Kakor goreč ogenj v mojih kosteh (pridiga)

Pridiga za radijsko mašo, Frankolovo, 30. avgust 2020

Dragi bratje in sestre, spoštovani vsi, ki ste z nami preko radijskih valov!

V evangeliju smo slišali Jezusov nauk: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. V drugem berilu beremo Pavlovo spodbudo: Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se z obnovo svojega mišljenja tako preobražajte, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno. V prvem berilu pa je predstavljen mož, ki se je odpovedal samemu sebi in vzel svoj križ, sledil Božji besedi in se ne prilagajal temu svetu. Ta mož je starozavezni prerok Jeremija. O njem bomo danes razmišljali.

Jeremija je bil še mlad poklican v preroško službo. Branil se je Božjega klica, saj ni čutil, da bi prav on zmogel nositi toliko odgovornosti. Biti prerok namreč pomeni biti v družbi zelo izpostavljen. Biti prerok pomeni ljudem povedati tudi neprijetne resnice. Ob preroku se lahko ljudje lahko počutijo nelagodno, celo ogroženo. Razumljivo je, da se je mladi Jeremija take službe bal.

Jeremija sam pripoveduje, zakaj je na koncu sprejel službo preroka. Takole pravi: Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil mojih ust; Gospod mi je rekel: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta.«

To je bistveno za preroka: ne bo govoril svojih besed, ampak Gospodove. Ker bo Božje orodje, ker preroštvo ne bo njegov osebni projekt ali njegovo kariera, bo to službo lažje in z veseljem sprejel.

***

Vendar vse ni bilo lahko in enostavno. Jeremija je na vrhu svoje preroške službe padel v krizo (prim. Jer 20). Zdelo se mu je, da je zašel v slepo ulico. Pogovarjal se je z Bogom in mu rekel: Zapêljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. Ves dan sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene.

Dejansko se je zgodilo, kar je pričakoval: mnogi so se obrnili zoper njega. Ker je prerokoval, so se mu posmehovali in se norčevali iz njega. Še huje! Imeli so ga za narodnega izdajalca, politika je iskala način, da ga odstrani iz svoje bližine. Zgodovinsko dogajanje je bilo namreč zelo napeto. Smo okrog leta 600 pred Kristusom, babilonska velesila je sklenila pokoriti Judejo in zavzeti Jeruzalem, Jeremija je napovedal, da bo te katastrofe prišlo. Obtožili so ga, da vznemirja ljudi in zbija bojno moralo vojaškim enotam.

Danes bi rekli, da je Jeremija imel proti sebi politiko in medije. Počutil se je izobčenega, osamljenega. Razmišljaj je o svojem poklicu in ugotovil, da ga je Bog enostavno »zapêljal«, se pravi, kakor z nekim trikom zvabil v preroško službo, zdaj pa je njemu, ubogemu človeku, ta služba prenaporna. Nastopila je notranja kriza, ki je imela obliko prestrašenosti in izgorelosti. Jeremija je bil v položaju, ko bi kar odnehal, se kam skril.

***

Podobna Jeremijevi je lahko naša zgodba. Dajmo primer, ki niti ni tako redek. Si kristjan/kristjanka, spoštuješ Božje zapovedi, rad bi svetu dal nekaj dobrega in pomagal da svet postane boljši. To je tvoj poklic, tvoja preroška drža.

Potem dobiš službo v nekem podjetju ali ustanovi. Kmalu opaziš, da nekateri sodelavci kradejo, drugo poneverjajo. Korupcija je kakor rak, leze po podjetju oziroma ustanovi in ustvarja metastaze. Ti vztrajaš v dobrem, hočeš biti pošten. Čez čas ugotoviš, da te drugi gledajo postrani. Neprijeten si ti njim, neprijetni so oni tebi. Začneš dvomiti o sebi in svojih načelih: morda pa si edini čuden v tem podjetju ti!? Morda ti edini ne razumeš, kako deluje svet!? Morda so tvoja načela, čeprav jih imaš za sveta, napačna!?

