Od tod do Kamčatke

Andrej Tarkovski, Stalker (1979)

Kako si je drznil duhoven Matija Majar posvariti dunajskega cesarja

Sam presvitli avstrijski cesar Franc Jožef so nekoč prišli v dolino Ziljsko in prejeli poklone tamkajšnjih svetnih in duhovnih oblasti. Pozdravila jih je tudi pesem slovenskega življa, pa so bili začudeni nad tem in so dejali: „Nisem vedel, da tudi tod živijo Slovani.“ Blizu cesarja je stal slovenski duhoven Matija Majar in brž pojasnilo podal: „Od tod do Kamčatke, vaše Visočanstvo.“*

Zviti klerik in agitator, ki je nekaj let pred tem, l. 1848, kot prvi obelodanil program Zedinjene Slovenije, ni izrekel nič drugega kot svarilo mogočnemu germanskemu knezu. Pazite se Slovanov! In pazite se Slovencev, ki so Slovani! Tako kot so Slovani Rusi. Da, Slovenci smo skupaj z Rusi nepokolebljiva sila. Skupaj z Rusi se raztezamo od Zilje, vse od Hermagorja, do Kamčatke, tam pri Japonskem.

Kajti duhovnik Matija Majar je znal biti obenem prvak med slovenskimi nacionalisti in obenem med prvimi orači in sejavci slovenskega panslavizma in rusofilstva. Pomenljivo: Anton Martin Slomšek je Majarja imel na radarju – kot se danes temu reče – in se od njegovega nacionalizma distanciral. 

Šli so šli, skratka, nekateri Slovenci pred poldrugim stoletjem, šli so šli z duhovniki na čelu iščoč slovanskega naročja, iščoč deželo Vseslavijo, ki jo je opeval slovaški luteranski pastor Jan Kollár v poemi Slávy dcera (Hči Slave). Šli so šli s svojimi duhovniki na čelu in na koncu prišli v Jugoslavijo. Slovencem so pridobili in ponudili identiteto: po krvi ste Slovani, pripadate južnim Slovanom!

Bog na nebu, Rusija na zemlji
(ruski mesijanski kompleks, 1589 - 2015)

Jugoslavije ni več. Krvavorokec Tito jo je sicer poskušal vzpostaviti kot tehtno in solidno tvorbo. Poskušal je biti balkanski mesija, s podaljškom planetarnega kolovodje neuvrščenih. Ni bil. Tudi zato, ker Balkan od padca Carigrada v turške roke nima pogojev za političnega mesija večjega formata.

Drugače je z Rusijo. „Bog na nebu, Rusija na zemlji,“ pravi eno od ruskih nacionalističnih gesel. Na tem blogu sem že pisal, kako je Moskva postala Tretji Rim in kaj to potegne za seboj (link). Tokrat pojdimo pod površje. Bo ruski mesijanski kompleks v izvoru duhovne narave?

Pod gornjimi sloji vodke (Rusi res veliko pijejo) je ruska duša lirična, mistična. Je alternativa zahodnjaškemu instrumentalnemu umu. Sredi brežnjevjanske zadušljivosti nam je to dušo z nedopovedljivo filmsko estetiko razkril velemojster Andrej Tarkovski. Kdor je gledal njegove filme, je ostal okužen z virusom vsaj simpatije do ruskega duha. Tarkovski je dokazal in pokazal, da zna ruska duša ustvariti notranji prostor svobode in lepote tudi v pogojih hude tiranije. Zre ruska duša valovanje trav ter brezovih vej v vetru in zato, ker zre in vidi lepo (svetoduško lepo), je svobodna. To je temelj njene odličnosti.

No, ko k tej vekotrajni žerjavici lepote dodamo faktor geografske razsežnosti (ni potrebna Zilja, dovolj je od Kaliningrada do Kamčatke) in faktor vojaške moči, dobimo mesijanski ogenj Tretjega Rima, katerega formalna zaslomba je ustanovitev moskovskega patriarhata l. 1589 ter takratni prenos carigrajske moralne in simbolne dediščine v Moskvo. 

Vedno na preži je odrešiteljici Rusiji biti

Rusi imajo zavedanje, da prav oni okušajo in imajo tisto nekaj, česar mi nimamo. In da nam morajo to posredovati. Komunizem jih na tej točki ni spremenil. Komunizem je tudi v ruskem primeru nastopil kot zadnja izmed krščanskih herezij. Boga so boljševiki črtali, krščanski mesijanski in misijonarski vzorec pa so ohranili, potencirali, predvsem pa poživinili. 

Moskovskim misijonarjem resnice na koncu ni nič bolj prav prišlo kot apokaliptična druga svetovna vojna, ko so se ob občudovanju vsega sveta na svojih tankih zapodili za Satanom z Zahoda, ga pomendrali, posilili njegove ženske in izobesili svojo zastavo v njegovi prestolnici, ki se ji reče Berlin. 

Strašno in fascinantno je biti Rusija. Preskočimo dolgo serijo vzhodnoevropskih in srednjeazijskih prestolnic, po katerih ulicah je ruski vojaški škorenj že korakal. Poglejmo druga mesta. Rusi so l. 1814 vkorakali v Pariz, l. 1945 v Dunaj in v Berlin. Rusija je v času Otomanov poskušala pridobiti status zaščitnice bližnjevzhodnih kristjanov, torej postati prvi nadzornik svetega mesta Jeruzalem. Še po daljnem Madridu so l. 1936 levičarski protestniki hodili s transparenti napisanimi v cirilici, da bi preko cele Evrope javili v Moskvo, naj pride in jih reši pred napredujočimi enotami generala Franca. O Rimu, tistem prvem Rimu, pravi stara italijanska prerokba, da bodo nekega dne kozaški konji pili vodo iz fontan na trgu Sv. Petra. 

Oh, ti Rusija, strašna odrešiteljica, vedno na preži.

Pride, pride vsako leto Rus pod Vršič

Šli so šli nekateri Slovenci z duhovniki na čelu iščoč slovanskega naročja. Zdaj pride, pride vsako leto Rus pod Vršič. Ta ni daleč od Ziljske doline. Če je Matija Majar govoril o daljici Zilja – Kamčatka, danes lahko Rusi govorijo o daljici Kamčatka – Vršič. Povsod na tej daljici, razen morda na Poljskem, bodo naleteli na nasmihajoče obraze in šibka kolena. Večino te daljice namreč zapolnjujejo slovanska plemena, katerih veliki brat se ve, kdo je. 

Lani sem se z mojimi dragimi skavti po srečnem naključju udeležil verske slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem. Ni nas bilo veliko. Nekaj nas in morda 20 Rusov. Ta glavna slovesnost je bila tistikrat popoldan in je bila civilne narave. Tam spodaj ob cesti je bilo še največ zastav novomeškega podjetja Krka. Letos je po slikah in poročilih sodeč bila drugačna zgodba. Na Vršiču smo videli carigrajsko procesijo, kjer se civilno in versko ne ločita (dvoglavi orel). Videli smo skupaj nagnetene pravoslavno, caristično, komunistično in putinistično ikonografijo. Videli smo nasmihajoče obraze in šibka kolena. Spregovoril je sam guverner podalpske gubernije – Milan Kučan. Klene besede lokalnega vladike so nam kot rum mornarjem dale poguma, da smo, ne da bi klecnili, zmogli gledati v obraz njega, ki sedi desnici Njega.

