Javno in z orožjem demokracije, prosim

Te dni so na Netflixu začeli predvajati serijo, ki smo jo ljubitelji antične zgodovine dolgo čakali. Naslov so ji dali Barbarians, čeprav bi bilo bolj pravično imenovati jo Germans, saj ne govori o barbarih vsepovprek, temveč o Germanih in njihovemu odporu proti Rimskemu imperiju. Da se ne bi Nemcem preveč dvigoval ponos, pač imamo Barbare.

V seriji sledimo strašnemu dogajanju okrog leta 9, ko so Germani pod vodstvom Arminija (nemškega viteza, ki so ga izobrazili Rimljani) v Tevtoburškem gozdu (severno od današnjega Padeborna) pokončali kar tri rimske legije, ki jih je vodil Publij Kvintilij Var. V naslednjih letih je Imperij vrnil udarec. Legije so se vrnile v Tevtoburški gozd, zablestel je rimski general Germanik Julij Cezar, Germani so bili zdesetkani, Rimljani prav tako. Arminij je zbežal, Rim pa se kljub polovični zmagi ni odločil, da bi Germanijo spremenil v svojo provinco.

Arminij je bil nato do konca nadloga ne samo za Rim, temveč tudi za nekatera germanska ljudstva, saj si jih je hotel podrediti. Okrog leta 18 je Adgandestrij, poglavar germanskega plemena Hatov, Rimljanom ponudil pomoč pri odstranitvi nadloge. Pisal jim je, da ima možnost zastrupiti Arminija; če pristanejo, bo to storil. Adgandestrijev predlog so obravnavali v Senatu in pomoč odklonili. Zgodovinar Tacit poroča v Analih (2,88), da je cesar Tiberij takrat dejal: Non fraude neque occultis, sed palam et armatum populum romanum hostis suos ulcisci. Kar pomeni: Ne s prevaro in na tajno, temveč odprto /javno/ in z orožjem se rimsko ljudstvo maščuje svojim sovražnikom.

Leto ali dve za tem so Arminija ubili njegovi lastni knezi, brez vmešavanja Rima.

Vidim lutko. Toda kje je ... lutkar?

I see the puppet. But where is ... the puppeteer? reče Trevor Bruttenholm - očetovski lik izvedenca za paranormalno, vedno z rožnim vencem v rokah - v filmu Hellboy (2004). Kajti ko imaš proti sebi lutke, veš, da tvoj pravi nasprotnik niso lutke, ki jih vidiš, temveč lutkar, ki ga ne vidiš.

Vsem Slovencem in Slovenkam se zaradi koronavirusa dogaja mala apokalipsa. Onim, katerih srce bije na levi, v dvojni meri. V njihovem imaginariju je namreč apokaliptična pošast sestopila iz Mladininih naslovnic in vpadla na sedež Vlade Republike Slovenije, prevedeno, Janez Janša je spet na oblasti. Rdeči buržoaziji se je primeril svetopisemski prizor »gnusobe opustošenja«, na njenem oltarju sedi tujerodni bog, panika je enormna.

Janša bi moral nemudoma pasti, a naloga ni lahka. Razlog, da se ga levičarji kljub ogromni premoči v sredstvih (predvsem v medijih) in metodah (pritisk »ulice«, pritisk »kulture«, izreki »uglednih mož in žena«, spinanje kot je to zadnje o »komunikaciji«, internacionalizacija, ...) že dve desetletji ne morejo znebiti, je, da ne znajo nasproti njemu postaviti nekoga, ki bi mu enakovredno pariral. Ne po inteligenci, temveč po razvidnosti osebe in funkcije. Dokler bodo Janši naproti postavljali lutke za enkratno uporabo, bo kača grizla sebi rep.

Ampak levičarji si tu ne morejo pomagati. To smo teatralno nazorno videli pri lansiranju Jožeta P. Damijana za tehničnega mandatarja. Štirje opozicijski politiki, liderji strank, so boljkone sklonjenih glav ministrirali x-pobudi. Štirje politiki, ki bi vendarle morali imeti samozavest, saj vodijo politične stranke, ki so javne organizacije in imajo na terenu neko realno moč, so x-pobudi kimali kakor teledirigiranci.

