Dogodek je več kot PR

Pred leti sem na neko pomladno soboto v avtu poslušal radijska poročila ob 13. uri. Na sredi poročil slišim, da so tisti dan v nekem večjem slovenskem mestu taborniki očistili mestni park. Pobrali so papirčke, cigaretne ostanke in podobno. Lepo in prav. Ampak meni je slišano dvignilo pokrov. Nekaj jezi podobnega me je zagrabilo, pa nisem niti vedel, na koga naj bom jezen. Na tabornike? Na skavte? Na RTV novinarje in urednike?

Eno soboto nazaj smo namreč z našimi skavti prav tako imeli čistilno akcijo. Čistili smo nič manj ali več kot reko Hudinjo v njenem toku med vasjo Socka in vasjo Polže. Čistili smo njene nabrežine in njeno strugo. Trije močni fantje iz klana so imeli obute ribiške škornje, ki smo si jih sposodili od lokalnih gasilcev. To je omogočalo iz dna struge potegniti ne samo avtodele in žice, temveč tudi zataknjeno crkovino, bolj natančno, truplo povožene srne in enega utopljenega mačka.

In zdaj, v čem je bila točka moje nevolje? V tem, da taborniki svoje papirčke iz mestnega parka (ki bi ga itak naj čistili komunalni delavci) zmorejo spraviti na nacionalni radio v glavna poročila, dočim mi, skavti, svojih razparanih srn in velikih kupov iz reke potegnjenih raznovrstnih smeti ne spravimo nikamor v medije in javnost, z izjemo morda občinskega biltena.

Taborniki imajo seveda veliko prednost. Oni niso „obremenjeni“ s katolištvom. Njihovi pobrani papirčki niso idejno sporni, so „civilna novica“, in smejo brez ovir tudi v glavna poročila na nacionalni radio. Skavtske srne z dna reke pa so malodane „verska novica“, o kateri veliki mediji ne poročajo, ker so „objektivni“ in nočejo poudarjati nečesa tako „privatnega“ (beri: zaostalega), kot je religija. Se bi potemtakem razparane srne z dna Hudinje na naši nacionalki dalo plasirati zgolj v oddajo Obzorja duha?

To je ena plat. Druga je, da se skavti niti ne potrudimo priti v medije. Public relations ali PR ali odnosi z javnostmi. Tega naj bi nam manjkalo. Saj veste tisto: „V Amazoniji je padlo drevo. Televizija tega ni posnela. Ergo, drevo ni padlo.“ Zdi se, da imajo mediji moč napraviti, da nekaj živi in diha, drugo pa ne obstaja. PR pa naj bi bila tista veščina skupin in društev, s katero znamo pritegniti pozornost medijev nase in z njihovo pomočjo „zaživeti“ v javnosti. Če sem sarkastičen, to zgleda nekako tako: „Prosim te medij, objavi me, da bom tudi jaz imel občutek, da živim.“

Sam sem nagnjen k temu, da ljudem in združenjem s popolnim PR ne zaupam preveč. Tisti, ki mu vedno, ko hoče, „uspe“ priti med udarne novice, pri meni izgublja točke. Tak človek je bolj kot sveža novica del starega sistema. Tako so v zadnji begunski krizi (jesen 2015) v prvih minutah TV Dnevnika na dajanje izjav bili abonirani eni in isti iz nekaj piarovsko očitno privzdignjenih humanitarnih društev. Ker vem, koliko ur za begunce so medtem dali prostovoljci celjske Karitas, pa ne doživeli medijskega čislanja, bodo zame stokrat bolj verodostojni karitasovci.

„Bonum est diffusivum sui,“ so rekli filozofi. To je: dobro se širi; dobremu je lastno, da se širi. Z drugimi besedami, najboljši PR je dober skavtski dogodek sam. Bodi v dogodku, uživaj v dogodku, potrudi se za kakovost dogodka, ne prilagajaj dogodka poročanju o dogodku, poročaj od dogodku sproščeno in brez prikritih namenov. Torej: Bodi pri čiščenju struge, uživaj v čiščenju struge, potrudi se za kakovostno čiščenje struge, ne prilagajaj čiščenja struge poročanju o čiščenju struge, poročaj o čiščenju struge sproščeno in nenapihnjeno ... Ter brez zavisti do onih, ki „znajo“ z mediji.  

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (maj 2017). Foto: letošnje čiščenje reke Hudinje nad vasjo Socka (25.3.2017), fotoarhiv stega Rakova Steza 1.

Od strahu in „naših partizančkov“ do zaupanja

Dodatna „velikonočna“ praznovanja

Uh, kakor naporno je biti Slovenec med 27. aprilom in 25. junijem! To ni samo čas, ki si ga dovolim s pomočjo tvita Vanesse Čokl označiti kot čas „popoldanskih zgodovinarjev“, temveč je to čas podvojenega oz. potrojenega velikonočnega praznovanja. K prvemu in prastaremu velikonočnemu judovsko-krščanskem ciklusu ob prvi pomladni polni luni, se v drugi polovici pomladi pridružita še dve politični „veliki noči“: leva in desna.

Leva velika noč se začne s „slovesnim vhodom v Jeruzalem“, s 27. aprilom, menda dnevom  vseslovenskega upora proti nacističnemu okupatorju. Nadaljuje se s 1. majem, praznikom delavcev in kmetov, ki ga sicer najbolj glasno praznujejo birokrati in intelektualci. Kakor koli, 1. maj ima čast, da je edini slovenski civilni praznik, ki ga naš človek, levi in desni, spoštuje na dosledno sakralen način, se pravi do mere, da na ta dan ne zaganja mešalcev ali motokultivatorjev. Vmes seveda ves čas, zlasti s pohodom ob ljubljanski žici, leva velika noč predvideva obhajanje spomina na „veliki petek“, na narodovo trpljenje in smrt pod fašističnim škornjem. Levi velikonočni čas se izteče 25. maja z „vnebohodom“, z apoteozo Rešenika, s ponovno poživljenim čaščenjem Njega, katerega kultno ime je – kot oznanja slovenski zeliščni liker – Marshal.