Pojavi se kriza, pojavi se dvom. Tudi v odnosu do Boga se lahko počutiš nekoliko tuje in z Jeremijem rečeš: Zapêljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Morda ti upade vera in rečeš: Ne bom ga več omenjal, ne bom več govoril v njegovem imenu. V smislu: lažje mi bo, manj problemov bom imel, če bom tudi jaz dal Boga na stran, ga zapakiral in uskladiščil nekam na rob mojega življenja, ga odpakiral samo za velike praznike, ko je potrebno biti nekoliko romantičen in v skladu s staro lepo tradicijo. Oziroma: lažje mi bo, manj problemov bom imel, če bom tudi jaz kakor večina drugih.

***

Ko je prerok Jeremija vse to premišljeval, tehtal in se spopadal z razočaranjem in obupom, je ugotovil nekaj nenavadnega. Božja beseda je kakor »ogenj v kosteh«. Takole pravi: Če rečem: ›Ne bom ga več omenjal, ne bom več govoril v njegovem imenu,‹ je v mojem srcu kakor goreč ogenj v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugásil, pa ne morem.

Ti bi morda rad utihnil in se umaknil nekam v ozadje, pustil bi preroško službo in zaživel življenje povprečneža, toda Bog v tebi bo ostal živ, gorel bo kakor ogenj. Ti bi morda hotel ugasniti ta ogenj, ustvariti kup pepela, toda pod tem pepelom bo ostala žerjavica Božje besede. Drugače povedano: ne moreš nehati biti to, kar si. Oziroma: če iskrica božjega v tebi usahne, usahneš tudi ti – od tebe ostane bore malo.

Zato se Jeremija kljub trenutku globoke krize odloči ostati prerok – naj stane, kar hoče. Vemo, kaj se zgodi z njim kasneje: oblasti ga aretirajo, vržejo v neko kapnico, v blatno jamo, da bi tam segnil, predvsem pa, da se od tam več ne bi slišal njegov preroški glas. A Jeremija v jami ne umre kot mučenec. Ko je konec obleganja Jeruzalema in so njegovi nasprotniki vojaško premagani, je tudi on rešen iz jame.

Na tej točki nam je Jeremija velik vzor. Kristjani ne moremo kar tako pozabiti, kaj je v nas storil Bog. Božje besede, v katero verjamemo, ne moremo kar tako utišati. Božje delo v nas, Božja beseda v nas – to smo mi! Če damo Boga na stran, sami sebe izdamo, sami sebe izničimo. Ohraniti moramo Boga v sebi in vztrajati v svoji preroški drži.

***

Če se povrnemo k prejšnjemu primeru: delaš v koruptivnem okolju; delaš, kjer večina sodelavcev uporablja nizke moralne standarde. Kaj ti je storiti, da ostaneš zvest svojemu preroškemu poklicu?

Kot prvo: postaviti se pred Boga. Spomniti se vsega lepega, kar ti je Bog v življenju dal; spomniti se milosti, ki si jih prejel. Vse to je Božja beseda, ki deluje v tebi. Če boš tudi ti postal koruptiven, boš ugasnil ta ogenj v sebi, s tem pa boš ugasnil samega sebe.

Kot drugo: okolju pokazati, da ne misliš popuščati v svoji poštenosti. Že tvoja vztrajnost v dobrem bo tvoja preroška drža. Vzori vlečejo. Tvoj vzor dobrega ne bo brez učinka.

Kot tretje: biti pripravljen tudi na kaj šokantnega, zelo neprijetnega, primerljivega temu, da so Jeremija vrgli v blatno jamo. Lahko se kdo zaroti proti tebi, lahko izgubiš službo, lahko se sam odločiš, da odideš in s tem morda ti sam ogroziš lastno blagostanje. V teh trenutkih je potrebno biti posebej močan, posebej podprt v molitvi. Zavedajoč se, da Bog svoji prerokov ne zapusti. Amen.