Človek si ob tem prizoru reče: bolje in tudi bolj demokratično je, da nam vlada Janša, ki ga vidiš, kot pa preko lutk lutkar, ki ga ne vidiš. Vidnega, z njegovimi napakami vred, nadziraš in korigiraš; nevidnega ne nadziraš in ne korigiraš.

Adgandestrijev strup?

Cesar Tiberij je zaradi Arminija duševno zelo trpel. Zgodovinar Svetonij poroča, da se je cesar zaradi Arminijeve izdaje in izgube treh legij v Tevtoburškem gozdu nehal briti in striči ter da je udarjal z glavo v vrata (Življenje cesarjev 2,23). Bomo videli, če bo Netflixova serija to prikazala. 

Kot smo brali, je zgodovinski Tiberij vseeno šel preko osebne prizadetosti in se je v lovu na Arminija odrekel konspirativni metodi. Verjel je, da je Rim mogočen, ker se drži prava in časti. Vedimo, da je to bil čas, ko je že odraščal Seneka, z njim pa Rim zorel za rafiniran etično-politični razmislek. (Žal je potem Neron vpričo Seneke potacal, kar je Seneka gradil.)

Nevarnost za slovensko demokracijo je, da se bo dokončno navadila, da se »prave stvari« odločajo v ozadju; da je tajno bolje kot javno; da je bolje operirati za odrskimi zavesami kot govoriti na odru v mikrofon; da je sofizem boljši od dialoga; da je zmagati s prevaro, spinanjem, dezinformacijo bolje kot zmagati z argumenti; da je bolje staviti na enega vojskovodjo kot na sto počasnih filozofov. 

Ker v žaru borbe tako levi kot desni kažejo podobna nagnjenja, mediji pa jim pri tem pomagajo, se sprašujem, če bomo po tridesetih letih odložili orožja demokracije in se v spopadu za oblast in rente poslužili Adgandestrijevega strupa? Zakaj bi se z nekom odprto bojevali, tvegali in se utrujali, če pa ga lahko odstranimo s specialnim tajnim prijemom?

Poslušam o tem, kako ne smemo sestopiti z vlaka jedrne Evrope. A če smo politiko spremenili v špijonsko-lutkovno gledališče, smo že sestopili in se že drajsamo na vlaku skupaj s Putinovo Rusijo. 

Nova revolucija javnosti

Spopadajte se politiki, bodite pri tem spretni in strastni - vendar javno in z orožjem demokracije, prosim!

Slovenija bi potrebovala neko novo revolucijo javnosti. Gorbačovova dogma, da brez »glasnosti« (t.j. brez participacije javnosti in svobode govora) ni »perestrojke« (t.j. reforme, družbenega napredka), še velja. Odločiti se bo potrebno: ali lutkarji ali javnost, ali naslada konspiracije ali odprt govor, ki mu sledi demokratičen dogovor.

Kaže, da so politika, mediji in ideološki aktivizem pripeljali našo javno razpravo v slepo ulico, v areno neusmiljenosti, v kateri naj zmaga močnejša gladiatorska šola. Ljudje dobre volje, levi in desni, bi morali prepoznati to degradacijo demokracije, se znati upreti, zapustiti kvarne sredine, se znova poučiti o ABC-ju socialnih in političnih veščin, se navdušiti za nov zagon.

Papež Frančišek nas v okrožnici Fratelli tutti vabi v šolo družbenega dialoga. V št. 203 piše:

Duh dialoga krepi sposobnost razumevanja tega, kar drugi govori ali dela, četudi slednjega ne prevzamemo za svoje prepričanje. Na ta način nam postane možno biti iskreni, se ne pretvarjati glede naših prepričanj in ne prekinjati dialoga; iščemo skupne točke ter predvsem delamo in se trudimo skupaj. Javna razprava, v kolikor zares daje prostor vsem in ne manipulira z informacijami ali jih skriva, je nenehna spodbuda, ki dovoljuje, da na pravilni način prihajamo do resnice ali jo vsaj bolje izrazimo. Javna razprava preprečuje, da bi se razni sektorji udobno namestili in ostali samozadostni v njihovem načinu videnja stvari in v njihovih ozkih interesih.

* Foto: Wikipedia; maska častnika rimske konjenice, imenovana tudi Varova maska; najdena je bila pri kraju Kalkries v Nemčiji, na prizorišču zadnje bitke med rimskimi legijami in Arminijevo vojsko. 

