodila šele z 2. vatikanskim koncilom; .... potem je velika verjetnost, da vam iz tistega kotička možganov govori Gioacchino da Fiore.

Slednji je – avguštinsko navdahnjen, a na meji herezije - zgodovino razdelil na dobo Očeta (Stara zaveza), dobo Sina (Nova zaveza) in dobo Svetega Duha (ki naj bi nastopila v XIII. stoletju). Prva je doba pod postavo (sub lege), druga je doba pod evangelijem (sub evangelio), tretja je doba duhovnega razsvetljenja (sub spiritali intellecto). Duhovno razsvetljeni posamezniki in vsa družba bodo omogočili tisočletno kraljestvo miru, svobode in moralne čistosti, je napovedoval Gioacchino da Fiore.

Krščansko ljudstvo se je na Gioacchinove nauke odzvalo na dva načina. Uradna Cerkev se je od njega ogradila ter zablokirala poskuse njegove beatifikacije, med intelektualci – zgovorno je, da Dante Alighieri v svoji Božanski komediji Gioacchina postavlja v raj med blažene - in živahnimi poznosrednjeveškimi duhovnimi gibanji pa so njegove ideje pognale korenine, iz katerih je zraslo precej trdoživo drevo. Drevo pričakovanja „dobe duha“, t.j. notranje svobode in svetlega jutri, ni ovenelo tudi, ko je ovenelo srednjeveško krščanstvo in so se zgodili humanizem, protestantizem, racionalizem, marksizem, fašizem, spolna revolucija, rock'n'roll, newagersko gibanje, .... Tisoč let (lat. millenium) miru, blagostanja in popolnoma svobodnega posameznika v „brezrazredni“ družbi je pred nas še vedno postavljeno kot sanja in naloga, ki jo moramo prej ali slej uresničiti. Nerodno je, da je v družbi hrepenečih po novi dobi tudi Adolf Hitler, ki je redno rohnel o „tausendjähriges Reich“, toda dajmo ga na stran in priznajmo, da smo vsi vsaj malo milenaristi. Najhujša herezija je, če ne verjameš v napredek.

A senca dvoma ob progresističnem maliku ni majhna. Turinski postmoderni filozof Gianni Vattimo (rojen 1936) razmišlja o krizi razsvetljenske paradigme in moči krščanstva ter ugotavlja, da krščanstvo ostaja v veljavi tudi zato, ker so „napredne sile“ padle na izpitu pri dveh vprašanjih: pri vprašanju nasilja in pri vprašanju pravičnosti. Razsvetljenstvo, francoska revolucija, tehnična revolucija, socialna revolucija, komunistična revolucija in ostali iz te tovarišije niso rešili problema nasilja in niso vzpostavili optimalno pravične družbe. Čeprav so to obljubljali.

Če se povrnemo k naši temi, vprašanje se glasi: Kaj je narobe z idejo napredka, če tisočletnega kraljestva miru ni in ni zmožna ustvariti? Kaj je narobe z idejo napredka, če se ji zgodijo takšni „zdrsi“ kot so Katin, Auschwitz, Huda jama in Hirošima? Zmoto je treba poiskati pri enem izmed izvorov – pri Gioacchinu in pri njegovi aplikaciji Svete Trojice k zgodovini.

Ko je Tomáš Halík (rojen 1948 v Pragi) postal katoliški duhovnik, tega ni vedela niti njegova mama. Za časa komunizma je ilegalno deloval v „podzemni“ češki Cerkvi, danes ga štejemo za enega najbolj prodornih mislecev iz območja Srednje Evrope. Halík se v svojih delih rad ukvarja z vprašanjem odnosa med krščanstvom in modernim svetom. Tudi on na zgodovino in Cerkev gleda „trojiško“ oz. „tri-oblično“. Nenazadnje je Janez Pavel II. pogosto govoril, da je Cerkev (dodajmo: v širšem smislu tudi človeštvo) „ikona sv. Trojice“. Medtem ko Gioacchino da Fiore „oblike“ Očeta, Sina in Svetega Duha postavlja na zgodovinsko časovnico na način, da ena sledi drugi, Tomáš Halík v predavanju Je Cerkev zvesta modernemu človeku? (link) razlaga, da so tri „oblike“ Cerkve sočasne.

Povedano drugače, a še vedno v jeziku Gioacchina da Fiore: zgodovina je istočasno od Očeta (postava, disciplina, izročilo, tempelj), od Sina (ljubezen do bližnjega, darovanje samega sebe) in od Svetega Duha (svoboda, navdih, iskanje novih obzorij).

