Pridiga za radijsko mašo, Frankolovo, 30. avgust 2020
V evangeliju smo slišali Jezusov nauk: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. V drugem berilu beremo Pavlovo spodbudo: Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se z obnovo svojega mišljenja tako preobražajte, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno. V prvem berilu pa je predstavljen mož, ki se je odpovedal samemu sebi in vzel svoj križ, sledil Božji besedi in se ne prilagajal temu svetu. Ta mož je starozavezni prerok Jeremija. O njem bomo danes razmišljali.
Jeremija je bil še mlad poklican v preroško službo. Branil se je Božjega klica, saj ni čutil, da bi prav on zmogel nositi toliko odgovornosti. Biti prerok namreč pomeni biti v družbi zelo izpostavljen. Biti prerok pomeni ljudem povedati tudi neprijetne resnice. Ob preroku se lahko ljudje lahko počutijo nelagodno, celo ogroženo. Razumljivo je, da se je mladi Jeremija take službe bal.
Jeremija sam pripoveduje, zakaj je na koncu sprejel službo preroka. Takole pravi: Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil mojih ust; Gospod mi je rekel: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta.«
To je bistveno za preroka: ne bo govoril svojih besed, ampak Gospodove. Ker bo Božje orodje, ker preroštvo ne bo njegov osebni projekt ali njegovo kariera, bo to službo lažje in z veseljem sprejel.
***
Vendar vse ni bilo lahko in enostavno. Jeremija je na vrhu svoje preroške službe padel v krizo (prim. Jer 20). Zdelo se mu je, da je zašel v slepo ulico. Pogovarjal se je z Bogom in mu rekel: Zapêljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. Ves dan sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene.
Dejansko se je zgodilo, kar je pričakoval: mnogi so se obrnili zoper njega. Ker je prerokoval, so se mu posmehovali in se norčevali iz njega. Še huje! Imeli so ga za narodnega izdajalca, politika je iskala način, da ga odstrani iz svoje bližine. Zgodovinsko dogajanje je bilo namreč zelo napeto. Smo okrog leta 600 pred Kristusom, babilonska velesila je sklenila pokoriti Judejo in zavzeti Jeruzalem, Jeremija je napovedal, da bo te katastrofe prišlo. Obtožili so ga, da vznemirja ljudi in zbija bojno moralo vojaškim enotam.
Danes bi rekli, da je Jeremija imel proti sebi politiko in medije. Počutil se je izobčenega, osamljenega. Razmišljaj je o svojem poklicu in ugotovil, da ga je Bog enostavno »zapêljal«, se pravi, kakor z nekim trikom zvabil v preroško službo, zdaj pa je njemu, ubogemu človeku, ta služba prenaporna. Nastopila je notranja kriza, ki je imela obliko prestrašenosti in izgorelosti. Jeremija je bil v položaju, ko bi kar odnehal, se kam skril.
***
Podobna Jeremijevi je lahko naša zgodba. Dajmo primer, ki niti ni tako redek. Si kristjan/kristjanka, spoštuješ Božje zapovedi, rad bi svetu dal nekaj dobrega in pomagal da svet postane boljši. To je tvoj poklic, tvoja preroška drža.
Potem dobiš službo v nekem podjetju ali ustanovi. Kmalu opaziš, da nekateri sodelavci kradejo, drugo poneverjajo. Korupcija je kakor rak, leze po podjetju oziroma ustanovi in ustvarja metastaze. Ti vztrajaš v dobrem, hočeš biti pošten. Čez čas ugotoviš, da te drugi gledajo postrani. Neprijeten si ti njim, neprijetni so oni tebi. Začneš dvomiti o sebi in svojih načelih: morda pa si edini čuden v tem podjetju ti!? Morda ti edini ne razumeš, kako deluje svet!? Morda so tvoja načela, čeprav jih imaš za sveta, napačna!?