 

Trd oreh

V času, ko je bil naš bl. Anton Martin Slomšek (goduje 24. septembra) škof v Šentandražu, je Katalonec sv. Anton Marija Klaret (goduje 24. oktobra) bil škof v Santiagu na Kubi. Ko je tisti del Kube prizadel hud potres, so se ljudje spraševali, čemu ravno njih. Klaret je kasneje v svoji Avtobiografiji zapisal, da se je po potresu reklo, da trdega oreha pač ni mogoče odpreti drugače kot s palico, se pravi z močnim udarcem. 

S palico je seveda bil mišljen potres, s trdim orehom pa kubansko ljudstvo, ki takrat ni ravno blestelo po vrlinah. Vrhnji sloj, precej predan prostozidarstvu, je izkoriščal suženjsko delovno silo, se obnašal rasistično; nižji sloj je živel moralno razpuščenost v obliki alkoholizma, partnerske zvestobe, zanemarjanja verskega življenja in podobno. Ob prihodu Klareta v tiste kraje je tudi duhovščina bila zelo samosvoja, kar se je najbolj poznalo po razširjenem kršenju celibata. Po potresu, ki so ga interpretirali kot Božjo kazen, so se oboji, bogati in revni, streznili.

Drugi val koronavirusa smo pričakovali, nismo pa pričakovali, da bo tako obširen, resen, in da bo Slovenija v sredini oktobra svetovno »zablestela« po številu okuženih na milijon prebivalcev. Očitno se nam dogaja palica, močan udarec. Vprašati se je, če smo res tak trd oreh, da nas bo šele velika stiska spravila k razumu in odgovornosti. Kaj se nam je pravzaprav zgodilo, da je tolika razlika med pomladno uspešno zajezitvijo epidemije in jesenskim super-izbruhom?

Najprej si moramo priznati, da se je Slovencem in Slovenkam zgodilo vsem enako: podcenjevali smo koronavirus. Na začetku epidemije sem poklical prijatelje v Milano in rimskega sošolca, ki je danes župnik v centru Bergama. Lombardijski sogovorniki so mi virus označili kot »furbo«, se pravi, zvit, premeten, zahrbten. V smislu: ne igramo se mi s koronavirusom, temveč se koronavirus igra z nami; na začetku zgleda ena gripa več, na koncu štejemo krste; pride in napade »brez logike«; udari tam, kjer ne pričakujemo ... To so govorili moji italijanski prijatelji.

Nimamo najprej opraviti s strateškimi napakami tega ali onega akterja, še manj z zarotami, tudi ne z neumnimi influencerji, za katere bi najbolje bilo, če bi molčali. Najprej imamo opraviti z občo lahkomiselnostjo, s kolektivnim razpoloženjem, ki nas je več ali manj vse enako objelo. Po uspešni pomladni borbi zoper koronavirus smo enostavno popustili v čuječnosti. Prepustili smo se varljivi samozavesti, da kot posamezniki in narod zmoremo s tem nebodigatreba covid-19. Kdor je v sredini avgusta zaskrbljeno svaril, da koronavirus še pride, je bil za večino čuden. To obče pomanjkanje čuječnosti je naša trda lupina oreha, ki se zdaj boleče razbija.

Ker smo virusu, ki je »furbo«, kolektivno nasedli, je zelo neumestno, da zdaj hitimo z obtoževanjem drug drugega. Desni bodo našli sto »dokazov«, da so za jesenski izbruh krivi levi, ki so se občasno obnašali prav sabotersko; levi bodo našli sto »dokazov«, da je kriva desna vlada in njen predsednik, ki je denimo s sosednjim kanclerjem ležerno plezal na Triglav. Neverni bodo rekli, da so krivi verni, ker so do zadnjega obhajali prva sv. obhajila in sv. birme; verni bodo rekli, da so krivi neverni, ker so do zadnjega rajali po gostilnah in prirejali ulične shode.