Izvorna zmota progresizma je, da zadnja doba „tlači“ prejšnji dve. Kot da Duh ne potrebuje Očeta in Sina. Ko se „doba svobodnega duha“ odtrga od dobe moralnega zakona in dobe brezpogojne ljubezni do bližnjega, pride do nekakšne praznine, v katero – čeprav se to sliši neverjetno - lahko „v imenu napredka“ vstopita tako nasilje kot nepravičnost. Pride lahko do absurdnega položaja, ko v imenu „novodobnih“ pravic do zločinskih razsežnosti kršimo najbolj osnovne človekove pravice, kot sta pravica do življenja in lastnine. Na Slovenskem smo tovrstno železno pest napredka še kako okusili. In to s strani vseh treh političnih milenarizmov prejšnjega stoletja: s strani fašizma, nacizma in komunizma.

Napredek je zapisan v našo genetiko in ne smemo ga brezumno ter prestrašeno ovirati. Ne smemo pa mu dovoliti, da se prevzame. Malikovanje napredka je že njegova regresija. Nadutost naprednih je že maligni tumor napredka. Kaj nam je torej storiti, da se napredek ne izjalovi? Tomáš Halík, pišoč sicer o Cerkvi, pravi, da harmonična drža sočasno ustvarja:

1. prostor za „dediščino očetov“, se pravi, vedno se moramo znati nasloniti na tradicijo; tudi tisočletja nazaj lahko gremo po nauk in smer za prihodnost;
2. prostor za „novo zapoved“, za Kristusovo postavo ljubezni do bližnjega; brez nje ne smemo narediti niti milimetra naprej;
3. prostor za „vladavino odprtosti“, za prestop mej do zdaj znanega. 

Katastrofalni novinarji (2003)

Decembra 2003 je v Cankarjevemu domu potekala okrogla miza o novinarstvu. Vsled nje sem v Družini objavil to - nekoliko šaljivo - poročilce. Se je po trinajstih letih kaj bistvenega spremenilo?
(Spodaj objavljena verzija je nelektorirana.)

------------

Katastrofalni novinarji

Branko Cestnik

Ali veste, da prav ta hip in prav vi, dragi bralec in bralka, držite v rokah verjetno najsvobodnejšega med svobodnimi mediji v deželi tej. Da, prav vi, prav ta hip in točno zato, ker prebirate Družino, slovenski katoliški tednik. Družina kot najbolj free žurnal? Pa to je vsaj vratolomna trditev, boste dahnili. Če že ne katolicistična propaganda vredna časov kraljevine SHS in zakristijsko spuliranih možganov nekega župnika, katerega pastirski delokrog stoji po višini vsaj 500 m nad morjem, torej tam, kjer ni nobenih kioskov razen onega v cerkvi pod korom.

Ampak dotično spoznanje me je fulminiralo vsled okrogle mize »Slovensko novinarstvo – katastrofa?«, ki se je zgodila 9. decembra letos (l. 2003) nekje v drobovini Cankarjevega doma. Tribuno je vodila, kdo drug kot trajnogoreča Manca Košir, ki je nedavno o surovosti medijev že podiagnosticirala, zdaj pa naj bi s svojimi gosti razkrinkala še virus, ki surovost povzroča, se pravi, vsakovrstnim oblastnim elitam vdano novinarsko srenjo. Uvodna citata: »Postali smo trobilo bolj ali manj uspešnih podjetij, glasniki politikov in poceni zabavljači« (Marjetka Raušl), ter: »Če ne bi bilo novinarskih konferenc, bi 90 odstotkov slovenskih novinarjev ne vedelo, kaj početi« (Vesna Marinčič), sta napovedovala prepričljivo izpovedovanje cehovskih grehov.

In res. Od štirih Mancinih soomizjakov smo slišali precej hudega. Še najmanj seveda od velikega varuha branže Grege Repovža, za katerega je bila »katastrofa« najprej in predvsem sama zasnova okrogle mize in podtikanje, da je slovensko novinarstvo zanič. Zaradi tega mnenja, in še nekaj drugih izrečenih naivnosti (npr. kako dobri da so uredniki glede pisem bralcev in kako pregledno da je vodstvo RTV sveta), je ubogi Grega koj v drugem delu dogajanja doživel silovit napad tako Janševega topništva, ki je v liku starejših gospa tolklo s položajev v tretji vrsti, kot ob šefu policije sedečega poslanca Drobniča, katerega »krohot« je predsedniku Društva slovenskih novinarjev v nekem momentu silovito dvignil pritisk. Rosvita Pesek, gospa s TV ekranov, je zaskrbljeno gubančila čelo, ko je dopovedovala, kako nenavadno in simbolično pomenljivo je, da je bivši vodja neke politične stranke že dolgo šef sveta RTV. In to, da je na tem položaju v imenu civilne družbe, je prej zloraba civilne družbe kot opravičilo. Politika torej drži dežnik nad RTV hišo, smo ugotavljali z Rosvito - in že davno pred to okroglo mizo z vsemi ščinkavci in vrabci od Pomurja do Posočja.

