Humanitarna, invazivna in gostoljubna interpretacija migracijskega vala

Prvikrat čujemo o gibanju med kmeti l. 1469, ko so se zbrali podložniki iz Gornjega Štajerskega pri Knittelfeldu, in izdali poziv na deželne stanove, naj branijo deželo pred Turki, sicer se jim bodo sami nasproti postavili.

Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda o vzrokih za kmečke upore

Tudi sama iluzija ima kulturno funkcijo, saj predpostavlja, da javni pomeni naše zavesti zakrivajo realne pomene, do katerih lahko pristopi samo nezaupljiv pogled kritike, sumničav pogled.

Paul Ricoeur v Konfliktu interpretacij o hermenevtiki sumničavosti

Konflikt interpretacij

Med Slovenci sta se oblikovala dva velika interpretativna vzorca glede beguncev in migrantov. Prvi je uradni, televizijski in časopisni, šik-urbani, tudi frančiškovski (po rimskem papežu); drugi je ljudski, šankarski, podeželski, facebookovski, vukovski (po završkem županu). Obstaja še tretji, ki je sicer glasen, nergaški, skrajnolevičarski, a manjšinski in zaradi svoje no-borders zaletavosti obče prepoznan kot utopičen. Zaradi njegovega pričakovanega poraza v zdajšnjem spopadu interpretacij ga tukaj skoraj ne bi postavljali ob bok prvima dvema. Vendar ga bomo, saj se zna preriniti v ospredje (antimilitaristična pobuda Radia Študent npr.) in ima vpliv na porajajočo se izobražensko populacijo.

Vzorce lahko definiramo kot:

• HUMANITARNI (URADNI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Smo pred migracijo bibličnih razsežnosti, ki nastopa kot humanitarna katastrofa in kliče k humanitarnemu odgovoru; v drugem koraku razmislimo tudi o integraciji in varnostnih vidikih.
• INVAZIVNI (LJUDSKI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Smo pred invazijo mladih tujcev, večinoma moških, tuje vere in kulture, ki jih ne bo mogoče integrirati; ogrožen je naš način življenja, zato smo poklicani k obrambni drži; varnostni vidiki bi morali prednjačiti pred humanitarnimi; strogo bi morali ločevati med beguncem iz vojnega območja in ekonomskim migrantom.
• GOSTOLJUBNI (REVOLUCIONARNI) INTERPRETATIVNI VZOREC: Z migracijami smo pred veliko družbeno spremembo, pravzaprav revolucionarno spremembo; nosilec spremembe je delavsko-kmečki razred Tretjega sveta, sicer prva žrtev svetovne kapitalistične ureditve; begunca iz vojnega območja ne ločujemo od ekonomskega migranta, oba sta nadvse dobrodošla.

Berač v Jeruzalemu (foto B.C.)

I. Dogma humanitarnosti in nje nerodnosti z obveščanjem

Oblast, službe, občine, mediji, organizacije, vključno cerkvene, ki begunski val interpretirajo predvsem „humanitarno“, delajo, da bi obvladali situacijo in da ne bilo panike. Ne moremo reči, da se ne trudijo in da so doslej svojo nalogo opravili zanič. Če mi je dovoljeno dati oceno, bom dal „dobro (3)“. Konkretna terenska armada prostovoljcev, gasilcev, občinarjev, policije, vojske, medicinskega osebja pa si zagotovo zasluži oceno med „prav dobro (4)“ in  „odlično (5)“.

Vendar se ti „uradni“ (narekovaji so na mestu) interpretativni vzorec skoraj smili, ko vidiš, kako mu ne uspe prepričati večine ljudstva. Kljub številnim razpoložljivim kanalom in sredstvom ter kljub temu, da je redno vpoklican in postavljen pred mikrofon ta ali oni opinion maker, dobiš občutek, da vztrajanje v tem vzorcu bolj kot obveščanju in osveščanju drugih služi avtosugestivnemu treningu za novinarje in politike. Kakor da bi se sami sebi skozi megafon drli, kako prav mislijo in delajo.

Čeprav se tudi sam nagibam k „humanitarni“ interpretaciji begunskega vala, me tekoči interpretativno-propagandni postopki dražijo in odbijajo. Zakaj?

Ker bi oblast in mediji morali s strahom ljudstva bolje ravnati. Strah se odpravlja z informacijami, ne s cenzuro, spini ali celo z blokado informacij. Zelo preproste informacije kot: večina beguncev ni beguncev iz mučene Sirije; večina beguncev je mladih moških, ki iščejo možnost za zaslužek; njihovi vrednostni sistemi v glavnem ne predvidevajo enakopravnosti žensk; za njimi ostajajo kupi smeti in nesnage;... so v prvih dneh do povprečnega Slovenca prišle po z mnogimi šumi motenih alternativnih info-kanalih, ne preko dominantnih in uradnih, kot bi bilo za pričakovati.

V kriznih razmerah se je tudi po krivdi „sočutnih“ dominantnih medijev pojavil alternativni backpack journalism žanr, ki ga lahko imenujemo „povemo-kar-mediji-zamolčijo“. Kot da je na koncu verodostojna le tista informacija, ki je ni „okužila“ obdelava kakšnega od glavnih medijev! Denimo, nemškemu protimigrantskemu gibanju PEGIDA je zaradi dvoumnega obnašanja dominantnih medijev glede migracij uspelo uveljaviti izraz Lügenpresse – lažitisk.

Pozor! Če ne bodo profesionalni mediji opravili svoje naloge, jo bodo neprofesionalni kvazi-mediji, ki bodo na tipko strahu direktno pritiskali! Seveda je razumljiva varnostna naravnost oblasti in medijev, ko ti tudi s priložnostnim ne-informiranjem preprečujejo širjenje panike. Toda občutek, da oblast in mediji nekaj prikrivajo, je tokrat strah samo povečal.

