Katerih 7 herezij je obtožen papež?

Minuli konec tedna se je pojavila spletna stran z naslovom Correctio Filialis De Haeresibus Propagatis (www.correctiofilialis.org), kar lahko prevedemo kot Sinovsko opominjanje glede širjenja krivoverstev. Kdo so sinovi, ki opominjajo? To so siceršnji katoliški tradicionalisti, ki so pod dokument tudi postavili svoja imena. Koga opominjajo? Papeža Frančiška, kakopak. Kaj je predmet opominjanja? Apostolska spodbuda o družini Amoris Laetitia (Radost ljubezni), v kateri naj bi se širila heretična misel.

Nekateri katoliški portali so se na najnovejšo „pikanje“ papeža Frančiška brž odzvali in tudi zadevo primerno okvirili, da bi med vernim ljudstvom ne nastajala nepotrebna panika. Vsebina obtožb sicer ni nova, je pa tokrat napisana v suhem teološkem jeziku, ki ga neizvedenim ni lahko razumeti. Poskušal bom na kratko povedati (povzetek povzetka), česa obtožujejo papeža.

Papež naj bi, hote ali nehote, javno in privatno, „lažno in heretično“ učil, ...

1) … da je za nekatere nemogoče izpolniti Božjo postavo; kakor da milost Božja ne more spreobrniti človeka od težkega greha;

2) … da civilno ločeni kristjani, ki živijo in vztrajajo v novi zvezi ter živijo v njej spolno življenje, niso v stanju smrtnega greha in so lahko deležni posvečujoče milosti;

3) … da lahko kak kristjan, ki dobro pozna Božjo postavo, slednjo zavestno krši v tehtni stvari, pa vseeno ni v stanju smrtnega greha;

4) … da lahko neka oseba, ker se drži Božje postave, obenem greši proti Bogu v imenu te iste postave;

5) … da lahko človekova vest sama opraviči spolno življenje dveh civilno ločenih in ponovno poročenih kot dobro;

6) … da moralna načela in resnice, ki jih podajata Božje razodetje in naravni zakon, ne vključujejo tudi resnih prepovedi;

7) … da je Jezusova volja ta, da Cerkev opusti svojo večno prakso glede sv. obhajila ter začne dajati spovedno odvezo in sv. obhajilo tudi ločenim in ponovno poročenim, ki se ne kesajo svojega stanja.

Pisci dokumenta seveda papeža meni nič tebi nič ne razglašajo za krivoverca, pričakujejo pa papeževa pojasnila in popravke njegovih naukov. Prepričani so, da papež Frančišek svojo teologijo družine in zakramentov črpa iz dveh hudo napačnih studencev: to sta modernizem in luteranizem. Modernizem, v kolikor naj bi papež Božjega razodetja ne jemal kot končnega; luteranizem, v kolikor naj bi po protestantskem vzoru relativiziral zakrament sv. zakona.

Kaj nam je reči? Ko so španskega kardinala Fernanda Sebastiána, klaretinca, enkrat lani vprašali, ali je Amoris Laetitia heretična, je dejal: „So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.“ Z drugimi besedami: Amoris Laetitia izpostavi olajševalne in celo oprostilne okoliščine, ko gre za moralno „nepopolne družine“ in ko gre za ločene in ponovno poročene, na nobenem mestu pa ne ruši postave. Amoris Laetitia nas poziva k večjemu dojemanje in sprejemanju teh družin, toda greh ostane greh.

„Gremo brcat!“ - 70 let NK Hajdina

Šele ko živiš med hribi, spoznaš, koliko je vredna ravnina. Na ravnem ni podorov in plazov, na ravnem je manj prevrnjenih traktorjev, na ravnem so lepši sončni vzhodi in zahodi, saj je obzorje nižje, ter, seveda, na ravnem je povsod mogoče igrati nogomet.

