Milenijec, Z-jevec in češnje

Pregovor pravi: »Sveti Vid - češenj sit.« In res smo na letošnjega sv. Vida dan (15. junij) bili siti od češenj. Češnjevo letino 2018 si bomo zapomnili kot radodarno, obilno, okusno. Zapomnili pa si jo tudi bomo po številnih padcih iz češnje, ki so se zaključili na urgenci. Ter po tem, da je povprečna starost obiralcev domačih češenj, kot je bilo zaslediti v medijih, bila okrog 70 let.

Kaj se dogaja? Zakaj češnje obirajo stari ljudje, spretni in zdravi mladeniči in mladenke, pa manj ali pa sploh ne? Nekdo je ob tem hudomušno zapisal, da je nek starejši mož svojemu sinu dejal, naj gre na češnjo, ta pa mu je odvrnil, češ, kako naj gre na češnjo, če pa mu je bilo vedno rečeno, naj ne pleza po drevesih. Potem je mož enako poprosil vnuka, ta pa mu je odvrnil, da nima aplikacije za obiranje češenj.

V prvem primeru imamo »milenijsko generacijo« (rojeni do l. 2000), ki bo šla v zgodovino kot generacija, ki je bila vzgajana mehko in zaščitniško. Rasla je sredi potrošniškega booma, v šolo so jo začeli voziti s kombiji, dobila je študentske bone, brž je bila poučena o svojih pravicah. Kako naj zdaj tak »milenijec« pleza po drevesu, ki ima nevarno krhke veje? Kako naj se steguje po sadežih, ki se jih lahko oprane in prebrane dokaj poceni dobi v trgovini? Zakaj bi prav on moral na drevo, če pa mu je hrana bila doslej v glavnem prinesena na mizo?

V drugem primeru imamo tako imenovano »generacijo Z« (rojeni po l. 2000), ki je že odprla oči v dvojni svet: realen in virtualen. »Z-jevec« je še vedno vzgajan mehko, toda zaradi pojava mednarodnega terorizma in nastopa gospodarske krize po letu 2000 je za razliko od »razvajenega« milenijca vzgajan tudi bolj previdno. Kaj točno nam bo prinesel »z-jevec«, bomo videli kmalu; in sicer, ko bo vstopil v delovno okolje in začel rojevati otroke. Zaenkrat vemo, da se tudi on ne loteva obiranja češenj. Razlog je lahko zelo smešen oz. resen: ker mu Snapchat in »next level« v trenutni igrici ne dopuščata časa.

Na eni torej mladi odrasli (milenijci) in mladi (z-jevci), na drugi starejši, ki so bili vzgajani strogo, ki se radi potrjujejo v delu in ki jim je vsake na drevesu zagnite češnje škoda. »Letos nam jih je Bog veliko dal, naslednje leto jih ne bo toliko. Če jih letos ne oberemo, delamo greh,« mi je dejala neka skoraj 80 let stara gospa.

Razlike med generacijami so torej bile v letošnji sezoni češenj zaznane kar na urgencah. Kaj reči? Stara generacija ima prav: odnos do hrane je svet. Gnitje odličnih plodov na naših drevesih je slabo znamenje. Nekega dne lahko nastopi huda gospodarska in klimatska kriza. Takrat se bomo z velikimi občutki krivde spominjali hrane, ki smo jo v času obilja metali vstran.

Po drugi strani imamo mlajše generacije, ki pa jih ne smemo obsojati. Te generacije niso padle iz Marsa, pač pa so jih vzgojili prav ti, ki zdaj zaradi njih zavijajo z očmi in jim očitajoče kažejo svoje v mavec povite roke in noge. Hočem reči, spet smo pri vprašanju vzgoje. Namesto kazanja s prstom na mlade, in obratno: namesto posmeha, češ, kako starokopitni so stari, so letošnje češnje še en poziv, da se znova zamislimo nad odločilno in bistveno vlogo, ki ga ima v naših življenjih vzgoja. Prava vzgoja različne generacije povezuje v eno telo, napačna vzgoja dela razdor med njimi.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v julijski številki revije Skavtič. Foto: B.C..