Desna velika noč steče sočasno in je v polemiki z levo veliko nočjo. Upravičeno pove, da je „veliki petek slovenskega naroda“ poboj nasprotnikov komunizma, vključno z ženskami in otroci, ki se je začel že l. 1941, kulminiral pa v „krvavi rihti“ l. 1945. V desni naraciji ima vlogo egiptovske vojske, demona, Judeža,... domači levičar. Ta je l. 1941 bil zgolj izvajalec Stalinovih direktiv, l. 1991 pa nasprotnik osamosvajanja. Desni „dan upora“, t. j. začetek narodovega „vstajenja“ je postavljen na 23. maj, ko se spominjamo pekrskih dogodkov, „izhod iz groba“ na 25. junij. O apoteozi osamosvojitvenega Mojzesa ne bi zdaj…

Naporno je to! Slovenec si, vse žrtve bi rad enako počastil, vsako zlo bi rad enako zavrnil, praznoval bi svetlo svobodo svojega naroda – teogoniji, pripovedi o fundacijskem mitu, simboliki in praznovanji pa sta dve. In kot stekli lisici se grizeta med seboj. Komaj čakaš, da pride vroče poletje in da mrzlo pivo odplakne ta nori psihično-simbolni vrtiljak.
 

„Naši partizančki“

Rad hodim v hribe. Če tam gori grem mimo križa, zmolim Očenašek, spomin na rajne obudim ob spominskih tablah gorskih nesreč, ni se mi težko zresniti in izročiti pokojnih Bogu tudi ob partizanskih spomenikih. Enkrat sem se bližal enemu od teh. Pri njem sta stali dve ženski mojih let, po butični planinski opravi sodeč fini gospe, gotovo ne na minimalcu. Bili sta tiho in svečanih drž. Upočasnil sem korak, da ne bi zmotil svetega trenutka. Odšli sta. Ko sem ju kasneje dohitel, sem nehote slišal, da sta si rekli, kako prav in lepo je bilo „pozdraviti naše partizančke“.

„Partizančki“? Od kod zdaj ta diminuitiv? Zakaj ta ljubkovalna „oblikica“? Ali tam padlim ne bi bolj pasalo po srbsko reči „naše partizančine“? Res je, da imamo doma „rožice“, „muceke“, „otrokece“, da pa na nekaterih točkah po naših gozdovih ležijo pokojni „partizančki“!?

Odgovor je preprost: čustva. Čustva partizane spreminjajo v „partizančke“, v dobre duhove naših gozdov in planin; čustva spravljajo v krizo še včeraj modni postmodernistični ludizem Slavoja Žižka ter namesto „krhkega absoluta“ spet ustoličujejo „jeklenega absoluta“ - bajeslovnega Maršala in Očeta; čustva narekujejo dvojno politično-mitološko (in ne berite „mitološko“ nujno v negativnem smislu) „velikonočno“ praznovanje ter njuno logiko medsebojnega izključevanja; čustva teh nekaj beguncev na naših tleh rišejo v glavah patriotov kot apokaliptičnega zmaja, ki bo v brezno pahnil tretjino zvezd, če mu ne bo prej sv. Jurij sunil kopja skozi lobanjo.

Glede zgodovine in praznikov... Pet pametnih zgodovinarjev in pet pametnih politikov, seveda različnih svetovnih nazorov,  bi se dobilo na nekem kmečkem turizmu in v enem popoldnevu bi lahko prišli do sklepa, da, recimo, 27. aprila 1941 ni bilo nobenega „dneva upora“ ter da l. 1991 levičarji niso bili izdajalci slovenskega naroda. Toda pet pametnih zgodovinarjev in pet pametnih politikov nima nobene moči, ko strateško in simbolno smer zapovedujejo čustva in od njih gnani „popoldanski zgodovinarji“.
 

Namesto moraliziranja krepiti kulturo srečanja in zaupanje

Čustva? Kakšna čustva? Pred kratkim se je pri nas mudil veliki avstrijski sociolog religije in pastoralist Paul Zulehner. Predaval je dvoje zadev: „Cerkev in migracije“ ter „Prihodnost krščanstva v Srednji Evropi“. Med drugim je poudaril vse močnejšo, če že ne kar primarno vlogo čustev v trenutni verski in politični situaciji. Za razjasnitev idej nam je toplo priporočal knjige trojih ženskih imen: Monika Renz, Dominique Moisi, Ruth Wodak.* Renzovo, ker zna povedati, kako deluje prastrah in kakšno eksistenco (politiko) izoblikuje v nas in naših družbah; Moisijevo, ker je izdelala čustveni geopolitični zemljevid sveta in pokazala, da Evropo obvladuje čustvo strahu (medtem ko je npr. v Indiji in na Kitajskem vodilno čustveno stanje upanje, v arabskem svetu pa ponižanje); Wodakovo, ker ob postavljenih diagnozah predpisuje tudi zdravilo, ki je v tem, da neracionalni strah pretvorimo v racionalnega, se pravi, v razumno anksiozno stanje, ki nas požene k spremembam, nato pa načrtno na vseh ravneh krepimo zaupanje.

Iracionalni strah - tu nekje smo mi, dvojni ali trojni Slovenci. Iracionalni strah in zatekanje v mitologije. Mitologije, ki že dobivajo srhljive obrise manihejskih ceremonij. Desničarsko protibegunsko zborovanje ter titoistična bakljada na Sabotinu sta samo na zunaj dva različna dogodka. Spodaj je isti strah, isto zavračanje argumentiranega, isti mehanizem radikalizacije, ista manipulacija podatkov, ista potreba po močnem simbolu in identiteti, ista manihejska delitev na dobro (mi) in zlo (vi). Ob tem, da je t.i. „demokratična sredina“ vedno bolj topa; t.i. „glas razuma“ vedno bolj tih; klasični mediji, kot „prostor dialoga“ in „organizatorji mišljena“, vedno bolj v harakiri poziciji; nekateri odlični intelektualci, ki bi v kolikor intelektualci morali ostati super partes, pa se veselo mastijo s čevapčiči na kašnem od mitingov iz nabora dvojne „velikonočne“ ponudbe.

