Houellebecq: Po koroni bo svet isti, nekoliko slabši

V začetku maja 2020, ko je koronavirus v Evropi že začel popuščati, se je v kolumni za javni radio France Inter (link) oglasil razvpiti francoski pisatelj Michel Houellebecq (izgovorimo uelbek), znan po ostrih in tudi politično nekorektnih spisih. Njegovo razmišljanje o situaciji ob koronavirusu so povzeli številni evropski mediji, pri nas je članek na njegov tekst objavil portal MMC (link).

Po karanteni se bomo zbudili v nekoliko slabšem svetu

Zame najbolj tehten in zanimiv je zadnji del kolumne, ravno tisti, ki ga slovenski portal MMC, ki se ukvarja bolj z literarnimi vidiki, ne povzema veliko. Tu se Houellebecq spopade z med karanteno pogosto izrečeno frazo, češ »po koroni nič več ne bo, kot je bilo«. Obratno, meni pisatelj, vse bo tako, kot je bilo. Oziroma, slabše: določene zdajšnje negativne tendence se bodo okrepile in poglobile.

Houellebecq predoči nekaj tendenc, ki so že dolgo med nami:

- zaradi tehnologij se zdi, da materialni človeški odnos postaja odveč (une certaine obsolescence qui semble frapper les relations humaines)

- prikrivanje umiranja (dissimuler la mort)

- umiranje brez prič (morts sans qu’on en ait le moindre témoignage)

- človek kot številka (les victimes se résument à une unité dans la statistique)

Kriza zaradi koronavirusna je te tendence okrepila, oziroma, nas uvedla, da smo jih začeli bolj sprejemati kot normalne, celo nujne. Poglejmo in pokomentirajmo.

Odprava človeškega stika

Houellebecq opozarja, da je moč komunikacijskih tehnologij tolikšna, da človeški fizični stik, ki je v primeru epidemije tako ali tako omejen in kriminaliziran, postaja drugoten, odveč. V distopičnem oziru, bo človeški stik relativiziran tudi na področju spolnosti in prokreacije. Na tej točki Houellebecq citira neko skupino aktivistov, ki pravi (naslanjam se na italijanski prevod v Corriere della Sera): 

Skoraj se bo to, da spočenjamo otoke sami, zastonj, dopuščajoč določeno naključje, zdelo neprimerno, enako kot da bi se šli avtoštopa brez internetne platforme.

Če dodamo: naloga se riše sama po sebi. Koronavirus naj sproži zavezo, da naših stikov ne bomo de-materializirali. Dotik, objem, pogled iz oči v oči morajo ostati na primarni ravni komunikacije. Zlasti za kristjane velja: nismo gnostiki, da bi živeli v virtualnem ali v zgolj mentalnem svetu, smo kristjani, otroci Učlovečenja - Dotika.

Prikrivanje šibkosti in smrti

Houellebecq o času karantene piše: 

Enako bi bilo lažno trditi, da smo ponovno odkrili tragično, smrt, minevanje itd.. Tendenca, ki je stara več kot pol stoletja in jo je dobro opisal Philippe Airès, je, da, kolikor je mogoče, prikrivamo smrt. In glejte, nikoli ni bila smrt tako diskretna kot v teh tednih. Ljudje umirajo v samoti v bolniških sobah ali v domovih za ostarele. Pokopani (ali upepeljeni – upepelitev je bolj v duhu časa) so takoj, brez, da bi bil kdo povabljen, na tajno.

Pandemija je Evropejce prisilila, da smo v nekaterih deželah in regijah (Belgija, Laombardija, Madrid) istočasno doživeli zelo veliko smrti v kratkem času, samo umiranje umirajočih pa nam je bilo skrito. Tako v Italiji kot v Španiji je v določenem delu javnosti celo prišlo do odpora do prikazovanja velikega števila krst. Lahko rečemo, da je tendenca, ki smrt skriva, prikriva, malo tabuizira malo banalizira, tokrat triumfirala s pomočjo epidemoloških ukrepov.

Umiranje brez prič, umrli kot statistična enota

Smo že pri tretji tendenci, ki s prejšnjo tvori nekakšno smiselno poglavje: ker že dolgo težimo k temu, da skrivamo umiranje, nam ob koronavirusu pride še kako prav, da umiranje poteka brez prič in da je smrt človeka zabeležena zgolj kot statistični dogodek.

Michel Houellebecq zapiše: 

Smrt – ne da bi o njej imeli najmanjše pričevanje. Žrtve se skrčijo na statistično enoto vsakodnevnih smrti. Tesnoba, ki se širi med ljudmi, ko skupno število žrtev narašča, nosi v sebi nekaj abstraktnega.