Rasizem je gnus

Sram me je...

So trenutki, ko te je sram biti Slovenec. Eden takih je te dni, ko prebiram komentarje »nacionalno osveščenih« rojakov, verjetno sovernikov, glede one arabske gospe, ki se je v prekmurskih Termah Vivat kopala po svojih navadah, oblečena v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. Zgražajo se nad njo, imenujejo jo »rjuharica« in se  ob tej zbadljivki naslajajo toliko bolj, ker je fran.si ne pozna. Problem ni beseda, ki bi bila v kakšnem drugem kontekstu hudomušna, problem je rasizem, ki besedi daje zalet.

Da, rasizem. Zdi se, da ne gre več za rasistične namige iz šal, niti za famozne »rasne predsodke«, ki so sad urbane in ruralne zaplankanosti, temveč da zadeva pri nekaterih že zori v nekaj bolj tehtnega, bolj temnega – v rasizem kot prepričanje. Citiram 30 let staro definicijo, ki sem jo uporabil na rimski Salesiani v svoji bakalavreatski nalogi na temo vzgoje za mir v pogojih večkulturne družbe: rasizem - »termin, s katerim označujemo teorije in obnašanja, katerih namen je uresničiti ali opravičiti večvrednost ene rase nad drugo.«

Da ne bo pomote! Nisem za burkizacijo žensk. Zastran tega mislim, da je sramotno, kako tiho so evropske »napredne sile«, ko bi morale podpreti iranska dekleta in žene v njihovi pogumni bitki za deburkizacijo; iste multi-kulti elite, ki so sicer kot filana paprika polne feminizma. A dovolite, da me ta hip bolj kot burke, ki so po eni strani interna stvar islama, vznemirja, kako hitro lahko naše domoljubje, ki je OK, zdrsne v rasizem, ki je gnus.

Rasist ima v glavi beton

Rasist je človek, ki ima v glavi beton. Drugega kot beton, tam biti ne more. Če ne bi kompaktna siva snov zalivala njegovih možganskih rež, bi rasist začel razmišljati rafinirano in bi kmalu ugotovil, da njegova teorija o večvrednosti lastne rase ne zdrži. Rasist hoče beton. Beton je varovalka zoper dvom.

Rafinirano razmišljanje bi rasista pripeljalo do rafiniranih pogledov v lastno kulturo. Videl bi svoje prednike, kakšne svoje babice in prababice, ki so se na pol oblečene kopale v obvaških tolmunih; videl bi kakšne katoliške nune, ki še dandanašnji, kot ozremo na gornji fotki, zabredejo v morje oblečene; videl bi nešteto »rjuharjev« na baročnih oltarjih slovenskih cerkva, saj so kipi svetnikov, ki so živeli v prvem tisočletju, radi oblečeni po bližnjevzhodno.

Rasist je napuhnjen

Pred vsakim krstom se odrečemo hudiču, njegovim delom, njegovemu napuhu. Zakaj posebej in izrecno napuhu? Ker je napuh motor ostalih zlih misli in dejanj. Ker se čutiš od nekoga več vreden, mu tudi kradeš, lažeš, ga ubiješ. Ker ima napuh tako moč, so ga že naši stari modri očetje razumeli kot tipično hudičevskega (lat. superbia diaboli).

Rasist je človek, ki ima v srcu napuh. Rasistična kultura je hudičevska kultura. Tu ni potrebno dodatne razlage. Belgijski Kongo govori, holodomor v Ukrajini govori, Auschwitz govori.