* Slika evangelici.info: Jeremija v jami

Dąbrowska in Cvitkovič na Janževini

Je možno pod večer sedeti v zelenih Halozah, pod brajdo, s starodavnim sv. Janžem nekje za hrbtom, z Donačko goro na obzorju, ob klopotčevem tam-tamu, poslušajoč verze ene največjih sodobnih poljskih pesnic in enega naših najboljših filmskih režiserjev? Je. Samo v avto se moraš zbasati.

Ptujski Dnevi poezije in vina, korona edicija 2020, so za sinoči (28. avgust) predvideli tudi to: branje poezije na Janževini, haloški posesti družine Mlakar, ter pokušanje domačega vina, tistega suhega, ki je izsesano iz haloškega laporja.

Najprej nam je svoje pesmi v poljščini brala Krystyna Dąbrowska, nakar smo slišali iste v prevodu Klemna Piska. Nekaj njenega tudi za vas ...

Vroč, hrapav jezik.
Preden smo ga začeli razumeti,
nas je prelizal kot slepe mucke.

(iz pesmi Hebrejščina)

takrat si želim vključiti najin jezik na seznam
ogroženih manjšinskih jezikov,
ker ga poznata samo dve osebi
in ga je težko zaščititi,
in hkrati tudi na seznam najmočnejših jezikov,
saj naju zaenkrat ščiti

(iz pesmi Najin jezik)

Sledil je Jan Cvitkovič. S samo njej lastnim občutkom ga je brala njegova življenjska sopotnica. Pesmi so bile kratke, iz zbirke Lačna žival (2008), nekaj tudi novih. Ujemimo ...

drevesa se zibajo nad ledeno reko
zemlja je topla.
vse je moja mati.

(pesem bog v pokrajini)

billie holiday boža moje razbolelo telo.
s porezanimi glasilkami molčim.
vojna bo.
in jaz bom sam v njej.

(iz pesmi sam)

Preden je k besedam pristopilo vino, sem prosil oba avtorja za podpis. Krystyna Dąbrowska me je imenovala Bronek. Po poljsko. Kjut.

Večni Avguštin – nekaj aktualnih komentarjev

Danes (28. avgust) goduje sv. Avguštin, severnoafriški škof iz Hipona (današnja Alžirija), ki je umrl leta 430. Je največji krščanski mislec prvega tisočletja in eden največjih sploh. Njegov vpliv je tolikšen, da smo danes vsi kristjani in post-kristjani po malem »avguštinski«, pa če se tega zavedamo ali ne. Pomislimo samo na njegove nauke tipa vera / razum, božja milost / človekova volja, cerkev / država, ... Pomislimo na Martina Lutra in prvi protestantizem, v katerem je nemalo avguštinskega. Nenazadnje je bil Luter član avguštinskega reda, preden je šel po svoje.

V počastitev godu sem izbral nekaj Avguštinovih misli, ki jih bom na kratko aktualiziral in pokomentiral. Spodaj dodajam slikico gorečega srca, ki je Avguštinov ikonografski atribut.

In teipsum redi, in interiore homine habitat veritas.
Ponovno stopi vase, v notranjem človeku prebiva resnica.

Danes smo izrazito odprti navzven, v svet, v kariero, v produkcijo, v zadovoljevanje materialnih potreb. V zreli dobi, tam po abrahamu, začutimo praznino in se spomnimo notranjega človeka. Sledi potrošnja denarcev za guruje, transcendentalno meditacijo, hojo po žerjavici in druga pretiravanja …. Velik in za vse koristen duhovni obrat bi bil, če bi znali iz notranjega človeka, iz naše hrepenenjske biti, iz naše iskre božjega, že od mlade dobe graditi naš pohod navzven, v svet, v kariero, v produkcijo …

Quoniam fides si non cogitetur, nulla est.
Kajti če vera ni premišljevana, je nična.

