Contreras: Pot do logike »širitve pravic« (prepis)

Iz knjige Nova levica in krščanstvo (Družina, 2015), ki sta jo spisala španska avtorja Francisco José Contreras in Diego Poole, podajam prepis izseka iz poglavja OZN in Evropska Unija na razpolago za  »širitve pravic«. Avtor poglavja F. J. Contreras, sicer profesor filozofije prava, razlaga, kako smo prišli od deklaracije o človekovih pravicah do današnjega pojmovanja »novih in novih« oz. »razširjenih« pravic. Osrednja misel je, da je težko imeti stabilen nauk o človekovih pravicah, če ne vemo, kaj človek (človekova narava) je. 

Ta prepis ne vsebuje bogatih opomb iz originala. Vabim vas, da knjigo kupite in v celoti preberete. Ne boste več isti ... ;)

Branko Cestnik

------------

Francisco José Contreras v Nova levica in krščanstvo (Družina, 2015):

Treba je upoštevati nov dejavnik: progresistični tabor se je polastil izrazoslovja človekovih pravic in tako v pomembnih mednarodnih organizacijah, kot so Evropska unija ali specializirane agencije Združenih narodov, uveljavil ideologijo »širitve pravic«.

Pojem človekovih pravic je doživel razcvet po drugi svetovni vojni, kot naravnopravni odziv na državne zločine nacistične Nemčije. Šlo je za mednarodno priznanje nadkulturnega »etičnega minimuma«, ki bi lahko deloval kot objektivna meja legitimnega delovanja državnih oblasti: človekove pravice kot »nadzakonsko pravo«, ki bi omogočilo kritiko in odpor proti »zakonskemu nepravu« [gesetzliches Unrecht] (Gustav Radbruch). Modri posibilizem komisije pravnikov in filozofov, ki je leta 1948 pripravila Splošno deklaracijo človekovih pravic, se je velikokrat znašel v središču razmišljanj: sklenili so pragmatičen dogovor o vsebini pravic in se pri tem zavedali, da je nemogoče priti do sporazuma o razlogih zanje (od tod znamenita izjava enega od članov komisije, Jacquesa Maritaina: »sporazumeli smo se o teh pravicah ... pod pogojem, da nas nihče ne vpraša po vzrokih zanje«). Ta antifundacionalistični pristop - kaj potem, če ne soglašamo o tem, zakaj je treba spoštovati človekove pravice, če pa se strinjamo, da jih moramo zaščititi? - se je na začetku zdel učinkovit in je postal zgled in navdih bitk za človeško dostojanstvo v zelo različnih politično-kulturnih kontekstih. Vendar pa je Richard McKeon že leta 1948 opozoril, da bo deklaracija zelo ranljiva, če bodo pomanjkljivi njeni temelji: če ne bo jasne zavesti o tem, zakaj te pravice obstajajo.

Mary Ann Glendon meni, da se je preroško opozorilo Richarda McKeona izkazalo za resnično. Na prvi pogled se zdi, da zamisel o človekovih pravicah uživa večjo veljavnost kot kdajkoli: nikoli se niso tolikokrat sklicevali nanje in toliko posegali po njih; Evropa in Združene države Amerike so na tem področju do drugih držav zelo stroge in zahtevajo zadovoljivo raven spoštovanja človekovih pravic (»načelo največjih ugodnosti«) kot pogoj za poglabljanje trgovinskih odnosov, za vstop v Evropsko unijo, NATO, itd. Zagotovijo jih celo manu militari (s »humanitarno intervencijo«: Bosna, Kosovo, Libija, itd.). Vseeno je vseprisotnost človekovih pravic v mednarodni politiki paradoksalno združljiva z naraščajočo zameglitvijo njihovega pojmovanja in nenehno spreminjajočo se opredelitvijo njihove vsebine. Pojem človekovih pravic je smiseln samo, če sprejmemo zamisel o »človeški naravi«: ideologija človekovih pravic v osnovi preprečuje, da bi z osebami ravnali na način, ki ni skladen z njihovim dostojanstvom ali ki ovira ustrezen razvoj njihovih naravnih zmožnosti. Toda pojem »človeška narava« - tako kot »moralna resnica« - postaja za relativistično mentaliteto postmodernega zahodnega sveta vedno manj sprejemljiv: kdor ga omenja, bo avtomatično osumljen »fundamentalizma«. Neofeminizem, ideologija spolov, multikulturalizem itn., se nagibajo k mnenju, da nič ni naravno, da je vse »kulturno« (in se lahko tako na novo opredeli). V trenutku, ko se naš »misijonarski« aktivizem v bran človekovim pravicam razširi po vsem svetu, dekonstruiramo pojem človeške narave, ki je bil vedno v njihovih temeljih. Ob tem seveda zbledi verodostojnost našega proselitizma: zakaj bi nezahodna ljudstva resno jemala naše zahodnjaške pridige v bran pravicam, ko pa vidijo, da si pridržujemo pravico dvomiti o njihovih antropoloških temeljih in relativizirati njihovo vsebino (predvsem z neprestanim izmišljanjem »novih pravic«)? Sedanji »relativistični proselitizem« zahodnega sveta se zdi velikanski contradictio in adjecto.

