Oktobra
2012 sem se na madridski univerzi Comillas udeležil simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je
izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med
moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin
med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil osem zapisov o t. i.
„ženskem vprašanju“ in jih v poletnih mesecih 2013 objavil na iskreni.net. Skupaj dane jih zdaj, v počastitev 8. marca, objavljam še na svojem blogu. B.C.
|
Dekliška skavtska skupina iz Madrida v slovenskih gorah. Foto: B. C. |
K
ŽENSKEMU VPRAŠANJU 1/8.
Materinskost
Boga ni izum feministk zadnjih desetletij. Zaznati jo je moč že v
prvem poglavju Svetega pisma.
Dolgo
smo zoreli zanjo in plašno jo izrekamo – namreč, trditev: Bog
je naša Mati.
Čudna plašnost je ta. Skoraj tabu. Tisočletja smo vzgajani v duhu
Božje moškosti. Ampak materinskost Boga ni izum feministk zadnjih
desetletij. Zaznati jo je moč že v prvem poglavju Svetega pisma
(prim. 1 Mz 1,1-27).
Zemlja
pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in
Duh božji je vel nad vodami.
Tema,
voda, globina. To je stanje zarodka.
Bog
je rekel: „Bodi svetloba!“ In nastala je svetloba. Bog je videl,
da je svetloba dobra.
To
je rojstvo. Iz maternice skozi ožino v luč. Luč je dobra.
Življenje je lepo. Luč prekriva bivanje. Ko luči ni, gremo spat.
Ležemo. Postelja je mehka in topla. Včasih se v njej zvijemo kot
zarodek in tako ostanemo do jutra, do nove luči.
Bog
je rekel: „Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in
drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!“ Bog je
rekel: „Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad
zemljo pod nebesnim obokom!“
Odpiramo
se oblikam in zvokom sveta. Prvi tedni so to. Oči so velike, usta
zahtevajo mleka. „Materija, vstopi vame!“ pravijo. „Vse
življenje te bom srkal vase, materija. Ker si tudi ti svetla in
dobra.“
Bog
je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je
ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.
Po
nekaj tednih se zavemo, da z mamo nismo isti kos mesa. Jaz sem „jaz“,
ona je „ti“. Zraven nje je še en „ti“. Drugačen.
Skrivnosten. Iz njegovega ogromnega telesa ne priteče hrana. To je
oče. S „stvaritvijo“ očeta in matere vstopimo v prostor
razodevanja obličij, bi rekel judovski zdravnik in filozof Emmanuel
Lévinas.
Smo
v katedrali medčloveških odnosov. Tu bomo ostali, tu bomo zdaj
prešerno plesali zdaj krčevito jokali do konca svojih dni.
In
Bog? Kdaj pride na vrsto Bog? Bog parkljev, angelov in Miklavža
pride na obzorje s tretjim ali četrtim letom. Bog duhovnikov in
zapovedanih praznikov nastopi z vpisom v verouk v šestem letu
starosti. Bog mističnih radosti morda nikoli. A živi Bog, Duh
življenja, je tu od začetka. Plaval je nad prvo vodo, bil Luč luči
in Obličje obličja. Bog je znotraj misterija rojstva. On bruha
željo po življenju in luči. On je „Ti“, na katerega trčimo v
podaljšku odnosa z vsakim „ti“, razlaga še en Jud – Martin
Buber.
Torontski
teolog Herbert W. Richardson poroča, da so ga kot otroka naučili
naslednjo večerno molitev: „Oče-Mati Bog, imej me rad, varuj me
med spanjem, vodi moje korake Tebi naproti.“ Koncept Oče-Mati,
pravi Richardson, ga je že kot otroka navadil misliti Boga kot
nekoga, ki ni podoben nikomur na zemlji. Njegovo teologijo je rešil
mačističnih pasti.
Če
je eno najbolj kočljivih vprašanj človeštva žensko vprašanje,
ga bomo kristjani začeli reševati s premišljevanjem o Bogu,
Očetu-Materi.
K
ŽENSKEMU VPRAŠANJU 2/8.
Ali
veste, da bi Slovenci lahko kandidirali za vodilno vlogo v svetu v
zaščiti žensk? Boste rekli: „Zakaj mi?“
Pri
nas pijani moški tepejo ženske kot drugod. Če kakšna od njih tik
pred nami vozi avto, smo enako živčni in pripravljeni na psovko kot
drugod. V politiki jih držimo na varni razdalji, kvote gor ali dol.
Zakaj
smo torej Slovenci možni prvaki v reševanju ženskega vprašanja?