Nogometu smo na Hajdini zelo redko rekli nogomet. To je bila prefina beseda za nas, ki smo pred tekmo še skidali gnoj iz hleva ali nakosili detelje. Najpogosteje smo mu v zveriženi nemščini rekli „fuzbal“, a bolj naš in bolj slovenski izraz je bil „brcat žogo“ ali pa kar „brcat“. Dovolj je bilo, da je nekdo vzkliknil „gremo brcat!“, že je bilo vsem jasno, da ne bomo brcali piskrov po dvorišču, temveč da bomo zasedli kos zelene trate in se po pravilih, koliko smo jih poznali, med dvema goloma poganjali za žogo.

Na Hajdini se igre nogometa spomnim, odkar so moje otroške oči začele tipati po soseščini. V najlepšem spominu ohranjam Sagadinov vrt na Zgornji Hajdini. V nedeljo popoldan, potem ko sta se pečenka in štrukelj v želodcu malo polegla, so se na tem vrtu zbrali mladi možje, nekateri že poročeni, in udarili tekmo na male gole. Otročiči smo jih gledali in gledali. Učili smo se ne samo nogometa, učili smo tistega več, kar prinaša igra z žogo: to je prijateljstvo, to je užitek v igri in veselje do življenja.

Danes otroci nogomet trenirajo zelo zgodaj, poskušajo biti resni in najboljši. Bojim se, da s prezgodnjim poudarkom na treningu in športni uspešnosti preskočijo tisto čustvo ter tisto pozitivnost in spontanost, ki so jo nam dali v nogometna igrišča spremenjeni Sagadinov vrt, razne gmajne in gramoznice. Za nas je bil nogomet v prvi vrsti zgodba o prijateljstvu in smehu, nekje v drugi ali tretji vrsti zgodba o športni zmagi in porazu.

S sedmimi ali osmimi leti smo „brcali“ že sami. Po eni strani smo se začeli vključevati v igro starejših fantov. Če si bil priden, si od „autmigeca“ („mali, leti po žogo!“) napredoval v obrambnega igralca („mali, zadi stoj!“); če je bila sila, tudi v golmana („mali, ti boš v goli!“). Vezna in napadalna vrsta sta ti bili kot „malemu“ nedostopni. Rezultat take postavitve je bil preprost: če so tvoji dali gol, nisi k temu prispeval nič, če so tvoji dobili gol, si hitro bil kriv ti - „mali“. Zanimivo pri tem je, da te ta na videz groba obravnava s strani večjih fantov ni strla. Naslednjič si spet čakal na robu igrišča in upal ter se veselil, da te povabijo medse. Hotel si se dokazati, hotel si biti boljši kot včeraj, hotel si biti eden izmed njih.

Po drugi strani smo začeli vsakodnevno „brcati“ in si drug drugemu zabijati gole fantiči istih let. Ogromno tekmic na vrtovih in gmajnah je bilo. Ali na male, kjer se je branilo samo z nogami, ali na srednje gole, v katerih je vratar že nekoliko poletel v ta ali oni kot. Ko smo se kot generacija iz ene vasi čutili dovolj močne, smo izzvali fantovsko druščino iz sosednje vasi. Nekaj takšnih tekem je bilo v vedno zanimivi in nikoli dovolj raziskani hajdinski gramoznici, ki ni bila daleč brcajočim bitjem iz Skorbe in onim iz Gerečje vasi.

Moj največji otroški organizacijski podvig pa je bila tekma med Hajdino in Slovenja vasjo. Stari smo bili okrog devet let, dogovor sva sklenila z enim od sošolcev, za kraj spopada določila veliko igrišče v Skorbi, za uro soboto dopoldan. Zgodila naj bi se velika tekma, taka – prava, z desetorico junakov na vsaki strani. Zjutraj je bila ploha, po plohi sem z še enim Hajdinčanom čakal na nasprotnika, „Slovencev“ od nikoder. V ponedeljek sem v razredu slovesno prikorakal pred soorganizatorja iz Slovenje vasi in mu razglasil: „Izgubili ste s tri proti nič, ker vas ni bilo.“ Ob tem pa seveda drzno zamolčal, da sva tam doli pod šolo v tisti podeževni mokroti nanje čakala samo dva Hajdinčana.