Kako pogubna je za Slovence ta moda, da identitete nimajo 

Za razliko od desnih besov, ki so te dni viharili po spletu in pod Vršičem videli zavržene rusofile, moskovske hlapce, izdajalce Ukrajine in evroatlantskih vrednot ter se priložnostno spominjali od Moskve vodenega komunističnega zla in od ruskih vojakov posiljenih Prekmurk, sem sam tam videl predvsem bedo slovenskega postmodernega brez-identitetja. Nisem razmišljal, kako poguben je za nas Milan Kučan, pač pa kako poguben je Slavoj Žižek.

Na rusofilstvo se nekoliko spoznam, saj sem kontempliral celega Tarkovskega (Stalkerja vsaj trikrat), študiral teologa Evdokimova in se od poslušanja 1. koncerta za klavir in orkester od Čajkovskega (link) topil kot margarina na soncu. Ni me strah, če imamo radi Ruse. Strah me je, ker imamo premalo radi sebe.

Ker ne vemo, kdo smo in kaj bi radi, in ker žižkoljubni postmodernisti, ki pišejo kolumne v klimatiziranih stolpnicah, sovražijo domovinsko identiteto, kot da je rakotvorna, se bomo na koncu kot tista zmedena deklina, tista najlahkotnejša blondinka na vasi, vdali fantu z največjim avtom. Samo, da bomo ob Njem, od pasa gor golem in s puško v roki, tudi mi NEKDO. Ker je nam zdajci v modi ne imeti identitete, se zna se zgoditi, da bomo bodočega dne hrepeneli po premočni identiteti - pljuvajoč na Evropo, tacajoč po demokraciji in človekovih pravicah.

Upam, da ne. Bl. Anton Martin Slomšek, od mene razglašeni zavetnik narodne prebuje in sočasnih ljubeznivih evropskih integracij, prosi za nas!


* Anekdoto o Majarju in cesarju mi je povedal nek koroški duhovnik. Bi pa se razveselil kakšnega pisnega vira o tem.

Roma veduta, fede perduta?

Prizor iz filma Rim odprto mesto (Roma città aperta, 1946)

Fede perduta

Roma veduta, fede perduta. Vidiš Rim in izgubiš vero. Tako se je reklo. In se je komu tudi tako zgodilo. L. 1510 je avguštinski menih Martin Luther štiri tedne preživel v Rimu. Videl Rim. V živo videl velikega Raffaella pri delu. Videl evharistično norišnico, ko se je za denar maševalo in maševalo,.... Celo do sedem maš istočasno na enem oltarju; na način, da so duhovnike ločevali majhni namizni separeji. Nekateri duhovniki, maševalni avtomati, so izgubili spoštovanje do evharistije. Kak se je iz nje v zakristiji odprto norčeval, potem pa šel maševati - za denar.

Nemški menih je v Rimu padel v versko depresijo in v verski revolt. Podoba Evrope se je nato za zmeraj spremenila. Roma veduta, fede perduta.

2800 let...

505 let potem je Rim z Raffaellovimi slikami vred še vedno tam. Njegova verska moč je večja kot kdajkoli prej. 1.200.000.000 duš z vseh kotičkov sveta ga ima za svoje glavno duhovno mesto. Še kakšna milijarda ali dve je zraven tistih, ki se radi ozirajo na besede in geste moža oblečenega v belo, čeprav z njim nimajo versko-pravnih vezi. Usoda Večnega mesta je to: skoraj 2800 let mu pripada, da je vodilno in da ne propade.

Samo en primer, kako stojijo stvari. Stalin je vprašal: „Koliko divizij ima papež?“ V smislu: ali se največji ateistični imperij mora bati nekoga, ki nima vojske? Stalin se je norčeval. Danes Stalina in Sovjetske zveze ni več, rimski papež pa se smehlja z naslovnice revije Time kot osebnost leta. Usoda Večnega mesta je to, tovariš Josip Visarijonovič Džugašvili!

Kako in koliko so katoličani Rimljani

Mehki trebuh Rima je vera. Ko boš hodil po Rimu, dragi turist, in gledal sijajne zgradbe, se klanjal lepoti in zgodovini, v Vatikanu ploskal papežu, boš dobil tudi kaj navdiha za vero v Jezusa Kristusa? Tako, recimo, kot ga dobiš v Lurdu, Fatimi, pa tudi v Međugorju? Bo nemara obratno? Boš tistega nekaj vere, kar je imaš, izgubil?

Toda Rim niso samo zgradbe in institucije. Rim so ljudje. Te dni je Censis – ugledni italijanski inštitut za raziskovanje javnega mnenja – objavil povzetek raziskave o vernosti v mestu Rim (link). Če bi pred 505 leti bila takšna slika, Luther morda ne bi postal „luteranec“. Naštejmo glavne ugotovitve Censisa:
- ljudska pobožnost in obisk bogoslužja se vračata;
- družina je najvišja vrednota;
- smo pred pojavom „novih katoličanov“ (se izrisuje post-sekularizacijska generacija vernikov?);
- povprečen rimski katoličan pričakuje bolj skromno Cerkev; bolj vezano na dediščino 2. vatikanskega koncila; tako, ki ima več posluha za mlade in družine; ter Cerkev, ki dopušča več avtonomije na področju spolne morale.

Papež, islam, praznina

Danes v Rimu 62,2% katoličanov obiskuje sv. mašo (kako pogosto, ni povedano), 62,1% jih redno moli, 41,7% jih redno obiskuje cerkve (na Slovenskem bi se ta odstotek sukal med 25% in 30%), 39,3% jih bere versko literaturo, 23,2% jih hodi na romanja, 13,1% jih redno prostovoljno dela v župniji.

Censis razlaga, da te številke kažejo na tendenco vrnitve ljudske religioznosti (oz. pobožnosti). Zanimivi so razlogi. Poročilo navaja tri:
- pozitivni vpliv sedanjega papeža na ljudsko razsežnost vere;
- tiho navzoči strah pred islamskim ekstremizmom in posledično zatekanje k varni „veri očetov“;
- desetletja individualizma, nihilizma in narcisizma so ustvarila praznino, ki zdaj posameznika potiska v smeri preverjene skupnosti.

DA družini 

Res je, v Rimu se „novi katoličan“, kot ga imenuje Censis, nekoliko vrača v stare tire, kar vidimo po povečanem obisku verskih obredov in sploh po bolj živahnem osebnem verskem življenju. A po drugi strani se ne vrača, da bi bil in vekomaj ostal takšen, kot je vekomaj bil. Še vedno je močno družinsko naravnan, toda z poudarjeno strpno držo do „drugačni“ oblik ljubezni in družine ter do bolj liberalnega pojmovanja spolnosti.

Najprej to, da je družina je zdržala razne ideološke pritiske zadnjih desetletij in ostaja na prvem mestu. Za 34,4% Rimljanov (vštevši tudi nekatoličane) je družina temeljna celica družbe; za 33,4% je družina sveta vez moškega in ženske pred Bogom in ljudmi, samo 5,7% Rimljanov pojmuje družino kot nekaj odvečnega, nekak relikt preteklosti, ki mu je namenjeno izginotje.

DA posodobitvi

Nato to, da „novi katoličan“ vendarle ni povsem „na liniji“ s cerkvenimi nauki. Vrača se v cerkev, spet je na kolenih med mašo, rad ima družino, je pa razumevajoč do homoseksualcev in njihov zahtev po priznanju ter mu ni všeč cerkveni nadzor na spolnim življenjem posameznikov. 64,3% rimskih katoličanov pričakuje od Cerkve, da sprejme in prizna zveze med homoseksualci, čeprav ne na način, da bi slednji bili poročeni in imeli pravico do posvojitve otrok. 56,2% jih je mnenja, da bi se duhovniki smeli poročiti in imeti otroke. 73,2% jih meni, da bi se cerkveni nauk moral bolj prilagoditi spremembam na področju pojmovanja spolnega življenja.