Zaradi jezika. Zato ker ima slovenščina dvojino in ker je eden
tistih jezikov, ki je sedemindvajseto vrstico prvega poglavja Geneze
smel, mogel in moral prevesti:
Bog
je ustvaril človeka
po
svoji podobi, (…) moškega
in
žensko
je
ustvaril.
Vemo,
da bi dobesedni prevod lahko bil nekoliko bolj „grob“, saj sta
izvorni hebrejski besedi uporabljani tudi za živali. Glasilo bi se
lahko:
...samca
in
samico
je
ustvaril.
A
naši prevajalci preskočijo možno „živalsko“ izpeljanko in se
odločijo za čudoviti stavek. Še lepši, čeprav prevajalsko
nedopusten, bi bil, če bi se končal, kot se je nekoč glasil eden
izmed katoliških programov priprave na zakon:
....za
moža in
ženo
ju
je ustvaril.
Če
je ženska podrejena moškemu, je tudi zato, ker je v objemu moškega
gospodovanja nad jezikom. Moška oblast nad jezikom je tako močna,
da precej evropskih jezikov uporablja eno besedo za človeka in za
človeka moškega spola. Ko hoče povedati, da obstaja tudi človek
ne-moškega spola, neha uporabljati besedo človek
in uporabi besedo ženska.
Če
bi slovenščina imela podobno moško nadoblast, bi sedemindvajseta
vrstica izpadla takole:
Bog
je ustvaril človeka
po
svoji podobi, človeka
in
žensko
je
ustvaril.
Ni
jih malo, ki to edinstveno vrstico (mimogrede: razen v Svetem pismu
ni govora o stvarjenju ženske v nobeni od starih bližnjevzhodnih
pripovedi o nastanku sveta) težko prevedejo drugače, kot da za
človeka in moškega uporabijo isto besedo. Srbi: Čovek
i žena. Italijani: Uomo
e donna. Francozi: Homme
et femme. V Španiji so s tem v
zvezi teologi in prevajalci svoj čas imeli resno debato, da bi v
sedemindvajseti vrstici prevedli varón
y varona namesto hombre
y mujer. Razlog? S pomočjo prevoda
vzpostaviti enakost med spoloma. Predlog je propadel.
Medtem
ko slovenščina vztraja na dveh tudi etimološko različnih besedah.
Človek za
vsako človeško bitje, moški za
človeško bitje moškega spola. V slovenščini je moški
v hierarhiji pojmov na nižji
stopnji, če smemo tako reči, od človeka.
Na isti stopnji kot ženska.
V slovenskem prevodu 1 Mz 1,27 moški
ne podeljuje človečnosti ženi,
temveč sta je oba skupaj enako deležna.
Ne
drugi, temveč prvi čudež našega jezika, pa je dvojina. Pred leti
so pesniki okrog Nove revije priredili lepotno tekmovanje slovenskih
besed. „Miss besed“, se pravi najlepša med najlepšimi, je
postala beseda midva.
Dvojina, ki je v drugih modernih jezikih ni, je naše izvrstno in
premalo uporabljano orožje mentalnega in socialnega napredka. In
grozno je, ko slišiš, da se med mladimi to odlično jezikovno in
mentalno orodje izginja.
Tudi
jezik, po Heideggerju „hiša bivanja“, bo polje ženske
odrešitve. Slovenci imamo v jeziku kaj več kot drugi narodi. S
pozabo dvojine razbijamo „hišo svojega bivanja“.
K
ŽENSKEMU VPRAŠANJU 3/8.
Odnos
med spoloma je velikanski vir zla. Večji kot nepravična delitev
dobrin med Severom in Jugom.
V
Svetem pismu se najprej v odnosu moški - ženska razodene
gospodovanje človeka nad človekom. Kakšni teologi, med njimi Elisa
Estévez iz madridske univerze Comillas, s tem v zvezi provokativno
govorijo o „izvirnem grehu pred izvirnim grehom“. Na podlagi
česa?
Če
v prvi pripovedi o stvarjenju sveta (1 Mz 1,1-2,4a, t. i. duhovniški
vir) tudi z „dodatno“ pomočjo
slovenskega prevoda lahko ugledamo enakost med spoloma, se v drugi
pripovedi (1 Mz 2,4b-25, t. i. jahvistični
vir) že nabirajo oblaki. Pri tem
upoštevajmo, da je druga pripoved (jahvistična) bila zapisana okrog
l. 950 pred Kristusom, medtem ko je prva (duhovniška) prešla v
pisno obliko okrog l. 530 pred Kristusom. Drugo in tretje poglavje
Geneze sta torej 400 let starejši od prvega. Bosta zato tudi bolj
trdi do ženske?
