5 modelov preurejanja župnij

Zadnje čase sem tako za revijo Cerkev danes kot za kak drug forum pripravljal besedila o modelih preurejanja župnij, kot jih je opaziti po evropskih Cerkvah. Obenem smo doživeli koprsko »reformo« župnij. Na tem blogu podajam bolj razgiban prikaz drugod zapisanega, izogibajoč se globljim teološkim vidikom, ki jih seveda ni malo.

Gonilniki za preurejanje župnij so povsod v glavnem trije:

• demografske spremembe (izseljevanja, priseljevanja, padec števila rojstev);
• duhovne spremembe in sekularizacija (manj verujočih, več pasivnih kristjanov);
• pomanjkanje duhovnikov.

Pet (pogosto med seboj prelivajočih se) modelov je:

• model souprave župnij;
• model »uvažanja« duhovnikov iz tujine;
• model združevanja župnij v pastoralne enote;
• model ukinjanja manjših župnij in ustanavljanja novih, večjih;
• model ohranjanja župnij in prenosa njih vodenja na diakone in laike.

1. Souprava: župnik neke (večje) župnije istočasno vodi (manjšo) sosednjo župnijo

Na Slovenskem se že desetletja zatekamo k metodi soupravljanja župnij, tudi takrat, ko nimamo veliko duhovnikov ali ko je duhovniški zbor že zelo star. 

PLUS: Manjša župnija nima hudega občutka, da je »izgubila« duhovnika; urniki maš in veroukov niso bistveno spremenjeni. Preko duhovnika se soupravljani župniji bolje povežeta.
MINUS: Duhovnik se v tem modelu zlahka spremeni v »cestnega dirkača«, postaja površen, za vogalom nanj preži pregorelost. Vprašljiva je tudi ekomoska plat zgodbe: s soupravo se duhovniku včasih zelo povečajo stroški in delo, darovi vernikov pa ne.
PROGNOZA: Ob vse starejših duhovnikih in vse manjšem številu duhovnikov sploh bo ta model zagotovo zašel v krizo. »Matematično« ne bo vzdržal. Tega se na Slovenskem vedno bolj zavedamo in se zato vse bolj spogledujemo po drugih oblikah vodenja in predrugačenja župnij.

 

2. »Uvažanje« duhovnikov iz tujine
 

Planetarni premiki duhovnikov niso nič posebnega. Na nek način je to misijonski model v obratni smeri. Kakor so evropski duhovniki odhajali v Afriko in Azijo in tam ustanavljali župnije, tako lahko zdaj duhovniki iz še pred kratkim »misijonskih dežel« pridejo voditi župnije v Evropo. Ta model pravzaprav ne »preureja« župnij. 

PLUS: Župnije imajo župnika, vse teče tako, kot je vedno teklo. Pridobi zavest o svetovni in vesoljni Cerkvi. Ustvarijo se povezave z duhovnikovo domovino. 

MINUS: Tudi v Afriki in Aziji so potrebe po duhovnikih izredno velike in bi se z njihovo prehitro selitvijo na Zahod lahko zgodila nekakšna »pastoralna krivica« mladim krščanskim narodom. Slaba plat tega modela je še, da se »duhovniki migranti« včasih težko navadijo na izrazito sekularizirano evropsko okolje; včasih pa tudi na demokratični način vodenja, ki je v Evropi samoumeven, medtem ko je kje v Afriki duhovnik še vedno »komandant«. Včasih se kak duhovnik na bogati sever preseli tudi iz ekonomskega razloga (visok standard, prihodki,...), kar se potem lahko negativno odrazi na pastorali.

PROGNOZA: »Uvoz« se ne bo obnesel in včasih nanj sumničavo gledajo tudi v Vatikanu. Južnim mladim in rastočim Cerkvam jemlje zagona, problemov severnih Cerkva pa bistveno ne rešuje.
 

 

3. Združevanje župnij v »pastoralne enote«
 

Model pastoralnih enot je »napredni« sorodnik modela souprav. Precej se ga poslužujejo v severni Italiji. Gruča župnij postane pastoralna enota, pastoralni urniki se racionalizirajo, duhovniki delujejo v timu, včasih tudi živijo skupaj.

PLUS: Župnije se ne ukinjajo in tudi niso ene bolj pomembne kot druge. So le bolj povezane. Njihove meje so pretočne, v smislu, da vsaka župnija da »na svetlo«, kar ima (ta ali oni pevski zbor, zakonska skupina, romanja, …) ter da vsaka župnija sodeluje z drugimi in se je kdaj pripravljena čemu svojemu odreči ter se odpraviti k maši ali na kak pastoralni dogodek drugam.

MINUS: Težave pastoralnih enot so podobne težavam souprav, zlasti z vidika duhovnika. Duhovniku pastoralna enota zlahka naloži dodatno delo v administrativnem in pastoralnem smislu (še en »svet« zraven, še več sestankov, še več tekanja naokrog, ...). Tim duhovnikov zna delovati okorno, saj povprečnega duhovnika niso vzgajali za timsko delo.

