TEMPI: pet pričevalcev v letu 2013

Milanska katoliška revija Tempi je objavila izbor petih velikih pričevanj kristjanov v l. 2013. Za tiste, ki vam italijanščina ne gre, podajam povzetek. Pričevalci l. 2013 so:

RIMSHA MASIH (Pakistan)

Rimsha na dan izpustitve iz zapora (thenewstribe.com)

Štirinajstletna krščanska deklica iz Islamabada je bila obtožena skrunjenja svete muslimanske knjige. Zažgala naj bi 10 strani. Rimsho, ki sicer ne zna brati in trpi zaradi Downovega sindroma, so aretirali, zaradi besa muslimanskih množic pa je moralo bežati 300 krščanskih družin. Kazen za skrunjenje svetih knjig je smrt. Vendar je sodišče v postopku spoznalo deklico za nedolžno, obsodilo pa je nekega moškega, ki je podtaknil dokaze in sprožil tožbo. Rimsha je s svojo družino našla zatočišče v Kanadi.

SARKIS EL ZAKHM (Sirija)

Pogreb Sarkisa, Mikhaela in Antouna - treh kristjanov iz Maloule (theblaze.com)

Grko-katoliški mladenič ubit s strani islamskih skrajnežev, ko so slednji zavzeli starodavno krščansko vas Maloula. V tej vasi še vedno govorijo dialekt, ki je zelo podoben aramejščini, ki jo je govoril Jezus. Miroljubni Sarkis je bil zgolj zato, ker je kristjan, ustreljen skupaj z Mikhaelom Taalab e Antounom Taalab. Tik pred smrtjo je še enkrat izpovedal vero v Jezusa Kristusa. Krajevna cerkev je že sprožila postopek za priznanje mučeništva treh ubitih.

THADDEUS MA DAQIN (Kitajska)

Ma Daqin, ko je še lahko svobodno govoril (gaudiumpress.org)

Duhovnik, ki je bil izbran in postavljen za pomožnega škofa v Šanghaju. Med lastnim škofovskim posvečenjem se je v pridigi odrekel od komunističnega režima kontrolirani t.i. Patriotski cerkvi. Razglasil se je torej za zvestega Rimu. Tega pa kitajska oblast ne tolerira. Takoj po maši je Ma Daqin bil aretiran in odpeljan v hišni pripor v nek samostan. Dve leti se ne sme pojavljati v javnosti, čeprav zdaj, ko je umrl dosedanjih šanghajski ordinarij, po cerkvenem pravu velja za legitimnega šanghajskega škofa prav on. Kako se bo zgodba odvijala naprej, je težko reči.

FRANCK TALLEU (Francija)

Ena izmed manifestacij gibanja La Manif Pour Tous v preteklem letu (nouvelarbitre.com)

Franck je ravnatelj ene izmed katoliških izobraževalnih ustanov, mož, oče. Dne prvega aprila se je z družino odpravil na sprehod v nek pariški park blizu Senata. Nosil je pulover s kapuco, na katerem je logotip francoskega gibanja La Manif Pour Tous. To gibanje nastopa proti homoseksualizaciji zakonodaje in je zmožno na ulice spraviti tudi na stotisoče ljudi. Francku je pristopila policija in zahtevala, da sleče pulover. Tega ni hotel storiti, zato so ga odvedli na policijsko postajo, ga pridržali in oglobili, češ da vznemirja javnost. Franck ni bil edini kristjan, ki ga je v l. 2013 kaj takega doletelo sredi „svobodne“ Francije.

Franck Talleu med aretacijo (avvenire.it)

ASIA BIBI (Pakistan)

Na smrt obsojena kristjanka Asia Bibi (asianews.it)

Obtožena svetoskrunstva in obsojena na smrt. 49 letna kristjanka iz Pakistana je kriva, ker je pila iz iste skodelice kot neka muslimanka; ter ker je vztrajala v svoji veri, ko so jo hoteli prisiliti, da bi se spreobrnila v islam. V debati je vprašala muslimanske ženske, če je Mohamed zanje tudi storil to, kar je zanjo storil Jezus, ko je umrl na križ. To je bilo za njene nasprotnike preveč. Obsojena na smrt je v zaporu že skoraj pet let. Vmes so ji ponudili pomilostitev, če se spreobrne v islam. Ponudbo je odbila z obrazložitvijo, da ji več pomeni vera v Kristusa kot prostost.