Za
razliko od prve pripovedi o stvarjenju človeka, kjer Bog sočasno
ustvari moškega in žensko po svoji podobi, v drugi pripovedi ženska
ni ustvarjena istočasno z moškim, temveč je ustvarjena šele
potem, ko Bog moškemu med vsemi živalmi ne najde „njemu primerne
pomoči“. Žensko pa ustvari iz Adamovega rebra. Je to neke vrste
„pred-izvirni greh“? Razkriva ta greh deklaracija prvega človeka,
prvega moškega, o prvi ženi?
To
je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo
imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža. (v.
23)
Slednji
stavek je predmet mnogih razlag. Biblicistka Mercedes Navarro, ki je
jahvistično pripoved stvarjenja preučevala s filigransko
natančnostjo, dopušča dvoje razlag. 1. človek-moški opaža
podobnost med seboj in novim bitjem v strukturi (kost),
v materiji (meso)
in v zametku spolnosti (móžinja);
2. človek-moški se razglasi za normativ človeškega in temu
normativu v nadaljnjem koraku odgovarja tudi ženska. Prva razlaga
napeljuje na enakost med spoloma, druga na mehko varianto ženske
manjvrednosti. Sama Navarrova se nagiba k prvi razlagi, saj pravi, da
je vso zgodbo treba brati kot odgovor na prvotno moško samoto oz.
samskost (prim. v. 18). Moška samota ima s stvarjenjem ženske neke
vrste happy end.
Predvsem pa je v okviru progresivnega Božjega stvariteljstva
človeško bitje s stvarjenjem móžinje
izpopolnjeno in obenem
diferencirano.
Če
prevzamemo drugo razlago 23. vrstice in to razlago malce
radikaliziramo, vidimo, kako moški prevzame oblast nad jezikom. Ne
potrudi se, da bi žensko imenoval drugače, kot da nekoliko
„raztegne“ svoje ime (in to „moško“ igro z imeni prizna tudi
Navarrova): če je on po hebrejsko´iš (mož),
je ona´iššáh (móžinja).
Ženska je narejena iz delov moškega, njeno ime je podaljšek
moškega imena in moški se z vsem tem hvali. Gospodovanje moškega
nad žensko, v jeziku, interpretaciji in stvarnosti, je zdaj
začrtano. To je predpriprava za izvirni greh.
Morda
ne vemo, h kateri interpretaciji se zateči. Vemo pa, kaj pravi moški
potem, ko se izvirni greh zgodi in se mora zagovarjati pred
Stvarnikom. Tole (1 Mz 3,12):
Žena,
ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.
Kot
da ženska več ni nekdo, ki je prišel iz moškega, temveč nekdo,
ki mu jo je Bog „podtaknil“. Moški zdaj poudari prvenstvo Boga v
stvarjenju ženske, a zato, da lahko Boga okrivi za „slabo“
stvaritev. Podobno kot naši vinogradniki. Če je vino dobro,
pravijo: „Glejte, kakšno vino sem pridelal!“ Če je slabo, pa:
„Kaj moremo. Takšnega je Bog dal.“
Človek
je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. (1
Mz 3,20)
Nekatere
feministke tudi v poimenovanju prve ženske z Eva
(hawâh
iz heb. korena whw
= živeti, življenjskost, dati
življenje) vidijo degradacijo. Če je pred izvirnim grehom ženska
še bila kost iz mojih kosti,
je po padcu s preimenovanjem v mater
živih razumljena predvsem v
funkciji rodnosti, pravijo. Biblicistka Navarrova (ki je pred
študijem Svetega pisma doktorirala še iz psihologije) meni drugače:
da je moški svoji ženski zdaj dal ime Eva, pomeni najprej, da je
kognitivno zrasel v sposobnosti opazovanja (dati ime) in razlaganja
stvarnosti (obrazložiti, zakaj takšno ime); nato pa, da je v ženski
prepoznal neko njeno temeljno lastnost - lastnost, ki jo dela podobno
Bogu, stvarniku življenja.
K
ŽENSKEMU VPRAŠANJU 4/8.*
Moški,
ki začuti
njen strah, njene sanje po varnosti, bo te sanje spremenil v njeno
kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni
izključena, spada v meni, je davek za njegovo „zaščito“.
Vročinski
val avgusta 2012. Sreda popoldan. Tri ure preživim ob Dravi nekje
med Ptujem in Vurbergom. Družbo mi delata plastenka vode in knjiga.
Na nasprotni strani se v reki namakajo trije fantje in tri dekleta,
stari nekaj nad dvajset. Očitno poparčkani.
Fantje sedijo
v plitvi vodi, punce bolj-ko-ne
stojijo ob fantih in občasno stopijo na obalo.
Fantje pijejo
žgane pijače, punce
pijačo
prinašajo iz grmovja v plastičnih kozarcih.