Tradicionalizem, progresizem, „papežništvo“

Če gre danes v Rim slovenski katoliški tradicionalist, ni nevarnosti, da bo izgubil vero. Potrjen bo. Pri Rimljanih se je izkazalo, da stava na tradicijo in klasične pobožnosti precej zdrži. V smislu veljavnosti napotka: v nemirnih in zmedenih časih se drži tradicije in preživel boš! Postsekularizacijski (pogojno rečeno) katoličan iz mesta Rim se ima danes kam vračati, ker je vmes tradicija ohranila nabor simbolov in drž, ki zdaj delujejo kot prijeten pristan za utrujene mornarje. Če gre danes v Rim slovenski katoliški progresist, ni nevarnosti, da bo izgubil vero. Tudi on bo potrjen. Ta isti katoličan namreč pritiska k manj togi cerkveni drži v polju institucije, discipline, pastoralke in moralke. Pritiska v smeri manj imperialne in bolj frančiškanske Cerkve (93,7%) ter Cerkve, v kateri ima ženska večjo vlogo (66,2%).

Censis odkriva tudi, da katoličani ostajamo zelo „papežniki“, če uporabim polemični izraz iz časov protestantskega vzpona. Da, tudi Stalin je imel prav, ko je intuitivno povprašal o „papeževih divizijah“. Papež nam namreč pomeni veliko, zelo veliko. Podatek je veličasten in sumljiv obenem: skoraj 80% katoličanov (77,9%) v mestu Rim vidi danes v karizmi papeža Frančiška glavni vzvod moči katoliške vere. Veličastno – in sumljivo, kajti le 28% jih vidi glavni vzvod (it. punto di forza) v sporočilu ljubezni in le 24,3% v sporočilu upanja. Pojava duhovnega voditelja torej daleč presega moč golega sporočila. Censis pravi, da to govori o močni potrebi sodobnega vernika po voditelju. Toda kaj bo, se vprašam, ko bo prišel papež, ki bo raje igral klavir v svoji sobi kot pil mate čaj z romarji na trgu?

Ex Roma lux

Če zaključim. Reklo se je: Roma veduta, fede perduta. Danes nas to mesto, to papeževo domače dvorišče, v svojih manj turističnih nedrjih, tam med stanovanjskimi bloki, pričaka s stanjem duha, ki je vse prej kot „opevana“ kužna dekadenca iz l. 1510. Ex Roma lux. Da iz Rima prihaja luč, se je reklo že dolgo dolgo nazaj.

VIR: Censis, Comunicati stampa, Roma verso il Giubileo/4, Il ritorno della devozionalità popolare. http://www.censis.it/7?shadow_comunicato_stampa=121025 

Intervju za Delova Ozadja

Z dovoljenjem vodje novinarske dokumentacije pri hiši Delo d.d. na svojem blogu objavljam intervju, ki ga je novinar Matija Grah opravil z menoj in nato  1. junija 2015 objavil v Delovih Ozadjih. Intervju je dostopen tudi na spletni strani delo.si: http://www.delo.si/ozadja/osrednji-problem-je-pomanjkanje-osebne-vere.html

---------------------------

»Osrednji problem je pomanjkanje osebne vere«

Branko Cestnik je eden od dveh patrov klaretincev pri nas in »dežurni kandidat« za škofa. Dolga leta se je šolal v tujini, zdaj pa je že trinajsto leto župnik na Frankolovem. Intelektualec na vasi.

Matija Grah

Delo, Ozadja

ponedeljek, 01.06.2015

Globoko katoliška Irska, ki je splav, razvezo zakonske zveze in homoseksualne odnose

prepovedovala in kazensko preganjala dlje kot katerakoli druga zahodnoevropska

država, je zdaj na ustavnem referendumu gladko izglasovala izenačitev homoseksualne

zakonske zveze s heteroseksualno. Kako je bilo to mogoče?

Problematiziral bi sintagmo »globoko katoliška Irska«. Res je zelo katoliška, ko gre za

zgodovino, tradicijo, tudi krajino, ki je posejana z verskimi znamenji, a obisk nedeljskih maš

ni nič večji kot pri nas, ponekod je celo manjši. Irska je ena tistih paradoksnih katoliških

dežel, med katere sodi tudi Slovenija, ki so resda pretežno katoliške, vendar sekularizirano

katoliške.

Posebnost Irske, v manjši meri tudi Španije, je šolstvo, ki je večinoma v rokah Katoliške

cerkve. Velika večina otrok obiskuje katoliške šole. Šola naj bi bila mesto, kjer je mogoče

najbolj vplivati na vest in zavest posameznika. A tu se je izkazalo, da se to, da obvladujete

šolski sistem, lahko obrne proti vam. Pač skladno z logiko rušenja avtoritet in osamosvajanja

od njih, kar sodobni človek zelo ljubi. Proti svojim učiteljem, duhovnikom in Cerkvi morda

niti ne nastopate toliko iz idejnega prepričanja, kakor iz principa, »za inat«, kot rečemo. Gre

za nekak upor proti močnemu očetu in tudi proti eni zadnjih paradržavnih Katoliških cerkva v

Evropi. To ni nujno slabo, saj oltar in tron ne gresta več skupaj.

Eden od razlogov, da je irska Katoliška cerkev izgubila vodilno moralno vlogo, ki jo je imela

stoletja, so bile duhovniške spolne zlorabe. Teh je bilo veliko kratko malo tudi zaradi

razvejenosti katoliškega šolstva. V Sloveniji bi se prav tako zgrozili, če bi zbrali na kup

podatke o vseh spolnih škandalih v šolah, vzgojnih zavodih, pri krožkih.

Držav, ki homoseksualnim partnerjem priznavajo iste pravice kot heteroseksualnim, je

čedalje več. Ni nemara treba v tem videti znamenja časa?

Ne moremo se odreči prvim stranem Svetega pisma. Mi verujemo. Nismo znanstveniki, smo

verniki. Delamo po razodetju. Če gremo proti razodetju, odrežemo svoje korenine. Prve strani

Svetega pisma tesno povezujejo rodnost in ljubezen. Rodnost je mogoča le med moškim in

žensko. To je kakor dogma.

Nekaj drugega je pastoralni odnos do homoseksualcev. Gotovo mora Katoliška cerkev

prispevati svoj delež, da bo manj homofobije. Ni je tako malo, zlasti na podeželju ne. Ne

predstavljam si, kaj bi se zgodilo, če bi parado ponosa poskušali prirediti v kaki štajerski vasi

...

Evangeličanske cerkve izhajajo iz istega razodetja, istega Svetega pisma, pa nekatere od

njih poročajo istospolne partnerje, druge imajo škofinje, ki so lezbijke ...

Ne zgolj to. V nekaterih protestantskih okoljih v Nemčiji ta hip teče diskusija o tem, da bi

Staro zavezo ukinili, tako da bi se Biblija in krščanstvo začela z Novo zavezo, s čimer bi

preskočili nekatere najbolj ostre starozavezne zapovedi. Imamo pa tudi protestantizem, ki je

bolj konservativen od katolištva, na primer v ZDA.

