Sta globalno in lokalno v spopadu?

Evropska (višivanka), azijska (batik) in afriška srajca

»Razmišljaj globalno – deluj lokalno,« se je glasilo geslo mnogih, ki smo pred četrt stoletja vstopali na pota družbene odgovornosti. Bolj kot kdaj prej smo se začeli zavedati, da so težave in priložnosti tega sveta globalne, saj je svet postal povezan kot še nikoli. Zavedali smo se tudi, da se da velike težave tega sveta dostojno in učinkovito reševati tam, kjer smo – v naši »lokalnosti«.

Potem katastrofa! Ali skoraj katastrofa … Danes se zdi, da sta »globalno« in »lokalno« vsako k sebi. Smo nič manj kot pred grozovito možnostjo, da napetost med obema poloma razgradi naše družbe in sproži tretjo svetovno vojno, saj Rusija, ki je napadla Ukrajino, samo sebe razume kot proti-globalistično silo. 

Kako smo lahko tako zašli?

Krivca ne gre iskati pri nas, ki smo v svojem malem okolju verjeli idealu »razmišljaj globalno – deluj lokalno«, temveč pri ekonomskih in političnih elitah, ki so ta ideal izrabile. Nastop mogočnega kapitala povezanega z digitalno dobo, razrast meščanskih ideologij in kapric povezanih z visokim standardom, brezglava krepitev centralističnih nadnacionalnih institucij ter ideološko-politična radikalizacija so storile, da se je opevani ideal začel podirati.

Podira pa se nam bolj v imenu »globalnega« kot v imenu »lokalnega«; prvo je v ofenzivi, drugo v defenzivi. Novi globalni centri moči vse bolj krepijo nadzor nad posameznikom. Kot vidimo, tudi s prehrano. Bomo na primer zaradi vsiljene uvedbe čričkov v evropsko prehrano, kar nastopa kot globalna direktiva, ubijali krave, ki so naša lokalna stvarnost?

Vprašanje je na mestu. Se ponavlja »tretja in poslednja muka človeštva«, ki jo je napovedal Dostojevski v legendi o Velikem inkvizitorju v romanu Bratje Karamazovi? Gre namreč za muko oziroma skušnjavo, ki je »potreba po vesoljnem zedinjenju« človeškega rodu. Je »tretja«, saj je vzporedna tretji skušnjavi iz evangelijev, ko hudič Kristusu pokaže vsa kraljestva sveta in reče: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš« (Mt 4,9). Se torej ponavlja, da nek imperij, nek velik center moči, na neki točki svojega razvoja skoraj neogibno pride v »globalistično« skušnjavo zavladati nad vsakim?

Moramo reagirati. Rešitev namreč ni, da iz človeštva naredimo brezobličen kolektiv, ki pod prisilo golta čričke. A rešitev tudi ni v spopadu med globalno in lokalno razsežnostjo, med globalisti in identitarci. Rešitev je, da se držimo trojčka »svoboda, enakost, bratstvo«, načela, ki ga je obudil tudi papež Frančišek v okrožnici Vsi bratje (2020). Kogar mika »vesoljno zedinjenje«, kdor poudarja »globalno«, naj bo smrtno resen v spoštovanju posameznikove svobode. Kdor brani »lokalno«, naj se trudi tudi za vesoljno bratstvo.

* Besedilo je bilo objavljeno v tedniku Družina, julija 2023. Foto: arhiv B.C., evropska (višivanka), azijska (batik) in afriška srajca.

Temno sonce izvirnega greha

Po padcu Berlinskega zidu smo v Evropi zadihali svobodno in sproščeno, navzeli smo se optimizma in želje po povezanosti, hitro smo postali vodilna celina, kar se tiče nenasilja, dialoga in človekovih pravic. Slovenskim katoličani nismo zaostajali za duhom časa. Vzemimo v roke besedilo Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in začudeni bomo, koliko optimizma v odnosu do sveta in nas samih smo premogli še dvajset let nazaj.

Po letu 2000 pa vedno bolj temni oblaki. Terorizem, vojna posredovanja zahodnih sil v muslimanskih deželah, korupcija, gospodarska kriza, znova fašisti in komunisti, napredujoča kultura smrti, nikdar premagana trgovina z orožjem, drogami in ljudmi, nevarne cone v nekoč varnih mestih, duhovniške afere, močnejši znaki podnebnih sprememb, koronavirus, vojna v Ukrajini,… Naš optimizem je začel plahneti, zamenjal ga je kruti realizem.

Zanimivo pri tem je, da se nam je najprej zdelo, da je v krizi predvsem religija (sekularizacija krščanstva in radikalizacija islama). Kmalu je postalo jasno, da je v krizi celotna družba zahodnega tipa – družba, ki v veliki meri temelji na postavkah razsvetljenstva. Že ob prehodu v novo tisočletje je znani italijanski filozof Gianni Vattimo opozoril, da je razsvetljenstvo v krizi, ker ni rešilo dveh velikih problemov, za katera je obljubljalo, da ju bo rešilo: to sta problem nasilja in problem pravičnosti. Ker ni rešilo tega dvojega, je v krizi tudi tisto tretje, ki je razsvetljenstvu še bolj lastno: to je stava na razumno razlago družbe in sveta, vključno s stavo na demokracijo.

Dotični filozof bi bil manj osupel nad usodo razsvetljenstva in demokracije, če bi se poprej zamislil nad podukom Gilberta K. Chestertona, ki je zapisal, da je resnica o izvirnem grehu najbolj razvidna teološka resnica. Posledice izvirnega greha so namreč vidne in aktivne. V osemdesetih je podobno povedal Anton Trstenjak. Ko smo ga na nekem predavanju vprašali, kaj je osnovna težava marksistične filozofije, je lakonično odgovoril, da marksizem podcenjuje moč izvirnega greha.

Kajti kakor koli obračaš človeka in družbo; kakršnih koli utopij, odrešitvenih ideologij in nebrzdanih revolucij se greš; staviš na razum ali ne, na angažirano umetnost ali ne ... Na koncu bo temno sonce izvirnega greha še vedno oddajalo črne žarke in človek, ki si ga hotel spremeniti, bo še vedno nagnjen k slabemu.

Ukrep zoper ujetost družbe v izvirni greh seveda obstaja – reče se mu spreobrnjenje. Pomnimo, kaj je premišljevalec slovenstva Marko Kremžar učil v knjigi Prevrat in spreobrnjenje. Pomnimo, čisto evangelijsko je: ko bo posameznikovo srce premagovalo napuh, lakomnost, nevoščljivost, jezo, nečistost, požrešnost, lenobo, se bosta skupaj z njim poboljševali tako verno občestvo kot vsa družba.

* Besedilo je bilo objavljeno februarja 2023 v tedniku Družina.