Ko nehamo verjeti v objektivno človeško naravo, iz katere bi izhajali določeni moralni imperativi, pustimo vrata odprta za polaščanje in izrabljanje zamisli o človekovih pravicah s strani enega ali drugega političnega gibanja in političnega motiva. Strokovnjak za mednarodno pravo David Kennedy je opozoril, da je »gibanje za človekove pravice posebej dovzetno za to, da se ga polastijo drugi politični akterji ali ideološki projekti«; na drugi strani Janne Haaland Matlary ugotavlja, da je »izraz “človekova pravica” preprosto postal najučinkovitejši slogan za promoviranje kakršnegakoli motiva v politični razpravi«. Najpogosteje izbrana strategija je dodajanje »novih pravic« tradicionalnemu katalogu. Skupine, kot so gibanje gay liberationist ali lobi za pravico do splava, vedo, da njihovih zahtev ne bo mogoče zaustaviti, če jim bo uspelo, da jim bodo nadele čarobni videz človekovih pravic (kdor si bo še vedno drznil ugovarjati, bo videti kot obsedenec, sovražnik napredka in človeškega dostojanstva).

»Širitev pravic« je torej eno izmed najbolj priljubljenih sloganov progresističnega tabora v kulturni vojni. Ko enkrat odpravimo prepoved dodajanja »novih pravic«, katalog človekovih pravic - katerega moralna moč je bila povezana prav z njegovo zgoščenostjo, zaprtostjo, taksativnostjo - postane neskončno prilagodljiv kup skupaj nametanih reči, ki mu levičarska gibanja dodajajo najraznovrstnejše zahteve.

foto B.C.

Liturgija: po bežanju naprej, zdaj bežanje nazaj?

Spet dovoljeno „maševanje po starem“ s seboj prinaša nevarnost umevanja Cerkve po starem, a bolj kot to nas poziva k poglobitvi liturgične reforme

Gora Tabor (Izrael), mehiški romarji pri sv. maši (foto B.C.)

Kaj je sprožil Summorum Pontificum?

Povejmo naravnost, papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007, s katerim je spet dovoljeno maševati „po starem“, se pravi po latinsko, z duhovnikom obrnjenim vstran od ljudstva, je sprožil, da je tudi v Sloveniji vse pogosteje osrednji simbol koncilske liturgične reforme, se pravi, proti ljudstvu obrnjena oltarna miza, ignoriran, celo odnešen, da lahko mašnik nemoteno mašuje na nekoč „glavnem oltarju“ kazaje ljudem hrbet. Ker je dokument papeški, ugotavlja teolog Andrea Grillo (njegov blog), je sprožil še zagato krajevnih škofov, ki si ali ne upajo ali ne vedo, kako se opredeliti do tovrstnih liturgičnih dogodkov, saj nočejo biti „proti papežu“.

Papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007 je sprožil močno teološko debato ali kar polemiko na več frontah in v več deželah. Tudi v Sloveniji, vendar pri nas na „slovenski način“, se pravi, šepetaje, v anonimnih spletnih zapisih, v posvečenih krogih, opravljivo preštevajoč „one, ki hodijo na latinske maše“ in „moderniste, ki so nori na koncil“, ne pa na odprtem prostoru javne besede.