Fantje se
hahljajo v svojih pogovorih, punce
jim
blago sipajo vodo na ramena, jih umivajo in čehljajo.
Fantje so
zadeti in začnejo prepevati trivialne napeve iz hrvaških
popevk, punce
so
trezne, stopijo iz vode, imajo kratko debatico, nato fantom prinesejo
borovničevca.
Fantje kričijo:
„Borovničke, borovničke,“ punce
se
malo smejijo, malo zgražajo nad svojimi pijanimi dedci.
Na
moji strani reke od nekod prikoraka nudist, moški srednjih let, vrže
se v vodo in s tokom, z minimalnimi zamahi, po sredi mogočne Drave
odplava v smeri Ptuja. Fantje
na
oni strani ga žalijo in psujejo, se krohotajo, punce
se
pridušajo ob menda pogumnih vzklikih svojih fantov onemu „nagemu
pedru“ sredi reke.
Fantje krulijo
kot krulijo pijanci v vaškem bifeju ob desetih
zvečer, punce pravijo,
da je treba domov.
Fantje se
kobacajo iz plitvine, punce
jim
prinašajo brisače.
Eden
izmed fantov,
črnolas in dolg, se obrne proti sredini reke, zagazi do nekoliko
bolj deroče cone, ne zaplava, počepne, zakriči svoji punci na
obalo: „Sliki, sliki za fejsa!“
„Še
boste tepene,“ sem si rekel skoraj na glas, ko sem gledal za
dekleti, ki so s svojimi frajerji odhajale skozi grmovje onstran
najširše slovenske reke. „Še boste tepene,“ sem rekel takrat
ob Dravi, ker sem na drugi strani reke videl sejati in gojiti
prihodnji tepež.
Ženska,
ki stoji ob pijanem moškem; stoji, ker je v štartni poziciji.
Pijani moški,
ki sedi in mu je postreženo.
Ženska,
ki ne dvomi vanj, tudi ko psuje „pedre“ ali „cigane“ ali
kogar-si-bodi, ker je vesela, da ga sploh ima - njega, moškega.
Moški,
ki to ve in zato zahteva več borovničk in dodatno masažo ramen.
Ženska,
ki ga ima za močnega in pogumnega, ker se ob njem hoče počutiti
varnega. Moški,
ki zmore le navijaško, se pravi, čredno bevskanje na naključnega
nudista, a zaplavati po reki, to je preveč.
Ženska,
ki čuti, da tu nekaj ni v redu, da je to bitje ob njej le napol
moški, a je tiho in sodeluje v neke vrste foto-montaži, da bo na
zunaj, v okolju, v službi ... zgledalo, da je njen izbranec pravi
ded, malodane akcijski heroj iz srede deroče reke. Moški,
ki
začuti njen strah, njene sanje, bo te sanje spremenil v njeno
kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni
izključena, spada v meni, je davek za njegovo „zaščito“.
Vse
tako, kot napove Geneza:
Po
možu boš hrepenela,
on pa bo gospodoval nad
teboj. (1
Mz 3,16)
Bog
po prvem grehu prekolne kačo (v. 15) pa tudi zemljo (v. 17), medtem
ko človek ni preklet, temveč kaznovan. Kakšna je kazen za ženo?
1. bolečine ob rojevanju otrok; 2. hrepenenje po moškem, ki bo
vračal z gospodovanjem. Izvorna hebrejska beseda za hrepenenje
je
tešukah.
Ta se pojavi v Stari zavezi samo še dvakrat:
- ko Bog nagovori Kajna
in ga opozori o moči greha: „...njegovo poželenje
/tešukah/
se obrača proti tebi“ (1 Mz 4,7);
- ter v Visoki pesmi, ko ženska
pravi: „Jaz sem svojega ljubega in on hrepeni
/tešukah/
po meni“ (Vp 7,11).
Luteranska
teologinja Christfried Böttrich razlaga, da tešukah
govori o „želji po
globoki medsebojni pripadnosti dveh ljudi“. In da čeravno je v. 16
povedano, da bo moški pogosto vladal nad žensko, „je ob tem
vzpostavljena določena hierarhija med moškim in žensko, ki seveda
vključuje tudi moško odgovornost v odnosu do ženske.“ Žensko
hrepenenje torej poziva moškega k odgovornosti in k odpovedi
skušnjavi gospodovanja. Ko pa v Visoki pesmi tudi moškega prevzame
tešukah po
ženski, smo na pragu odrešenja.
*
Prvi
del tega zapisa je bil objavljen že novembra 2012 na Branko Cestnik
Blog.
K
ŽENSKEMU VPRAŠANJU 5/8.