Izvorni članek: http://www.tempi.it/i-cinque-grandi-testimoni-della-fede-cristiana-perseguitati-anche-fino-al-martirio-nel-2013#.UsKL_dLuJmk

Ko se prevzvišenemu ne zdi vredno

Molitev ruskih kristjanov pred ikono. (Vir: spb-podvorie.ru)

V Kölnu je polgola aktivistka Femen (beri: plačanka, saj so te punce za tovrstne akcije finančno nagrajene) med božično mašo skočila na oltar in z na golo kožo nakracanim napisom „jaz sem Bog“ vpila gesla proti Cerkvi. Podobno je bilo v Madridu, le da je polgola aktivistka reč opravila pred vhodom v cerkev, napis na prsih pa se je glasil „izbrisani Božič“. V Sabadellu blizu Barcelone, v župnijski cerkvi Sant Fèlix, je med polnočnico 50 „pravičnih vstajnikov“ (iz katalonskega gibanja „Justa Revolta“) s transparenti v rokah okupiralo prostor okrog oltarja in vpilo gesla v prid splava.*

V vseh treh primerih smo pred dejstvom kršenja verske svobode in dejstvom žaljenja verskih čustev.

Mediji, ki delujejo v paradigmi sekularizma, takih pojavov ne obešajo na veliki zvon. Njihova vehemenca, s katero običajno pridigajo o človekovih pravicah, ob teh primerih pojenja. Na veliki zvon pa te dni obešajo neko drugo zgodbo - „njihovo“ zgodbo o človekovih pravicah. Iz zapora izpuščene članice skupine Pussy Riot so deležne velike pozornosti, so čislane in negovane, so „sploh in oh“. Kar naprej nam je dopovedovano, kako velike mučenke za pravo stvar da so.

Vsekakor. Izzivati velikega carja Putina ni mačji kašelj. Dati skozi sibirski zapor prav tako ne. Svobode jim privoščimo. Njihov angažma za demokracijo spoštujemo. A zato ne bomo pozabili njihovega greha proti verskim čustvom in posledično proti človekovim pravicam.

Ko gre za verska čustva, opazimo v medijih pogosto na delu sekularistično hohštaplerstvo**. Tudi tokrat. Ti ljudje se ne vprašajo o drugi strani in ne podvomijo v „svetlo revolucionarno gesto“, s katero so ruske pankerice „kao“ iz protesta proti Putinu marca 2012 oskrunile ikonostas moskovske katedrale Kristusa Odrešenika. Sam sem za časa študija teologije v Rimu bral ruskega teologa Pavla Evdokimova in o njegovi teologiji lepote (ki jo lahko razumemo tudi kot teologijo ikone in ikonostasa) spisal kaj več kot le seminarsko. Zato lahko rečem, da je performas skupine Pussy Riot pred ikonostasom na pravoslavnega vernika deloval enako žaljivo in ponižujoče, kot bi žaljivo in ponižujoče na katoličana delovalo, če bi nekdo po prezbiteriju brcal monštranco z Najsvetejšim. Ta uničujoči čustveni in simbolni impakt na pravoslavnega kristjana je sekularistična topost zaobšla. O drugi strani, strani neposredno prizadetih, ni poročala. Je morda tako, da ni vredno „prevzvišenega“ razsvetljenca, da bi se zanimal za čustvena stanja „zaostalega“ sočloveka?

Saj pravim: hohštaplerstvo.

Kaj je naslednja stopnja? Če bodo človekove pravice veljale za ene (za vstajniške izbrance), za druge (za pobožne stare mame) pa ne, bo diskurz o človekovih pravicah vedno večji bla-bla. Pridigarji o človekovih pravicah in svoboščinah bodo postali vedno bolj podobni politkomisarjem. Za politkomisarja pa velja, da si šteješ v čast, da se ga izogibaš in mu nič ne verjameš.

* „Pravičnih vstajniki“ na polnočnici v Sabadellu: http://www.elperiodico.com/es/noticias/sociedad/grupo-personas-protestan-sabadell-contra-ley-aborto-durante-misa-gallo-2958669

** Iz nem. Hochstapler. Hohštapler je oseba, ki se „visoko nosi“; nadutež; tudi nekdo, ki sam sebe postavlja v višji socialni rang, v katerega sicer spada; to zna delati tudi z namenom zavajanja in prevare. 

Glej: http://de.wikipedia.org/wiki/Hochstapler

O potovanju „liberalnega“

Lepa vest tega tedna: prof. Justin Stanovnik je dobil priznanje Boruta Meška, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov. V utemeljitvi beremo: „Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, kjer sta označevalec in označevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno krščanstvo. Šele beseda, spočeta v simbiozi jezika in stvari lahko vnovič vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi.“ Povedano po domače: Justin Stanovnik si je zaslužil priznanje, ker je povedal, kako grda je laž in kako nujna je resnica. Laž lahko postane „duša“ civilizacije.