Mnogi se oddaljijo od vere, ker so v svojem otroštvu naleteli na preveč nerazumnih stvari povezanih z vero, bolje povedano, na preveč nerazloženih in nepreučenih stvari. Že starševski ukaz »moraš k maši!« je dvoumen, če starši otroku ne znajo razložiti, zakaj se gre k maši. Žal pa smo v katolištvu iz strahu pred protestantizmom teologijo, ki je razumsko premišljevanje o veri, povsem klerikalizirali in je v mnogih katoličanih blokada, da bi vero premišljevali samoniklo in jo premišljevano spontano podali naprej. Ko otrok vpraša »zakaj?«, dobi odgovor »ti bo že župnik pri verouku povedal«.

Si potes, cape; si non potes, crede.
Če lahko, razumi; če ne moreš, veruj.

Če Avguštin za vse čase spusti razum v vero, prav isti Avguštin tudi pove, da je vera vendarle različna od razuma in da zahteva korake, ki jih razum ne more dojeti. Zgodi se, da je najvišja vera korak v temno noč, sposobnost verovati, ko ni nobenih opornih točk v obliki čustvene tolažbe in razumskih razlag. Kot duhovnik opazim pri nekaterih ljudeh na smrtni postelji prav to vero, ki presega razum.

Impia mens odit etiam ipsum intellectum.
Hudobni pameti je mrzko celo samo razumevanje.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj kakšnemu rasistu ne moreš dopovedati, da so vse rase enake po dostojanstvu, ali pa kakšnemu komunistu, da je Tito kriv za poboje tisočih in tisočih nedolžnih ljudi? Lahko mu predložiš trdne argumente, zgodovinske dokaze, statistiko in grafe, a on bo vztrajal na svojem. Zakaj? Ker je v oblasti politične in ideološke strasti in ne razmišlja racionalno. Moralna nezrelost si je podvrgla intelekt, fanatizem oblikuje intelekt po svoje. Včasih bi morali za koga moliti, namesto da se gremo z njim »racionalne« debate, ki jo on v bistvu itak zavrača.

Dilige et quod vis fac.
Ljubi in delaj, kar hočeš .

Ljubezen preobrazi um in voljo. Kdor resnično ljubi, bo zdravo razmišljal in pravilno deloval. Zelo pomembno je to vedeti, saj to pomeni, da so kraji, kjer se učimo ljubezni in smo je deležni, najbolj strateški kraji. Na prvem mestu je družina, kjer ima največjo vzgojno moč še vedno starševska ljubezen.

Pedes tui, caritas tua est.
Tvoje noge so tvoja ljubezen.

Ljubezen ni abstraktna. Ljubezen se mora videti in poznati v konkretnih dejanjih. Zato so tvoje noge (kam hodiš, koga obiskuješ, kaj prenašaš, ko hodiš,...) poved o tvoji ljubezni.

Helena Imperatrix (predogled)

Naneslo je, da ravno na dan, ko goduje sv. Helena (18. avgust), pišem poglavje novega romana (ki bo šel o ptujskih kristjanih v Dioklecijanovi dobi), v katerem nastopa točno ona - Helena, krčmarica iz antičnega Naisa (lat. Naissus, danes Niš), mati cesarja Konstantina (slov. Wikipedia o njej). Kot predogled podajam odlomek. Opozorilo: gre za osnutek, končno besedilo bo verjetno nekoliko drugačno.

Smo junija leta 299, Rimsko cesarstvo vodi Dioklecijan s sistemom štirih socesarjev (tetrarhija). Pet pravkar upokojenih legionarjev germanskega porekla jezdi preko Mezije (Bolgarija, Srbija) domov v Petoviono (Ptuj). Za dva dni se ustavijo v mestu Montana (severno od Sofije). Zjutraj jih pride pozdravit domači kristjan Honorat, precejšnja klepetulja ... 

