Večni Avguštin – nekaj aktualnih komentarjev

Danes (28. avgust) goduje sv. Avguštin, severnoafriški škof iz Hipona (današnja Alžirija), ki je umrl leta 430. Je največji krščanski mislec prvega tisočletja in eden največjih sploh. Njegov vpliv je tolikšen, da smo danes vsi kristjani in post-kristjani po malem »avguštinski«, pa če se tega zavedamo ali ne. Pomislimo samo na njegove nauke tipa vera / razum, božja milost / človekova volja, cerkev / država, ... Pomislimo na Martina Lutra in prvi protestantizem, v katerem je nemalo avguštinskega. Nenazadnje je bil Luter član avguštinskega reda, preden je šel po svoje.

V počastitev godu sem izbral nekaj Avguštinovih misli, ki jih bom na kratko aktualiziral in pokomentiral. Spodaj dodajam slikico gorečega srca, ki je Avguštinov ikonografski atribut.

In teipsum redi, in interiore homine habitat veritas.
Ponovno stopi vase, v notranjem človeku prebiva resnica.

Danes smo izrazito odprti navzven, v svet, v kariero, v produkcijo, v zadovoljevanje materialnih potreb. V zreli dobi, tam po abrahamu, začutimo praznino in se spomnimo notranjega človeka. Sledi potrošnja denarcev za guruje, transcendentalno meditacijo, hojo po žerjavici in druga pretiravanja …. Velik in za vse koristen duhovni obrat bi bil, če bi znali iz notranjega človeka, iz naše hrepenenjske biti, iz naše iskre božjega, že od mlade dobe graditi naš pohod navzven, v svet, v kariero, v produkcijo …

Quoniam fides si non cogitetur, nulla est.
Kajti če vera ni premišljevana, je nična.

Mnogi se oddaljijo od vere, ker so v svojem otroštvu naleteli na preveč nerazumnih stvari povezanih z vero, bolje povedano, na preveč nerazloženih in nepreučenih stvari. Že starševski ukaz »moraš k maši!« je dvoumen, če starši otroku ne znajo razložiti, zakaj se gre k maši. Žal pa smo v katolištvu iz strahu pred protestantizmom teologijo, ki je razumsko premišljevanje o veri, povsem klerikalizirali in je v mnogih katoličanih blokada, da bi vero premišljevali samoniklo in jo premišljevano spontano podali naprej. Ko otrok vpraša »zakaj?«, dobi odgovor »ti bo že župnik pri verouku povedal«.

Si potes, cape; si non potes, crede.
Če lahko, razumi; če ne moreš, veruj.

Če Avguštin za vse čase spusti razum v vero, prav isti Avguštin tudi pove, da je vera vendarle različna od razuma in da zahteva korake, ki jih razum ne more dojeti. Zgodi se, da je najvišja vera korak v temno noč, sposobnost verovati, ko ni nobenih opornih točk v obliki čustvene tolažbe in razumskih razlag. Kot duhovnik opazim pri nekaterih ljudeh na smrtni postelji prav to vero, ki presega razum.

Impia mens odit etiam ipsum intellectum.
Hudobni pameti je mrzko celo samo razumevanje.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj kakšnemu rasistu ne moreš dopovedati, da so vse rase enake po dostojanstvu, ali pa kakšnemu komunistu, da je Tito kriv za poboje tisočih in tisočih nedolžnih ljudi? Lahko mu predložiš trdne argumente, zgodovinske dokaze, statistiko in grafe, a on bo vztrajal na svojem. Zakaj? Ker je v oblasti politične in ideološke strasti in ne razmišlja racionalno. Moralna nezrelost si je podvrgla intelekt, fanatizem oblikuje intelekt po svoje. Včasih bi morali za koga moliti, namesto da se gremo z njim »racionalne« debate, ki jo on v bistvu itak zavrača.

Dilige et quod vis fac.
Ljubi in delaj, kar hočeš .

Ljubezen preobrazi um in voljo. Kdor resnično ljubi, bo zdravo razmišljal in pravilno deloval. Zelo pomembno je to vedeti, saj to pomeni, da so kraji, kjer se učimo ljubezni in smo je deležni, najbolj strateški kraji. Na prvem mestu je družina, kjer ima največjo vzgojno moč še vedno starševska ljubezen.

Pedes tui, caritas tua est.
Tvoje noge so tvoja ljubezen.

Ljubezen ni abstraktna. Ljubezen se mora videti in poznati v konkretnih dejanjih. Zato so tvoje noge (kam hodiš, koga obiskuješ, kaj prenašaš, ko hodiš,...) poved o tvoji ljubezni.