Lepa vest pred dvema letoma je bila, da je Liberalna demokracija Slovenije izpadla iz parlamenta. Zakaj lepa? Zato, ker se je izpod šap levičarjev, ki nikoli niso marali liberalizma, izmuznil skoraj dve desetletji ugrabljeni termin „liberalna“. Politika je stara kača, kar se tiče rabe besed. Ve, da se tisti, ki sedi na določeni besedi, vgradi v določen sektor državljanovih možganov. Od tam, s tisto magično besedo, ga upravlja. Z posedovanjem označevalca – slednje ni možno brez prevlade v medijih - določa označevano in kuje dobiček zase. Dva primera: ker je državljan novonastale demokracije po l. 1990 vzljubil „libertas“ - svobodo, je stara kača pohitela in se usedla na besedo „liberalen“ - nastala je LDS; ker je državljan v tistih letih bil ponosen na svojo nacijo, se je stara kača usedla na besedo „nacionalen“ - nastala je Jelinčičeva SNS. 

Salamanca. Na starodavni univerzi tega španskega mesta so se v XVI. stol.
rodili zametki teorije liberalne ekonomije. (foto: B.C.)

Končna osvobojena beseda „liberalen“ je začela svojo pot. Najprej so jo privili k sebi klasični liberalci, za katere smo vedeli, da so liberalci, a jih tako nismo upali ali smeli imenovati, saj so „liberalci“ vse do afere bulmastifi smeli biti le eni. Zbrali so se torej „pravi“ liberalci in izbrali svojega izbranca. To je bil obetavni politik Virant. Biti desni in ne Janšev, biti desni in ne „cerkven“ je zdaj postalo možno. Na sceno je stopila alternativa z možgani tipa Šušteršič, Pezdir, Štih. Priznam „in pectore“ sem jim privoščil uspeh in bil vesel, da so na sceni.

Te dni beremo v Reporterju, da Virant ni več „liberalen“, zgoraj omenjena idejna trojka pa z njim več ne sodeluje. Kot vidimo, Virantovi veselo sovladajo s socialističnimi etatisti – z onimi, ki povsod vidijo hudobne fašiste in hudobne neoliberalce, samo da bi državo ohranili ješčo in debelo. Še ena potegavščina stare kače? So torej t.i. klasični liberalci bili mrtvorojeno dete?

Hm, morda bo po liberalizem potrebno iti na kmete. Če se spomnim smernic vzgoje, ki sem jo prejemal v otroških letih na našem kmečkem dvorišču, lahko rečem, da je ta vzgoja bila silno liberalna – no, mislim, v odnosu do države. Na kmetih se je razmišljalo po načelu: državi čim manj dati, od države čim manj vzeti. Skratka, z državo čim manj imeti. Če taka kmečka pamet ni dobra podlaga za liberalni koncept vitke države, potem ne vem, kaj bi lahko drugega bilo. Vendar, kot mi vedo povedati prijatelji z dežele, sistem subvencij je kmeta morda usodno privezal na ješčo in debelo gospo. Natur liberalcev je tudi na kmetih vse manj.

Človek bi obupal. Liberalcev v Sloveniji ni. Če pa so, nič ne morejo in nikamor ne pridejo. Povrh vsega smo Slovenci Slovani. Povejte, kje v slovanskem svetu je sploh kdaj funkcioniral klasični liberalizem? Morda le na Češkem. (So danes zato Čehi tisti Slovani, ki na svetovnem avtomobilistične trgu lahko tekmujejo s svojim izdelkom?) Je torej ideja svobodnega trga sploh kompatibilna z lirično in kolektivistično slovansko dušo? Vprašati ni greh.

Z zaostankom smo osvobojenost „liberalnega“ zaznali tudi katoličani. Prisluhnili smo učenim možem, h katerim gre šteti še B. Brščiča, in spoznali, da smo tudi mi lahko „razumniško-sredinskega in konzervativno-liberalnega predznaka“ (če si dovolim uporabiti besede Ž. Turka, s katerimi je označil spletni portal casnik.si). To je to! Čudovito se igraš z nami, o mati zgodovina! Zdaj bomo morali poprositi prof. Justina Stanovnika za analizo označevalcev! Katoliški duhovniki so v slovenski prostor prinesli pojem „socializem“, danes s tem pojmom operira anti-katoliška politična opcija s svojim vstajniškim podmladkom vred; slovenski anti-katoliki, liberalci izpred 100 let, so prinesli pojem „liberalen“, danes bomo katoličani tisti, ki bomo buditelji in braniki liberalizma! Tako gredo stvari naprej: R. Pezdir asistira vse močnejšim krščanskim demokratom; založba Družina izdaja odlično knjigo Zagovor svobodnega trga (R. Sirico); mladi katoliški intelektualci bodo kmalu liberalni demokrati – bolj po označenem kot po označevalcu, seveda.

