Šele ko živiš med hribi, spoznaš,
koliko je vredna ravnina. Na ravnem ni podorov in plazov, na ravnem
je manj prevrnjenih traktorjev, na ravnem so lepši sončni vzhodi in
zahodi, saj je obzorje nižje, ter, seveda, na ravnem je povsod
mogoče igrati nogomet.
Nogometu smo na Hajdini zelo redko
rekli nogomet. To je bila prefina beseda za nas, ki smo pred tekmo še
skidali gnoj iz hleva ali nakosili detelje. Najpogosteje smo mu v
zveriženi nemščini rekli „fuzbal“, a bolj naš in bolj
slovenski izraz je bil „brcat žogo“ ali pa kar „brcat“.
Dovolj je bilo, da je nekdo vzkliknil „gremo brcat!“, že je bilo
vsem jasno, da ne bomo brcali piskrov po dvorišču, temveč da bomo
zasedli kos zelene trate in se po pravilih, koliko smo jih poznali,
med dvema goloma poganjali za žogo.
Na Hajdini se igre nogometa spomnim,
odkar so moje otroške oči začele tipati po soseščini. V
najlepšem spominu ohranjam Sagadinov vrt na Zgornji Hajdini. V
nedeljo popoldan, potem ko sta se pečenka in štrukelj v želodcu
malo polegla, so se na tem vrtu zbrali mladi možje, nekateri že
poročeni, in udarili tekmo na male gole. Otročiči smo jih gledali
in gledali. Učili smo se ne samo nogometa, učili smo tistega več,
kar prinaša igra z žogo: to je prijateljstvo, to je užitek v igri
in veselje do življenja.
Danes otroci nogomet trenirajo zelo
zgodaj, poskušajo biti resni in najboljši. Bojim se, da s
prezgodnjim poudarkom na treningu in športni uspešnosti preskočijo
tisto čustvo ter tisto pozitivnost in spontanost, ki so jo nam dali
v nogometna igrišča spremenjeni Sagadinov vrt, razne gmajne in
gramoznice. Za nas je bil nogomet v prvi vrsti zgodba o prijateljstvu
in smehu, nekje v drugi ali tretji vrsti zgodba o športni zmagi in
porazu.
S sedmimi ali osmimi leti smo „brcali“
že sami. Po eni strani smo se začeli vključevati v igro starejših
fantov. Če si bil priden, si od „autmigeca“ („mali, leti po
žogo!“) napredoval v obrambnega igralca („mali, zadi stoj!“);
če je bila sila, tudi v golmana („mali, ti boš v goli!“). Vezna
in napadalna vrsta sta ti bili kot „malemu“ nedostopni. Rezultat
take postavitve je bil preprost: če so tvoji dali gol, nisi k temu
prispeval nič, če so tvoji dobili gol, si hitro bil kriv ti -
„mali“. Zanimivo pri tem je, da te ta na videz groba obravnava s
strani večjih fantov ni strla. Naslednjič si spet čakal na robu
igrišča in upal ter se veselil, da te povabijo medse. Hotel si se
dokazati, hotel si biti boljši kot včeraj, hotel si biti eden izmed
njih.
Po drugi strani smo začeli vsakodnevno
„brcati“ in si drug drugemu zabijati gole fantiči istih let.
Ogromno tekmic na vrtovih in gmajnah je bilo. Ali na male, kjer se je
branilo samo z nogami, ali na srednje gole, v katerih je vratar že
nekoliko poletel v ta ali oni kot. Ko smo se kot generacija iz ene
vasi čutili dovolj močne, smo izzvali fantovsko druščino iz
sosednje vasi. Nekaj takšnih tekem je bilo v vedno zanimivi in
nikoli dovolj raziskani hajdinski gramoznici, ki ni bila daleč
brcajočim bitjem iz Skorbe in onim iz Gerečje vasi.
Moj največji otroški organizacijski
podvig pa je bila tekma med Hajdino in Slovenja vasjo. Stari smo bili
okrog devet let, dogovor sva sklenila z enim od sošolcev, za kraj
spopada določila veliko igrišče v Skorbi, za uro soboto dopoldan.
Zgodila naj bi se velika tekma, taka – prava, z desetorico junakov
na vsaki strani. Zjutraj je bila ploha, po plohi sem z še enim
Hajdinčanom čakal na nasprotnika, „Slovencev“ od nikoder. V
ponedeljek sem v razredu slovesno prikorakal pred soorganizatorja iz
Slovenje vasi in mu razglasil: „Izgubili ste s tri proti nič, ker
vas ni bilo.“ Ob tem pa seveda drzno zamolčal, da sva tam doli pod
šolo v tisti podeževni mokroti nanje čakala samo dva Hajdinčana.
Vzporedno z vsakodnevnim vaškim,
recimo mu, „vrtnim in gmajnarskim“ nogometom je na Hajdini rasel
in se razvijal oni „pravi“ nogomet: s kopačkami in golovimi
mrežami, z ravnimi apnenimi črtami in s sodniki s piščalko. K
prelomnemu dogodku, se pravi, k izgradnji velikega igrišča na
Spodnji Hajdini, smo prispevali mnogi. Spomnim se dneva, ko nas je
nekaj otrok iz našega konca vasi z železnimi grabljami previdno
strgalo po komaj izravnani površini bodočega igrišča ter bezljalo
na plan kamne in kamenčke. Nobenega kamna da ne sme biti, se je
reklo, če hočemo imeti pravo igrišče.
Pravo igrišče je prišlo in pravi
nogomet je na Hajdini dosegal lepe uspehe. Pri tem ne pozabimo, kje
ima vse skupaj začetek in kaj vsemu skupaj daje smisel: to je
vsakodnevno veselje do igre in življenja, to je prijateljstvo, ki ga
igra z žogo ustvarja in utrjuje. Še tega!
* Objavljeno v publikaciji "Zbornik ob sedmih desetletjih igranja nogometa na Hajdini", ki jo je to poletje izdalo Športno društva Hajdina.
S fuzbalom se ne pride Domov. Šport je za mlade dobra stvar, da se naučijo izgubljati in prenašati napore, in da spoznajo, da niso največji na svetu. Če pa jih potem nihče ne zna voditi k Živemu Evangeliju, so enaki mladim lisicam na travniku, ki poskakujejo za kobilico, potem, ko so že malo prebavili kos žabe in nekaj jagod.
OdgovoriIzbrišiPa Bog nam pomagaj.
Mogoče malo v premislek, 72. čivk:
OdgovoriIzbrišihttp://bozjicivki.blogspot.si/
Gospod, usmili se nas!