Pred praznim župniščem

Ta uvodnik pišem, če se pošalim, dopustniško. Da bi imel mir in da bi malo spremenil okolje, sem se zjutraj odpeljal v bližnjo župnijo, gor, v hribe z razgledom. Avto sem postavil na parkirišče, od koder gledam na župnišče in cerkev. Sedim na sovoznikovem sedežu in na prenosnik pišem, kar pišem. Moj pišoči dopust bo trajal največ tri ure, potem moram domov. Popoldan imamo dva pogreba.

Tu sem z razlogom – prazno župnišče kot navdih za pisanje. Prazno je že poldrugo desetletje, v cerkvi so maše kdaj med tednom in ena v nedeljo. Nič posebnega, bomo rekli, še ena odmaknjena podeželska župnija v soupravi. Posebno je to, da so tu ljudje precej verni. Obisk nedeljske maše je še vedno med 30 in 40 odstotki. Tudi od njih je kdaj slišati grenko opazko: Zakaj ravno mi, ki smo najbolj verni, prvi ostanemo brez duhovnika?

Pred dvajsetimi leti smo obhajali Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem oz. slovensko sinodo. Sinoda je bila polna optimizma. Slovenskega človeka je videla kot »na novo religiozno prebujenega« (prim. PZ 18), veselila se je samostojnosti domovine in rasti demokracije ter stavila na dialog. Malokje pri nas najdemo lepše misli o dialogu kot v tem sinodalnem besedilu. V sami Cerkvi je vzpostavljala strukture dialoga, usmerjala k aktivnemu laikatu, nagovarjala k prostovoljstvu. Sadovi niso zamujali. V letih po sinodi beležimo velik porast zakonskih skupin, močno okrepitev župnijskih Karitas in pastoralnih svetov, na mladinski sceni se zgodi gibanje oratorijskih animatorjev, na svetovnih dnevih mladih (Köln, Madrid, Krakov) je udeležba Slovencev in Slovenk lepa in opazna.

Po drugi strani pa se sinoda ni mogla otresti nekaterih tabujev. Glavni tabuji – ocena je moja – so bili trije:
1. na sinodi se ni smelo razpravljati o ustanovitvi novih škofij, do katerih je prišlo nekaj let zatem;
2. sinoda se je v velikem loku izognila analizi stanja duhovništva;
3. sinoda ni zagrizla v reformo interne cerkvene ekonomije.

Vsi trije tabuji imajo danes učinek bumeranga. Gremo po vrsti. 

1. ustanovitev novih škofij na nesinodalen način (ljudstvo in nižji kler sta bila izključena iz razprave – in to ravno v času poveličevanja sinode) je dala občutek, da glavni dogovori v slovenski Cerkvi še vedno potekajo »po starem«, po možnosti z nekoliko konspirativnosti;
2. ne moreš analizirati stanja vlaka, če ne analiziraš lokomotive; ostra analiza stanja duhovništva (ki je lokomotiva) bi že takrat razkrila, da klasično duhovništvo na Slovenskem številčno peša in da bo Cerkev v nekaj desetletjih imela polno praznih župnišč;
3. prazna župnišča bi lahko napolnili z življenjem in s pastoralnimi vsebinami, a tu je vprašanje, kdo naj te vsebine izvaja, saj ni denarja, da bi za kaj takega plačevali laika; hrbtenica cerkvene kadrovske ekonomije so mašni darovi, ki gredo duhovniku.

Sedim na sovoznikovem sedežu, gledam na župnišče, ki samuje na robu vasi. Je obnovljeno, čedno, staro tristo let, na vse razglednice tega kraja ga pristavijo. V resnici samuje. Ves ta čas, ko sem tu in  pišem, se v njegovi bližini ne zgodi prav ničesar. Tudi bližnja farna cerkev je tesno zaprta in brez obiskovalcev. Pomnim, da so mi povedali, da je še po drugi svetovni vojni v župnišču živelo več ljudi. Od dejavnosti župnišča, ki je bilo obenem kmetija, so poleg župnika živeli še trije. Kuhalo se je vsak dan, skupaj so jedli in molili, pazili so na cerkev, ki je bila seveda ves dan odprta. Veliko se je spremenilo od takrat. In večina sprememb (industrializacija, urbanizacija, porabništvo, splošna sekularizacija ...) ni bila odvisnih od Cerkve.

Kakor koli, pred praznim župniščem se vprašam: je morda čas za drugo sinodo? Takšno, ki bi nadaljevala optimizem prve, obenem pa brez tabujev in olepševanj pogledala v notranjost cerkvenega sistema in nas v moči Duha pripravila na dobo majhnega števila duhovnikov.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v revijo Ognjišče (avgust 2020). Foto: B.C., podružnica sv. Trojice na Gojki pri Frankolovem.