Rasist ni dober katoličan

Rasist je človek, ki gre najprej proti evangeliju, saj evangelij uči o bratstvu vseh ljudi, nato gre še proti katoliški dogmatiki, saj njegov rasizem prej ali slej poškoduje podobo Boga. Katoličan, ki vztraja v rasizmu in pri katerem rasizem postaja vodilna ideologija, je zato lahko izobčen iz Katoliške Cerkve. Že l. 1931 so nemški katoliški škofje zagrozili z izobčenjem vsem katoličanom, ki bi izpovedovali nacistično ideologijo. Po drugi svetovni vojni je bil v ZDA izobčen znan sodnik in politik Leander Henry Perez, ker je vztrajal v segregaciji črncev. Kasneje je v istih ZDA cerkveno izobčenje doletelo nekatere člane rasistične bratovščine KKK.

Zdi se, da je evropsko krščanstvo zaradi preganjanj, ki jih je doživelo tako po krvavi roki komunističnega internacionalizma kot po krvavi roki hitlerjanskega nacionalizma, do lokalnih nacionalizmov bolj prizanesljivo. A današnji čas krščanska občestva počasi sili, da kakšnim svojim vročeglavim nacionalistom, ki so na meji rasizma ali že krepko čez, ne gledajo več skozi prste.

* P.S. Zgodba o naslovni sliki. Avgusta 2016, ko je tekla razprava o burkinijih, je italijanski imam Izzedin Elzir na svojem FB profilu objavil fotografijo katoliških redovnic, ki so oblečene hodile po plaži, nekatere pa se tudi oblečene namakale. S tem je sprožil burne reakcije in debate. Prišlo je celo do blokade njegovega FB profila.

Moli in delaj ter zabij gol

Hrvaški nogometaši so se na svetega Benedikta dan (11. julij), ob čudenju neba in zemlje, uvrstili v finale SP v Rusiji. Kakor vedno, javnost tudi tokrat zanimajo osebnostne poteze fantov in mož, ki so bili sposobni česa takega. Ob tem izstopa duhovni profil hrvaškega selektorja Zlatka Dalića, ki svoje vere in pobožnosti ne skriva. S tem, da ni edini v kockasti ekipi, ki povezuje žogo in Boga.

Kadar nek športnik ali neka športna ekipa dosega vrhunske rezultate, nikoli ni na delu le fiziološka mehanika. Vedno se uresničuje antični rek MENS SANA IN CORPORE SANO, kar prevajamo ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU. Dokaz tega smo nenazadnje sami Slovenci, ko je naša košarkaška reprezentanca zavihtela na zlati evropski prestol. Ta športni presežek ni bil brez duhovne note, bolj natančno povedano, brez krščanske duhovne note, najbolj izrazite prav pri liderju ekipe Goranu Dragiću.

In molitev? K zdravemu duhu spada zdrava molitev. Vsakdo recitira rek MENS SANA IN CORPORE SANO, malokdo pa ve, da je rek vzet od rimskega pesnika Juvenala (umrl okrog leta 130) ter da celotni Juvenalov verz vsebuje »molitev«. Takole gre:

Orandum est ut sit mens sana in corpore sano.

Moliti je treba, da bode zdrav duh v zdravem telesu.

In že smo pri svetem Benediktu (umrl leta 547), ki je zahodni civilizaciji podaril znameniti ORA ET LABORA, znameniti in nikoli dovolj doumet MOLI IN DELAJ. Imamo ljudi, v glavnem bojevite ateiste, ki se nad Benediktovim geslom zmrdujejo, češ, da je mračnjaško oz. »srednjeveško«. Deloma imajo prav. Geslo MOLI IN DELAJ je res »srednjeveško«, saj je iz pogorišča Rimskega cesarstva dvignilo evropski srednji vek, Evropo narodov, enkratno sintezo duhovnega in telesnega, sintezo srca in možganov, sintezo žuljavih rok in pesniškega navdiha, na dolgi rok pa obči napredek, ki ga ni zmogla nobena druga civilizacija.

Pri molitvi v športnem okolju ne gre le za prosilne molitve k Bogu za dober športni rezultat. Zgolj to je lahko »politično nekorektno«, v kolikor bi obenem molili za nasprotnikov poraz. Gre za bogoljubo meditativno držo, ki pomaga graditi ekipo, tovarištvo, športno etiko, na koncu – kot je videti pri Hrvatih - pravilno obnašanje v odnosu do sebe in do javnosti. Ljudje, ki od blizu sledijo Daliću in hrvaški reprezentanci, poročajo o zdravi »ponižnosti« v rezoniranju in komuniciranju. Iz duhovne teorije vemo, kaj je ponižnost. Ponižnost je kraljica kreposti.