Svoje je tudi rekel Miro Petek, naznamenitejši med večerovci. Katastrofa slovenskega novinarstva se po njegovem mnenju odraža v tem, da je raziskovalno novinarstvo umrlo še preden se je rodilo, oziroma, kot on še najbolj ve, brž ko je postalo raziskovalno, je že bilo »pretepeno novinarstvo«. Pa vendar vsako novinarstvo je tudi raziskava. Vsaj tako pravijo učbeniki s FDV-ja. A kaj, ko so – kot nam je povedala Špela Šipek s častnega razsodišča Društva novinarjev – nemarni oblastniki, hudobni kapitalisti, korupcijski lisjaki in ostali aferotvorci že kdaj pogruntali, kako obratujejo naši novinarji: Če jih ignoriraš, če se potuhneš pred njimi, bodo nehali drezati in kmalu odfrfotali drugam, kajti nimajo ne dovolj vztrajnosti, ne korajže ter od uredništva ne dovolj odmerjenega časa in denarja, da bi se zares zapičili v gnilobno tvorbo in njen smrad razširili v vse slovenske domove. Novinarji prihajajo in odhajajo, početni smrad afer pa hitro razkadi.

Noben nepridiprav in noben finančni ali politični režim ne bo sam od sebe vljudno in skesano razprl svoje temne strani meseca. V to ga morajo v dobro naroda in demokracije prisiliti tudi mediji. Obenem pa je dandanes nujna sproščena in tvorna izmenjava karseda različnih mnenj, idej in interesov. Zato so kot voda v saharsko sušo potrebni neodvisnost in pluralizem medijev ter visoka stopnja preglednosti medijskega kozmosa. V igri ni nič manj kot sama ustava, nas je uglajeno poučila Barbara Brezigar. Toda bolj ko se je okrogla miza prevešala h koncu, bolj ko se je spreminjala v obračun z domnevno najbolj pro-režimskim elementom med tamkaj navzočimi – z Grego Repovžom kakopak, bolj ko so gor in dol po dvorani letele kazistične opazke na račun tega ali onega novinarja, tega ali onega sestavka, pa tudi na račun dolžine TV Dnevnika, bolj jasno je postajalo, da omizje tehtnega odgovora o poraznosti slovenskih novinarjev več ne more dati. Je pa gotovo pokrampalo po rani, ki je vse prej kot fiktivna. Nekatera odprta vprašanja in izrečene trditve, bi mogle navzočim študentom novinarstva omajati vero v lastno poklicanost, koga drugega pa so potrdile v sumu, da se pač tudi slovensko novinarstvo podzavestno in morda zavestno ravna po tistih starih načelih pripadnosti oblasti, ki so nam jih skozi malodane gensko manipulacijo vcepili tako avstrijska monarhija kot klerikalizem, komunizem in tranzicijsko kučanstvo. Oblast, zlasti tista realna izza kulise, je namreč sveta.

Plod kakšne fulminacije je spoznanje, da je Družina verjetno najbolj svoboden časopis na Slovenskem? Ravno te: Na Družini to – da je oblast lastnika in nadrejenega, v njihovem primeru škofov, sveta – pri sebi točno vedo, v svet povedo in v svoje delo vračunajo; pri kakšnem »samostojnem« dnevniku ali »raziskovalnem« tedniku pa ne. Slednji se najprej pri sebi obnašajo, kot da ne vedo, čigavi so; nato v fanfarnem slogu širnemu svetu oznanjajo lastno »neodvisnost«; pri vsem tem pa v svoje delo jakosti primeža kapitala, lastnikov, politike, kulturbojniških ideološko-čustvenih mehanizmov in stopnje odvisnosti od virov informacij ne vračunavajo.

Nenadzor nad samim seboj nas dela nesvobodne. »Spoznaj samega sebe,« so nas učili že stari Grki.