Ker sem odraščal v duhu „državi čim manj dati - od države čim manj vzeti“, mi ni težko gojiti simpatije do teh sprememb. Resno pravim, da slovensko gospodarstvo potrebuje „tuš liberalizma“ - vsaj tuš, če ne popolne in dolge kopeli. Ne verjamem v državo kot voditeljico gospodarstva. Vidim, da je taka država generator korupcije. Ne verjamem vstajnikom. Slednji se sprehajajo po ulicah pod rdeče-črnimi anarhističnimi zastavami, a glej, glej, po nekem čudnem ključu hočejo še več ješče in debele gospe. Vendar, kakorkoli že, v naročje liberalizma se ne bi vrgel brez zadržkov.

Špilferderber prihaja iz Rima. Že Janez Pavel II. je v encikliki Centesimus annus (izšla 1. maja 1991) opozoril, da padec komunizma še ne pomeni zmage kapitalizma (prim. CA člen 35). Papež Frančišek je enako neposreden. V Evangelii gaudium ovrže vero v dobroto nevidne roke trga, saj množice revežev kljub nevidni roki kar naprej ostajajo množice revežev (prim. EG člen 54). Ni bilo potrebno čakati dolgo: papeža so zaradi te „herezije“ ameriški desničarji pred kratkim označili za marksista. Kako že je nekoč dejal veliki brazilski borec za pravice ubogih in katoliški škof Hélder Cámara, ko je bil v podobni situaciji? Takole: „Ko sem dajal hrano ubogim, so me imeli za svetnika; ko sem vprašal, zakaj je toliko ubogih, so me imeli za komunista.“

Pot je „liberalnega“ pripeljala med slovenske katoličane. Nič hudega. Nekaj dobrega se lahko rodi. Previdnost pa tudi ni odveč.

„Lapsi“, vera, svoboda

Duhovna misel v radijski oddaji Sedmi dan (program Ars), 24.XI.2013

"Kristjane levom!"

V času preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu je bilo veliko takih, ki so raje šli v smrt, kot pa da bi se odpovedali veri v enega Boga. Imenujemo jih mučenci in nekatere častimo po naših cerkvah. Manj pa se ob tem spomnimo tistih kristjanov, ki so pod pritiskom oblasti zanikali enega Boga in javno darovali rimskim bogovom. V zgodovino so se zapisali kot „lapsi“, kar slovenimo s „padli“, dobesedno pa bi bilo, „tisti, ki so zdrsnili“ (po latinski besedi za zdrs - „lapsus“). Ko je preganjanje prenehalo, so lapsi oz. padli spet potrkali na vrata Cerkve, prosili odpuščanja, sprejeli strogo pokoro in se včlenili v občestvo.

Na sredini tretjega stoletja je zaradi padlih v Cerkvi nastala velika kriza, ki je pripeljala celo do protipapeža Novacijana in razkola. Kdor se klanja lažnim bogovom, ne more nikoli več biti kristjan, so rekli nekateri. Tak greh je neodpustljiv. Vendar je na koncu zmagala smer, ki je tudi odpad od vere razumela kot odpustljivi greh. Bog Oče je milostljiv, zato naj bo tudi Mati Cerkev taka - naj odpušča!

Danes zaključujemo Leto vere, ki ga je lani razglasil papež Benedikt XVI.. Namen leta je bil, da se vprašamo o naši osebni veri, o njeni šibkosti in njeni trdnosti. Nobena skrivnost ni, da je osebne vere in osebne molitve na Slovenskem iz dneva v dan manj. Najpogostejši tip kristjana je tako imenovani oddaljeni kristjan. To je kristjan, ki veruje mlačno in po svoje, v življenje Cerkve pa se vključuje le za velike praznike.

Lahko današnje oddaljene kristjane primerjamo s padlimi kristjani iz prvih stoletij? Da in ne. Da, ker oboji podležejo pritisku okolja, se potuhnejo, preračunajo svoje možnosti, se včasih tudi priklonijo lažnim bogovom ter, kar je najbolj zanimivo, oboji izstopijo iz Cerkve na način, da eno nogo pustijo v njej. Ne, ker antični padli podležejo pod pritiskom meča na vratu, današnji oddaljeni pa se oddaljijo v pogojih verske svobode.

Današnja kriza vere je drugačna, ker je ni rodil strah, temveč jo je rodila svoboda. Zato bo temeljno vprašanje, ki ostane odprto tudi po zaključku Leta vere, naslednje: Ali sta vera in svoboda nespravljivi tekmici? Morata nujno druga drugo izključevati? Ali pa sta le sestri, katerih sestrinski odnos je trenutno v krizi?

Od odgovora na to vprašanje bo odvisna prihodnost vere. Oziroma, povratek sodobnih lapsov v Cerkev se bo zgodil, ko bodo slednji vero v Boga dojemali kot svobodno dejanje, po katerem ti je dano še več svobode.