Kakšni verski ambienti nimajo prav, ko tovrstne uspešne naveze med športom in vero pripisujejo malodane sebi, športnika pa uporabijo za propagando; kakšni protiverski ambienti nimajo prav, ko, kadar sta sta si blizu žoga in Bog, tega nočejo videti, cenzurirajo, se zmrdujejo. Pri obojih zdrsnemo v jalovino kulturnega boja.

Ko Zlatko Dalić pred tekmo zmoli rožni venec, nato pa svoje fante pripelje v mitsko finale SP Rusija 2018, uresničuje tako Juvenalovo kot Benediktovo geslo, ter posredno pokaže, da Evropa še ohranja svojo starodavno dušo, svojo predragoceno sintezo. Tega bi se morali znati veseliti vsi.

* Foto: B.C..

Tri težave z Bogom

Določena ateistična elita in njena vlečka v podobi medijskih in pedagoških delavcev imata hudo težavo z Bogom. Vsled zahteve poslanca Levice, naj se predsednik Državnega zbora opraviči, ker je v parlamentu vzkliknil »Bog živi Slovenijo!«, je na portalu Domovina.je bilo našteto kar nekaj primerov te težave (link).

K slednjim seveda lahko vsak od nas doda tiste, ki jih pozna. Od tega, da neka učiteljica ne dovoli učencu, da v šolskem pogovoru na temo »moji vzorniki«, pove kaj o Jezusu Kristusu, ki ga ima za svojega vzornika, do tega – kar se je zgodilo meni - da si kot teolog povabljen na javno TV v neko pogovorno oddajo, ki poteka v živo, pa te voditeljica prekine, ko omeniš Boga; ista voditeljica, ki se nekaj tednov zatem v isti oddaji hihita in ne prekine titoističnega klovna Iva Godniča, ko slednji po genocidno pošilja drugačemisleče v Hudo jamo.

Kot da je Lionel Messi otroku dovoljen vzornik, Jezus Kristus pa nedovoljen. Kot da pošiljati ljudi na morišče na javni TV ni moralno opolzko, omeniti Boga na javni TV pa je moralno opolzko.

Skratka, pojavi se Bog in že smo priča protislovjem, neumnostim, kršenju slovnice, napačnemu ali zavajajočemu prevajanju, nekontroliranemu besu in burleskam s strani določenih predstavnikov slovenskega brezboštva, ki pa imajo v naši družbi nesorazmerno močan vpliv, od tod tudi naziv »ateistična elita«.

Prva težava z Bogom je ta, da je zanikovalec Boga pregloboko definiran s samim zanikanjem

Toda kako naj ateistična elita bo ateistična elita, če ne bo imela težav z Bogom? Ateizem že v svojem naslovu vsebuje Boga (a-theos = brez-boga), torej se definira v odnosu do Boga. Ateizem je drža, ki »potrebuje« Boga, da je to, kar je. Enako kot beseda nevera (infidelitas), ki »potrebuje« vero (fides), da se plasira.

Zaradi te jezikovne zadrege je opaziti, da se ateisti dandanašnji izogibajo besedam ateist in neverujoč ter da razpravo raje osredotočajo na politiko, na ustavno kategorijo ločenosti države in religije, pri čemer s kot fetiša oprijemajo besede »sekularnost«. Toda joj, ko ne vedo, da je tudi beseda sekularnost vzeta iz verskega besednjaka! Kler se že davno deli na samostanski in sekularni kler (svetni, škofijski). Tudi samo redovništvo pozna sekularne oblike posvečenosti, se pravi, ko živiš posvečeno znotraj sveta (in saeculum) namesto znotraj samostana.