Poskušajmo v tem kratkem članku zaobjeti vsaj nekaj dilem, ki so se odprle, v upanju, da bo v prihodnje tudi na Slovenskem debata bolj jasna in frontalna. Naš izhodiščni stav je, da zadeve z „mašo po starem“ po milimetrih uhajajo iz vajeti, da torej na dolgi rok škodijo koncilski prenovi v celoti. Zato ne bomo posegali po teologih iz okolice kardinala Raymonda Burkea, pač pa bomo „tendenciozno“ povzeli dva avtorja, ki sta okvirno podobnega mnenja. Enega polemičnega, kar pristoji duhovniku iz delavskega in pristaniškega mesta, kot je Genova, drugega umirjenega in spravljivega, kar pristoji upokojenemu rimskemu profesorju.

Farinella: nevarnost dveh liturgij in dveh ekleziologij

Paolo Farinella, ligurijski duhovnik in publicist (njegov blog), je bil nemara najbolj odločen in glasen kritik papeža Benedikta XVI. zaradi objave Moto propria Summorum Pontificum. Njegov osnovni argument, ki ga razloži v knjigi Ritorno all'antica messa: nuovi problemi e interrogativi (sl. Vrnitev k maševanju po starem: novi problemi in vprašanja), je, da smo se znašli v protislovni situaciji, saj imamo zdaj dvoje bogoslužij. Farinella namreč meni, da je uradna „izrednost“ latinske maše boljkone fasada, v bistvu pa se vzpostavlja izredna forma ob bok redni kot njej enakovredna.

Če bi šlo le za dva načina obhajanja istega bogoslužja (npr. meniška in skavtska maša znata biti precej različni po pristopih in izvedbi, a obe ste še vedno v isti temeljni koncilski obliki), bi to še šlo. Zdaj pa smo priča dvema liturgičnima konceptoma, ki sta globoko vsak sebi. Izraz liturgija je v koncilskih dokumentih razumljen kot „nadaljevanje velikonočne skrivnosti“, v predkoncilski miselnosti pa bolj kot obred ter njega mistika in estetika. Skratka, Farinella meni, da je predkoncilska latinska maša tako drugačna od pokoncilske, da obe sobivati ne moreta. Cerkev je zato v nelogičnem stanju, ko poskuša imeti eno liturgijo - ima pa dva misala.

To seveda ni vse. Na dolgi rok se s povratkom v staro formo igramo s celotnim 2. vatikanskim koncilom. Z dvema misaloma nastaneta dve liturgiji, z dvema liturgijam pa dve ekleziologiji. Predkoncilska liturgija bo nujno za seboj potegnila predkoncilsko ekleziologijo. S tem pa: zbogom koncil, in dober dan, „Introversa Ecclesia“ (sl. introvertirana oz. vase obrnjena Cerkev) - kot je je označil Andrea Grillo, laiški teolog in profesor zakramentalke pri Sv. Anselmu v Rimu, sicer odločen kritik vračanja k maševanju po starem.

Augé: nadaljevati koncilske smernice

Matias Augé, Katalonec in klaretinec ter upokojeni profesor liturgike (njega učenec je bil tudi celjski škof S. Lipovšek), ki pri svojih letih še vedno redno piše blog Liturgia Opus Trinitatis (link na blog), je za lansko februarsko številko revije Vita pastorale v članku Tra fuge e ritorni (sl. Med bežanjem in vračanjem) zapisal: “Zavedamo se, da 2. vatikanski koncil, zlasti njegova liturgična reforma, četudi je obogatil življenje Cerkve, ni imel časa, da dozori in pokaže vse svoje sadove. To je petdeset let bežanja naprej in vračanja nazaj, pravilnih in zgrešenih pospeškov ter včasih tudi potrebnega zaviranja.“

Vendar se Augé ne vda. Koncilske smernice je treba nadaljevati. Namesto vročega polemiziranja na eni in vračanja nazaj na drugi strani Augé vidi štiri „senčna polja“, kjer koncilska liturgična reforma mora še dodatno dozoreti:

1. Dejavna udeležba vseh. Dejavna udeležba vseh navzočih je veliki ideal koncilske reforme, vendar je po eni strani kje komaj prodrl, drugje pa so ta ideal banalizirali s spreminjanem sv. maše v festival in happening. Liturgija je po svoji naravi dejanje (akcija), zato mora vse ljudstvo biti dejavno (aktivno), ne samo v smislu kontemplativnega zrenja, pač pa tudi v gestah in besedah.