Irska cerkev vernikom ni naročila, kako naj glasujejo. Odločitev je prepustila vsakemu

posamezniku. Pri nas smo bili ob noveli zakona o zakonski zvezi priča silni mobilizaciji, ki se je zgodila pod »tihim« nadškofom Zoretom – vprašanje je, ali bi se tudi pod »gromovnikom« Rodetom …

Saj te mobilizacije ni vodil nadškof …

No, navodila so šla po cerkveni strukturi jasno od zgoraj navzdol …

Da, ampak narobe si je predstavljati ljubljanskega nadškofa kot šefa slovenske cerkve.

Slovenska cerkev nima šefa. Zgolj deloma ga lahko vidimo v predsedniku Slovenske

škofovske konference, toda primasa, kot ga pozna recimo poljska cerkev, pri nas nimamo.

Ljubljanski nadškof nima onstran Trojan nobenih cerkvenopravnih pooblastil. Če želi

maševati na Vranskem, mora za dovoljenje vprašati celjskega škofa. V Sloveniji se o vsem

dogovarja šest škofov.

Bila pa je to prva politična mobilizacija katoliških vernikov po osamosvojitvi, prva

mobilizacija ob nekem političnem vprašanju verjetno tudi po drugi svetovni vojni?

Mi to vprašanje dojemamo kot nadpolitično ali kot politično-civilizacijsko vprašanje, zato

nimamo pomislekov proti mobilizaciji. V igri je vizija človeka. Človek je dveh spolov.

Dvospolnost je tesno povezana z reprodukcijo vrste, z ljubeznijo in družino. Gre za

antropološko filozofsko vprašanje. V izenačitvi istospolnih partnerstev zaznavamo elemente

nihilizma, ki ga ne sprejemamo.

Po drugi strani – ali nimajo katoliki svoje, cerkvene poroke, ki je edina, ki pred Bogom

šteje? Zakaj torej nasprotovanje noveli, ki ureja civilno poroko?

Drži, novela ni napadla cerkvenega prava. Ne branimo cerkvenega dvorišča, ampak vernika v

javnem šolstvu in prostoru. Zakon je samo prva etapa. V javni šoli bi privedel do ideoloških

sprememb, do indoktrinacije. Že zdaj ponekod v svetu katoličane silijo k pouku o teoriji spola

ali k eksperimentiranju s svojo spolno usmerjenostjo. Takšne učne programe lahko razumemo

tudi kot sugeriranje, kako naj bo kdo usmerjen.

Ena od žalostnih posledic ravnanja Katoliške cerkve je in še bo, da bo prilila olje na

ogenj homofobije, stigmatizacije in diskriminacije homoseksualcev.

Da, to se lahko zgodi. Ampak homoseksualci naj vprašajo svoje aktiviste, ali ne pretiravajo.

Ali na primer z vstopom v šolstvo ne zahtevajo preveč? Je kampanja aktivistov LGBT res

kampanja celotne homoseksualne skupnosti ali pa gre za politični projekt ene dobro

organizirane in medijsko podprte skupine?

Staro cerkveno pravilo pravi: Obsodi greh, reši grešnika. Homoseksualnost bomo vedno

zavračali, vendar se homoseksualca zaradi tega ne sme zavreči. Imam devet ur verouka na

teden, sovodim več skupin skavtov, tako da kot pedagog srečujem tudi feminizirane fante.

Takoj ko se tak deček pojavi v fantovski druščini, se zgodi »piščančji refleks« – delal sem v

Perutnini Ptuj in vem, kako je videti, kadar piščanci skljujejo tistega, ki je malce drugačen od

njih. Takrat je treba zaščititi tega dečka, včasih skorajda fizično. Ne sme biti dvoma, da ste na

strani šibkega.

Po drugi strani ne vidim, da bi v katoliškem prostoru obstajala močna homofobna pobuda ali

struktura. Če obstaja, morajo škofi njeno delovanje preprečiti.

Z imenovanjem ljubljanskega in mariborskega nadškofa, Stanislava Zoreta in Alojzija

Cvikla, se zdi rana, ki jo je povzročil finančni zlom mariborske nadškofije, za silo

zaceljena. Zdaj je torej čas, da potegnemo črto. Sta bila nadškofa Stres in Turnšek

upravičeno odstavljena in kaznovana z odvzemom nekaterih škofovskih insignij?

Teolog Ivan Štuhec je v komentarju, v katerem je govoril o obglavljenju slovenske cerkve,

postavil vprašanje, zakaj sta šla. Še danes ne vemo. Ne poznamo točk obtožnice. Pa bi bilo

prav, da bi kot katoličani vedeli.

Vatikan obtožnice namenoma ni dal v obtok, ker je to način, kako deluje. Njegov cilj je čim

manj vznemirjati cerkveno občestvo.

Vemo, da sta bila povabljena k odstopu zaradi mariborskega škandala. Škof Stres je imel več

škofovske kilometrine, vodil je gospodarsko upravo, tu in tam je prispeval kak podpis, tako da

je pri njem možnost subjektivne odgovornosti večja. Zlasti pri škofu Turnšku pa prevladuje

močan občutek, da je bila odločitev Vatikana prenagljena, celo krivična. Subjektivno ni bil

tako udeležen. Bil je profesor, vodil je bogoslovje. Na ekonomske odločitve v odločilnih letih

ni imel vpliva. Ko je postal mariborski nadškof, je bila škofija že v ruševinah.

Vtis je, da njuna odstavitev ni prinesla globokih sprememb v slovenski Katoliški cerkvi,

niti poglobljene samorefleksije ne. Da sta torej na neki način odstopila zaman ...

Slovenski katoliški mediji nimajo tradicije poglobljene samorefleksije. Ta poteka, je globoka,

ni pa javna. Nekateri si že od sinode naprej želimo, da bi bila Cerkev tudi javno bolj

samokritična. Nobena krona ji ne bi padla z glave, le bolj bi bila podobna kakšni avstrijski ali

italijanski cerkvi. Refleksijo o tem, kako se je lahko zgodilo, da smo pokleknili pred

denarjem, bi morala voditi Družina in Ognjišče, da bi lahko vsi brali in sodelovali.

Vi imate odgovor?

Gre za podtalno željo po močni, bogati, družbeno vplivni cerkvi. To ni površna vizija.

Povezana je s podobo vsemogočnega boga, tistega z Olimpa, Zevsa – takemu pripada tudi

mogočna cerkev. Kritični teologi ji pravijo imperialna cerkev. Za vzdrževanje te podobe, ki je

bolj poganska kot ne, seveda potrebujete denar.

Nasprotno je Jezusova podoba boga usmiljeni Oče. Ta je izvorna podoba. Kasneje je na njeno

mesto stopila vsemogočnost, usmiljenost pa je bila zvedena na enega od minornih atributov.

Kardinal Kasper in papež Frančišek hočeta zdaj to obrniti: usmiljenost je temeljna definicija

Boga, vsemogočnost pa dodatni atribut.

V slovenski Katoliški cerkvi še vztraja stoletja stara podoba Boga, ki se zdaj od znotraj

razžira. Sodobni svet jo je zavrgel. Ko Nietzsche pravi »Bog je mrtev!«, se strinjam z njim.

Bog z Olimpa naj bo mrtev. Rodi naj se tisti, ki ga je oznanjal Jezus.

Nadškof Zore je v intervjuju za Delo mariborski škandal pojasnil s prevelikim

vlaganjem v finančno najbolj tvegane oblike kapitala. Namesto tega je priporočil

zadržano, konservativno gospodarjenje, naravnano k zmernim dobičkom. V redu.