„Najslabša opcija je moraliziranje,“ nas je oni dan poučil Zulehner. Ljudem, ki jih je strah, nič ne pomaga, če se nanje deremo in jih kvalificiramo kot ksenofobe, fašiste, titoiste, komuniste,... Moralistično pridiganje, češ kakšni packi da so, češ kakšni na bajeslovne fore padli neumneži da so, jih ne bo premaknilo. Pot ozdravljenja je ena in poleg od Zulehnerja omenjenih avtoric je veliki učitelj te poti papež Frančišek. Pot iz našega mučnega položaja je v kulturi srečanja in v krepitvi zaupanja.

I have a dream,... o dveh milijonih prebivalcev Slovenije na skupnem pikniku, na ogromnem zelenem travniku, pod mlaji in zastavami.

* Monika Renz: Erlösung aus Prägung, Paderborn 2009; Dominique Moïsi: La géopolitique de l’émotion, Paris 2008; Ruth Wodak: Politik mit der Angst. Zur Wirkung rechtspopulistischer Diskurse, Wien 2016.

Diakonise – staronova vloga žensk v Cerkvi

Ženska ni obredno nečista  

Ponovimo: ženske morajo že jutri biti posvečene v katoliške duhovnice, če je globinski zadržek, da niso duhovnice, njih domnevna obredna nečistost. Obredna nečistost bi bila za krščansko žensko ponižujoča označba prapoganskega izvora (prim. blog Nečista). A ker se neposvečevanje žensk v duhovnice veže na nekaj tehtnejšega, se pravi, na Jezusa, katerega moški spol ni slučajen, pač pa je posebno Božje znamenje, bodo katoliški duhovniki še naprej samo moški.

Če vprašanje ženskega duhovništva skupaj s sv. Janezom Pavlom II. od l. 1994 razumemo kot „dokončno zaprto“, to še ne pomeni, da pred nami ni nalog za večjo vlogo žensk v življenju Cerkve, predvsem v polju vodenja in bogoslužnega udejstvovanja. Pri tem je zanimivo, da ne potrebujemo odkrivati tople vode, temveč se lahko navdihujemo in učimo iz življenja prve Cerkve. Zlasti prvo stoletje krščanstva nam razkriva za takratno okolje dokaj „napredno“ vlogo krščanske ženske (prim. Vidna vloga žensk na začetku krščanstva).

Posebej zanimiva je vloga zgodnjekrščanskih diakonis. Naziv in služba diakonis je izpričana v antiki, potem pa postopno izginja in se v 10. stoletju dokončno izgubi. V 19. stoletju je o ustanovitvi diakonis razmišljal španski škof sv. Anton Marija Klaret. Na diakonise je lani spomnil papež Frančišek, kar je imelo precejšen odmev v medijih, tudi v slovenskih.

Antične diakonise: krščanski napredek pri ženskem in socialnem vprašanju

So res obstajale diakonise? Od mnogih podajmo dva citata: eden je od apostola Pavla, drugi je od Plinija Mlajšega, nasprotnika in preganjalca kristjanov. Pavel Rimljanom piše (Rim 16,1-2):

Priporočam vam našo sestro Fojbo, ki je diakonísa v Cerkvi v Kenhrejah: sprejmite jo v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji stojte ob strani v vsem, kar bi potrebovala od vas, saj je bila tudi ona v pomoč mnogim in tudi meni.

Plinij, rimski upravitelj Bitinije (današnja severozahodna Turčija), okrog l. 112 piše cesarju Trajanu o svojih postopkih zoper kristjane (Epistolae X, 96). Pove, da jih je nekaj dal usmrtiti, vsem pa je prepovedal druženje. Nakar doda:

O česar pravilnosti sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so jih imenovali diakonise /lat. ministrae/, zvedel, kaj je res. Ničesar drugega nisem našel kot bedasto in zagrizeno praznoverje.

Oba vira govorita o diakonisah (grška beseda, ki so jo latinili z ministra). Iz Pavlove omembe diakonise Fojbe lahko razberemo, da gre za pridno, samozavestno in verjetno tudi vodilno žensko. Plinij pa nas preseneti, ko pove, da sta dve mučeni diakonisi bili sužnji. To govori, da prvotna Cerkev ni samo znala dati vidnega mesta ženskam, temveč da se tudi ni ozirala na socialni položaj ženske. Tudi sužnje so lahko bile diakonise.

Na razpolago imamo zanimivo pričevanje v spisih vplivnega sv. Ignacija Antiohijskega (+107). Ko opisuje Cerkev, pravi, da je škof v Cerkvi kakor Bog Oče, diakoni kakor Bog Sin. Nauk dvanajsterih apostolov (Didaskalija, spis iz sredine 3. stoletja) kasneje dodatno opredeli diakoniso, ki je v Cerkvi kakor Sveti Duh. S tem, da lahko gre tu za slovnično igro, saj je beseda duh - ruah v hebrejščini ženskega spola in zato ustreza, da se Duha vzporeja z diakoniso.

Kaj so diakonise delale?