Hočem reči, slabo bi bilo, da bi koronavirus postal priložnost več za lova na čarovnice in vnašanje razdora. Povsem zavržno bi bilo, če bi nekdo koronavirus uporabil kot orodje za kampanjo zoper drugega in dobesedno preko trupel utrjeval svojo ideološko in politično pozicijo. Politična kronika oktobrskih dni priča, da ta skušnjava obstaja in da ni majhna. Določeni vplivni ljudje so žal ideološko sfanatizirani do mere, da so izgubili stik z realnostjo in ne vidijo, da je krivda za jesenskih izbruh kolektivna, predvsem pa, da je naš resnični in skupni sovražnik covid-19.

Palica je udarila po trdem orehu, ki je slovenski narod in njegove elite. Nekdo bo temu rekel Božja kazen, mi bomo temu rekli Božja priložnost za poboljšanje. Trdi oreh bo razpočil, lupina bo odpadla, plemenito jedro oreha bo dalo svoj dober sad.

* Besedilo je izšlo kot uvodnik v novembrski št. revije Ognjišče. Slikica: B.C.

Ko izginja posvečeno devištvo

V sredini letošnjega avgusta (14.8.2020) se je s. Emanuela Žerdin v komentarju tedna na Radiu Ognjišče vprašala, če bo Slovenija kmalu brez redovnic. Slovenija trenutno šteje le še 461 redovnic, v glavnem že starejših. Sestra Emanuela je rekla: 

Redovnice v Sloveniji in Evropi smo pred neverjetno velikim izzivom. Ali ostati v udobnosti umiranja ali si priznati napake in omejitve, ki smo jih sprejele iz sočutja do samih sebe, ali pa iti na nove poti, čeprav bo boleče ...

Mesec dni kasneje (16.9.2020) se je na Brezjah, na prostem pred baziliko, pod korona-pogoji, odvil Redovniški dan 2020. Prišlo je nepričakovano veliko redovnikov in redovnic. Soboški škof Peter Štumpf je v razpravi po predavanju odprl podobno vprašanje, kot mesec dni prej Žerdinova na radiu. Zakaj ni več redovnic? Zakaj mladih deklet ne privlačijo redovniške zaobljube in samostansko življenje? Še bomo na Slovenskem imeli posvečene device? Bomo redovnice, ki jih še imamo, dali na stran in prepustili "udobnosti umiranja"?

*

Skratka, vprašanje posvečenih žensk v slovenski Cerkvi in družbi je pereče in se dotika mnogih podvprašanj. Poleg cerkvene gre tudi za zanimivo družbeno, celo državno simboliko. Zanimivo bi bilo na primer razumeti, kaj so globoko v poganskih časih pomenile vestalke za Rimsko cesarstvo. Rimljani so to obliko ženskega duhovništva povezovali z devištvom. Vestalke so razumeli kot nekakšne varuhinje duhovnega bistva Rimskega cesarstva. "Državotvorna" vloga vestalk je zelo dobro prikazana v filmu Prvi kralj (Il primo Re, 2019), ki govori o bratih Romulu in Remu ter o pretvorbi močvirja ob Tiberi v mesto, ki je dobilo ime Rim.

Pri starih Rimljanih je (posvečeno) devištvo vestalk bilo tako resna stvar, da je vestalki, ki bi izgubila devištvo, bilo zagroženo, da bo živa pokopana. Eden izmed razlogov, da so leta 222 pretorijanci (če kdo, potem oni zavezani rimski tradiciji) ubili cesarja Elagabala (bil je sirskega porekla in rimske tradicije ni najbolje razumel), pa je bil, da je slednji onečastil vestalko.  

Kajti kakor neka rodbina moralno stoji in obstane, če spoštuje in zna zaščiti svoje device, tako se zdi, da enako velja tudi za širšo skupnost, za klan, za pleme, za državo. Devištvo je zato poleg biološkega stanja tudi globok simbol integritete. Povedano preprosto: država, v kateri mlada dekleta niso varna, ni vredna spoštovanja in naziva "država".

*

Na tem mestu ne moremo in niti ne znamo odgovoriti na vse zagate glede posvečenih devic, lahko pa nekoliko pripomoremo k razumevanje nečesa bistvenega. Posvečeno devištvo, ki je srž redovništva, je tesno povezano z umevanje ženske na sploh, v ožjem smislu pa z umevanjem materinstva in zaročno-ženitne ljubezni. Teza se glasi: če se v družbi izgublja ženska-nevesta-mati, se izgublja tudi posvečena devica. Teza pa ni moderna, temveč jo zasledimo implicitno zapisano že okrog leta 300.