Ampak to pomeni, da bo Katoliška cerkev še naprej ravnala kot kapitalist, le malo manj

pohlepno. Skratka, deviza je prava mera dobička, prava mera pohlepa. To bo prej ali

slej privedlo do novega škandala …

Ekonomiji se ne moremo odreči, potopljeni smo vanjo.

Temeljno vprašanje je kompatibilnost denarja in evangelija. Jezus je bil radikalec. Ni imel

usmiljenja z denarjem. Celo ljudem brez vsega je dopovedoval, da denar kvari človeka.

Bogatašem je dejal, da ne bodo videli božjega kraljestva. Da bi nam bolje povedal, kaj je

denar, ga je personificiral v izmišljeno božanstvo Mamon – ne toliko zato, ker bi denar kršil

sedmo božjo zapoved (Ne kradi!) ali deseto (Ne želi svojega bližnjega blaga!), temveč ker

krši prvo (Veruj v enega Boga!). Denar ima tako moč, zadovolji toliko potreb, da lahko v

sami religiozni strukturi človeka zamenja, prevzame mesto Boga. Zato je tako nevaren za

duhovno in moralno življenje.

Kompatibilnost denarja in evangelija je globoko teološko vprašanje. So teologi, ki vztrajajo

pri njuni nezdružljivosti. Poznamo svetnike, kot je bil pater Claret, ustanovitelj reda

klaretincev, ki mu pripadam, ki se denarja niso hoteli niti dotakniti. Ko je Claret pridigal po

katalonskih župnijah, je vzel skodelo juhe, nikoli pa denarja.

Na eni strani imamo torej klic k radikalnosti, ki prihaja iz samega evangelija, na drugi strani

pa so že v Novi zavezi položeni temelji cerkvene ekonomije, ko so verniki prodali njive in

dali denar v skupno blagajno. To je tisti znameniti novozavezni komunizem prvih kristjanov.

Imeli so vse skupno, ker so pričakovali skorajšnji drugi Jezusov prihod in hiter konec sveta.

Kot župnik se nenehno sprašujem o porabi svojega in župnijskega denarja. Tudi o tem, koliko

je sploh v skladu z evangelijem, da toliko dajem za obnove cerkve, zidov.

Koliko odstotkov denarja, ki ga dobite od vernikov, pa dajete za obnovo cerkve,

župnišča ipd.?

Upam si reči, da 95 odstotkov. Ljudje radi dajo za obnovo. Če jih prosite za denar, da boste

mlade popeljali na izlet, odziva skoraj ni. Veseli in ponosni pa so, če je farna cerkev

obnovljena. Lepa arhitektura navsezadnje dobro vpliva na ljudi.

Toda sprašujem se, ali ne bi morala biti cerkvena ekonomija vendarle bolj solidarnostno

naravnana, usmerjena bolj k človeku, manj v objekte. Da bi bilo več vzajemnosti, več

medsebojne pomoči, če npr. kdo rabi denar za operacijo ipd. Da bi bili bližji prvim stoletjem

krščanstva, ko cerkvena blagajna in blagajna za reveže še nista bili ločeni, ampak je bila

blagajna ena sama. Zdaj imamo močno župnijsko blagajno za potrebe cerkve, v glavnem za

obnovo stavb, in šibko blagajno župnijske Karitas za potrebe revežev.

Občasno pišem o verski problematiki. Kadar katoliki z mojim pisanjem niso zadovoljni,

se odzovejo, me kličejo, jaz pa sem vedno znova presenečen, ker se še vedno počutijo kot diskriminirana manjšina. Upravičeno?

Trdo jedro katolikov večino medijev razume kot ideološko nasprotne. Imajo nenehen občutek

ogroženosti zaradi zgodovinske izkušnje povojnih pobojev in kasnejšega zapostavljanja, ki ga

ni bilo malo. Naš prostor nasploh obvladuje strah. Levi intelektualci pišejo o fašizaciji družbe.

Desni pišejo o titoizaciji družbe. Skratka, strah obvladuje našo percepcijo družbe. To ni

dobro. Če se strah naseli v medije, v politične stranke, se bomo res razdelili na pol.

Vidite področja, kjer so katoliki zapostavljeni, obravnavani kot državljani drugega

reda?

Formalno zagotovo ne. Drugo je občutek, da denimo v medijski špici ni katolikov. In da jih

tudi v drugih elitnih skupinah ni.

Ne želim pa širiti preganjavičnosti. Drugače rečeno: na podeželju se lahko zapostavljenega

počuti ateist, ker je v manjšini. To opažam pri otrocih. Pri nas skoraj vsi obiskujejo verouk.

Za tistega, ki ga ne, nemudoma rečejo, da ni veren, in že ga obsojajo. Ja kaj ste pa vi, jim

rečem, morda svetniki, ker ste pri verouku? Vloge se glede na okolje lahko hitro zamenjajo.

Problem je globlji, kulturen.

Kaj ta hip po vašem mnenju najbolj ogroža katolištvo na Slovenskem? Še vedno

nevarnosti od zunaj?

Leta 2011 smo začeli pisati slovenski pastoralni načrt. Vsi škofi, celotna škofovska

konferenca, so posvetili en dan razmisleku o pastoralni strategiji za naprej in za nazaj. Takrat

se je zgodil odločnejši premik od ukvarjanja z zunanjim sovražnikom k refleksiji o sebi. Škofi

so kritično spregovorili o dveh desetletjih slovenskega katolištva. Posebna komisija je na tej

podlagi pripravila pastoralni načrt Pridite in poglejte, v katerem je za osrednji problem

slovenskega katolištva spoznala pomanjkanje osebne vere. Upadanje molitve celo pri

posvečenih osebah, dejstvo, na primer, da duhovniki preskakujejo brevir, da se ne

spovedujejo več tako pogosto, da tega tudi verniki ne počno, so podatki, ki nam najbolj

govorijo o utripu Cerkve. Vznemirilo nas je predvsem eno, statistično potrjeno: vztrajanje

množičnega katolištva za velike praznike, kot je velika noč, po drugi strani pa izginjanje

osebne molitve.

Katoliška cerkev postaja tudi kadrovsko siromašna. Novomašnikov je manj kot celo v

najtrših časih komunističnega preganjanja …

Drži. Razlogi so številni. Sekularizacija. Potem upadanje števila otrok, zaradi česar velikih

katoliških družin, v katerih so enega otroka vzgajali za duhovnika, skorajda ni več. Zatem

neprivlačnost duhovniškega poklica. Mi smo samotarji. Kuhamo si sami, jemo iz konzerv.

Nekoč sem med mladimi naredil anketo o duhovniškem poklicu. Vprašani so bili, kaj jim na

njem ni privlačno. Na prvo mesto so postavili strah pred samoto. Kot duhovnik ste sami tudi v

najtežjih situacijah, hkrati pa ste izpostavljeni, vsem na očeh in kdorkoli vas lahko črti.

Nizozemska teologinja Noëlle Hausman trdi, da je katolištvo na francosko revolucijo

odgovorilo s povečanjem števila duhovnih poklicev. Prvih sto petdeset let po revoluciji je

prišlo do eksplozije duhovnih poklicev, nastajali so tudi novi redovi. A to obdobje je za nami,

pravi Hausmanova, in ne more biti merilo za število duhovnih poklicev v prihodnje. Res smo

jih imeli veliko, v Sloveniji skoraj enega duhovnika na petsto vernikov. Kakor naprej? Velika

rezerva je poročeno duhovništvo, ki dogmatično ni sporno, saj ga imamo v katoliških Cerkvah

vzhodnega obreda. Ne, ne bi odpravili celibatnega duhovništva. Je predragoceno in vedno

bodo možje, ki ga bodo hoteli živeti. Možno pa je, da bomo v prihodnjih desetletjih uvedli

poročene duhovnike. To so tako imenovani viri probati, preizkušeni možje, ki bi bili

posvečeni v duhovnika morda hkrati z upokojitvijo oziroma potem ko so že srečali abrahama.