Vzporedno z vsakodnevnim vaškim, recimo mu, „vrtnim in gmajnarskim“ nogometom je na Hajdini rasel in se razvijal oni „pravi“ nogomet: s kopačkami in golovimi mrežami, z ravnimi apnenimi črtami in s sodniki s piščalko. K prelomnemu dogodku, se pravi, k izgradnji velikega igrišča na Spodnji Hajdini, smo prispevali mnogi. Spomnim se dneva, ko nas je nekaj otrok iz našega konca vasi z železnimi grabljami previdno strgalo po komaj izravnani površini bodočega igrišča ter bezljalo na plan kamne in kamenčke. Nobenega kamna da ne sme biti, se je reklo, če hočemo imeti pravo igrišče.

Pravo igrišče je prišlo in pravi nogomet je na Hajdini dosegal lepe uspehe. Pri tem ne pozabimo, kje ima vse skupaj začetek in kaj vsemu skupaj daje smisel: to je vsakodnevno veselje do igre in življenja, to je prijateljstvo, ki ga igra z žogo ustvarja in utrjuje. Še tega!

* Objavljeno v publikaciji "Zbornik ob sedmih desetletjih igranja nogometa na Hajdini", ki jo je to poletje izdalo Športno društva Hajdina.

5 modelov preurejanja župnij

Zadnje čase sem tako za revijo Cerkev danes kot za kak drug forum pripravljal besedila o modelih preurejanja župnij, kot jih je opaziti po evropskih Cerkvah. Obenem smo doživeli koprsko »reformo« župnij. Na tem blogu podajam bolj razgiban prikaz drugod zapisanega, izogibajoč se globljim teološkim vidikom, ki jih seveda ni malo.

Gonilniki za preurejanje župnij so povsod v glavnem trije:

• demografske spremembe (izseljevanja, priseljevanja, padec števila rojstev);
• duhovne spremembe in sekularizacija (manj verujočih, več pasivnih kristjanov);
• pomanjkanje duhovnikov.

Pet (pogosto med seboj prelivajočih se) modelov je:

• model souprave župnij;
• model »uvažanja« duhovnikov iz tujine;
• model združevanja župnij v pastoralne enote;
• model ukinjanja manjših župnij in ustanavljanja novih, večjih;
• model ohranjanja župnij in prenosa njih vodenja na diakone in laike.

1. Souprava: župnik neke (večje) župnije istočasno vodi (manjšo) sosednjo župnijo

Na Slovenskem se že desetletja zatekamo k metodi soupravljanja župnij, tudi takrat, ko nimamo veliko duhovnikov ali ko je duhovniški zbor že zelo star. 

PLUS: Manjša župnija nima hudega občutka, da je »izgubila« duhovnika; urniki maš in veroukov niso bistveno spremenjeni. Preko duhovnika se soupravljani župniji bolje povežeta.
MINUS: Duhovnik se v tem modelu zlahka spremeni v »cestnega dirkača«, postaja površen, za vogalom nanj preži pregorelost. Vprašljiva je tudi ekomoska plat zgodbe: s soupravo se duhovniku včasih zelo povečajo stroški in delo, darovi vernikov pa ne.
PROGNOZA: Ob vse starejših duhovnikih in vse manjšem številu duhovnikov sploh bo ta model zagotovo zašel v krizo. »Matematično« ne bo vzdržal. Tega se na Slovenskem vedno bolj zavedamo in se zato vse bolj spogledujemo po drugih oblikah vodenja in predrugačenja župnij.

 

2. »Uvažanje« duhovnikov iz tujine
 

Planetarni premiki duhovnikov niso nič posebnega. Na nek način je to misijonski model v obratni smeri. Kakor so evropski duhovniki odhajali v Afriko in Azijo in tam ustanavljali župnije, tako lahko zdaj duhovniki iz še pred kratkim »misijonskih dežel« pridejo voditi župnije v Evropo. Ta model pravzaprav ne »preureja« župnij. 