2. Ne vtekati v polja drugih. Prevečkrat duhovnik dela, kar je laikovega, in laik, kar je duhovnikovega. Augé na tej točki predlaga, da se držimo navodila Ecclesiae de Mysterio, ki ga je izdala Kongregacija za duhovščino l. 1997. V navodilu je med drugim rečeno, da naloga duhovnika ni, da nadomešča krstno duhovništvo vsega božjega ljudstva, pač pa da pomaga, da to duhovništvo tudi v liturgiji pride do polnega izraza. „V nasprotju z duhovniško identiteto je, če poskušamo vzpostaviti sami sebe kot protagoniste liturgičnega dejanja,“ nenazadnje uči sam Benedikt XVI..

3. Najti smisel in vlogo obreda. Po neki raziskavi je zanimanje mladih Italijanov za obred (ritualnost) v zadnjih letih padlo za 43 %. Augé to pripisuje tudi preveliki ležernosti v obhajanju pokoncilskega bogoslužja in preveliki personalizaciji (prilagoditvi) obreda željam posameznikov in skupin. Obred je občestven, to pa tudi pomeni, da se drži splošnih predpisov.

4. Smisel za sveto. Summorum Pontificum iz l. 2007 poudarja svetost (it. sacralità) obhajanja sv. maše. Kaj je ta svetost, se vpraša Augé. Odgovor najde v tradiciji, kjer svetost obreda pomeni „spoštljivost do Boga“. Površno, hitro, tehnično maševanje duhovnika, pa tudi preveč banalna udeležba ljudstva poškoduje to svetost. Na nas je, da spet najdemo svetost obreda.

Kot vidimo, častitljivi liturgist Matias Augé, v zadnjih dveh točkah implicitno pove, da je razumljivo, da se nekateri hočejo vrniti k tridentinski maši, saj se predstavlja kot maša, v kateri je obred še obred, sveto še sveto. Četudi se ne strinjamo za vse večjo popularnostjo, menda „izredne“, maše po starem, lahko iz želje po njej razberemo smernice za poglobitev liturgične reforme 2. vatikanskega koncila.

* Ta članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (5/2015), katere tema je imela naslov Liturgia semper reformanda (ves čas prenavljajoče se bogoslužje).

Kakšna vojna proti Islamski državi?

Če nasilje, premoč ali zanemarjanje čuta za skupnost izvirajo iz kraljeve oblasti, gre to imeti za nepravičnost in zločin, to obsoja tako verski zakon kakor tudi politična modrost.

Ibn Haldūn, arabski mislec, XIV. stoletje, v delu Mukadima. Uvod v knjigo primerov

Zdi se skoraj nemogoče misliti, da bi v atomskem veku bila vojna uporabljena kot sredstvo za doseganje pravičnosti.

Janez XXIII., leta 1963, v okrožnici Pacem in terris (Mir na zemlji)

Iz obrambe v napad?

Še smo pretreseni zaradi krvavih pariških dogodkov. Islamska država tokrat ni udarila po razvidnem političnem cilju, kot je bilo v primeru napada na uredništvo Charlie Hebdo, kar smo razlagali kot napad na svobodo govora. Pač pa se je v Parizu zgodil – kot sem tvitnil dan potem - napad na rock'n'roll, na šport, na večer ob fast foodu in vinu, na prosti čas, skratka, napad na nas, ker smo, kakršni smo. Po 13. novembru smo tarče Islamske države vsi, ki živimo na nam lasten evropski način. Bolni islamistični umi nas imajo na muhi že zato, ker smo kristjani, ker smo ateisti, ker smo humanisti, ker pijemo alkohol, ker plešemo na veselicah, ker se valjamo po blatu na rock festivalih, ker se sončimo na plaži. Niti to, da smo muslimanskim beguncem odprli meje in dokazali evropsko človekoljubje, nas ne reši. Za fanatike smo vsi le Alahovi kazni zapisani “neverni psi”, t.j. nižja bitja, ki jih je dovoljeno pobiti.

Vsako napadeno bitje se brani. Po pariškem pokolu se bo zato gotovo okrepila naša obrambna drža glede tega, kar prihaja z Jutrovega. Tudi glede beguncev. Če smo do zdaj tehtali gostoljubje do beguncev in lastno varnost ter se odločali najprej za gostoljubje nato za varnost - kar je vsekakor znak, da smo Evropejci še Kristusovo potomstvo - bomo poslej na prvo mesto postavljali varnost. Ta zasuk je naraven in če ga bomo modro zastavili, ne bo na škodo beguncev, ki so med nami.