***

        Že naslednje jutro jih je prišel pozdravit paterfamilias te edine krščanske meščanske hiše v Montani. Ime mu je bilo Honorat, bil je debel, gladko obrit in zgovoren. V gostišču so ga dobro poznali, predenj so takoj, ne da bi prosil, postavili čašo zelo črnega vina in skodelo oliv. Honorata je zanimalo o vojaški službi peterice, o Petovioni, o škofu Viktorinu, katerega latinski spisi so dospeli tudi na Mezijsko, o čemer da je slišal, sam pa žal ni imel še nobenega v rokah. Gervulf in druščina so povedali o rasti petovionske Cerkve, o njenem lastnem ličnem pokopališču, o prazniku, ki bo kmalu, ker se bo petovionska devica Serena slovesno zaobljubila Bogu. Kar nekaj nežnih besed so izrekli o svoji vasi, ki se imenuje Herbista in jo oblivajo potoki, ter poumovali, kako jim je biti Germani sredi Panonije. V zameno so povprašali, kako je zdaj v Honoratovih krajih, saj sta iz okolice sosednjega Naisa kar dva zdajšnja cesarja, Gaj Galerij in Konstancij Klor. Priznali so, da so na poti do Montane bolj kot o dobrem Bogu razmišljali o štirih cesarjih, visoki politiki in kako se po novem, ko vsakega vojaka silijo k čaščenju rimskih malikov, legionarjem kristjanom zna zgoditi huda ura. Kot da bi čakal na ta vprašanja, je Honorat, ki je vmes naročil vina in oliv za vse, zdrdral, da je Gaj Galerij eno, Konstancij Klor drugo. Galerij je robat in nima rad kristjanov, Klor je drugačen, bolj miren in uvideven. Škoda, da je ravno Klor postal glavni tam daleč na zahodu, kjer gleda v Okeanovo mejo, Galerij pa ostaja glavni tukaj, v starem makedonskem, tračanskem in ilirskem svetu. Da, drži, veliko se dogaja okrog Naisa in znotraj vsega je nemara še najbolj zanimiva zgodba o Heleni, krčmarici iz Mediane pri Naisu, bivši ljubici Konstancija Klora. Slednji je bil najprej navaden ilirski poveljnik, napredoval je v dalmatinskega protektorja, pred šestimi leti je postal podcesar, eden izmed štirih – kot se reče –, ki so prijeli svet. Po vsem tem je krčmarica Helena, podjetna in lepa gospa, od okoliških gofljačev posmehljivo klicana Helena Imperatrix. Pravijo, da je njena zgodba, kakor da bi ušla iz Satirikona. Lahko bi bila Helena Cesarica, vsa v zlatu, postrežena petkrat na dan, ljubkovana od postavnih dvornih stražnikov, a je Klor ni vzel k sebi v Trevir, od koder vlada Britaniji, Španiji in Galiji. Klor je pač poročil neko senatorialno babo, Heleno pa odrinil od sebe kot neprijeten spomin, jo skupaj s svojim sinom Konstantinom, pankrtom, pustil v Mediani, v velikem gostišču tik zraven Naisa, kjer še kako smrdi po konjih. Tu živi, tu je – Helena Imperatrix. Bolje bi bilo, če bi se skrivala pred ljudmi, a ni taka. Videti jo je moč v krčmi miljo od Naisa, kako razpravlja s konjarji, pregleduje kokošja jajca in se jezi zaradi neumitih ponev. 

        »Ne, ne, ...« je za konec odkimaval Honorat in si brisal znojno čelo, »Helenina zgodba ni ušla iz Satirikona. To trdijo privoščljivci. Le to srečo in nesrečo je imela, da je ljubila Konstancija Klora.«

***

FOTO: Mediana v Nišu danes (Wikipedia)

Pred praznim župniščem

Ta uvodnik pišem, če se pošalim, dopustniško. Da bi imel mir in da bi malo spremenil okolje, sem se zjutraj odpeljal v bližnjo župnijo, gor, v hribe z razgledom. Avto sem postavil na parkirišče, od koder gledam na župnišče in cerkev. Sedim na sovoznikovem sedežu in na prenosnik pišem, kar pišem. Moj pišoči dopust bo trajal največ tri ure, potem moram domov. Popoldan imamo dva pogreba.