Kaj so diakonise delale? So bile diakonise v njih diakonsko službo posvečene? Je bilo njih morebitno posvečenje sorodno posvečenju moških v diakonsko in duhovniško službo? Zadeva je še nejasna. Iščemo odgovore. Vprašanju diakonis je del svojega študija o diakonski službi namenila tudi ugledna Mednarodna teološka komisija leta 2002 (vir). Papež Frančišek pa je 12. maja 2016 v pogovoru z višjimi redovnimi predstojnicami, navajajoč nekega sirskega strokovnjaka za zgodovino Cerkve, dejal (vir):

Zdi se, da je vloga diakonis bila pomagati pri krščevanju žensk, ko so jih krstili s potapljanjem. Zaradi obzirnosti do ženske so jih krščevale one, enako so jih one tudi mazilile s krstnim oljem. Tudi to je zanimivo: ko je prišlo pred škofom do sojenja zaradi zakonskih zadev, ker je mož tepel ženo, so imele diakonise nalogo, da pregledajo podpludbe na telesu ženske in o tem poročajo škofu.

Didaskalija k nalogam diakonis prišteva še: poučevanje spreobrnjenih žensk, obiskovanje bolnih žensk. Prepoveduje pa, da bi diakonisa lahko krščevala in sodelovala kot diakon pri evharistični daritvi. Podobno pišejo od Didaskalij nekaj let mlajše Apostolske konstitucije:

Diakonisa ne blagoslavlja in ne dela ničesar, kar delajo duhovniki in diakoni. Ona pazi pri vratih in pomaga duhovnikom pri krščevanju žensk zaradi spodobnosti.

S kakšnim posvečenjem so bile diakonise posvečene?

Opis nalog antične diakonise pravzaprav ni nič posebnega. Ko so krščevali odrasle s potapljanjem, je bilo razumljivo, da je namesto duhovnika žensko pod pazduhe prijela druga ženska, se pravi diakonisa, in jo trikrat potopila. Tudi za „sodni“ pregled ženskega telesa, ki jo tepe mož, je bilo razumljivo, da ga je opravila ženska in ne moški. Poučevanje in obiskovanje žensk ni nekaj posebnega; dandanašnji kaj takega opravljajo katehistinje in sodelavke Karitas. To, kar izstopa, je, da je Cerkev za tovrstna opravila ženske obredno postavljala, jim v svoji shemi služb in karizem dala vidno mesto ter jih imenovala s posebnim imenom: „ženski diakoni“ – diakonise.

Kakšna je perspektiva? Bomo spet imeli diakonise? Glede morebitne ponovne oživitve te ženske službe v Cerkvi je papež Frančišek lani ustanovil komisijo. Ne bo toliko odločilno odkriti, kaj so antične diakonise delale. To več ali manj vemo in je primerljivo temu, kar mnoge žene danes po naših župnijah že delajo. Bolj odločilno bo odkriti, če so bile za to delo posvečene; še bolj, kakšno stopnjo posvečenja so imele. Zaenkrat vemo, da o njih obrednem posvečenju preko polaganja rok pišejo Apostolske konstitucije, ki navajajo obrazec klicanja Duha nad diakonise. O diakonisah se je govorilo na Kalcedonskem koncilu l. 451, kjer se prav tako omenja, da so bile na nek način posvečene.

Papeževa komisija za diakonise še ni rekla svoje.

* Foto: podoba krščanskih žena v Priscilinih katakombah v Rimu (s spleta). Nekateri menijo, da so ta in še nekatere podobe žensk v Priscilinih katakombah dokaz, da je antična Cerkev imela posvečene duhovnice in da Vatikan tega namerno noče priznati.

Po izgonu begunske družine

Sirska ornamentika (s spleta)  

Leto 2017: „skrajni“ levičarji, kardinal Bozanić in sirski kristjani

Po duhovniških kanalih je tudi do mojih ušes dospela novica, da je sirsko-egiptovska družina Korba-Suleman, ki so jo ponosne slovenske oblasti izgnale (link), bila krščanska; da so jo na Hrvaškem lepo sprejeli; da se je v dobro iz Slovenije deportiranih beguncev angažirala tudi hrvaška Cerkev s kardinalom Bozanićem.

V Sloveniji so se za družino Korba-Suleman potegovala humanitarna društva „eksotičnih“ imen, tipa refudživelkomerji Protirasistična fronta brez meja, domnevno kakopak vsa levičarske provenience. V prid družine se je aktiviral zimzeleni Matevž Krivic, kritična do sodnih oblasti je bila progresistična prižnica, ki sliši na ime Studio City (link).

Na dan deportacije (22. marec 2017) je prišlo do prerivanja med protestniki, ki so branili družino, in policijo. Verjamem, da je kakšnemu slovenskemu kristjanu večerja bolj teknila, ko je po poročilih videl, kako je policija uporabila silo proti „levičarskim marihuanarjem“. Verjamem, da se verjetno noben slovenski kristjan ni vprašal, kako to, da „brezbožni“ levičarji branijo arabske kristjane, do katerih bi posebno, iz zakramenta krsta izhajajočo dolžnost zaščite morali čutiti prav slovenski kristjani. Seveda, upoštevati moramo, da informacije, da gre za kristjane, ni bilo. Upoštevati moramo, da kakšni medijski delavci s protikrščansko plombo v možganih včasih tudi naredijo, da take informacije ni.

Resnica je ta, da smo slovenski kristjani na dogodek gledali od daleč, morda s kakšnim žarkom veselja ob pričakovanju, da bodo policijski pendreki pobožali rdeče skrajneže, hrvaški kristjani pa niso stali ob strani, temveč so svojim bratom in sestram v Kristusu izkazali gostoljubje. Kardinal Bozanić in slovenska rdeča eksotika so se obnašali na način A, slovenski kristjani na način B.

Leto 170: ko noga sirskih kristjanov prvič vstopi v našo deželo

Sprožijo se spomini in asociacije. Ali veste, kaj vse smo slovenski kristjani dolžni Siriji?