Veliko bolj težek in dolgoročno tvegan je naslednji korak - korak iz obrambe v napad. Islamska država mora pasti, kot je padla nacistična Nemčija. To je zdaj že jasno. Dan potem zahodni politiki govorijo o nujnih “silovitih in neusmiljenih dejanjih” za zaščito Francije (F. Hollande) ter da Islamske države ni dovolj “zamejiti, temveč jo je treba poraziti” (H. Clinton). V. Putin v tej smeri vojaško že deluje in zato žanje simpatije - ne samo tistih iz obvezne kvote rusofilov, ki jih najdeš v vsaki naciji – pač pa tudi mnogih drugih levičarjev in desničarjev iz širnega sveta.

Norberto Proietti, Frančišek se vrača iz vojne, Assisi (foto B.C.)

“Križarji vs. Saraceni”?

Historia magistra vitae est. Da je zgodovina učiteljica življenja, so rekli Latinci. Zdi se, da se bolj slabo učimo. Kajti, kot se najavlja, je pred nami še eno večje vojaško posredovanje Zahoda na Bližnjem vzhodu. Večno vračanje istega? Sama po sebi se namreč vsiljuje podoba tako “saracenskih” vdorov v Evropo kot “križarskih” vdorov v srce Levanta. Kot da sta ti dve civilizaciji igrači v areni ciničnih bogov in se morata zaradi njih zabave in po samo njim znanih urnikih vsake toliko stepsti.

Papež Janez Pavel II. je bil odločno tako proti prvemu (1991) kot proti drugemu (2003) posredovanju zahodnih sil v Iraku. Za razliko od politikov, ki so voljeni vsake štiri leta, papež stvar vidi drugače in dolgoročneje. Vojne zahodnjakov na Bližnjem vzhodu namreč resda rešijo kak sprotni problem, a obenem ustvarjajo konfliktna stanja na zalogo. Na ulicah naredijo navidezni mir, po kleteh se istočasno krepi zver.

Je pa 13. januarja 2003, v času priprav na posredovanje v Iraku, papež Janez Pavel II. v nagovoru diplomatskemu zboru dejal: “Ne smemo si pomagati z vojno, četudi bi slednja zagotovila neko skupno dobro. Vojna pride v poštev le kot skrajna možnost (estrema possiblità) ob spoštovanju precej strogih pogojev (ben rigorose condizioni).” Torej papež, ki je bil proti vojnama v Iraku, se na načelni ravni vendarle ni odrekel starodavni doktrini o pravični vojni, ki jo povzema tudi Katekizem katoliške Cerkve (prim. KKC 2263 in 2309).

Pogoji, da je vojaško posredovanje upravičeno

Kateri so ti “precej strogi pogoji”? Jih bo morebitno odločnejše vojaško posredovanje proti Islamski državi upoštevalo? Na podlagi tradicionalnega katoliškega nauka o pravični vojni, si zastavimo sedem vprašanj. Le če na vseh sedem odgovorimo pritrdilno, je vojaško posredovanje upravičeno (pravično). Dovolj je, da pri enem izmed njih dvomimo ali nanj celo odgovorimo nikalno, vojaško posredovanje ni upravičeno.*

1. Ali bo vojaški poseg odobrila legitimna avtoriteta?

Avtoriteta, ki naj bi odobrila to vojno, bi moral biti Varnosti svet ZN. Izjemno pomemben je pristanek regionalnih sil kot Iran, Turčija, Saudska Arabija. Avtoriteta in sodelovanje islamskih držav je potrebna tudi v izogib v naši kolektivni (pod)zavesti čemečega vzorca “križarji vs. Saraceni”.

2. Ali je razlog za vojaški poseg tehten in pravičen?

Razlog je nezaslišano nasilje Islamske države do civilnega prebivalstva na svojem območju, nasilje ki dobiva razsežnosti genocida, ter njena teroristična dejavnost drugod po svetu. Vojno posredovanje se bo lahko naslonilo zgolj na ta razlog. Še najmanj primeren razlog je maščevanje.

3. Ali je namen posredovanja iskren in pravičen?

Končni namen mora biti zaustavitev nasilja, zaščita ubogih ter vzpostavitev miru v regiji. Če bodo napadalci (Zahod in regionalni zavezniki) pri tem potihoma zasledovali druge ekonomske in politične cilje, posredovanje ni upravičeno.