Izbirali bi jih izmed teh, ki so se v življenju v službi občestva že izkazali in ki so primerno

izobraženi. O tej varianti duhovništva se zadnje čase spet več govori.

Katoliki so večinska veroizpoved, toda čedalje manj so edina vera v Sloveniji. V javno

zavest se počasi prebija zavedanje, da smo versko pluralna družba …

Pluralizem je prihodnost. Pravijo, da je bilo 20. stoletje doba sekularizacije, 21. pa bo stoletje

pluralizacije. Slovenski katoliki kot dominantna religija verskega pluralizma nismo vajeni.

Toda prvotno krščanstvo je v Rimskem cesarstvu uspelo ravno zaradi verskega pluralizma.

Dominantna, državna religija je bilo poganstvo, dovoljene pa so bile tudi druge veroizpovedi.

Kristjane so sicer občasno preganjali, vendar ne po celotnem cesarstvu hkrati. Skratka,

vzcveteli smo v razmerah pluralizma, zato ga zdaj, ko ga ne rabimo več, ne bi smeli zavreči,

ampak se ga veseliti in v njem uzreti priložnosti.

Tu je še priseljevanje. S priseljevanjem se v Evropo vrača Bog. Sem prihajajo verni ljudje.

Resda večinoma muslimani, a vseeno. Leto dni sem živel v madridski župniji, v kateri smo

imeli ob nedeljah sedem maš. Če ne bi bilo južnoameriških priseljencev, bi imeli vsaj dve

manj. Na pomen priseljevanja je papež Frančišek opozoril s svojim prvim obiskom, ki je

veljal Lampedusi.

Od Depale vasi naprej, že dve desetletji, na volitvah glasujete za Janšo oziroma SDS.

Ja, to sem razkril, ko so me napadli, ker sem na blogu podvomil o voditeljski vlogi Janeza

Janše. (smeh)

Od kod takšna stanovitnost?

Pri nas na vasi smo rekli, češ, ne razpršimo glasov, podprimo enega, da bo vsaj ta izvoljen.

Nekaj so k temu pripomogla tudi moja osebna prijateljstva z lokalnimi esdeesovci,

spoštovanje do ptujskega župana Miroslava Lucija, ki je bil na moji novi maši. Ampak iz

tega, kako volim, ne delam strašne zgodbe. To ni pomemben del moje identitete. Nisem neki

hudi esdeesovec. (smeh)

Kot duhovnik najbrž ne morete biti član SDS?

Me tudi ne bi hoteli. (smeh)

Vtis je, da nadpovprečno veliko katoliških klerikov podpira Janšo ali z njim simpatizira.

Kaj so razlogi?

Eden je taktični razmislek: če bi se v NSi pojavil kdo, ki bi lahko prevzel krmilo, bi pač

skočili na njegov zmagoviti voz. Drugo je, da je SDS, odkar je članica evropske ljudske

stranke, naredila premik h krščanskim koreninam. Prehodila je pot od leve sredine, ko je bila

še socialdemokratska stranka pod vodstvom ateista Pučnika, do klasične

krščanskodemokratske stranke. Ta premik cenimo. Tretje, Janša se je znal približati tragični

zgodbi slovenskega katolištva, zgodbi o mučeništvu katolikov v času medvojnih likvidacij,

povojnih pobojev in komunizma. Slikovito rečeno, prevzel je močno simbolno vlogo viteza

svetega groba, ki varuje grob teh mučencev. Tu med njim in slovenskim klerom nastajajo

globoke notranje simpatije, ki presegajo volilno-taktične razmisleke.

Hkrati je vaš odnos do Janše ambivalenten. V prvem blogerskem zapisu po lanskih

volitvah ste zapisali, da je Janšo sicer treba spraviti iz zapora, nato pa ga poprositi, da

odstopi in omogoči tranzicijo pomladne opcije.

Janša bi se moral posloviti, a ta odločitev mora dozoreti pri njem. In naj mi ne zameri, če tako

mislim. V Cerkvi imamo stoletno pravilo: ko se stvari v fari zapletejo, ko se odnosi

poslabšajo, ko pastoralni svet razpada itn., škof prestavi župnika – pa če je kriv ali ne. Tudi če

ni kriv, naredi dobro, če odide. V podobni situaciji je Janša. Naj je kriv ali ne, se okrog njega

rojeva toliko napetosti, toliko sporov – ne samo na desnici, ampak v celotni slovenski družbi –

da bi veljalo uporabiti to staro cerkveno kadrovsko pravilo. V Cerkvi so tistega, ki so ga v

takih razmerah umaknili, včasih povzdignili in mu dali službo na škofiji, komu tudi v Rimu.

Slovenija zdaj lahko pošlje koga v Bruselj.

Ste avtor najbolj branega katoliškega bloga v Sloveniji. Pogumno se lotevate tudi za

Katoliško cerkev kočljivih tem. Dejansko se do družbenih tem izrekate pogosteje kot

ljubljanski in mariborski nadškof skupaj. Ste doživeli že kakšno intervencijo od zgoraj?

Od zgoraj ne, od spodaj pa. (smeh) Domnevam, da jih doživljate tudi novinarji: jezne

telefonske klice, grozilne maile, sramotilne komentarje na spletu …

V javnosti ste se pojavljali kot eden od kandidatov za mariborskega nadškofa. Še prej,

pred leti, tudi že za celjskega. Je zoprno, če človeka omenjajo v povezavi s takimi

funkcijami? Navsezadnje takšne omembe samodejno sprožijo želje, aspiracije, ambicije

…

Ja, godijo samovšečnosti. In napuhu. (smeh)

Postati škof je v naši katoliški psihologiji primerljivo z dogodkom, ko eden od tlačanov

postane plemič. To je pravljični dogodek. Prestop tlačana v plemstvo poznajo samo pravljice

in Cerkev: preprosti človek, kmečki fant, kot je bil Slomšek, je postal knezoškof. Zato so nove

maše na Slovenskem, ker med drugim simbolizirajo družbeni preboj posameznika, ki ga na

tem novem položaju potrdi skupnost, tako pomembne. Tudi škofe doživljamo tako – kot

duhovno plemstvo.

To je kolektivno-psihološki moment. Drugi je teološki: škof je naslednik apostolov. Vso

dediščino, ki so nam jo prenesli apostoli, ki trdijo: 'Bili smo z Jezusom, videli smo prazen

grob', škof uradno prevzame in nam jamči, da je resnična. Zato je vloga škofa nezamenljiva.

Cerkev lahko funkcionira brez duhovnikov, ne more pa brez škofov. Kajti potem se nit do

zadnje večerje, križa, praznega groba prekine. Zaradi te niti se imenujemo apostolska cerkev.

Škofovsko posvečenje je močan dogodek, in ko te začnejo omenjati v zvezi s škofovsko

službo, se ti kar zvrti v glavi. (smeh) Sam sem ostal miren, ker za imenovanje ni bilo nobene

osnove, saj sem vedel, da je praktično nemogoče, da bi nekdo, ki še ni dopolnil petdeset let,

postal škof ordinarij. Potem bi škofijo vodil dobrega četrt stoletja. To je predolgo. Bil pa sem

malce počaščen, da me vidijo kot možnega škofa.