Pojavi se kriza, pojavi se dvom. Tudi v odnosu do Boga se lahko počutiš nekoliko tuje in z Jeremijem rečeš: Zapêljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Morda ti upade vera in rečeš: Ne bom ga več omenjal, ne bom več govoril v njegovem imenu. V smislu: lažje mi bo, manj problemov bom imel, če bom tudi jaz dal Boga na stran, ga zapakiral in uskladiščil nekam na rob mojega življenja, ga odpakiral samo za velike praznike, ko je potrebno biti nekoliko romantičen in v skladu s staro lepo tradicijo. Oziroma: lažje mi bo, manj problemov bom imel, če bom tudi jaz kakor večina drugih.
***
Ko je prerok Jeremija vse to premišljeval, tehtal in se spopadal z razočaranjem in obupom, je ugotovil nekaj nenavadnega. Božja beseda je kakor »ogenj v kosteh«. Takole pravi: Če rečem: ›Ne bom ga več omenjal, ne bom več govoril v njegovem imenu,‹ je v mojem srcu kakor goreč ogenj v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugásil, pa ne morem.
Ti bi morda rad utihnil in se umaknil nekam v ozadje, pustil bi preroško službo in zaživel življenje povprečneža, toda Bog v tebi bo ostal živ, gorel bo kakor ogenj. Ti bi morda hotel ugasniti ta ogenj, ustvariti kup pepela, toda pod tem pepelom bo ostala žerjavica Božje besede. Drugače povedano: ne moreš nehati biti to, kar si. Oziroma: če iskrica božjega v tebi usahne, usahneš tudi ti – od tebe ostane bore malo.
Zato se Jeremija kljub trenutku globoke krize odloči ostati prerok – naj stane, kar hoče. Vemo, kaj se zgodi z njim kasneje: oblasti ga aretirajo, vržejo v neko kapnico, v blatno jamo, da bi tam segnil, predvsem pa, da se od tam več ne bi slišal njegov preroški glas. A Jeremija v jami ne umre kot mučenec. Ko je konec obleganja Jeruzalema in so njegovi nasprotniki vojaško premagani, je tudi on rešen iz jame.
Na tej točki nam je Jeremija velik vzor. Kristjani ne moremo kar tako pozabiti, kaj je v nas storil Bog. Božje besede, v katero verjamemo, ne moremo kar tako utišati. Božje delo v nas, Božja beseda v nas – to smo mi! Če damo Boga na stran, sami sebe izdamo, sami sebe izničimo. Ohraniti moramo Boga v sebi in vztrajati v svoji preroški drži.
***
Če se povrnemo k prejšnjemu primeru: delaš v koruptivnem okolju; delaš, kjer večina sodelavcev uporablja nizke moralne standarde. Kaj ti je storiti, da ostaneš zvest svojemu preroškemu poklicu?
Kot prvo: postaviti se pred Boga. Spomniti se vsega lepega, kar ti je Bog v življenju dal; spomniti se milosti, ki si jih prejel. Vse to je Božja beseda, ki deluje v tebi. Če boš tudi ti postal koruptiven, boš ugasnil ta ogenj v sebi, s tem pa boš ugasnil samega sebe.
Kot drugo: okolju pokazati, da ne misliš popuščati v svoji poštenosti. Že tvoja vztrajnost v dobrem bo tvoja preroška drža. Vzori vlečejo. Tvoj vzor dobrega ne bo brez učinka.
Kot tretje: biti pripravljen tudi na kaj šokantnega, zelo neprijetnega, primerljivega temu, da so Jeremija vrgli v blatno jamo. Lahko se kdo zaroti proti tebi, lahko izgubiš službo, lahko se sam odločiš, da odideš in s tem morda ti sam ogroziš lastno blagostanje. V teh trenutkih je potrebno biti posebej močan, posebej podprt v molitvi. Zavedajoč se, da Bog svoji prerokov ne zapusti. Amen.
* Slika evangelici.info: Jeremija v jami