4. Ali je uporaba sile zadnje sredstvo?

Dokler obstajajo kakršnekoli možnosti za diplomatsko in politično rešitev sovražnosti z Islamsko državo, ne smemo uporabiti sile. Takih možnosti, kot je trenutno videti, žal ni na vidiku.

5. Si lahko z gotovostjo obetamo, da bo vojaško posredovanje uspešno?

Je Islamsko državo sploh moč vojaško poraziti? Ali je zagotovljeno, da bo vojaški poseg hiter in učinkovit? Se bo grožnja terorizma po vojaškem porazu Islamske države res zmanjšana?

6. Ali bo pridobljena dobrina odtehtala povzročeno škodo?

Kljub uspešnemu posegu lahko nastopi veliko beguncev, civilnih žrtev, ogromno je lahko materialne in okoljske škode. Smo prepričani, da bo več koristi kot škode?

7. Ali bodo uporabljena pravična sredstva?

Ali bo vojna potekala s takšnim orožjem in po takih postopkih, da bo čim manj žrtev, uničenja, stranske škode?

* Naslanjam se na moj članek o vprašanju pravične vojne, ki sem ga objavil v Družini l. 2003 pred vojaškim posredovanjem v Iraku. Takrat sem na podlagi sedmih vprašanj zaključil, da nameravano posredovanje v Iraku ne odgovarja doktrini pravične vojne in da torej ni upravičeno. 

Humanitarna, invazivna in gostoljubna interpretacija migracijskega vala

Prvikrat čujemo o gibanju med kmeti l. 1469, ko so se zbrali podložniki iz Gornjega Štajerskega pri Knittelfeldu, in izdali poziv na deželne stanove, naj branijo deželo pred Turki, sicer se jim bodo sami nasproti postavili.

Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda o vzrokih za kmečke upore

Tudi sama iluzija ima kulturno funkcijo, saj predpostavlja, da javni pomeni naše zavesti zakrivajo realne pomene, do katerih lahko pristopi samo nezaupljiv pogled kritike, sumničav pogled.

Paul Ricoeur v Konfliktu interpretacij o hermenevtiki sumničavosti

Konflikt interpretacij

Med Slovenci sta se oblikovala dva velika interpretativna vzorca glede beguncev in migrantov. Prvi je uradni, televizijski in časopisni, šik-urbani, tudi frančiškovski (po rimskem papežu); drugi je ljudski, šankarski, podeželski, facebookovski, vukovski (po završkem županu). Obstaja še tretji, ki je sicer glasen, nergaški, skrajnolevičarski, a manjšinski in zaradi svoje no-borders zaletavosti obče prepoznan kot utopičen. Zaradi njegovega pričakovanega poraza v zdajšnjem spopadu interpretacij ga tukaj skoraj ne bi postavljali ob bok prvima dvema. Vendar ga bomo, saj se zna preriniti v ospredje (antimilitaristična pobuda Radia Študent npr.) in ima vpliv na porajajočo se izobražensko populacijo.

Vzorce lahko definiramo kot:

• HUMANITARNI (URADNI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Smo pred migracijo bibličnih razsežnosti, ki nastopa kot humanitarna katastrofa in kliče k humanitarnemu odgovoru; v drugem koraku razmislimo tudi o integraciji in varnostnih vidikih.
• INVAZIVNI (LJUDSKI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Smo pred invazijo mladih tujcev, večinoma moških, tuje vere in kulture, ki jih ne bo mogoče integrirati; ogrožen je naš način življenja, zato smo poklicani k obrambni drži; varnostni vidiki bi morali prednjačiti pred humanitarnimi; strogo bi morali ločevati med beguncem iz vojnega območja in ekonomskim migrantom.
• GOSTOLJUBNI (REVOLUCIONARNI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Z migracijami smo pred veliko družbeno spremembo, pravzaprav revolucionarno spremembo; nosilec spremembe je delavsko-kmečki razred Tretjega sveta, sicer prva žrtev svetovne kapitalistične ureditve; begunca iz vojnega območja ne ločujemo od ekonomskega migranta, oba sta nadvse dobrodošla.

Berač v Jeruzalemu (foto B.C.)