Legio XII Fulminata je bila rimska legija s sedežem v sirskih Melitenah (danes jugovzhod Turčije).* Odlikovala se je v bojih s Perzijci in Parti, luč Rima je pripeljala do Kaspijskega jezera in globoko v Mezopotamijo (današnji Irak). V Dvanajsti legiji so bili v glavnem Grki in Sirci. Ko je okrog l. 170 cesar in filozof Mark Avrelij (+ 180) v Ogleju sestavljal veliko armado, ki bi udarila po Markomanih in drugih germanskih plemenih (prim. začetni prizori iz filma Gladiator), ki so poprej vdrla vse do Italije, je z vzhoda poklical tudi Fulminato in jo namestil v gornjo Panonijo ob Donavo. 

Zdaj, izpričano je, da so v tej legiji bili kristjani, po narodnosti najverjetneje Sirci. To vemo, ker se je med krščanskimi in poganskimi legionarji po vojni vnela debata, kdo je z dežjem pomagal neki v obroč stisnjeni enoti, ki je umirala od žeje: Jupiter ali Kristus? Ali kar zračni demoni, ki naj bi jih klical nek egiptovski vrač? Da je legionarjem iz Dvanajste pomagal krščanski Bog, saj je le po molitvi kristjanov prišlo odrešilno neurje, piše znameniti Tertulijan (+ 225).

Kakor koli. Morda so prvi kristjani, ki so prekorakali današnjo slovensko zemljo od Gorice (pristanišče Oglej) do Lendave, vmes pa molili psalme in klicali Kristusovo ime, bili ravno sirski legionarji okrog l. 170. Ni dokazov, da bi slednji tod načrtno oznanjali evangelij in ustanovili prve krščanske skupnosti, močni indici pa so, da so tu bili. In indici so, da je poleg oglejske ena prvih, če ne prva krščanska skupnost na naših tleh, nastala kmalu po markomanskih vojnah v Petovioni (Poetovio, Ptuj). Še več: francoska učenjakinja Martine Dulaey, najboljša poznavalka Viktorina Ptujskega (+ 303), je prišla do spoznanja, da je ptujska krščanska skupnost tretjega stoletja imela precej sirskega teološkega pečata, ki bi ji ga lahko dali krščanski trgovci iz Palestine in Sirije (sklep njenega doktorata o petovionskem škofu in mučencu je prevedel in na splet postavil Miran Špelič, link).

Begunci so znamenje

Kot kristjan in duhovnik razbiram Božje delovanje po znamenjih. Otroke pri verouku učim, da Bog govori po znamenjih.** Najodličnejša znamenja so seveda sami zakramenti. Toda z njimi ni konec Božje govorice. Bog govori po velikih in malih dogodkih. Konkretneje, Bog govori tako po veliki begunski krizi kot po „mali“ drami naše sirsko-egiptovske begunske družine.

Mega dogodek je begunska kriza. Avgusta 2015 sem na Twitterju čivknil:

Veliki greh industrijskih držav je v smeti vržena hrana. Božja pravičnost je, da begunci, ki nimajo hrane doma, prihajajo ponjo k nam.

V imenu biblijskega in katoliškega nauka, da so zemeljske dobrine vsem ljudem enako namenjene, še enkrat trdim, da je premik ljudstev iz bede in vojne proti deželam, kjer se že narejena hrana meče v smeti (kar se „veselo“ dela tudi v jedilnicah od levičarjev povzdignjenih javnih šol) v popolnem skladju z Božjo pravičnostjo. Begunec je preroško znamenje, ki strga masko z obraza prenažrtih kapitalističnih dvoličnežev.

„Mali“ dogodek je marčevski izgon krščanske sirske družine iz Slovenije ter pasivnost nas, lokalnih kristjanov. „Mali“ dogodek velike simbolike. Gre za sirsko-egiptovsko družino z malčkom. Vzporednica s Sveto Družino je takojšnja. Tudi slednja je imela malčka in istočasno bila begunska. Na nek način je bila „sirska“, v kolikor je izhajala iz Galileje, ki meji na Sirijo, ter „egiptovska“, saj je bežala v Egipt. Gre za krščansko družino. Sirija je tista dežela, kjer so verujoče v Kristusa najprej imenovali „kristjani“. V kakšni sirski vasi še danes govorijo aramejščino, ki jo je govoril Jezus. In, kot sem maloprej spomnil, med prvimi, ki so evangelij v srcu nosili na področjih med Sočo, Savo, Dravo in Muro, so najverjetneje bili sirski legionarji okrog l. 170. Sirski (antiohijski) teološki vplivi pa so se na Ptuju pojavili in čutili nekaj desetletij zatem. Sirija – v svojih krščanskih genih jo imamo!***

Kristjani mislimo, da sta nam sekularizacija in bojeviti ateizem vzela Boga. A ko nam Bog pošlje svoje znamenje, v primeru družine Korba-Suleman geografsko in socialno gledano tudi zelo biblično znamenje, ga ne vidimo. Okrog deportirane družine vidimo hude levičarje, sodobne Judeže, ki nas bodo prodali tujcem, v njej ne vidimo opomina in spomina na našo duhovno korenino.

* Verjetno je tej legiji pripadal stotnik, delujoč na mejnem področju med Galilejo in Sirijo, katerega besede izgovarjamo pri vsaki sveti maši: „Gospod, jaz nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša“ (prim. Mt 8). Dvanajsti rimski legiji je pripadalo tudi znamenitih 40 mučenikov iz Sebaste, ki godujejo 10. marca. Nekateri XII. legijo, imenovano Fulminata (Blisk), obravnavajo kot najbolj krščansko med vsemi rimskimi legijami.

** Veroučni učbenik za 5. razred nosi naslov Znamenja na poti k Bogu.
*** Tudi v smislu, ker je antično krščanstvo na naših tleh v majhnih skupinah ali v posameznih družinah preživelo propad Rimskega cesarstva in razpad lokalne cerkvene strukture ter se kasneje vključilo v mlado slovansko krščanstvo.

Cerkev in družba »v izhodu«

Če bi otrok hotel ostati v materinem trebuhu, bi ostal v varnem okolju. A s tem bi ubil sebe in mater. Če otrok hoče živeti, mora ven. Skozi trpeč porod mora v nov svet. V novem svetu bo najprej zajokal, takoj zatem ga čakajo bacili in prehladi, boleča rast zob in mestni smog. Toda le tu bo zaživel, le tu bo on postal on.