Kaj
imata skupnega ženska slovenske kmečke družbe izpred sto let in
tabujev menda razvezana hči spolne revolucije izpred deset let? Obe
se sramujeta nosečnosti.
Kmečka
ženska izpred sto let je skrivala nosečnost in do zadnjega delala
na njivi. Dogajalo se je, da niti sorodniki niso hodili z njo po
cesti, ko je njen trebuh porasel v bučo. Ko so jo mlajša dekleta
vprašala, zakaj ima tako velik trebuh, jih je odpodila. Ta male pa
so jo klicale: „Debelinka! Debelinka!“ Potem je prišel porod.
Odpeljali so jo z njive ali iz hleva, poklicali izvedenko z vasi,
njeno dete je zajokalo. Še isti ali pa drugi dan so ga nesli h
krstu. Nje ni bilo zraven, ker je bila preslabotna. Pri krstu je
otroka držala botra, kar je prišlo v navado, da je ponekod še
danes v trenutku krsta glavna botra, ne mati. Koj ko je prišla k
sebi, je šla nazaj na njivo ali v hlev. Včasih je kar mož zaklical
v spalnico: „Pridi delat! Vidiš, da ne morem vsega sam!“ O tem
poroča Irena Destovnik v knjigi Moči
šibkih - ženske v času kmečkega gospodarstva (Drava,
Celovec 2011).
Šele
tik pred prvo svetovno vojno in svojim bridkim razpadom je rajnka
Avstro-Ogrska izdala določbe, ki so predvidevale čas za poporodni
počitek.
Slovenska
ženska poznega komunizma in tranzicijske dobe rojeva vse manj.
Nosečnost se ji bolj-ko-ne zgodi. Ko trebuh poraste v žogo - ker ta
ženska, kaj je to buča, več ne ve - ne hodi iz hiše. Gleda
televizijsko mehiško sluz, gricka kekse, kliče najožje
prijateljice na kavo. Na ulici bi se ozirali za njo. Res ni več
postavna. Kot da se je nek hudobni genij poigral ravno z njo, ki je
vendarle od prve menstruacije naprej sanjala, da bo vse življenje
imela ploski trebuh in visoke ritnice. Zdaj pa taka deformacija!
Za
enega bo potrpela. Za dva več ne. Ker potem je strošek prevelik. Pa
lajf imaš uničen. Z otroki je konec rajanja po klubih in potovanj v
neznano. Nič manj kot konec mladosti! Zakaj sploh živimo, če ne
zato, da bomo večno mladi? O tem se vsi strinjajo. Celo farmacevtska
industrija je na naši strani, na strani sodobne filozofije
življenja. Očitno je v svojih laboratorij prišla do globokih
dognanj, kar lahko tranzicijska ženska razbere in večernih reklam
na komercialnih televizijah. Že so tu ustrezni pripravki, anti-age
imenovani. Filmska industrija ne
zaostaja v anti-age pridiganju.
Že so tu neskončne serije o nesmrtnih in vedno enako mladih
vampirjih.
Družbo
brez Duha, družbo, ki gre proti Duhu, prepoznamo po njenem odnosu do
rodnosti. Kot da je maternica najnevarnejša zarotniška sobica v
deželi. Življenje, ki se v maternici zasnuje, mora biti pod
kontrolo sistema. Maternico nadzirajo vse velike družbene ideologije
in vse religije, vključno z postmodernim porabništvom. Nosečnost
in rojevanje skoraj kot družbeni problem. Spet se spomnimo tretjega
poglavja Geneze:
Zares,
mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala
otroke. (v. 16)
Eksegeti
nam bodo to vrstico razložili kot omejevanje ženske „bogopodobne“
zmožnosti plasiranja novega življenja; kot spomin na umiranje, ki
je znotraj vsakega rojstva. Nam pa nič ne brani, da ne bi te vrstice
brali tudi socialno in politično.
K
ŽENSKEMU VPRAŠANJU 6/8.
Krščanstvo
se je hitro poduhovilo, tisočletje ali celo dve pa je potrebovalo,
da se je umesenilo oz. udružinilo.
Okrog
leta 950 pred Kristusom je prvi redaktor Geneze zapisal te Božje
besede (1 Mz 2,24):
Zaradi
tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in
bosta eno meso.