I. Dogma humanitarnosti in nje nerodnosti z obveščanjem

Oblast, službe, občine, mediji, organizacije, vključno cerkvene, ki begunski val interpretirajo predvsem „humanitarno“, delajo, da bi obvladali situacijo in da ne bilo panike. Ne moremo reči, da se ne trudijo in da so doslej svojo nalogo opravili zanič. Če mi je dovoljeno dati oceno, bom dal „dobro (3)“. Konkretna terenska armada prostovoljcev, gasilcev, občinarjev, policije, vojske, medicinskega osebja pa si zagotovo zasluži oceno med „prav dobro (4)“ in  „odlično (5)“.

Vendar se ti „uradni“ (narekovaji so na mestu) interpretativni vzorec skoraj smili, ko vidiš, kako mu ne uspe prepričati večine ljudstva. Kljub številnim razpoložljivim kanalom in sredstvom ter kljub temu, da je redno vpoklican in postavljen pred mikrofon ta ali oni opinion maker, dobiš občutek, da vztrajanje v tem vzorcu bolj kot obveščanju in osveščanju drugih služi avtosugestivnemu treningu za novinarje in politike. Kakor da bi se sami sebi skozi megafon drli, kako prav mislijo in delajo.

Čeprav se tudi sam nagibam k „humanitarni“ interpretaciji begunskega vala, me tekoči interpretativno-propagandni postopki dražijo in odbijajo. Zakaj?

Ker bi oblast in mediji morali s strahom ljudstva bolje ravnati. Strah se odpravlja z informacijami, ne s cenzuro, spini ali celo z blokado informacij. Zelo preproste informacije kot: večina beguncev ni beguncev iz mučene Sirije; večina beguncev je mladih moških, ki iščejo možnost za zaslužek; njihovi vrednostni sistemi v glavnem ne predvidevajo enakopravnosti žensk; za njimi ostajajo kupi smeti in nesnage;... so v prvih dneh do povprečnega Slovenca prišle po z mnogimi šumi motenih alternativnih info-kanalih, ne preko dominantnih in uradnih, kot bi bilo za pričakovati.

V kriznih razmerah se je tudi po krivdi „sočutnih“ dominantnih medijev pojavil alternativni backpack journalism žanr, ki ga lahko imenujemo „povemo-kar-mediji-zamolčijo“. Kot da je na koncu verodostojna le tista informacija, ki je ni „okužila“ obdelava kakšnega od glavnih medijev! Denimo, nemškemu protimigrantskemu gibanju PEGIDA je zaradi dvoumnega obnašanja dominantnih medijev glede migracij uspelo uveljaviti izraz Lügenpresse – lažitisk.

Pozor! Če ne bodo profesionalni mediji opravili svoje naloge, jo bodo neprofesionalni kvazi-mediji, ki bodo na tipko strahu direktno pritiskali! Seveda je razumljiva varnostna naravnost oblasti in medijev, ko ti tudi s priložnostnim ne-informiranjem preprečujejo širjenje panike. Toda občutek, da oblast in mediji nekaj prikrivajo, je tokrat strah samo povečal.

„Strah je gospod,“ pravimo. Strah, četudi ni realno opravičen, je realno čustveno stanje, ki ga je treba spoštovati in z njim oprezno ravnati.

II. Begunski in migrantski val kot invazivni pojav

Posvetimo se zdaj „ljudski“ (tudi tukaj narekovaji na mestu) interpretaciji: begunski val bodisi kot malodane apokaliptični invazivni pojav in načrtna islamizacija bodisi kot morebitno nenadzorovano razlitje na tisoče tujih mladih moških po naših deželah. Kot podeželski župnik lahko rečem, da je vsaj tukaj, med pisanimi hribčki in dolinami, ta interpretacija „zapopadla“ veliko večino ne glede na spol, starost, stopnjo vernosti in tudi politično usmerjenost. Ne moremo reči, da predstavniki „invazivnega“ interpretativnega vzorca beguncem ne bodo dali kruha in odeje, če bodo naprošeni, toda o neki splošni mavrični Willkommenskultur tu ni govora.

Mošeja v palestinskem naselju Bet Jala
(foto B.C.)