Ples številk in statistike je dobil še srhljivejše poteze. Ko so ponekod razpravljali, pri katerem letu starosti nekega bolnika s covid-19 ne priklopiti na respirator, se je zgodilo nekaj novega. Houellebecq: 

Nikoli doslej nismo s tako mirno nesramnostjo /tranquille impudeur/ povedali, da življenja vseh niso enako vredna; da od nekega leta starosti naprej (od 70., 75. od 80. leta?) velja, da si nekoliko že mrtev.

Kakor koli, na koncu sestavka Houellebecq ponovi svoj strogi in pesimistični stav, ko zapiše: 

Po tej karanteni se ne bomo zbudili v novem svetu. Isti bo, nekoliko slabši.

Michel Houellebecq, Wikipedia

* Ta zapis bo v daljši obliki (t.j. pospremljen s krščanskim odgovorom) izšel v junijski številki revije Cerkev danes)

Politika&Mediji vs. Povest o dobrih ljudeh

Od Stare zaveze in od grških filozofov naprej vemo, da močna vznemirjenost, močna želja, nagnjenje k spopadu potrebujejo nadzor uma in moralnega zakona. Če strasti prepustimo glavno vlogo, zagotovo pride do popačene zaznave sočloveka in sveta, prej ali slej tudi do krivičnih in zlih dejanj.

Politična strast je tako kot vsaka druga strast: sama po sebi še ni zlo, le moralne presoje ne sme zamegliti. Če je v določeni skupnosti vodilna politična strast – in kar naprej le ona –, je ta skupnost venomer v psihološkem stanju državljanske vojne. Politika neha biti umetnost vodenja k skupnemu dobremu in se skrči na (samo)uničujočo dinamiko spopada.

V Sloveniji ob koncu koronavirusne krize obstaja velika nevarnost, da bo zaradi politične strasti prišlo do močno popačene zaznave sedanjega trenutka.

Koronavirusna kriza je namreč napisala čudovito povest o dobrih ljudeh. V času preizkušnje s koronavirusom je ogromno ljudi pokazalo visoko raven odgovornosti in dostojnosti, nekateri tudi nepričakovano junaštvo. Vse to je velik moralni kapital za naprej. Ob dobrih ljudeh se človeku poveča ponos, v tej deželi počuti se varnega, tudi veselega, preizkušenj, ki še pridejo nad narodni kolektiv, se manj boji ali pa sploh ne.

Žal pa politično sektaštvo, ki je zaobjelo tudi mnoge slovenske medije, povesti o dobrih ljudeh ne pusti, da bi se povedala. Pogled nekaterih, ki so kakšni od politični ideologij vdani kot goreč vernik svojemu božanstvu, je opijanjen in zdivjan do mere, da trenutne povesti o dobrih ljudeh niti ni sposoben videti.

Ni še prepozno. Povest o dobrih ljudeh se še ni odpeljala mimo. Brzdajmo politično strast, berimo in poslušajmo zgodbo, ki se je pravkar zgodila!

Sočustvujmo z onimi, ki so v tej pandemiji izgubili koga najdražjih. Pustimo, da bolniki povedo, kaj so dali skozi. Z velikim spoštovanjem nato poslušajmo zdravstvene delavce; tako one v skafandrih, ki so se na intenzivni negi borili za življenje obolelih, kot one v menedžmentu, ki so se morali znajti z malo sredstvi in sprejemati nelahke odločitve. Zahvalimo se odgovornim iz različnih ustanov in uprav, ki so ukrepali profesionalno in pogumno; denimo, uradnikom, ki so sprejeli odločitev za odpoved Bocellijevega koncerta. Spomnimo se naših Primorcev, saj se je ravno Primorska izkazala za tamponsko cono, ki je verjetno preprečila, da bi se epidemija, ki je imela epicenter v sosednji severni Italiji, močneje razširila med nas. Povest o dobrih ljudeh, ki je velik narodni moralni kapital za naprej, smo nenazadnje vsi mi, navadni ljudje, ki smo z odgovornostjo za skupno dobro ždeli v karanteni.

*  Komentar je najprej izšel v tedniku Družina (19/2020, rubrika Logos) pod naslovom Bo povedana povest o dobrih ljudeh? Foto: Bergamo te dni: merjenje telesne temperature ob vstopu na pokopališče (Twitter, Sarah Greenhalgh) 

Učna ura

Peklenšček je svetu dal covid-19, Bog pa učno uro in priložnost za poboljšanje.