„Strah je gospod,“ pravimo. Strah, četudi ni realno opravičen, je realno čustveno stanje, ki ga je treba spoštovati in z njim oprezno ravnati.

II. Begunski in migrantski val kot invazivni pojav

Posvetimo se zdaj „ljudski“ (tudi tukaj narekovaji na mestu) interpretaciji: begunski val bodisi kot malodane apokaliptični invazivni pojav in načrtna islamizacija bodisi kot morebitno nenadzorovano razlitje na tisoče tujih mladih moških po naših deželah. Kot podeželski župnik lahko rečem, da je vsaj tukaj, med pisanimi hribčki in dolinami, ta interpretacija „zapopadla“ veliko večino ne glede na spol, starost, stopnjo vernosti in tudi politično usmerjenost. Ne moremo reči, da predstavniki „invazivnega“ interpretativnega vzorca beguncem ne bodo dali kruha in odeje, če bodo naprošeni, toda o neki splošni mavrični Willkommenskultur tu ni govora.

Mošeja v palestinskem naselju Bet Jala
(foto B.C.)

Zakaj ima invazivni interpretativni vzorec več pristašev na desni in med kristjani kot pa na nereligiozni levici? Zato ker ima desničar večji čut za tradicionalno evropsko identiteto od (po marksistično internacionaliziranega) levičarja, religiozni človek pa se za razliko od nereligioznega bolj zaveda moči verskih sistemov. Begunci in migranti SO iz drugačne civilizacije od naše ter SO v veliki večini muslimani in sicer muslimani po kanonih azijske variante te religije. Desničar in kristjan ta podatek vidita takoj, levičar in ateist (zlasti če sta impregnirana z idejo religija=opij) ga ne vidita takoj oziroma ga podcenjujeta. Če obe drži potenciramo, dobimo na desni (ljudski) strani nestrpnost, na levi pa naivnost. Nestrpnost vodi v nasilje, naivnost pa lahko prav tako usodno pripomore h kaosu.

Invazivni interpretativni vzorec se je ustoličil ne toliko zaradi rasističnega predsodka pred prišleki z Jutrovega, še manj zaradi kobajagi fašistoidnih tendenc podeželskih stricev in tet, temveč zaradi primarnega strahu navadnega človeka pred kaosom. Ponavljam: večino ljudi je migrantskih kolon - televizijsko za povrh vztrajno prikazanih kot kolon povsod prodirajočih pešcev, četudi se begunci skoraj vso balkansko pot vozijo - enostavno strah. Strah je razumljivo večji na podeželju, saj je tam zaradi odprtega prostora in skrivališč v gozdovih možnost nenadzorovanega gibanja tujcev večja.

Ljudski spomin je spomin slona - dolgoročen. Tako v času turških vpadov kot v času bratomorne vojne je podeželje precej bolj trpelo kot mesto. Pomnimo: prvi slovenski kmečki upor (Koroška, l. 1478) se je sprožil tudi zato, ker grajska gosposka ni znala zaščititi kmeta z odprtega polja pred Turki, ki so prodirali z Jutrovega.

III. Popolno gostoljubje in revolucionarne sanje

Množica beguncev, ki je ne ustavijo meje, po svoje navdušuje, saj kaže surovo moč človeštva, ki hoče preživeti, živeti in živeti bolje. Navdušuje zlasti skrajne levičarje in anarhiste, ki v begunskih kolonah vidijo nekak mega spermij, nekak plodnostni komet, ki bo treščil v sredo dekadentne kapitalistične Evrope in ji dal novo življenje. Ta „revolucionarni“ vzgib je podlaga za izredno odprt in gostoljuben interpretativni vzorec zdajšnjih begunskih dogajanj.

Kot je v tem konceptu običajno, je obenem s promocijo revolucionarnega razreda treba počistiti z „reakcionarnimi elementi“. Od tod poleg pomoči beguncem - tudi takšne, da se skupaj z njimi, četudi si tega morda niti ne želijo, zaletavaš v policijski kordon - takojšnji fokus na domače „fašiste“. Od tod maoistične kulturkampferske metode, s katerimi so se pri projektu Zlovenija spravili na prave in domnevne šentflorjanske ksenofobe. Projekt Zlovenija je bil dober le, v kolikor je s svojo maoistično ihto in subtilno hudobijo pokazal na krizo sodobnega antirasizma. Za slednjega je zgodovinar René Gallisot, specialist za arabsko-francoske odnose, že nekoč dejal, da je prav tako žrtev „psihoze drugega“ kot rasizem.

Marsikateremu levičarju je treba čestitati, v kolikor se te dni nesebično žrtvuje na begunski humanitarni fronti. Kljub temu je skrajni levici v zdajšnji situaciji treba izreči strateško nezaupnico. Njeno popolno gostoljubje do migrantov ni samo utopično, je tudi sumljivo. Skrajna levica je namreč vse prej kot 100 % mirovniška in strpna. Ko istočasno na pranger obeša izjave in fotografije ksenofobnih (torej potencialno nasilnih) sodržavljanov, mirno dopušča nasilje, katerega namen je revolucionarna sprememba (prim. izjava poslanca Mihe Kordiša). Njena mržnja do zahodnega liberalno-kapitalističnega ustroja je tolikšna, da se zmore tiho veseliti vsakega, ki bo ta ustroj sesul – četudi bo to tujerodni bradati verski fanatik. Pisatelj Salman Rushdie nas ne opozarja zaman na „čudno zavezništvo med deli evropske levice in islamizmom“ (prim. Rushdiejev govor na zadnjem knjižnem sejmu v Frankfurtu).