Berite Družino! Tu ne verjetno, pač pa gotovo veste, kaj berete. V času močnih zameglevanj družbenih tem, v času strateške nepreglednosti in sploh močvirnatega gaženja naše mlade demokracije, je namreč nekdo, ki pove, kje stoji in kam gre, redek in nadvse dragocen sopotnik.

(karikatura: Sergei Tunin)

Je Bog za Olimpijo ali za Maribor?

(Wikipedia)

Karl Rahner, eden najvplivnejših teologov moderne dobe, je zapisal: „Ko molim, je kakor da bi vse moje besede dosegle temni vrh, s katerega ni nobenega odmeva, ki bi mi dal vedeti, da so moje molitve pristale v globini tvojega srca.“

Molitev je pogovor z Bogom – so nas učili pri verouku. Toda molitev ni take vrste pogovor, kot je denimo telefonski pogovor, da bi molivec razločno slišal glas z druge strani. Pravzaprav fizikalno gledano ne sliši ničesar. Molitev je mistično dejanje, ki ga ni mogoče dojeti znotraj časovnih in fizičnih zakonitosti. Sadovi molitve se kar tako ne materializirajo.

Marcos Tavares, mili krščanski obraz znotraj borbenega nogometa ter mož odločitve na zadnjem „El Slovenicu“ med Olimpijo in Mariborom, nima dvoma: „Dolgo časa nisem dosegel zadetka. Prav potreboval sem ga. Jezus mi je pomagal, da sem ga dosegel v zadnji sekundi in je Maribor zmagal.“

Marcos Tavares – avgusta 2014 so tudi svetovni mediji zabeležili njegovo klečanje ob robu igrišča v Glasgowu, ko je molil, da bi se Maribor v spopadu s slovitim Celticom uvrstil v Ligo prvakov. Molitev je bila uslišana in NK Maribor je smel med elito! Hipna materializacija nemogočega.

Karl Rahner vs. Marcos Tavares. Bog, ki mistično molči vs. Bog, ki takoj in konkretno pomaga. Na kateri strani ste?

Rahner spada med tiste mislece, ki so poskušali odgovoriti na moderno krizo vere na način, da so s tenkočutnostjo postavljali mostove do ateistov in vseh „prizadetih“ zaradi v XX. stoletju „odsotnega“ Boga.

Tavares spada med tiste sodobne kristjane binkoštno-karizmatične usmeritve, ki se ne ukvarjajo z zapletenimi teološkimi rebusi, pač pa verjamejo in okušajo, da je Bog tu, da deluje, da se na srčno in vztrajno molitev vernika tudi konkretno odziva.

Jezus po svojem vnebohodu namreč ni rekel, da se bo zaprl v nebesa, temveč da bo iz nebes poslal še kako aktivnega Svetega Duha.

Še ta problem. Če Jezus pomaga NK Mariboru proti NK Olimpiji, a to pomeni, da NK Olimpije nima rad? Ali nima tudi Olimpija kakšnega vernega moža v svojih vrstah? Ali se ni morda tudi Blessing Eleke zaupal Jezusu, da bi na tekmi zmagali zeleno-beli namesto vijoličastih?

Če s temi vprašanji nadaljujemo, lahko pridemo do nore ideje o razdvojenem Jezusu, ki se mora odločati, katerega prosečega vernika bo nagradil in katerega zavrnil. Toda Jezus ni samovoljni poganski Zevs. Jezus ni Baal, ki bi ga ekstatično molitveno kričanje vernikov takorekoč primoralo, da jih usliši (prim. 1 Kr 18). Problem je treba rešiti drugače.

Ugledni španski teolog Juan Martin Velasco je l. 2010 napisal esej z naslovom „Skromna apologija prosilne molitve“. V njem pravi, da je Bog morda res „tiho, ni pa nem“. Prosilna molitev ni drugorazredna molitev.

Duhovna nečimrnost bi bila, če bi zviška gledali na tiste, ki pogosto prosijo za konkretne stvari – za„naš vsakdanji kruh“ in za takšne kot so zmaga na nogometni tekmi, prosto parkirno mesto v nagnetenem mestu, dobro pečen piščanec v pečici.

Bog se odziva tudi na konkretno prošnjo. Vendar tisti, ki prosi, naj ne prosi kot v magijo verujoči pogan, temveč naj prosi v okviru širše duhovne drže predanosti, veselja in hvaležnosti.

In to troje je pri Tavaresu v primeru njegovega gola v zadnji sekundi čutiti bolj kot kaj drugega.

* To besedilo je bilo najprej Objavljeno na domovina.je.