Želeti si je ateizma, ki ne bi bil a-teizem. Torej ateizma kot pozitivne drže, ki je zmožen preživeti izven verskih pojmov. Želeti si je ateizma, ki se ne bi kar naprej ukvarjal z Bogom in se kar naprej počutil ogroženega od Boga. Hvala Bogu, nekaj takega ateizma v našem okolje je, a zdi se, da prav progresisti tovrstne drže še niso izumili. Vsaj take ne, ki bi bila za občo rabo. Blizu temu izumu je bila nihilistična in eksistencialistična linija od F. Nietzscheja do J. P. Sartra, toda kaj, ko je na koncu prav J. P. Sartre pompozno pokleknil pred marksizmom, ki pa je – milo povedano - oblika negovanega upanja o politični odrešitvi človeškega rodu nekje v prihodnosti. Milenaristični marksizem je kripto-religija.

Podoben poklek postmodernega ludista pred »oprijemljivim političnim upanjem« lahko opazujemo tudi pri psihoanalitični smeri, ki jo pooseblja Slavoj Žižek, svoj čas nekakšen politkomisar Drnovškove Liberalne demokracije (LDS).

Albert Camus - eksistencialist, a drugačen - česa takega ni storil. Svojega eksistencializma ni položil na Marxov oltar, svojega ateizma ni politiziral. Pravi ateist namreč ne goji upanja o vesoljni odrešitvi para-religioznega pridiha, svoje intimne duhovne drame pa ne pretvarja v boj zoper Boga in religijo, pač pa je samoten junak, ki zmore stati nad breznom niča. Ni jeznorit politkomisar, pač pa s seboj spravljen Sizif - »srečen Sizif« ga je imenoval Camus.

Druga težava z Bogom je ta, da je v Sloveniji njegovo zanikanje prepogosto vezano na izkustvo komunistične revolucije

Danes obstajajo socialistična in kripto-komunistična okolja, ki v svojih programih več ne vsebujejo boja proti Bogu. Denimo, venezuelski in bolivijski socialistični eksperiment je sicer v ostrem spopadu s cerkvenimi krogi, hkrati pa pod vplivom teologije osvoboditve koketira z duhovnostjo in ljudskim krščanstvom. »Pravi Kristus prebiva v ljudstvu. Oče naš, ki si v ljudstvu, ki pričakuje pravičnosti,...« je recitiral Hugo Chávez leta 2000.

Španska novolevičarska stranka Podemos pa ima sekcijo za duhovnost, skovala je sintagmo »progresistična duhovnost« in se gre ekumenizma ter dialoga med religijami. (Če tega o Pedemosu ne verjamete, kliknite tule.).

Slovenski post-socializem, ki je še vedno duša tudi t.i. leve sredine, v odnosu do religioznosti ni tak. Praviloma biti pristni levičar še vedno pomeni biti ateist, po možnosti bojevit ateist ali vsaj bojevit zatiralec družbene moči religije. S tem v zvezi, smo lani v primeru poskusa spremembe ustave zavoljo sofinanciranja neke drobcene katoliške šole videli, kako hitro se sproži antikatoliški refleks. Zmerni levičarji so kar tekmovali s skrajnimi, kdo bo bolj pravoverno »sekularen« (beri: proticerkven).

Pri presoji večine slovenske ateistične elite moramo upoštevati zgodovinsko dejstvo revolucije. Če primerjamo statistiko vernosti ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja in ono v začetku petdesetih, je jasno, da se je prvi val ateizma na Slovenskem zgodil med drugo svetovno vojno. Takratna hitra ateizacija kakšnih 15% Slovencev in Slovenk seveda ni povezana z učenimi dognanji filozofov o domnevnem neobstoju Boga, ki bi svojo ateistično gnozo po poti razprav in predavanj razširili med ljudstvo. V tistem času nimamo rafinirane razprave o Biti, imamo krvavo tragedijo. Po eni strani imamo občo izkušnjo nepredstavljivega zla, ki zamaje predstave o »dobrem Bogu« (slovenstvo skupaj z vso Evropo sreča »Boga po Auschwitzu«); po drugi strani imamo slovensko komunistično revolucijo, njeno ateistično ideologijo in njeno nasilno izvršbo, vključno z genocidnim vrhuncem v sredini leta 1945, ko se je – duhovno gledano - dobesedno uresničevala srbska psovka: »Ubiću Boga u tebi!«

