Contreras: Pot do logike »širitve pravic« (prepis)

Iz knjige Nova levica in krščanstvo (Družina, 2015), ki sta jo spisala španska avtorja Francisco José Contreras in Diego Poole, podajam prepis izseka iz poglavja OZN in Evropska Unija na razpolago za  »širitve pravic«. Avtor poglavja F. J. Contreras, sicer profesor filozofije prava, razlaga, kako smo prišli od deklaracije o človekovih pravicah do današnjega pojmovanja »novih in novih« oz. »razširjenih« pravic. Osrednja misel je, da je težko imeti stabilen nauk o človekovih pravicah, če ne vemo, kaj človek (človekova narava) je. 

Ta prepis ne vsebuje bogatih opomb iz originala. Vabim vas, da knjigo kupite in v celoti preberete. Ne boste več isti ... ;)

Branko Cestnik

------------

Francisco José Contreras v Nova levica in krščanstvo (Družina, 2015):

Treba je upoštevati nov dejavnik: progresistični tabor se je polastil izrazoslovja človekovih pravic in tako v pomembnih mednarodnih organizacijah, kot so Evropska unija ali specializirane agencije Združenih narodov, uveljavil ideologijo »širitve pravic«.

Pojem človekovih pravic je doživel razcvet po drugi svetovni vojni, kot naravnopravni odziv na državne zločine nacistične Nemčije. Šlo je za mednarodno priznanje nadkulturnega »etičnega minimuma«, ki bi lahko deloval kot objektivna meja legitimnega delovanja državnih oblasti: človekove pravice kot »nadzakonsko pravo«, ki bi omogočilo kritiko in odpor proti »zakonskemu nepravu« [gesetzliches Unrecht] (Gustav Radbruch). Modri posibilizem komisije pravnikov in filozofov, ki je leta 1948 pripravila Splošno deklaracijo človekovih pravic, se je velikokrat znašel v središču razmišljanj: sklenili so pragmatičen dogovor o vsebini pravic in se pri tem zavedali, da je nemogoče priti do sporazuma o razlogih zanje (od tod znamenita izjava enega od članov komisije, Jacquesa Maritaina: »sporazumeli smo se o teh pravicah ... pod pogojem, da nas nihče ne vpraša po vzrokih zanje«). Ta antifundacionalistični pristop - kaj potem, če ne soglašamo o tem, zakaj je treba spoštovati človekove pravice, če pa se strinjamo, da jih moramo zaščititi? - se je na začetku zdel učinkovit in je postal zgled in navdih bitk za človeško dostojanstvo v zelo različnih politično-kulturnih kontekstih. Vendar pa je Richard McKeon že leta 1948 opozoril, da bo deklaracija zelo ranljiva, če bodo pomanjkljivi njeni temelji: če ne bo jasne zavesti o tem, zakaj te pravice obstajajo.

Mary Ann Glendon meni, da se je preroško opozorilo Richarda McKeona izkazalo za resnično. Na prvi pogled se zdi, da zamisel o človekovih pravicah uživa večjo veljavnost kot kdajkoli: nikoli se niso tolikokrat sklicevali nanje in toliko posegali po njih; Evropa in Združene države Amerike so na tem področju do drugih držav zelo stroge in zahtevajo zadovoljivo raven spoštovanja človekovih pravic (»načelo največjih ugodnosti«) kot pogoj za poglabljanje trgovinskih odnosov, za vstop v Evropsko unijo, NATO, itd. Zagotovijo jih celo manu militari (s »humanitarno intervencijo«: Bosna, Kosovo, Libija, itd.). Vseeno je vseprisotnost človekovih pravic v mednarodni politiki paradoksalno združljiva z naraščajočo zameglitvijo njihovega pojmovanja in nenehno spreminjajočo se opredelitvijo njihove vsebine. Pojem človekovih pravic je smiseln samo, če sprejmemo zamisel o »človeški naravi«: ideologija človekovih pravic v osnovi preprečuje, da bi z osebami ravnali na način, ki ni skladen z njihovim dostojanstvom ali ki ovira ustrezen razvoj njihovih naravnih zmožnosti. Toda pojem »človeška narava« - tako kot »moralna resnica« - postaja za relativistično mentaliteto postmodernega zahodnega sveta vedno manj sprejemljiv: kdor ga omenja, bo avtomatično osumljen »fundamentalizma«. Neofeminizem, ideologija spolov, multikulturalizem itn., se nagibajo k mnenju, da nič ni naravno, da je vse »kulturno« (in se lahko tako na novo opredeli). V trenutku, ko se naš »misijonarski« aktivizem v bran človekovim pravicam razširi po vsem svetu, dekonstruiramo pojem človeške narave, ki je bil vedno v njihovih temeljih. Ob tem seveda zbledi verodostojnost našega proselitizma: zakaj bi nezahodna ljudstva resno jemala naše zahodnjaške pridige v bran pravicam, ko pa vidijo, da si pridržujemo pravico dvomiti o njihovih antropoloških temeljih in relativizirati njihovo vsebino (predvsem z neprestanim izmišljanjem »novih pravic«)? Sedanji »relativistični proselitizem« zahodnega sveta se zdi velikanski contradictio in adjecto.

Ko nehamo verjeti v objektivno človeško naravo, iz katere bi izhajali določeni moralni imperativi, pustimo vrata odprta za polaščanje in izrabljanje zamisli o človekovih pravicah s strani enega ali drugega političnega gibanja in političnega motiva. Strokovnjak za mednarodno pravo David Kennedy je opozoril, da je »gibanje za človekove pravice posebej dovzetno za to, da se ga polastijo drugi politični akterji ali ideološki projekti«; na drugi strani Janne Haaland Matlary ugotavlja, da je »izraz “človekova pravica” preprosto postal najučinkovitejši slogan za promoviranje kakršnegakoli motiva v politični razpravi«. Najpogosteje izbrana strategija je dodajanje »novih pravic« tradicionalnemu katalogu. Skupine, kot so gibanje gay liberationist ali lobi za pravico do splava, vedo, da njihovih zahtev ne bo mogoče zaustaviti, če jim bo uspelo, da jim bodo nadele čarobni videz človekovih pravic (kdor si bo še vedno drznil ugovarjati, bo videti kot obsedenec, sovražnik napredka in človeškega dostojanstva).

»Širitev pravic« je torej eno izmed najbolj priljubljenih sloganov progresističnega tabora v kulturni vojni. Ko enkrat odpravimo prepoved dodajanja »novih pravic«, katalog človekovih pravic - katerega moralna moč je bila povezana prav z njegovo zgoščenostjo, zaprtostjo, taksativnostjo - postane neskončno prilagodljiv kup skupaj nametanih reči, ki mu levičarska gibanja dodajajo najraznovrstnejše zahteve.

foto B.C.