Opazujemo, da mnoge človeške sredine nočejo ven. Rade bi ostale v »materinem trebuhu« sedanjega časa. Dobro so umeščene, zanje je trenutni svet »popoln«. Dinamiko strahu pred spremembo, se pravi, dinamiko »ne-rojevanja« zlasti nazorno vidimo v slovenski ekonomsko-politični sferi. Tu udobno zleknjeni elitni sloj že vrsto let preprečuje sistemsko in moralno prevetritev.

Papež Frančišek Cerkev pogosto poziva, da »gre ven«. Imenuje jo »Cerkev v izhodu«. Kar v papeževi materinščini zveni kot »una Iglesia en salida«, Slovenci prevajamo s »potujoča Cerkev«. To seveda ni najboljši prevod, saj omili papeževo zahtevo po pogumni in odločni spremembi. 

»Cerkev, ki gre ven« pomeni Cerkev, ki opušča varnost sedanjega trenutka in se odpira novemu. Varnost sedanjega trenutka je delati tako, kot smo vedno delali. Vedno isti način pastorale in administracije, vedno ista organizacija dekanij in župnij, vedno isti sumničav ali celo bojevit odnos do sodobnega sveta. Ostati na položaju, kjer smo vedno bili, se nam zdi najbolj varno. 

Toda istočasno ob slovenski Cerkvi raste vse bolj zajetna množica nevernih, nezaupljivih ter tako ali drugače zahtevnih sogovornikov. Če imamo radi Kristusov evangelij in če ga bomo hoteli oznaniti tej množici, bomo morali »iti ven« ter se izpostaviti »bacilom in prehladom«. Naučiti se bomo morali spoštljivega dialoga, v prostorih, ki niso naši; plodnega dialoga, ki bo tekel v okvirjih, ki jih ne bomo vedno postavljali mi; pristnega dialoga tudi s tistimi, za katere se nam zdi, da nam nimajo kaj povedati in da so naši nasprotniki.

Slovenski prostor kakor da hrepeni po moralni in kulturni spremembi. Spremembe ni, ker se vsak boji »iti ven«. To nas počasi ubija. Sprostimo sanje! Zakaj ne bi bila Cerkev med prvimi ali pa kar prva, ki je ni strah biti »v izhodu«? 


* Besedilo je najprej izšlo 30. aprila 2017 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: Katja Suholežnik, Madrid 2013.

Intervju za portal Katoliško šolstvo

Portal Katoliško šolstvo: Začniva s tem, po čemer ste morda najbolj znani slovenski javnosti. Ob tem, da ste duhovnik, ste tudi bloger. Zakaj? Gre za »prosti čas« ali načrtno, namensko odločitev dela za evangelizacijo?

Branko Cestnik: Najprej je šlo za prosti čas in željo, da pišem dnevnik, ki bi ga brali prijatelji, medtem ko sem bil na sobotnem letu v Madridu. Kmalu sem iz dnevniških zapiskov prešel v člankarsko in komentatorsko zvrst. Ob zadnjem konklavu spomladi leta 2013 sem kar pogosto pisal o dogajanju v Cerkvi in videl, da je branost mojega bloga poskočila. Takrat sem se zavedal moči in čara tega medija in začel redno in bolj načrtno pisati. Rad pišem blog, ker ta medij ni obremenjen z nobenim vzporednim interesom in tudi ne z nobeno uredniško smernico od zunaj. Blog ni popoln, je pa svoboden.

Se Cerkev v zadostni meri zaveda realnosti časa in okolja, v katerem deluje? Kako gresta skupaj nova evangelizacija in splet?

V Cerkvi smo različni ljudje in vsak od nas da svoj kamenček v mozaik. Res je, da je povprečna starost duhovnikov nad 60 let in da od njih ne moreš pričakovati nekega velikega vala internetne pastorale, res pa je tudi, da so določene katoliške stvarnosti na spletu zelo agilne. Upam si celo trditi, da so mladi katoličani zahvaljujoč spletu v zadnjih letih uspešno zmanjšali zaostanek, ki je nastal, ker nimajo tolikšnega vstopa v dominantne medije, kot ga imajo recimo mladi intelektualci iz sekulariziranih okolij. Splet včasih dominante medije gladko povozi, kar se je na primer pri nas videlo ob zadnjem družinskem referendumu decembra 2015. Natančnih analiz nimamo, vendar nekateri menijo, da se je preobrat v prid zavrnitve redefinicije družine zgodil na spletu, bolj natančno na socialnih omrežjih, še bolj natančno na Facebooku. Splet je medij, kot še ga ni bilo, zato se tudi evangelizacije na njem še učimo. Nekaj smernic imamo: evangelizirati preko sproščene navzočnosti na spletu, skozi dialog, skozi nam lastne vsebine kot sta molitev in meditacija.

Kako v tej luči deluje spletno središče Katoliško šolstvo, na katerem lahko bralci prebirajo ta intervju? Kje vidite njegovo mesto in vlogo?

Gre za mlad portal, ki se bo še razvijal. Spomnim se, da je nek Mariborčan ob ustanovitvi škofijske gimnazije v Mariboru, ki je takrat delovala na Teznem, zapisal, da bi bil rad muha. Zakaj muha? Zato da bi poletel v učilnice škofijske gimnazije in videl, kako katoliški učitelji perejo možgane mladim. Danes bi bila njegova želja biti muha verjetno manjša. O škofijskih gimnazijah in drugih katoliških sredinah se lahko dobro informira na spletu. Po Facebooku lahko postane prijatelj kakšnega katoliškega učitelja in ga neposredno izpraša o vzgojnih metodah. Splet omogoča bližino in dialog vsakomur, ki je dobronameren. In tu je tudi poslanstvo vašega spletnega središča Katoliško šolstvo. Informirati, odpirati prostor dialoga, izboljševati komunikacijo, utrjevati skupnost, rušiti predsodke pri tistih, ki dvomijo v vaše delo.