Sv. Metod Olimpski, škof in mučenec iz leta 311 (goduje 20. junija), je napisal čudovito delo z naslovom Simpozij desetih devic, ki pa žal (še) ni prevedeno v slovenščino. Delo je posvečeno obrambi in promociji krščanskih devic, se pravi, deklet in žena, ki so opravile zaobljubo devištva. Spis, ki je nastal v času, ko o redovništvu v današnjem pomenu še ne moremo govoriti, je pomemben iz dveh razlogov. 

Prvič, ker zaobljubo devištva bere in podaja kot ženitev s Kristusom. Jezik krščanskega devištva je torej že leta 300 zaročno-ženitni jezik, šele v drugem koraku postane duhovno-asketski. 

Drugič, ker isti spis poudarja lepoto zakonske podaritve med možem in ženo ter vzvišenost rojevanja otrok. Posvečena devica na eni strani in ženska-nevesta-mati na drugi sta torej že okrog leta 300 razumljeni kot pred Bogom enakovredna poklica ter nekje v globini tesno povezana.

Če intuicija Metoda Olimpskega in z njo naša teza držita, bo na Slovenskem spet več redovnic, ko bo poleg obnovljene vere v Boga obnovljeno tudi pojmovanje ženske-neveste-matere.

*

A pot do tega ne bo lahka. V prvi vrsti, ker (po desni strani) potrošniški kapitalizem noče ženske, ki bi bila zaročno-ženitno razpoložena – saj taka ne bo več zanj. Potrošniškemu kapitalizmu priskoči na pomoč (po levi strani) vodilna družbena ideologija, ki žensko-nevesto-mater nadomešča z neko lgbt-izirano osebo, katere spolna identiteta je definirana kot fluidna in samopašna, klasični moški-mož-oče pa je s strani te ideologije dojet kot vrhovna grožnja. 

Lahko pomaga feminizem? Zdi se, da ne (več). Feminizem tretjega vala, kot mu pravimo, je že povsem politiziran feminizem; je tako zanikovalec moškega, ki prihaja ženski naproti, kot zanikovalec maternice, ki je v ženski. Ta feminizem de facto postaja anti-feminizem in miselna suženjska veriga mnogim ženskam, ki so nasedle. 

Če k temu prištejemo še posthumanistično tendenco, ki to, kar je nekoč bilo človekovo dostojanstvo, zdaj hoče dati psom, rekam, gozdovom, si lahko le predstavljamo, kako daleč vstran od bibličnega humanizma lahko zaidemo v bodoče in kako težko bo rehabilitirati žensko-nevesto-mater. S tem pa tudi posvečeno devico.

*

Če vključim kratek ekskurz. Zanimivo je, da se nam ponavlja situacija Metoda Olimpskega izpred 1700 let. Po eni strani se je slednji boril proti takratni gnostični norosti, ki je v imenu razsvetljenega uma zaničevala človeško telo in v nič dajala naravno spolno danost (zlasti sekta enkratitov se je odlikovala po tem), po drugi strani je branil materinstvo in devištvo ter ju vezal na isti vir, ki je darujoča se ljubezen do drugega in do novega življenja.

Nihil novum sub sole, pravi Pridigar (1,9). Po 1700 leti imamo podobne bolezni in posegamo po podobnih zdravilih.

*

Če se v družbi izgublja ženska-nevesta-mati, se izgublja tudi posvečena devica, smo rekli. A za konec vseeno dodajmo, da se Cerkvi na Slovenskem tudi v teh razmerah ni bati, da bi posvečene device oz. redovnice povsem izginile. Navaditi se bomo pa morali, da jih bo v prihodnjih desetletjih precej manj, kot smo jih bili vajeni. 

Naj bodo posvečene device XXI. stoletja kot svetilniki. Za slednje velja, da ni potrebno, da stojijo na vsakem kosu obale. Če so le na tistih nekaj izpostavljenih črtah med zemljo in vodo, so opravili svojo nalogo.

* Besedilo je v krajši obliki izšlo v reviji Cerkev danes (5/2020). Foto: kip vestalke, ki ga vidimo v Rimu na Forumu.