PROGNOZA: Modela se bomo v bodoče posluževali tudi v Sloveniji. Ponekod v nekakšni obliki že obstaja: Šoštanj, Slovenj Gradec,... Izvedljiv bo, če bodo hkrati laiki zrasli v odgovornosti in sprejeli več nalog; ter če bodo kakšni tipično podeželski kristjani kaj bolj pripravljeni zapustiti »domači zvonik« in se kdaj odpraviti ali k maši ali na pevske vaje ali na zakonsko skupino drugam.

 

4. Ukinjanje manjših župnij oz. njihova priključitev k večjim župnijam
 

Ponekod, zlasti v osrednji Evropi (Nemčija, Avstrija, Češka), so se odločili za »šok terapijo«: ukinitev demografsko in personalno podhranjenih župnij, njihovo vključitev v večje župnije ali pa kar ustanovitev povsem novih mega-župnij. Ponekod, tako v Nemčiji (škofija Essen) kot na Češkem (škofija Plzen), tovrstnega manevra niso izvedli po »demokratični« poti, se pravi, niso sklicali sinode in sprožili obširne ljudske razprave, temveč »tehnokratsko« in hierarhično.

PLUS: V Nemčiji se je pokazalo, da tega modela prestrukturiranja župnij ni bilo težko izvesti v Porurju, kjer je v času povojnega gospodarskega razcveta v delavskih naseljih bilo zgrajeno veliko novih cerkva in ustanovljena kopica novih župnij. Število župnij in njih meje so tam enostavno prilagodili novi demografski in verski situaciji.

MINUS: Ta model lahko resno prizadene kapilarno navzočnost kristjanov na določenem teritoriju, zlasti če ukinja majhna občestva. Tak model je težko uporabiti na versko bolj stabilnem »katoliškem podeželju« (npr. Bavarska), kjer je stoletna identiteta kraja tesno povezana z župnijsko cerkvijo in zavestjo farne pripadnosti. Ta model nas lahko uvede v varljivo logiko, ko število župnij prilagajamo številu duhovnikov. Ko bo duhovnikov še manj, bo zato tudi župnij manj?

PROGNOZA: Na Slovenskem imamo svež primer koprske škofije, ki je uporabila kombinacijo modela pastoralnih enot (ne ukinjati lokalnih občestev, pač pa jih povezati z drugimi) in modela ukinjanja majhnih in demografsko podhranjenih župnij (vendarle preurediti župnijske meje in nekatere župnije kot pravne osebe ukiniti). Kombinacija tretjega in četrtega modela se zdi za zdaj pri nas najbolj oprijemljiva perspektiva.
 

 

5. Stalni diakoni in usposobljeni laiki kot voditelji župnij
 

Münchenski kardinal Reinhard Marx je marca letos dejal: »Nobene župnije ne bomo ukinili.« Zanj so župnije, četudi majhne, »izjemno pomembne«. Dejal je: »Številne priložnosti bi izgubili, če bi se odmaknili od naših teritorialnih korenin. Moramo ostati vidni na lokalni ravni.« Zgolj pomanjkanje duhovnikov še ne more biti zadosten razlog, da ukinemo župnijo, zlasti če je živa. Kdo bo potemtakem vodil župnije? Bavarski kardinal govori o za to pripravljenih in usposobljenih laikih. Za prihodnost ne izključuje možnosti, da bi bili v duhovnike posvečeni »viri probati« (preizkušeni poročeni možje).

PLUS: Župnije ostanejo župnije. Ohranjata se tradicija in navzočnost na teritoriju. Vsi smo spodbujeni, da odkrivamo in podpiramo nove vodilne poklice (stalni diakoni, katehetje, voditelji besednega bogoslužja, delivci sv. obhajila, mežnarji,...), od katerih nekdo resno vzame v roke tudi vodenje župnije. Duhovnik se lahko v tem modelu bolj kot v drugih modelih preobrazi iz »pastoralnega tehnika«, kar je pogosto zdaj, v duhovnega očeta.

MINUS: Lahko je globoko prizadeta stoletna duhovniška identiteta, ki je bila izražena v enačbi duhovnik=župnik. Odpre se lahko pravna in teološka kriza duhovništva in sploh zakramentov. Občestva, ki sicer pastoralno delujejo, niso pa več vodena od tistega, ki »lomi kruh«, so lahko na dobri poti v »de-evharistizacijo« in s tem v »protestantizacijo«. Nekaj takega se je zgodilo v nekaterih delih Brazilije, ko so v preteklih desetletji zaradi pomanjkanja duhovnikov dajali laikom vodilne vloge, bogoslužja krčili na branje Besede, potem pa ugotovili, da so s tem kar sami pripravljali prestop vernikov v (po večini »made in USA«) protestantske skupine.

PROGNOZA: Z nadaljnjim krčenjem števila duhovnikov bomo tudi na Slovenskem prej ali slej morali poseči po tem modelu. Kakšno župnijo, ki jo vodi stalni diakon, že imamo. V nas je še precej negotovosti, saj ta model predpostavlja največji teološki in kulturni premik. Zategadelj si ga ne upamo jasneje zastaviti in brž pričeti z usposabljanjem bodočih voditeljev in, logično, voditeljic župnij.

Za konec. Kateri koli bo model ali kombinacija modelov, bo največja pozornost venomer morala biti namenjena ohranjanju evharistične narave naših župnij. Brez sv. maše ni katoličana in katoliške Cerkve.

* Foto B.C.: pastir iz okolice Krakova na Poljskem.