Okrog
l. 530 pred Kr. pa nadaljnji redaktor te (1 Mz 1,28):
Bog
ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: „Bodita rodovitna in
množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita.“
Pa
vendar do srednjega veka katoliška Cerkev ni imela poročnega
obreda. Moški in ženske prvega tisočletja so sicer iskali in našli
drug drugega, ustanavljali družine, vzgajali otroke, a kakšne
posebne zgodbe iz tega niso delali. „Kako to?“ boste rekli. „A
ni danes Cerkev tista, ki goreče oznanja ljudem, naj se poročijo in
naj imajo čim več otrok? Ali nima edini slovenski katoliški tednik
imena, ki je prerokba in progam - Družina?“ In, seveda: „Ali ni
poroka zakrament? Zakramente pa je postavil sam Božji sin! Ali niso
očetje na tridentinskem koncilu rekli, da če ne veruješ v
zakrament svetega zakona, si izobčen?“
Kratka
je bila pot duha in dolga je bila pot mesa. Krščanstvo se je hitro
poduhovilo, tisočletje ali celo dve pa je potrebovalo, da se je
umesenilo oz.
udružinilo.
Ljubezen
med moškim, žensko ter, bognedaj, njuno meseno združenje, se je
mnogim teologom prvega tisočletja zdela premalo pomembna tema, da bi
zanjo porabili diamantno konico svoje misli. Drugim se je zadeva kar
naravnost priskutila. Češ, človek je duhovno bitje, materija in
materialna čustva, kar erotična čustva so, niso drugega kot klic
zemlje, od Boga zavržene zemlje, če smo natančni. Kdor sledi temu
klicu, gre hudiču v žrelo.
Ko
v srednjem veku nastane teologija zakramentov in z njo razmislek o
poročenem stanu kot zakramentu, ni manjkalo ugovorov:
- Da, Pavel
je res zapisal, da je združitev moškega in ženske v zakonski stan
„velika skrivnost“, ampak le kot prispodoba edine velike
skrivnosti, ki je ljubezen Kristusa do Cerkve. Zgolj senca torej
nečesa mogočnejšega.
- Potem, kako naj bo zakrament nekaj, kar
vključuje seks? Ne more taka nizka materija, materija z roba pekla,
če smo natančni, poseči po zakramentalni milosti.
- Nadaljnji
ugovor: Ne more biti zakrament nekaj, kar je le dogovor dveh
subjektov o podelitvi dolžnosti, pravic, dote, denarja. Moški in
ženska gresta skupaj zaradi pogodbe, a ne? Kakšna ljubezen neki!
Ugovorov
proti zakramentalnosti poroke še s tem ni konec. Denimo, kaj naj bi
bila materija zakramenta pri poroki? Pri krstu je voda, pri birmi
olje, pri evharistiji kruh, kaj pa pri poroki? Menda ja ne spolna
združitev? In še: Kdo sploh podeljuje zakrament? Ne reči, da
zakonca drug drugemu! Ne more, namreč, nekdo, ki nima posvetitve in
milosti, milosti dati …
Po
srednjeveških razpravah nastopi luteranski in kalvinistični vihar.
Tako Luter kot Kalvin ne priznata poroke kot zakramenta. Na
Tridentinskem zboru (1545-1563) je katolicizem dokončno dozorel, da
je poroko priznal za zakrament. Če Luter in Kalvin pravita „ne“,
potem je že po logiki nasprotovanja jasno, da mi moramo reči „da“.
Če pa kdo še misli, da cerkvena poroka ni zakrament, potem pa naj
bo kakor Luter in Kalvin - izobčen iz občestva.
Toda
moti se, kdor misli, da je s tem zgodbe konec. Še dandanašnji v
klerikalnih krogih slišiš argument, da prikazovanje Device Marije v
Međugorju ni resnično, kajti če bi bilo, bi vidci šli v samostan,
na pa da so se poročili, legli z bitjem nasprotnega spola v posteljo
in rodili otroke. Poroka je v hierarhiji zakramentov za marsikoga
manj zakrament kot mašniško posvečenje. Za nekatere celo manj kot
redovniške obljuba, ki je niti ne štejemo med zakramente.
K
ŽENSKEMU VPRAŠANJU 7/8.
Ali
je Jezus začrtal žensko emancipacijo? Odgovor je: da! Iz vloge
žensk v prvih krščanskih skupnostih vidimo, da je od njega
začrtana emancipacija hitro imela tudi konkretne sociološke
posledice.
Usedimo
se v časovni stroj in se odpeljimo v l. 60 po Kristusu. Pristanimo
nekje v Mali Aziji. Obiščimo majhne, a čile krščanske skupnosti.
Nekatere
izmed njih je v prejšnjih letih obiskoval tudi znameniti „apostol
narodov“ Pavel iz Tarza. Poglejmo, kaj v njih delajo ženske.
Vidimo, da so lahko voditeljice občestva, prerokinje, diakonise,
potujoče misijonarke, organizatorke, mecenke … Ni da ni!
Dvignimo
se spet z našim časovnim strojem ter se prestavimo za 100 let
naprej, v l. 160. Ponovimo vajo. Obiščimo iste krščanske
skupnosti in poglejmo, kaj v njih delajo ženske. Ups! Ali smo se
zmotili? Žensk je seveda polno, a nimajo nobene vodilne vloge.