PLUS: Župnije imajo župnika, vse teče tako, kot je vedno teklo. Pridobi zavest o svetovni in vesoljni Cerkvi. Ustvarijo se povezave z duhovnikovo domovino. 

MINUS: Tudi v Afriki in Aziji so potrebe po duhovnikih izredno velike in bi se z njihovo prehitro selitvijo na Zahod lahko zgodila nekakšna »pastoralna krivica« mladim krščanskim narodom. Slaba plat tega modela je še, da se »duhovniki migranti« včasih težko navadijo na izrazito sekularizirano evropsko okolje; včasih pa tudi na demokratični način vodenja, ki je v Evropi samoumeven, medtem ko je kje v Afriki duhovnik še vedno »komandant«. Včasih se kak duhovnik na bogati sever preseli tudi iz ekonomskega razloga (visok standard, prihodki,...), kar se potem lahko negativno odrazi na pastorali.

PROGNOZA: »Uvoz« se ne bo obnesel in včasih nanj sumničavo gledajo tudi v Vatikanu. Južnim mladim in rastočim Cerkvam jemlje zagona, problemov severnih Cerkva pa bistveno ne rešuje.
 

 

3. Združevanje župnij v »pastoralne enote«
 

Model pastoralnih enot je »napredni« sorodnik modela souprav. Precej se ga poslužujejo v severni Italiji. Gruča župnij postane pastoralna enota, pastoralni urniki se racionalizirajo, duhovniki delujejo v timu, včasih tudi živijo skupaj.

PLUS: Župnije se ne ukinjajo in tudi niso ene bolj pomembne kot druge. So le bolj povezane. Njihove meje so pretočne, v smislu, da vsaka župnija da »na svetlo«, kar ima (ta ali oni pevski zbor, zakonska skupina, romanja, …) ter da vsaka župnija sodeluje z drugimi in se je kdaj pripravljena čemu svojemu odreči ter se odpraviti k maši ali na kak pastoralni dogodek drugam.

MINUS: Težave pastoralnih enot so podobne težavam souprav, zlasti z vidika duhovnika. Duhovniku pastoralna enota zlahka naloži dodatno delo v administrativnem in pastoralnem smislu (še en »svet« zraven, še več sestankov, še več tekanja naokrog, ...). Tim duhovnikov zna delovati okorno, saj povprečnega duhovnika niso vzgajali za timsko delo.

PROGNOZA: Modela se bomo v bodoče posluževali tudi v Sloveniji. Ponekod v nekakšni obliki že obstaja: Šoštanj, Slovenj Gradec,... Izvedljiv bo, če bodo hkrati laiki zrasli v odgovornosti in sprejeli več nalog; ter če bodo kakšni tipično podeželski kristjani kaj bolj pripravljeni zapustiti »domači zvonik« in se kdaj odpraviti ali k maši ali na pevske vaje ali na zakonsko skupino drugam.

 

4. Ukinjanje manjših župnij oz. njihova priključitev k večjim župnijam
 

Ponekod, zlasti v osrednji Evropi (Nemčija, Avstrija, Češka), so se odločili za »šok terapijo«: ukinitev demografsko in personalno podhranjenih župnij, njihovo vključitev v večje župnije ali pa kar ustanovitev povsem novih mega-župnij. Ponekod, tako v Nemčiji (škofija Essen) kot na Češkem (škofija Plzen), tovrstnega manevra niso izvedli po »demokratični« poti, se pravi, niso sklicali sinode in sprožili obširne ljudske razprave, temveč »tehnokratsko« in hierarhično.

PLUS: V Nemčiji se je pokazalo, da tega modela prestrukturiranja župnij ni bilo težko izvesti v Porurju, kjer je v času povojnega gospodarskega razcveta v delavskih naseljih bilo zgrajeno veliko novih cerkva in ustanovljena kopica novih župnij. Število župnij in njih meje so tam enostavno prilagodili novi demografski in verski situaciji.

