Helena Imperatrix (predogled)

Naneslo je, da ravno na dan, ko goduje sv. Helena (18. avgust), pišem poglavje novega romana (ki bo šel o ptujskih kristjanih v Dioklecijanovi dobi), v katerem nastopa točno ona - Helena, krčmarica iz antičnega Naisa (lat. Naissus, danes Niš), mati cesarja Konstantina (slov. Wikipedia o njej). Kot predogled podajam odlomek. Opozorilo: gre za osnutek, končno besedilo bo verjetno nekoliko drugačno.

Smo junija leta 299, Rimsko cesarstvo vodi Dioklecijan s sistemom štirih socesarjev (tetrarhija). Pet pravkar upokojenih legionarjev germanskega porekla jezdi preko Mezije (Bolgarija, Srbija) domov v Petoviono (Ptuj). Za dva dni se ustavijo v mestu Montana (severno od Sofije). Zjutraj jih pride pozdravit domači kristjan Honorat, precejšnja klepetulja ... 

***

        Že naslednje jutro jih je prišel pozdravit paterfamilias te edine krščanske meščanske hiše v Montani. Ime mu je bilo Honorat, bil je debel, gladko obrit in zgovoren. V gostišču so ga dobro poznali, predenj so takoj, ne da bi prosil, postavili čašo zelo črnega vina in skodelo oliv. Honorata je zanimalo o vojaški službi peterice, o Petovioni, o škofu Viktorinu, katerega latinski spisi so dospeli tudi na Mezijsko, o čemer da je slišal, sam pa žal ni imel še nobenega v rokah. Gervulf in druščina so povedali o rasti petovionske Cerkve, o njenem lastnem ličnem pokopališču, o prazniku, ki bo kmalu, ker se bo petovionska devica Serena slovesno zaobljubila Bogu. Kar nekaj nežnih besed so izrekli o svoji vasi, ki se imenuje Herbista in jo oblivajo potoki, ter poumovali, kako jim je biti Germani sredi Panonije. V zameno so povprašali, kako je zdaj v Honoratovih krajih, saj sta iz okolice sosednjega Naisa kar dva zdajšnja cesarja, Gaj Galerij in Konstancij Klor. Priznali so, da so na poti do Montane bolj kot o dobrem Bogu razmišljali o štirih cesarjih, visoki politiki in kako se po novem, ko vsakega vojaka silijo k čaščenju rimskih malikov, legionarjem kristjanom zna zgoditi huda ura. Kot da bi čakal na ta vprašanja, je Honorat, ki je vmes naročil vina in oliv za vse, zdrdral, da je Gaj Galerij eno, Konstancij Klor drugo. Galerij je robat in nima rad kristjanov, Klor je drugačen, bolj miren in uvideven. Škoda, da je ravno Klor postal glavni tam daleč na zahodu, kjer gleda v Okeanovo mejo, Galerij pa ostaja glavni tukaj, v starem makedonskem, tračanskem in ilirskem svetu. Da, drži, veliko se dogaja okrog Naisa in znotraj vsega je nemara še najbolj zanimiva zgodba o Heleni, krčmarici iz Mediane pri Naisu, bivši ljubici Konstancija Klora. Slednji je bil najprej navaden ilirski poveljnik, napredoval je v dalmatinskega protektorja, pred šestimi leti je postal podcesar, eden izmed štirih – kot se reče –, ki so prijeli svet. Po vsem tem je krčmarica Helena, podjetna in lepa gospa, od okoliških gofljačev posmehljivo klicana Helena Imperatrix. Pravijo, da je njena zgodba, kakor da bi ušla iz Satirikona. Lahko bi bila Helena Cesarica, vsa v zlatu, postrežena petkrat na dan, ljubkovana od postavnih dvornih stražnikov, a je Klor ni vzel k sebi v Trevir, od koder vlada Britaniji, Španiji in Galiji. Klor je pač poročil neko senatorialno babo, Heleno pa odrinil od sebe kot neprijeten spomin, jo skupaj s svojim sinom Konstantinom, pankrtom, pustil v Mediani, v velikem gostišču tik zraven Naisa, kjer še kako smrdi po konjih. Tu živi, tu je – Helena Imperatrix. Bolje bi bilo, če bi se skrivala pred ljudmi, a ni taka. Videti jo je moč v krčmi miljo od Naisa, kako razpravlja s konjarji, pregleduje kokošja jajca in se jezi zaradi neumitih ponev. 

        »Ne, ne, ...« je za konec odkimaval Honorat in si brisal znojno čelo, »Helenina zgodba ni ušla iz Satirikona. To trdijo privoščljivci. Le to srečo in nesrečo je imela, da je ljubila Konstancija Klora.«

***

FOTO: Mediana v Nišu danes (Wikipedia)