Iz tega, kar pripovedujete, sklepam, da če katoliškega duhovnika povprašate, ali bi

postal škof, je odgovor vselej samo 'da' …

(smeh) Tudi postopek izbire je tak, da če vas izberejo, težko oporekate izboru, češ da je bil

površen, napačen ipd.

Marksizem ali razkošje, da me ni (več) zraven

Margarete Buber-Neumann

Foto: Sophie Bassouls, 1986  (chagalov.tumblr.com)

Pasji dnevi in refleksija o marksizmu

Od vročine krasno zbit med stene hladnega farovža se spominjam dni marksistične mladosti. K temu sem spodbujen od zunaj. V tem času namreč nekateri obravnavajo novokomunizem kot nekakšno šik držo, ustrezno za razmišljajočo mladino. Podal bom nekaj misli o razmišljajoči in o kobajagi razmišljajoči mladosti ter marksizmu. Temeljil bom tudi na osebni izkušnji. V bistvu bom povedal dvoje: marksizem zna biti precej očarljiv zlasti za intelektualce in tiste, ki to nameravajo biti ali si domišljajo, da so; ter: noben intelektualec ne rabi biti marksist, da ostane imeniten in napreden. Vmes bom poskušal sesuti nikogar drugega kot gigantskega Sartra.

Tudi če boste tale malo daljši zapis vzeli kot čtivo za pasje dni, bom vesel. Celo v pasjih dnevih porojeno lahko koristi. Martin Heidegger je dejal, da more tudi dolgčas sprožiti globoke misli.

Dominantni koordinatni sistem

Jean-Paul Sartre je pred dobrega pol stoletja zapisal, da je marksizmu uspelo vzpostaviti koordinatni sistem, po katerem presojamo, kaj je napredno in kaj ne. To je zapisal, ko je tudi sebe razglasil za marksista. „Človek - nekoristna strast“ (prvi Sartre) je čez noč postal „človek – revolucionarna strast“ (drugi Sartre). Vprašajmo: Je Sartre postal marksist zaradi marksizma ali pa je postal marksist, da bi bil v marksističnem koordinatnem sistemu na pravi strani in si prislužil naziv „papež eksistencializma“, četudi eksistencializmu ni bil več povsem zvest? In: Se je slovenski literarni kritik Josip Vidmar po l. 1945 tudi intimno vdal marksizmu ali pa je le oportunistično priznal hegemonijo titoističnega koordinatnega sistema in se poskušal spraviti v čim bolj ugodno lego?

Težko vedeti. „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca,“ če parafraziram srbski rek o šoferjih. A pojdimo po vrsti.

Kako in zakaj nas je marksizem očaral

Kar se tiče komunizma, sem nekoliko prostovoljnega insajderja (neprostovoljni insajderji smo takrat bili vsi). Leto in pol vojaške kadetnice, šestkrat v mladinski delovni brigadi (moji veliki šefi so bili kalibri tipa „inteligentni“ Školč in „hipnotizer“ Anderlič), trikrat udarnik, aktivno delo v ptujski Zvezi socialistične mladine, članstvo v medobčinskem centru za marksistične krožke, branje Engelsovega Anti-Dühringa pod vodstvom mentorja,... Vse to v kratkih in božansko napetih štirih gimnazijskih letih. Vem, kako psihološko očarljiv je znal biti komunizem. Še takrat, ko si že dvomil vanj in se že družil s katoliškimi subverzivneži, ti ni bilo težko imeti Chejeve ikone na steni, tam nekje na pol poti med od prednikov podedovano sliko Srca Jezusovega ter posterjem HM skupine Van Halen. Mea culpa!

Prvi trik marksistične dogmatike je bil v para-religioznem eshatonu. Po domače: v obljubljenem raju na zemlji. Drugi trik je bil v mesijanski vlogi, ki ti je bila podeljena, če si bil na pravi strani. Bil si tisti, ki spreminja svet, namesto da blebetal o njem (znamenita 11. teza o Feuerbachu). Tretji trik: marksizem je nastopal kot totalna razlaga sveta (Heglova dediščina), se šopiril v mnogih hibridnih pojavnostih, se bil sposoben spečati s psihoanalizo, seksusom, avantgardno umetnostjo, teologijo. Marksizem ni bil samo moskovska sivina in jugoslovanska norišnica, bil je tudi frankfurtska šola, bil je Bertolt Brecht, cheguevarevska poetika. Če si hotel, si ga videl pri Bobu Marleyu in v woodstockovih dolgolascih. Bil je povsod. Bil je objektivna sila. Težko mu je bilo uiti.

Hegemonija nad opisom časa, ki je vzbujala strahospoštovanje

Skratka, marksizem, ortodoksen in manj ortodoksen, je imel hegemonijo nad opisom časa. Ni se imponiral le z prislanjanjem pištole na nasprotnikovo čelo, temveč tudi s kulturnim elanom. Za povrh se je še samo deset let pred njegovim padcem zdelo, da je kot družbena paradigma malodane neuničljiv. Niti 2. vatikanski koncil si ni upal izreči jasne sodbe zoper njega. 

Je marksistična hegemonija nad opisom časa bila tolikšna, da je vzbujala strahospoštovanje tudi za vatikanskimi zidovi? Zdi se, da res. Saj veste, kakšna je bila vatikanska formula v odnosu do komunističnih režimov. V dobro vernikov za železno zaveso raje fina „Ostpolitik“ (ime za vatikansko politiko do komunističnih vladavin), za katero nesporni specialist je bil kardinal Casaroli, kot odkrita rokoborba z Moskvo, kar so pogrešali nekateri bolj bojeviti škofje.

Navajam Sartra, da bi nakazal, kako težko je bilo takrat zahodnemu intelektualcu in umetniku (četudi meščansko liberalne provenience) biti napreden in ne biti marksist ali vsaj simpatizer kakšne od inačic marksizma. Če se marksizmu ni mogel upreti veliki Sartre v svojih zrelih letih, kako naj se mu upre golobradi ptujski dečko v svoji embrionalni politični fazi?

Živi dokazi, da marksistični fascinaciji ni bilo treba podleči

Na „politički nastavi“ za podmladek ZSMS v osemdesetih so nam kakopak rekli, da je Sartre postal marksist, ker da je spoznal resnico. Verjel sem. Sartre, ki sem ga takrat bral kot kombajn žanje žito, se mi ni zdel preračunljivec. Ko sem kasneje v Rimu študiral Alberta Camusa in pisal magisterij o teatru Eugèna Ionesca (z začetno pomočjo pridne romunske sošolke, ki se je pisala Ionescu) ter torej bil kot prisiljen spoznavati razmerja v francoski povojni avantgardi, sem prišel do drugačnih podatkov. Ionesco (avtor Plešaste pevke) je spoštoval Camusa (avtorja Kuge), skoraj zaničeval pa je Sartra (avtorja Gnusa).

Zakaj? Ker je Sartre vedel o sovjetskih gulagih in molčal. Vedel je o hudih kršitvah človekovih pravic v komunistični Rusiji, pa se je vseeno z medijskim pompom samo-okronal za marksista, kar je takrat lahko kaj hitro pomenilo filo-sovjetsko držo. Ionesco, Romun v Parizu, ki je tudi vedel, kaj se dogaja za železno zaveso in bil zato enako oster antikomunist kot antifašist, je zaradi sprenevedavega Sartra doživel popadek sartrijanskega gnusa in camujevskega revolta obenem. Sartre je postal zanj kot človek brez časti.

