„Gremo brcat!“ - 70 let NK Hajdina

Šele ko živiš med hribi, spoznaš, koliko je vredna ravnina. Na ravnem ni podorov in plazov, na ravnem je manj prevrnjenih traktorjev, na ravnem so lepši sončni vzhodi in zahodi, saj je obzorje nižje, ter, seveda, na ravnem je povsod mogoče igrati nogomet.

Nogometu smo na Hajdini zelo redko rekli nogomet. To je bila prefina beseda za nas, ki smo pred tekmo še skidali gnoj iz hleva ali nakosili detelje. Najpogosteje smo mu v zveriženi nemščini rekli „fuzbal“, a bolj naš in bolj slovenski izraz je bil „brcat žogo“ ali pa kar „brcat“. Dovolj je bilo, da je nekdo vzkliknil „gremo brcat!“, že je bilo vsem jasno, da ne bomo brcali piskrov po dvorišču, temveč da bomo zasedli kos zelene trate in se po pravilih, koliko smo jih poznali, med dvema goloma poganjali za žogo.

Na Hajdini se igre nogometa spomnim, odkar so moje otroške oči začele tipati po soseščini. V najlepšem spominu ohranjam Sagadinov vrt na Zgornji Hajdini. V nedeljo popoldan, potem ko sta se pečenka in štrukelj v želodcu malo polegla, so se na tem vrtu zbrali mladi možje, nekateri že poročeni, in udarili tekmo na male gole. Otročiči smo jih gledali in gledali. Učili smo se ne samo nogometa, učili smo tistega več, kar prinaša igra z žogo: to je prijateljstvo, to je užitek v igri in veselje do življenja.

Danes otroci nogomet trenirajo zelo zgodaj, poskušajo biti resni in najboljši. Bojim se, da s prezgodnjim poudarkom na treningu in športni uspešnosti preskočijo tisto čustvo ter tisto pozitivnost in spontanost, ki so jo nam dali v nogometna igrišča spremenjeni Sagadinov vrt, razne gmajne in gramoznice. Za nas je bil nogomet v prvi vrsti zgodba o prijateljstvu in smehu, nekje v drugi ali tretji vrsti zgodba o športni zmagi in porazu.

S sedmimi ali osmimi leti smo „brcali“ že sami. Po eni strani smo se začeli vključevati v igro starejših fantov. Če si bil priden, si od „autmigeca“ („mali, leti po žogo!“) napredoval v obrambnega igralca („mali, zadi stoj!“); če je bila sila, tudi v golmana („mali, ti boš v goli!“). Vezna in napadalna vrsta sta ti bili kot „malemu“ nedostopni. Rezultat take postavitve je bil preprost: če so tvoji dali gol, nisi k temu prispeval nič, če so tvoji dobili gol, si hitro bil kriv ti - „mali“. Zanimivo pri tem je, da te ta na videz groba obravnava s strani večjih fantov ni strla. Naslednjič si spet čakal na robu igrišča in upal ter se veselil, da te povabijo medse. Hotel si se dokazati, hotel si biti boljši kot včeraj, hotel si biti eden izmed njih.

Po drugi strani smo začeli vsakodnevno „brcati“ in si drug drugemu zabijati gole fantiči istih let. Ogromno tekmic na vrtovih in gmajnah je bilo. Ali na male, kjer se je branilo samo z nogami, ali na srednje gole, v katerih je vratar že nekoliko poletel v ta ali oni kot. Ko smo se kot generacija iz ene vasi čutili dovolj močne, smo izzvali fantovsko druščino iz sosednje vasi. Nekaj takšnih tekem je bilo v vedno zanimivi in nikoli dovolj raziskani hajdinski gramoznici, ki ni bila daleč brcajočim bitjem iz Skorbe in onim iz Gerečje vasi.

Moj največji otroški organizacijski podvig pa je bila tekma med Hajdino in Slovenja vasjo. Stari smo bili okrog devet let, dogovor sva sklenila z enim od sošolcev, za kraj spopada določila veliko igrišče v Skorbi, za uro soboto dopoldan. Zgodila naj bi se velika tekma, taka – prava, z desetorico junakov na vsaki strani. Zjutraj je bila ploha, po plohi sem z še enim Hajdinčanom čakal na nasprotnika, „Slovencev“ od nikoder. V ponedeljek sem v razredu slovesno prikorakal pred soorganizatorja iz Slovenje vasi in mu razglasil: „Izgubili ste s tri proti nič, ker vas ni bilo.“ Ob tem pa seveda drzno zamolčal, da sva tam doli pod šolo v tisti podeževni mokroti nanje čakala samo dva Hajdinčana.

Vzporedno z vsakodnevnim vaškim, recimo mu, „vrtnim in gmajnarskim“ nogometom je na Hajdini rasel in se razvijal oni „pravi“ nogomet: s kopačkami in golovimi mrežami, z ravnimi apnenimi črtami in s sodniki s piščalko. K prelomnemu dogodku, se pravi, k izgradnji velikega igrišča na Spodnji Hajdini, smo prispevali mnogi. Spomnim se dneva, ko nas je nekaj otrok iz našega konca vasi z železnimi grabljami previdno strgalo po komaj izravnani površini bodočega igrišča ter bezljalo na plan kamne in kamenčke. Nobenega kamna da ne sme biti, se je reklo, če hočemo imeti pravo igrišče.

Pravo igrišče je prišlo in pravi nogomet je na Hajdini dosegal lepe uspehe. Pri tem ne pozabimo, kje ima vse skupaj začetek in kaj vsemu skupaj daje smisel: to je vsakodnevno veselje do igre in življenja, to je prijateljstvo, ki ga igra z žogo ustvarja in utrjuje. Še tega!

* Objavljeno v publikaciji "Zbornik ob sedmih desetletjih igranja nogometa na Hajdini", ki jo je to poletje izdalo Športno društva Hajdina.