Njihovo mesto je biti doma in vzgajati otroke. Na bogoslužnih
srečanjih so bolj-ko-ne tiho, bolj zadaj, bolj na robu. Spredaj, pri
mizi in pri besedi, so moški.
Kaj
se je zgodilo vmes? To vprašanje muči tudi španskega duhovnika in
zgodovinarja Fernanda Rivasa. Nanj odgovarja v knjigi Izgnane
Evine hčere (2008).
Ko sem na to knjigo naletel, se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne
bi prevedel prvega poglavja in ga dal na razpolago slovenskemu bralcu
(prevod najdete na tej Scribdovi
strani).
Rivas v poglavju obrazloži notranje (cerkvene razmere) ter zunanje
razloge (družbene pogoje) tako za protagonizem žensk v prvih
desetletjih krščanske ere kot za velik upad ženskega protagonizma
v 2. stoletju, ko ženska „ni bila le odrinjena v gospodinjski
prostor, temveč tudi utišana“.
Razlog
vseh razlogov, da je ženska v nekaterih primitivnih krščanskih
skupnostih imela za tisti (in tudi današnji) čas izjemno vlogo, je
seveda v Jezusovem odnosu do žensk. Da je Jezus imel drugačen odnos
do ženske, nekaj prispeva tudi „liberalno“ galilejsko okolje
(mejna provinca z več stika z drugimi kulturami), kjer se zdi, da
pritisk na judovsko ženo ni bil tako močan kot v Jeruzalemu in
Judeji. Daleč od tega, da bi Jezusa zapakirali v modernistično
kategorijo liberalnega. Pri njem ne gre za neko odstopanje od norm
zaradi odstopanja, za neko čislanje „vstajniškega“ elementa.
Jezus je imel enostavno drugačen, globlji in osvobajajoči pogled na
žensko. Če smo vsi enako otroci nebeškega Očeta, potem naj ne bo
med nami nasilja ter odnosov izkoriščanja in gospodovanja,
kakršnega koli gospodovanja – tudi moškega nad žensko.
Ali
je Jezus začrtal žensko emancipacijo? Odgovor je: da! Iz vloge
žensk v prvih krščanskih skupnostih vidimo, da je od njega
začrtana emancipacija hitro imela tudi konkretne sociološke
posledice. Če je Jezus bil tako „napreden“, zakaj potem ni
postavil žensk za apostole? Odgovor je: Kdo pravi, da jih ni? Če so
Dvanajsteri bili samo moški, to še ne pomeni, da apostolske službe
v širšem pomenu te besede niso vršile tudi drugi, tudi ženske.
Ali ne imenujemo Marije Magdalene apostola apostolorum (apostolka
apostolov), ker je prva prinesla novico o praznem grobu? Ali nas
strokovnjaki za Novo zavezo ne opozarjajo, da je poleg Dvanajsterih
takrat delovalo še več močnih oznanjevalnih skupnosti
(antiohijska, galilejska, skupnost „ljubljenega učenca“ ...) in
da je možno, da so v kateri izmed njih ženske imele vodilno vlogo?
Zlasti
primer Marije Magdalene je poučen. Biblična stroka ga v zadnjih
letih pogumno razvozlava in nekaj stvari je jasnih: Marija Magdalena
ni bivša prostitutka in je ne gre enačiti z grešnico iz Lk
7,36-50; gotovo je imela težko preteklost (sedem hudih duhov), a
Jezus jo je osvobodil; postala je njegova odlična učenka, prva „v
razredu“ (trenutno najbolj brani španski teolog J. A. Pagola,
katerega knjiga o Jezusu je že pri 10. ponatisu, jo imenuje „njegova
najboljša prijateljica“); bila je neomajna in pogumna ob
dramatičnih velikonočnih dogodkih; v prvih skupnostih je uživala
velik ugled, primerljiv z ugledom Dvanajsterih. Skratka, Marija
Magdalena je vzorec „Jezusovih žensk“, se pravi, žena, ki so se
ob Njem prerodile, osvobodile in hote ali nehote v takratno
versko-družbeno teorijo o podrejenosti ženske vnesle dvom.
A
Marija Magdalena je tudi vzorec „izgnanih Evinih hčera“
antičnega krščanstva. K temu so nemalo prispevale sekte krščanskih
gnostikov, ki so Marijo Magdaleno vzele za svoj prapor in jo
razglasile za vir skrivnih Jezusovih naukov, ki jih naj ne bi niti
apostoli poznali. Na drugem mestu je strah, da bi prevelika
Magdalenina bližina „ogrozila“ Jezusovo posvečeno samskost. Na
tretjem pa seveda splošen trend zmanjševanja vloge žensk. Rezultat
vsega trojega? V 5. stoletju je Marija Magdalena že „spoznana“
za bivšo prostitutko in njena poglavitna duhovna drža poslej bo
spokorništvo.