Spletno središče seveda temelji na vključenosti Cerkve v vzgojo in izobraževanje. Preden se podrobneje lotiva področja. Kako na splošno ocenjujete vzgojno-izobraževalni projekt Cerkve po osamosvojitvi Slovenije?

Nisem šolnik, čeprav je res, da sem specializacijo iz mladinske pastorale opravil v Rimu pri salezijancih. Zato na katoliško šolstvo pač gledam z vidika mladinske pastorale. Lahko rečem, da ne Stična mladih in ne lepa slovenska udeležba na svetovnih dnevih mladih, ne bi bili takšni, kot sta, če ne bi bilo katoliškega šolstva. Da se v Cerkvi ohranja določen dejaven korpus mladih, gre zahvala tudi katoliškemu šolstvu. Pastoralna odločitev ob osamosvojitvi za ponovno vzpostavitev katoliškega šolstva v Sloveniji se je torej izkazala za zelo v skladu z znamenji časa. Včasih pa me vseeno obidejo pomisleki bolj duhovne in versko-pedagoške narave. Vprašam se, če morejo močne vzgojne institucije ohranjati prostor za bogoiskateljstvo, tipično za gimnazijsko dobo. Sam sem na primer moral zaiti v konflikt s šolskim sistemom svojega časa, da sem našel Boga. Moral sem se od njega distancirati, čeprav so bili v njem dobri ljudje. Nisem mogel dopustiti, da bo institucija namesto mene odgovorila na moja najgloblja vprašanja. To je velik duhovno-pedagoški izziv za katoliško šolstvo: ostati dobra šolska institucija in obenem imeti dovolj odprtega prostora, da se mladi na svoj način (izven naših načrtov) najdejo v odnosu do Boga.

Bralci, ki prebirajo vaše objave, različne zapise in intervjuje, vas poznajo tudi kot kritičnega in prodornega analitika aktualne družbene situacije. Vprašanje je gotovo preveč kompleksno za kratek odgovor, a me vseeno zanima – kako vidite slovensko šolstvo in mesto katoliških ustanov v njem?

Šolstvo ima vedno neko svojo para-državno ideologijo, a na koncu je takšno, kot so ljudje, ki delajo v njem. Sam sem hodil na ptujsko gimnazijo v komunističnih časih, ampak sem imel odlične učitelje, dobro pedagoginjo, dobro psihologinjo, s katerimi se je dalo pogovarjati o vsem. Bolj diskretno tudi o vprašanju Boga in krščanstva. Profesorica filozofije me je celo povabila na pico, da sva predebatirala neke duhovne teme. Tudi danes slišim od vernih gimnazijcev, kako si v državnih gimnazijah najdejo referenčnega profesorja ali profesorico, s katerim lahko vzpostavijo nek širši dialog brez predsodkov do krščanstva. Tako je prav. Taka mora biti šola. Problemi nastopijo, ko se med profesorji pojavijo jurišniki, ideološki čistuni in začnejo zganjati nekakšno ideološko diferenciacijo. Toda vsaj na Štajerskem so taki primerki bolj kot ne osamljeni. Šolstvo ima veliko poslanstvo, saj kot pek testo ono skupaj gnete družbo jutrišnjega dne. Če smo v zadnjem desetletju padli v veliko moralno in gospodarsko krizo, se je korektno vprašati, kakšna je pri tem sokrivda šolstva iz devetdesetih. Naloga katoliškega šolstva seveda ni, da tekmuje z državnim, lahko pa ga dopolnjuje, in sicer tako v smislu izvirnih in kakovostnih pristopov kot v smislu širjenja že omenjenega prostora za duhovno iskanje.

Za kaj bi si morale torej v dani situaciji prizadevati katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove? Kje vidite njihovo poslanstvo?

Ustavil se bom pri vprašanju moralne vzgoje. Gospodarska kriza zadnjih let je pokazala, da družbena elita ni elita, če ta ni obenem tudi moralna elita. Elita, ki ni moralna, pač ne more voditi gospodarske stvarnosti, če pa jo vseeno vodi, jo uničuje. To spoznanje je danes na dlani in veseli smo lahko, da tudi dovčerajšnji ciniki govorijo o moralni prenovi. Toda pravi problemi se tukaj šele začnejo. Kaj je morala? Kakšna naj bo moralna vzgoja prihodnjih elit? Kaj je neizpodbitni temelj moralnega akta v času, ko se hvalimo s fluidnostjo človeka in družbe? Katoliško šolstvo ima odgovor na ta vprašanja. Zato naj se danes ne ustraši določene avantgardne naloge. Seveda ne more civilnemu šolstvu izvažati Boga, ki je absolutni temelj morale, lahko pa civilnemu šolstvu pokaže nek vzgojni slog, nek sistem za uspešno moralno vzgojo. Že to, da katoliško šolstvo ni nasedalo sirenam permisivne vzgoje, mu danes, ko se počasi vse vzgojne sredine dvigujejo iz pasti permisivizma, tiho dviguje avtoriteto.

Se Cerkev po vašem mnenju dovolj zaveda izzivov, s katerimi se soočajo katoliški vrtci in šole? Kako močno je potreba po vzgoji zasidrana v zavesti slovenskega kristjana?

Ravno sem omenil permisivizem. Teoretično ga že premagujemo, praktične posledice pa bodo še dolgo med nami. Ena teh je, da se ne zavedamo, kako pomembna je vzgoja in kako pomembno je za starše, da si jo premišljeno zastavijo. Kot podeželski župnik in skavtski voditelj vidim veliko razliko med družinami, ki imajo nek vzgojni načrt, in onimi, ki vzgajajo iz dneva v dan, kot pač pride. Tudi verska vzgoja na podeželju je prepuščena sprotnosti. Na koncu iz nje ni skoraj nič, razen lepih slik z birm. Mislim, da je Cerkev tu vedno bila pozorna in nemalokrat plavala proti toku. Sam sem imel ogromno predavanj o vzgoji po župnijah. Vprašal sem se, kje bi starši kaj takega še slišali, če ne bi bilo župnij.