Bili so namreč možje, ki so zmogli biti napredni, drugačni, provokativni, revolucionarni, ne da bi podlegali hipnozi marksističnega dialektičnega materializma. Bilo so ljudje, ki so spreminjali svet in ne le blebetali o njem, ob tem pa se požvižgali na Marxove teze ter na dominantni koordinatni sistem. Bilo jim je vseeno, če bodo levičarjih po vseh svojih zvočnikih o njih rekli, da so spiritualisti in reakcionarji. Nekaj imen, ki so me navdihovala v post-teenagerskih letih: Vasilij Kandinski, Eugène Ionesco, Samuel Beckett, Salvador Dalí, Antoni Gaudí, tudi Bob Dylan,...

Izstop iz koordinatnega sistema

Ti možje so zmogli svojevrstno anti-anti-konformistično držo, ker so bili po camujevsko ljubosumni na svobodo in dostojanstvo človeka ali pa ker so tako ali drugače ohranjali stik z judovsko-krščansko korenino. „Slab kristjan - a kristjan!“ je odgovoril Eugène Ionesco na vprašanje, kaj je po prepričanju. „Monarhist v metafizičnem smislu,“ je svoje prepričanje označil Salvador Dalí, avtor nesmrtnih platen z urami (razvlečenimi, kot da bi bile testo za pizzo). Samuel Beckett, ki ga je marksizem nekoliko oplazil, je v Čakajoč Godota povedal vse; in to tako očitno, da nihče ne opazi.

Vpričo teh imen ugledaš bedo zahodnih sartrov in vzhodnih vidmarjev. Zlasti tistih zahodnih, ki so vedeli, in bili tiho – pozor! - v pogojih popolne svobode govora. To je bil rod tistih zahodnoevropskih levih intelektualcev, ki so jim bili odveč celo obiski ruskega mučenika in nobelovca Aleksandra Solženicina na Zahodu.

Da, marksizmu je uspelo vzpostaviti koordinatni sistem, po katerem se je presojalo, kaj je napredno in kaj ne – vendar mnogi v ta sistem niso hoteli vstopiti. Zaradi hrbtenice, ga. Svetlana Makarović, zaradi hrbtenice!

Padec velikana in domnevni konec zgodovine

Potem so prišli trije pogrebniki komunizma – poljski visoki klerik Karol Wojtyła, britanska skala Margaret Thatcher, z kavbojsko mitologijo impregnirani Ronald Reagan - ter Mihail Gorbačov, sovjetski car, ki car več ni hotel biti. Železna zavesa je čez noč padla. Marksizem kot nauk je čez noč poniknil v kloako. Francis Fukuyama ujame trenutek in izreče znamenito sodbo: „Konec zgodovine!“ Bogu sem neskončno hvaležen, da sem v tistem času (1989 – 1991) živel in poleg brevirja vsakodnevno jemal v roke italijanske in španske časopise. Kakšne naslovnice ob koncu neke zgodovine!

A nekaj se je zalomilo. Nekaj, kar bi se ob tovrstnem koncu zgodovine moralo zgoditi, pa se ni.

Margarete Buber-Neumann, žena nemškega komunista, ki so ga odnesle Stalinove čistke v tridesetih, snaha znanega filozofa Martina Bubra, sama zaprta v gulagu Karaganda, je bila v času komunistično-nacistične kolaboracije (24.8.1939 - 22.6.1941) s strani sovjetov izročena nacistom. Se pravi, bila je premeščena iz komunističnega gulaga v nacistični „Konzentrazionlager“ (koncentracijsko taborišče). Preživela je in bila vprašana, kakšna je razlika med obema taboriščema. „Nobene, le da je prvo bolj umazano od drugega,“ je rekla ironično. Edina razlika je bila v občutku za higieno, ki je pri Nemcih višji kot pri Rusih, vse ostalo je bilo isto. Vse do arhitekturnih in urbanističnih rešitev. Gulag in KL sta bila siamska dvojčka.

„Če ni nobene razlike, zakaj potem komunizem po svojem padcu ni doživel enako ostre obsodbe, kot jo je doživel nacizem?“ se sprašujemo in jezimo že četrt stoletja. Zakaj dandanašnji v New Yorku lahko obratuje gostinski lokal z imenom KGB Bar, ne more pa obratovati gostinski lokal z imenom Gestapo Bar? (O slednjem se npr. sprašuje princetonski profesor Peter Singer.)

Preveč vpletenih – prvi razlog za pomanjkljivo obsodbo komunizma?

Mislim, da se je pisalo l. 1997, ko je v italijanskem tedniku Sette (spada pod Corriere della Sera) v daljšem poglobljenem članku na to vprašanje poskušal odgovoriti publicist Brambilla (imena se žal ne spomnim, googlanje mi ni pomagalo). Avtor navede nekaj splošno znanih zgodovinskih in političnih razlogov, zakaj do obsodbe ni prišlo, nato pa se zapiči v najbolj trivialnega med njimi: preveč vpletenih.

Do zaslužene in dosledne obsodbe komunizma s strani Zahoda ni prišlo, ker jih je à la Sartre preveč vedelo in bilo tiho; ker je veliko zahodne študentarije in izobražencev zapadlo idealizmu in modi protikapitalističnega trobentanja, močno pa mižalo nad realno bedo komunizma; ker je marsikakšno levičarsko politično ali kulturno združenje v svobodnem delu Evrope dobivalo finančne injekcije iz Moskve;... 

Odločna in dosledna obsodba komunizma v prvi polovici devetdesetih bi v večjem delu zahodnih elit sprožila potres. Od rdečkarstva bi ostala le še rdečica sramu. Preveč jih je bilo vpletenih. Od tod podzavestna popustljivost v odnosu do morilcev in tlačiteljev z rdečega Vzhoda ter težnja k nekakšni amnestiji oz. ne-lustriranju.

Tudi za Slovenijo velja, da si domači komunisti amnestije niso toliko namestili preko murgelskih metod, kot nas uči slovenski desničarski kredo, kot jim je padla v naročje z neba – zahodnega neba.

Razkošje, da me ni zraven

Jean-Paul Sartre je bil dober pisec. V času študija teologije v Rimu sem se zelo potrudil, da so ptujski gledališčniki l. 1993 v Večnem mestu uprizorili njegovo dramo Zaprta vrata. Zrihtal sem spanje, oder, slovensko publiko. Gledalci so bili zadovoljni, gledališčniki odšli domov potrjeni. No, le prof. Ivan Rebernik, vatikanski knjižničar, je hudomušno ponegodoval nad tem izletom „slovenskega nihilizma“ v Rim. Sartre je bil dober pisec a tudi človek, katerega zgodba ponazarja labilnost zahodnega intelektualca v odnosu do drugega (kronološko in kvantitativno pa prvega) totalitarizma dvajsetega stoletja; ponazarja nedoslednost kulturnika, ki je bil lepo nagrajen, ker je stopil v zveličavni gornji levi kot marksističnega koordinatnega sistema.

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

In tudi to, da sem kot podeželski far v dominantnem koordinatnem sistemu, ki ga poleg glasila KPS (Mladina) forsirajo Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer), menda lociran na nepravi spodnji strani, med etnofenomeni tipa Modrijani, šmarnična pobožnost in gasilske veselice, mi je bolj v čast kot v sramoto.

Dovolite mi razkošje, da me tokrat ni z vami, dragi borci za pravični družbeni red.

Ptujski komsomolec Branko Cestnik - Ceko
Foto: Janez Lencl, 1981