MINUS: Ta model lahko resno prizadene kapilarno navzočnost kristjanov na določenem teritoriju, zlasti če ukinja majhna občestva. Tak model je težko uporabiti na versko bolj stabilnem »katoliškem podeželju« (npr. Bavarska), kjer je stoletna identiteta kraja tesno povezana z župnijsko cerkvijo in zavestjo farne pripadnosti. Ta model nas lahko uvede v varljivo logiko, ko število župnij prilagajamo številu duhovnikov. Ko bo duhovnikov še manj, bo zato tudi župnij manj?

PROGNOZA: Na Slovenskem imamo svež primer koprske škofije, ki je uporabila kombinacijo modela pastoralnih enot (ne ukinjati lokalnih občestev, pač pa jih povezati z drugimi) in modela ukinjanja majhnih in demografsko podhranjenih župnij (vendarle preurediti župnijske meje in nekatere župnije kot pravne osebe ukiniti). Kombinacija tretjega in četrtega modela se zdi za zdaj pri nas najbolj oprijemljiva perspektiva.
 

 

5. Stalni diakoni in usposobljeni laiki kot voditelji župnij
 

Münchenski kardinal Reinhard Marx je marca letos dejal: »Nobene župnije ne bomo ukinili.« Zanj so župnije, četudi majhne, »izjemno pomembne«. Dejal je: »Številne priložnosti bi izgubili, če bi se odmaknili od naših teritorialnih korenin. Moramo ostati vidni na lokalni ravni.« Zgolj pomanjkanje duhovnikov še ne more biti zadosten razlog, da ukinemo župnijo, zlasti če je živa. Kdo bo potemtakem vodil župnije? Bavarski kardinal govori o za to pripravljenih in usposobljenih laikih. Za prihodnost ne izključuje možnosti, da bi bili v duhovnike posvečeni »viri probati« (preizkušeni poročeni možje).

PLUS: Župnije ostanejo župnije. Ohranjata se tradicija in navzočnost na teritoriju. Vsi smo spodbujeni, da odkrivamo in podpiramo nove vodilne poklice (stalni diakoni, katehetje, voditelji besednega bogoslužja, delivci sv. obhajila, mežnarji,...), od katerih nekdo resno vzame v roke tudi vodenje župnije. Duhovnik se lahko v tem modelu bolj kot v drugih modelih preobrazi iz »pastoralnega tehnika«, kar je pogosto zdaj, v duhovnega očeta.

MINUS: Lahko je globoko prizadeta stoletna duhovniška identiteta, ki je bila izražena v enačbi duhovnik=župnik. Odpre se lahko pravna in teološka kriza duhovništva in sploh zakramentov. Občestva, ki sicer pastoralno delujejo, niso pa več vodena od tistega, ki »lomi kruh«, so lahko na dobri poti v »de-evharistizacijo« in s tem v »protestantizacijo«. Nekaj takega se je zgodilo v nekaterih delih Brazilije, ko so v preteklih desetletji zaradi pomanjkanja duhovnikov dajali laikom vodilne vloge, bogoslužja krčili na branje Besede, potem pa ugotovili, da so s tem kar sami pripravljali prestop vernikov v (po večini »made in USA«) protestantske skupine.

PROGNOZA: Z nadaljnjim krčenjem števila duhovnikov bomo tudi na Slovenskem prej ali slej morali poseči po tem modelu. Kakšno župnijo, ki jo vodi stalni diakon, že imamo. V nas je še precej negotovosti, saj ta model predpostavlja največji teološki in kulturni premik. Zategadelj si ga ne upamo jasneje zastaviti in brž pričeti z usposabljanjem bodočih voditeljev in, logično, voditeljic župnij.

Za konec. Kateri koli bo model ali kombinacija modelov, bo največja pozornost venomer morala biti namenjena ohranjanju evharistične narave naših župnij. Brez sv. maše ni katoličana in katoliške Cerkve.

* Foto B.C.: pastir iz okolice Krakova na Poljskem.