V kolikor se slovenska socialistična ateistična elita še napaja iz duhovnega obrata k brezboštvu, ki se je zgodil v obnebju revolucionarnih likvidacij, je njena obremenjenost z Bogom razumljivo podvojena, pravzaprav travmatična. Razumljivo je, da venezuelsko-bolivijske naveze na ljudsko krščanstvo nikakor ne bo zmogla. Enako ne bo zmogla Podemosovega mehkega vključevanja religioznega v svoje programe. Njen največji dosežek s področja »progresistične duhovnosti« bo tako ostala antijanšistična karikatura z imenom Čezvesoljska Zombi Cerkev blaženega zvonjenja. (Če ne verjamete, da gre za uradno registrirano veroizpoved, kliknite tule; če ne verjamete, da je pri nas možno antijanšizem povzdigniti malodane na raven verskega obnašanja, preglejte Twitter objave te iste »Cerkve«.)

Posebna težava socialistične ateistične elite z Bogom je ta, da to, kar ne uspeva njej, uspeva kapitalizmu

16. januarja 1918 je Anatolij Lunačarski, boljševistični minister za izobraževanje, s posebno razsodbo in s posebnim dejanjem »ukinil« Boga. Dal je postrojiti strelski vod in ustreliti s petimi rafali proti nebu. Na ta način so ruski boljševiki 16. januarja 1918 skozi nekakšen performans »sklatili« Boga z neba.

Sto let po rafalni odpravi Boga, je Bog zelo živ prav v prvorojenki komunizma (v Rusiji); živ, kjer je komunizem grozno pustošil (v Ukrajini); kjer je eksperimentiral z družino (v Romuniji) in živ, kjer je ustvaril revščino (v Albaniji). Ime Anatolij Lunačarski je dandanašnji ime zablode in ne ime zmage nad Bogom.

Italijanski filozof in zgodovinar Augusto del Noce je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja v svojih razglabljanjih o družbi blagostanja (società del benessere) napovedal, da bo pravi ateizem nastopil šele z razmahom porabništva, ki ga bo omogočila kapitalistična paradigma. Nič novega. Globoko v Stari zavezi najdemo svarilo, da »jesti do sitega«, »prebivati v lepih hiša« ter »namnožena goved in drobnica« s seboj prinašajo skušnjavo »pozabe Gospoda, svojega Boga« (prim. 5 Mz 8).

In res. Novi val ateizma pride s porabništvom, zlasti z milenijci. Ti se zaenkrat kažejo kot najbolj versko brezbrižna generacija v zgodovini Zahoda. Zanimivo, kar ni naredil bojeviti marksizem, ne Lunačarski z odlokom o streljanju Boga, ne jugoslovanski naučni socijalizam, naredi konec dvajsetega stoletja zmagoviti »gnili kapitalizem«: poceni delovna sila na drugih celinah, zahodnjakom odrejena pole position v digitalni revoluciji, polni hladilniki, od polnih hladilnikov zapovedana permisivna vzgoja, travica na vsakem drugem srednješolskem veceju, ...

Je razbohoteni kapitalizem za osebno vero v Boga večja grožnja od načrtno protiverskega socializma? So poln hladilnik, počitnice na Maldivih ter vseprisotni digitalni data shock v odpravi Boga uspešnejši od Marxovega politkomisarja, ki se sicer čuti maziljenega za ateizacijo mladih in starih? Če so, je tudi to za našo socialistično ateistično elito dodaten poraz, dodatna frustracija in dodaten vir škripanja z zobmi zoper parlamentarni »Bog živi Slovenijo!«.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno 7. julija 2018 na portalu  Domovina.je. Foto B. C.: Trije križi na Konjiški gori.