Peklenšček na dolgi rok ne računa toliko z dejanskim številom mrtvih zaradi covida-19 – čeprav v svojem zavistnem bistvu uživa v bolečini in smrti človeka –, kot s tem, da bo zdajšnja pandemija čimbolj razgradila skupnost. Ko govorimo o razgradnji skupnosti, so tu mišljene družinske in sosedske vezi, skupnosti vezane na delo in dobiček, majhne in velike politične skupnosti, mednarodni odnosi.

Kajti njemu, ki mu Slovenci barokizirano rečemo peklenšček, je po starodavnem ime Diàbolos; iz grških besed dia (vmes, počez) in ballo (vržem, vstavim). Se pravi, peklenšček je tisti, ki ‘vmes’, med nas, postavlja usodne prepreke in zidove nerazumevanja, predsodkov, podcenjevanja, da bi s časom dosegel stanje trajne delitve in sovraštva. Izredne razmere vojn, gospodarskih kriz in pandemij so njegova priložnost. Ljudi je strah, njihovo srce se polni z nezaupanjem, sumijo, da jim hoče kdo namerno škoditi. V strahu in nezaupanju lahko začnejo delovati sebično, v nadaljnjem razvoju hudobno, krivično; politično se organizirajo v zlobne sisteme.

Dobivamo signale, da covid-19 ponekod že vnaša razdor ali obljublja poglobitev razdora med ljudmi. Tako na politični kot na socialni ravni. Nekatere od epidemije prizadete države gojijo globoko zamero do Evropske Unije, ki se ob njihovi nesreči ni odzvala. V nekaterih deželah, denimo v Španiji in Sloveniji, se ob covidu-19 dramatično poglabljajo stare politične delitve na desno-levo. V Italiji se lahko zgodi dodatno oddaljevanje severa dežele, kjer je virus najbolj pustošil, od osrednjega in južnega dela. Tu so še obeti socialnih delitev na one, ki so v epidemiji obubožali, in one, ki so ohranili svoj ekonomski status ali ga celo okrepili. Skratka, razpoke na telesu občestva se kažejo, zank in skušnjav ne manjka.

A Bog v časih covida-19 ne stoji ob strani. Razpokam na telesu občestva nasproti stoji učna ura krščanske solidarnosti. Če so najbolj na udaru koronavirusa bila stara krščanska ljudstva, večinoma katoliška (Italijani, Španci, Francozi, Belgijci), so ravno ta ljudstva pokazala herojsko solidarnost, vztrajanje na resnici brez prikrivanja podatkov, izjemno spoštovanje do starih in bolnih, sposobnost za žrtvovanje za drugega in – kot smo videli pri zdravstvenih delavcih, ki so izgubili življenje – pripravljenost na usodna osebna tveganja, da bi le opravili svojo dolžnost. Drži, ta ljudstva znajo biti precej sekularizirana, toda humus, iz katerega še vedno rastejo in črpajo navdiha za svoja dejanja, je Kristusov. Brez krščanskega humanizma in krščanske požrtvovalnosti, tolikih naporov ne bi bila zmožna. Preko njih je Bog podal glavno smernico za naše poboljšanje.

V Ajshilovi drami Vklenjeni Prometej najdemo besede: “Vedno moraš vedeti, kdo si in se prilagoditi novim pravilom.” Kdo torej smo? Katera bodo nova pravila?

Peklenšček je podtaknil covid-19, z Božjo pomočjo smo šli skozi učno uro in povedali, kdo smo. Še vedno smo dobri, srčni, požrtvovalni. Človeštvo svoje človeške sredice ni izgubilo. Cinizem in nihilizem, drugače še kako prisotna v naši kulturi, sta v času epidemije potihnila. Ideologija smrti, ki se kaže v zagovarjanju splava in evtanazije, je ugasnila svoj propagandni stroj. Povedali smo: ljudje smo in ljubimo življenje; četudi je staro in onemoglo, ga varujemo; nikakor ne ljubimo smrti.

Nakazala pa je ta učna ura tudi, katera so nova pravila, oziroma kateri je nov način življenja, ki se od človeštva pričakuje. Na kratko: človeštvo bo moralo nehati divjati. S svojim divjim hlastanjem po več in več, ustvarja preveč škode sebi, različnim skupnostim in stvarstvu. Ne, ne zagovarjamo zaustavitve razvoja in povratek v neko stanje predindustrijske nedolžnosti. Tudi dobička ne demoniziramo. Pač pa smo se med epidemijo poučili, da bo potrebno manj norenja in več zmernosti; manj osredotočenosti na dobiček in več na človeka ter stvarstvo; manj egoizma in več skupnosti.


* Objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 3; foto: prizor iz bolnice v Bergamu, Twitter.