Spreobrnjenje duše k izdelkom

Upiram se krilatici, da religija hoče intimo, potrošniki sistem pa denarnico; oz. cankarjanskemu sporazumu, po katerem župnik vzame duše, župan pa telesa. Da je potrošniški sistem dosegel raven, ki jo ima danes, je moral preseči merkantilno območje, seči globlje v človeka, v dušo, in doseči spremembo mišljenja. Ker slednje še vedno dosega preko pretanjeno agresivne oznanjevalne metode reklam, lahko vzpostavimo pojem potrošniškega spreobrnjenja kot parafraze verskega spreobrnjena.

Ideološko ozadje potrošništva je filozofsko antropološki nauk o človekovi sreči kot rezultatu zadovoljenih potreb. Človek bo srečen in pomirjen, ko bo imel biološke, materialne in spolne želje izpolnjene, takrat torej, ko ne bo več žrtev blokad in frustracij. Ta neformalni nauk se je na Zahodu razpasel po drugi svetovni vojni, v sedemdesetih pa doživel svoj boom tudi pri nas. Nanj so odločilno vplivali poljudni freudizem, filozofski materializem, v ozadju pa zasledimo še odseve razvpite protestantske etike, po kateri je materialna blaginje znamenje Božjega blagoslova.

Iluzija sreče je v potrošništvu vezana na konkretne izdelke, ki jih ponujajo v trgovinah. Ker so ti izdelki banalni, jih je potrebno vpeti v obnebje človekovih globljih nagibov in hrepenenj. Šampon zato ne pere samo las, ampak vam naglavne kocine spremeni v poetično vihranje svobode in svetlobe; gume ne držijo samo avtomobila na cesti, ampak s pomočjo gole ženske na plakatu erotizirajo vsako sedenje v avtu, vožnja pa postane malodane obred plodnosti. Potrošništvo skratka posega v zaloge človekovih intimnih in polzavednih vsebin ter z njimi veselo manipulira. Zato nekateri sociologi v zvezi s tem govorijo o soft totalitarizmu.

Toda najbolj očitno dinamiko spreobrnjenja duše k izdelkom in uspehu najdemo pri verižnih sistemih prodaje po principu Multi-level Marketing, kot je tudi pri nas razširjeni Amway. Pojdimo po stopnjah t.i. civilnega spreobrnjenja:

- oznanilo o obstoju boljšega in pravega: Amway nastopa kot pot človekove osvoboditve od povprečnosti in večne pol-uspešnosti; ono boljše in pravo namreč tičita v človeku samem; 

- odločilno srečanje z oznanilom: Amway vso svojo funkcionalno strukturo polaga na vez med prodajalcem, ki najde sebi podrejenega prodajalca; stari prodajalec prepriča novega prodajalca z misijonarskim pristopom in z nagovorom o sreči, ki je v človeku samem; 

- hitra sprememba mišljenja ter žrtvovanje slabšega in nepravega; novi prodajalec začne verjeti vase in v Amway metodo, spremeni življenje, postane dinamičen, živahen, iznajdljiv – na stran pa da stare prijatelje, saj ga slednji več ne razumejo in ga ovirajo; 

- (para)institucionalna oz. kolektivistična potrditev spremembe; novega prodajalca potrdi skupnost Amway, ki se tudi definira kot globalna skupnost; srečanja skupnosti potekajo tako po hišah kot na velikih dvoranskih mitingih; 

- proces drugega spreobrnjenja oz. vztrajanje pri odločitvi: skupnost in amwayevska prijateljstva pomagajo pri premagovanju težav na poti metamorfoze v uspešnega prodajalca in misijonarja sreče.

"Prednost" Amwaya je, da je odkril religioznost potrošništva in se odkrito organiziral kot cerkev – kar si vsi potrošniški sistemi na tiho želijo. Knjiga Verstva, sekte in novodobska gibanja (1998), ki jo je uredil teolog Vinko Škafar, zato korporacijo Amway mirno uvršča med sektam podobne pojave našega časa.

* Besedilo je bilo objavljeno pred desetimi leti v reviji Tretji dan kot del eseja Civilna spreobrnjena. Karikatura: Alberto Betto Martínez (Kolumbija), http://bettoespectador.blogspot.com/.