Tu sem z razlogom – prazno župnišče kot navdih za pisanje. Prazno je že poldrugo desetletje, v cerkvi so maše kdaj med tednom in ena v nedeljo. Nič posebnega, bomo rekli, še ena odmaknjena podeželska župnija v soupravi. Posebno je to, da so tu ljudje precej verni. Obisk nedeljske maše je še vedno med 30 in 40 odstotki. Tudi od njih je kdaj slišati grenko opazko: Zakaj ravno mi, ki smo najbolj verni, prvi ostanemo brez duhovnika?

Pred dvajsetimi leti smo obhajali Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem oz. slovensko sinodo. Sinoda je bila polna optimizma. Slovenskega človeka je videla kot »na novo religiozno prebujenega« (prim. PZ 18), veselila se je samostojnosti domovine in rasti demokracije ter stavila na dialog. Malokje pri nas najdemo lepše misli o dialogu kot v tem sinodalnem besedilu. V sami Cerkvi je vzpostavljala strukture dialoga, usmerjala k aktivnemu laikatu, nagovarjala k prostovoljstvu. Sadovi niso zamujali. V letih po sinodi beležimo velik porast zakonskih skupin, močno okrepitev župnijskih Karitas in pastoralnih svetov, na mladinski sceni se zgodi gibanje oratorijskih animatorjev, na svetovnih dnevih mladih (Köln, Madrid, Krakov) je udeležba Slovencev in Slovenk lepa in opazna.

Po drugi strani pa se sinoda ni mogla otresti nekaterih tabujev. Glavni tabuji – ocena je moja – so bili trije:
1. na sinodi se ni smelo razpravljati o ustanovitvi novih škofij, do katerih je prišlo nekaj let zatem;
2. sinoda se je v velikem loku izognila analizi stanja duhovništva;
3. sinoda ni zagrizla v reformo interne cerkvene ekonomije.

Vsi trije tabuji imajo danes učinek bumeranga. Gremo po vrsti. 

1. ustanovitev novih škofij na nesinodalen način (ljudstvo in nižji kler sta bila izključena iz razprave – in to ravno v času poveličevanja sinode) je dala občutek, da glavni dogovori v slovenski Cerkvi še vedno potekajo »po starem«, po možnosti z nekoliko konspirativnosti;
2. ne moreš analizirati stanja vlaka, če ne analiziraš lokomotive; ostra analiza stanja duhovništva (ki je lokomotiva) bi že takrat razkrila, da klasično duhovništvo na Slovenskem številčno peša in da bo Cerkev v nekaj desetletjih imela polno praznih župnišč;
3. prazna župnišča bi lahko napolnili z življenjem in s pastoralnimi vsebinami, a tu je vprašanje, kdo naj te vsebine izvaja, saj ni denarja, da bi za kaj takega plačevali laika; hrbtenica cerkvene kadrovske ekonomije so mašni darovi, ki gredo duhovniku.

Sedim na sovoznikovem sedežu, gledam na župnišče, ki samuje na robu vasi. Je obnovljeno, čedno, staro tristo let, na vse razglednice tega kraja ga pristavijo. V resnici samuje. Ves ta čas, ko sem tu in  pišem, se v njegovi bližini ne zgodi prav ničesar. Tudi bližnja farna cerkev je tesno zaprta in brez obiskovalcev. Pomnim, da so mi povedali, da je še po drugi svetovni vojni v župnišču živelo več ljudi. Od dejavnosti župnišča, ki je bilo obenem kmetija, so poleg župnika živeli še trije. Kuhalo se je vsak dan, skupaj so jedli in molili, pazili so na cerkev, ki je bila seveda ves dan odprta. Veliko se je spremenilo od takrat. In večina sprememb (industrializacija, urbanizacija, porabništvo, splošna sekularizacija ...) ni bila odvisnih od Cerkve.

Kakor koli, pred praznim župniščem se vprašam: je morda čas za drugo sinodo? Takšno, ki bi nadaljevala optimizem prve, obenem pa brez tabujev in olepševanj pogledala v notranjost cerkvenega sistema in nas v moči Duha pripravila na dobo majhnega števila duhovnikov.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v revijo Ognjišče (avgust 2020). Foto: B.C., podružnica sv. Trojice na Gojki pri Frankolovem.