Enormen vpliv Slovenske cerkve

Novinarji portala Necenzurirano.si so si vzeli čas. Presegli so sami sebe, ko so po kirurško, do minut natančno, secirali sekvence prejšnjega tedna z vidika napovedi mehčanja ukrepov zoper koronavirus. Neizpodbitno so dokazali, da za Janševo napovedjo 4. maja, kot datuma sproščanja nekaterih ukrepov stroge karantene, stoji domača Rimskokatoliška cerkev (link).

Neovrgljivo. Bistveno se je zgodilo v enem dnevu – v torek, 28. aprila. Ob 14:30, Cerkev najavi, da bodo v ponedeljek, 4. maja, spet maše z ljudstvom. Ob 14:54 istega dne pristojni s strani vlade povedo, da s Cerkvijo ni ničesar usklajenega. Ob 17:31 Janša napove obravnavo sproščanja ukrepov. Ob 19:55 vlada napove, da v ponedeljek, 4. maja, nastopi sprostitev ukrepov; recimo, na terasah gostiln se bo lahko streglo, ne pa za šankom in v notranjih prostorih.

Tudi Janša nima več refleksov, kot jih je imel. Od 14:30 do 19:55 je 5 ur in 25 minut. Da, celih 5 ur in 25 minut je bilo potrebno, da je Janša ubogal škofe in označil 4. maj, kot dan mehčanja oz. »delnega« odprtja gostiln. (Kar seveda ustreza »delnemu« odprtju cerkva. Če bi Cerkev 4. maja svoje templje odprla »na polno«, bi kakopak tudi Janša smel odpreti »na polno«, se pravi, tudi šanke in pikado.)

*

Zdaj pa le vkup, le vkup, uboga gmajna! Poglejte, kako Cerkev, izvedenka v potuhnjenosti in pretanjenosti, fura slovensko državo!

Na necenzurirano.si se pod člankom vsuje necenzuriranih komentarjev, ki Cerkev utapljajo v žlici vode. Komentariat nori, mene pa razganja od ponosa. Vpliv Slovenske cerkve, prav mojega kulta, je torej enormen.

Neki drugi ljudje so se na trepalnice metali, na noge so dvignili samo sveto Ustavno sodišče, golf so igrali pred parlamentom, krožeč po mestih so na kolesih doživljali revolucionarno ekstazo, mnogi vplivni novinarji so jim ob teh dejanjih sledili kot sence, … a dosegli niso ničesar. Koronavirusni Janša je ostal neomajen. 

Medtem pa škofje rutinirano dolgočasno naznanijo, da 4. maja lahko ljudje pridejo spet k maši – glej, koronavirusni Janša je zlomljen.

*

Skratka, super, necenzuriano.si! Dodal bi le dvoje zadev:

1. Predvidevam, da ste ljudje iz necenzurirano.si religiologijo študirali na FDV, zato je dokaj možno, da ste na vašem radarju videli zgolj družbeno-politični vidik katolicizma, spregledali pa, da gre pri sv. maši in pri ostalih cerkvenih obredih – če je Jezus zadnjo večerjo obhajal okrog leta 30 – za 1990 let star sklop simbolike, sakralnih gest, ritualnih zaporedij. Rituali so delikatna stvar, vam povem. V času koronavirusa so zato cerkveni možje morali daleč naprej razmišljati, kako jih obhajati med pandemijo in kaj več od njih je možno obhajati, takoj ko pride do mehčanja ukrepov. V našem primeru Cerkev ni toliko prehitevala države, kot je reflektirala samo sebe in na podlagi sanitarnih, vladnih, mednarodnih in morda tudi vatikanskih indicev napovedala 4. maj, kot dan za vnovične javne sv. maše.

2. Toda to, kar ti dokončno vzame sapo, ko razmišljaš o enormni moči Slovenske cerkve, ni Janša. Kar je 28. aprila, ob 14:30, najavila Slovenska cerkev, je očitno šlo daleč preko slovenskih meja. Namreč, ne samo Italija, celo Španija je prav na usodnega 4. maja nekoliko sprostila ukrepe, vključno z odprtjem gostinskih teras, frizerjev in manjših trgovin. Da ne omenjam sosednje Hrvaške, notorične zavistnice, ki je javne sv. maše začela obhajati en dan prej, 3. maja, da bi tako lažje prikrila, kako je 28. aprila, ob 14:30, bila tudi ona opomnjena, kdo v bistvu vodi regijo.

Glede na to, kar se dogaja 4. maja, je po logiki »necenzuriranih« Slovenski cerkvi v času koronavirusa pokorno pol Evrope. Razganja me do ponosa.