Pred posebnimi izzivi se gotovo vedno znova znajdejo tudi kristjani, ki svoj pedagoški poklic opravljajo v državnih šolah, ali pa starši, ki imajo v teh šolah svoje otroke in bi si zanje želeli krščanske vzgoje. Gotovo se z enimi in drugimi srečujete tudi pri svojem pastoralnem delu v župniji. Kako vidite njihovo situacijo? K čemu so poklicani eni in drugi?

Država je sekularna in tako je prav. Ko je Uganda pred leti hotela v svojo ustavo uvesti, da je „krščanska država“, je menda – sodeč po depešah, ki jih je razkril WikiLeaks – posredoval sam Vatikan, da naj se ohrani neka distanca med državo in dominantno religijo. Toda, če sta država in Cerkev institucionalno in politično ločeni, ali sta ločena tudi država in verni človek? Ne, nista. Saj bi drugače država diskriminirala vernega človeka. Država mora biti za vse državljane, tudi za verne. Enako velja za državno šolstvo. Od osnovnega šolstva bi pričakoval več naravne empatije do krščanskega okolja in tradicije. Od višjega šolstva pa, da je dosledno v krepitvi racionalne presoje med mladimi. To, da kakšnemu gimnazijcu ali študentu danes ne moreš dopovedati, da Cerkev „v srednjem veku“ ni „zažgala na milijone čarovnic“, je profesionalni poraz za gimnazijo ali fakulteto, ki bi morali vztrajati v podajanju točnih zgodovinskih podatkov. Katoliški učitelji in profesorji, ki so zaposleni v nekaterih militantnih proticerkvenih okoljih, včasih nimajo druge obveze, kot da so dobri profesionalci in so že opravili veliko poslanstvo. Katoliški starši pa bi morali biti bolj pogumni, če kak profesor stresa neumnosti o krščanstvu. Včasih jih stresa zgolj zato, ker se ga nihče ni upal ustaviti.

Na salezijanski univerzi v Rimu ste po študiju filozofije in teologije specializirali pedagogiko in mladinsko pastoralo. Lahko priučeno znanje in spoznanja še kdaj uporabite ali se je situacija v zadnjih dveh desetletjih tako spremenila, da bi bilo treba za nove generacije mladih na novo poštudirati vse pristope in metode? Kaj je tisto, kar ostaja?

Mladi so se s prestopom v novo tisočletje in nastopom internetne dobe precej spremenili. Religiozni nemir je precej predrugačen in se ne formulira več v jasnih bogoiskateljskih vprašanjih. Klasično vabilo v skupino in klasično izvajanje skupinskih dinamik ne zaleže več.  Fizična razdalja do cerkvenih zgradb, v katerih deluje povprečen župnik, je vse večja. Mladi sploh ne prihajajo več v fizično bližino cerkvenih ljudi. Danes ti kot mladinskemu pastoralistu mnoga pedagoška znanja ne pomagajo, saj mladih enostavno ni blizu. Prihajamo v fazo, za katero se mi zdi, da jo je okrog leta 2000 napovedal Marko Ivan Rupnik, v fazo, da smo tu, v Božjem okolju, in da enostavno čakamo. Kakor oče v zgodbi o izgubljenem sinu. Vendar je tudi v tem past. Ker mladih ni, ne vidimo tistih nekaj, ki pa vendarle so. Ker ni mladinske skupine, ki bi jo ponosno zabeležili v pastoralno statistiko, si ne vzamemo časa za dva ali tri posameznike, ki bi vendarle radi kdaj pa kdaj bili s teboj kot duhovnikom. Na svetovnem dnevu mladih v Krakovu sem videl, da mladi so in da imajo vero. Potrebujejo pa spremljanje, ki pa je resda bolj individualizirano.

Za zaključek pa še pogled v prihodnost. Kaj je tisto, kar se bo moralo prilagoditi, spremeniti? Kako vidite mlade in kakšna je odgovornost družbe, šolstva in Cerkve do njih? Kakšna je prihodnost?

V kroniki hajdinske župnije, od koder sem doma, sem, mislim da za leto 1906, našel zapis, ko se župnik zelo sekira zaradi mladih, ki „se za flašo in nož držijo“ in ki v nedeljo dopoldan namesto k maši v domači fari hodijo na Ptuj gledat mestne gospodične. No, tisti mladi so potem odrasli, nekateri so šli na Soško fronto in se izkazali v znamenitih zelo pogumnih štajerskih oddelkih, drugi so kmetovali in se naučili preživeti v težkih pogojih vojnih in gospodarskih kriz. Danes jih spomin časti kot močne očete in matere. Enako se bo verjetno zgodilo tudi s to generacijo. Življenje jih bo preizkusilo in dokončno izoblikovalo, vzgojne ustanove pa naj vnaprej pripomorejo, da bo ta proces uspešen.

Kako bi z nekaj besedami opisali vzgojo, ki ste je bili deležni v svoji mladosti? - Trda kmečka vzgoja, ko je bilo treba delati; vzgoja z liberalnim pridihom, ko ni bilo treba delati in si se lahko za cel dan izgubil v gozdovih ter gramoznicah, ne da bi te starši iskali.

Kdaj je dozorela odločitev za vaš poklic? - Po koncu gimnazije in skozi obdobje služenja vojaškega roka na srbsko-bolgarski meji.

Najlepši del vašega poklica? - Skavtska maša na prostem, po možnosti v zasneženih hribih.

* Intervju je bil objavljen 3. aprila 2017 na Spletnem središču Katoliško šolstvo. Foto B.C..