Zakaj ima invazivni interpretativni vzorec več pristašev na desni in med kristjani kot pa na nereligiozni levici? Zato ker ima desničar večji čut za tradicionalno evropsko identiteto od (po marksistično internacionaliziranega) levičarja, religiozni človek pa se za razliko od nereligioznega bolj zaveda moči verskih sistemov. Begunci in migranti SO iz drugačne civilizacije od naše ter SO v veliki večini muslimani in sicer muslimani po kanonih azijske variante te religije. Desničar in kristjan ta podatek vidita takoj, levičar in ateist (zlasti če sta impregnirana z idejo religija=opij) ga ne vidita takoj oziroma ga podcenjujeta. Če obe drži potenciramo, dobimo na desni (ljudski) strani nestrpnost, na levi pa naivnost. Nestrpnost vodi v nasilje, naivnost pa lahko prav tako usodno pripomore h kaosu.

Invazivni interpretativni vzorec se je ustoličil ne toliko zaradi rasističnega predsodka pred prišleki z Jutrovega, še manj zaradi kobajagi fašistoidnih tendenc podeželskih stricev in tet, temveč zaradi primarnega strahu navadnega človeka pred kaosom. Ponavljam: večino ljudi je migrantskih kolon - televizijsko za povrh vztrajno prikazanih kot kolon povsod prodirajočih pešcev, četudi se begunci skoraj vso balkansko pot vozijo - enostavno strah. Strah je razumljivo večji na podeželju, saj je tam zaradi odprtega prostora in skrivališč v gozdovih možnost nenadzorovanega gibanja tujcev večja.

Ljudski spomin je spomin slona - dolgoročen. Tako v času turških vpadov kot v času bratomorne vojne je podeželje precej bolj trpelo kot mesto. Pomnimo: prvi slovenski kmečki upor (Koroška, l. 1478) se je sprožil tudi zato, ker grajska gosposka ni znala zaščititi kmeta z odprtega polja pred Turki, ki so prodirali z Jutrovega.

III. Popolno gostoljubje in revolucionarne sanje

Množica beguncev, ki je ne ustavijo meje, po svoje navdušuje, saj kaže surovo moč človeštva, ki hoče preživeti, živeti in živeti bolje. Navdušuje zlasti skrajne levičarje in anarhiste, ki v begunskih kolonah vidijo nekak mega spermij, nekak plodnostni komet, ki bo treščil v sredo dekadentne kapitalistične Evrope in ji dal novo življenje. Ta „revolucionarni“ vzgib je podlaga za izredno odprt in gostoljuben interpretativni vzorec zdajšnjih begunskih dogajanj.

Kot je v tem konceptu običajno, je obenem s promocijo revolucionarnega razreda treba počistiti z „reakcionarnimi elementi“. Od tod poleg pomoči beguncem - tudi takšne, da se skupaj z njimi, četudi si tega morda niti ne želijo, zaletavaš v policijski kordon - takojšnji fokus na domače „fašiste“. Od tod maoistične kulturkampferske metode, s katerimi so se pri projektu Zlovenija spravili na prave in domnevne šentflorjanske ksenofobe. Projekt Zlovenija je bil dober le, v kolikor je s svojo maoistično ihto in subtilno hudobijo pokazal na krizo sodobnega antirasizma. Za slednjega je zgodovinar René Gallisot, specialist za arabsko-francoske odnose, že nekoč dejal, da je prav tako žrtev „psihoze drugega“ kot rasizem.

Marsikateremu levičarju je treba čestitati, v kolikor se te dni nesebično žrtvuje na begunski humanitarni fronti. Kljub temu je skrajni levici v zdajšnji situaciji treba izreči strateško nezaupnico. Njeno popolno gostoljubje do migrantov ni samo utopično, je tudi sumljivo. Skrajna levica je namreč vse prej kot 100 % mirovniška in strpna. Ko istočasno na pranger obeša izjave in fotografije ksenofobnih (torej potencialno nasilnih) sodržavljanov, mirno dopušča nasilje, katerega namen je revolucionarna sprememba (prim. izjava poslanca Mihe Kordiša). Njena mržnja do zahodnega liberalno-kapitalističnega ustroja je tolikšna, da se zmore tiho veseliti vsakega, ki bo ta ustroj sesul – četudi bo to tujerodni bradati verski fanatik. Pisatelj Salman Rushdie nas ne opozarja zaman na „čudno zavezništvo med deli evropske levice in islamizmom“ (prim. Rushdiejev govor na zadnjem knjižnem sejmu v Frankfurtu).