Kakšno
bo poslej želeno mesto za samostojne, lepe in pametne ženske?
Priporočal se jim bo kakšen temen kot, v katerem naj premišljujejo
in se kesajo za grehe svoje mladosti.
K
ŽENSKEMU VPRAŠANJU 8/8.
Ko
je ves svet videl solze na obrazu Vladimirja Putina, je on dejal, da
so od vetra.
Zakaj
je feministična teologija pomembna? Dolgo sem zavijal z očmi, ko
sem slišal, da ženske nekaj po svoje razlagajo Boga in razodetje.
Da silijo nekam preveč blizu oltarja, se je reklo. Ženske bi rade
bile duhovnice, se je opozorilo. Nič hujšega! Ali ni po prastarem
izročilu ženska v permanentnem stanju obredne nečistosti? Ali niso
vsi trije veliki monoteizmi enotni, da ženska ne more voditi verskih
opravil? Ali ni l. 1994 bl. papež Janez Pavel II. v apostolskem
pismu Ordinatio sacerdotalis vprašanje ženskega duhovništva
dokončno in uradno zaključil?
Toda
žensko vprašanje je eno izmed znamenj časa. In ne gre toliko za
vprašanje tekme med spoloma ter za pod-vprašanje, kdo je lahko in
kdo ne za oltarjem, kot:
- za vprašanje
dobrega in zla;
največji vir trpljenja na svetu ni nepravična delitev dobrin med
bogatimi in revnimi narodi, temveč zatiranje ženske s strani
moškega sveta;
- za vprašanje
alternative in
iskanja nove paradigme za družbeno, gospodarsko in politično
življenje; paradigme, ki bi občutno več, v kakšnih ozirih pa
pretežno, črpala iz ženskega čutenja in pogleda na svet.
In
kakšna je ženska alternativa? Pustimo abstrakcijo in pojdimo k
zgodbi – resnični zgodbi o dvojih solzah. Na koncu presodite sami.
V
zimi 2011/2012 smo v razmahu nekaj mesecev videli dvojne solze.
Najprej je jokala ženska, ki je v italijanski državi skrbela za
družino in socialne zadeve. Nato je potočil solze moški, ki vlada
četrtini kopnega, na ostale tri četrtine pa ima nemalo vpliva.
Jokala
sta. Ves svet ju je videl.
Ministrica
Elza Fornero je zajokala na novinarski konferenci, ko je sedela je ob
svojem šefu Mariu Montiju, predsedniku vlade. Napovedala je hude
reze v socialo, kri, solze in žrtve. Pri besedi „žrtve“ več ni
zmogla naprej ... Jok. Monti jo tolaži, kamere beležijo.
Vladimir
Putin je zmagal v prvem krogu zadnjih ruskih predsedniških volitev.
Zmagal je s preko 60 odstotki glasov. Spet je postal predsednik Ruske
Federacije. Ko je na širokem trgu stopil pred večtisočglavo
množico privržencev in razglasil zmago, mu je po licih spolzelo
nekaj drobnega in svetlega. Solze. Moški, ki vlada četrtini
kopnega, na ostale tri četrtine pa ima nemalo vpliva, in se zato
zelo upravičeno imenuje Vladi-mir, saj mir
po rusko pomeni svet, ni tajil
solza. „Bile so prave,“ je dejal naslednji dan. „Ampak zaradi
vetra.“
Ženska,
članica razvpite Montijeve tehnične vlade, tudi ni tajila solz.
Bile so še kako prave. V dvorani za novinarske konference ni bilo
vetra, pa tudi na njeni levi sedeči gospod ni lupil čebule. Elza
Fornero nima izgovora. V času, ko Italija potrebuje močno oblast,
ko mora biti oblast karseda hladnokrvna, dobesedno tehnična, se je
obnašala po žensko. „Natopila je šibko,“ bi rekel nekdo.
„Vladala je iz šibkosti,“ bo dodal drug.
Moški
ne jočejo. Cmera ne more biti voditelj. Vladimirja, kot milijone
drugi dečkov, so v tem duhu vzgajali od malega. Kot zrel moški je
nato delal v strašnih sovjetskih tajnih službah. Moral je biti
dober, da so mu zaupali dolžnosti v Nemški demokratični republiki.
V deželi, ki jo je pred Zahodom varoval „antifašistični obrambni
zid“, kot so Berlinski zid imenovali domači komunisti, je Vladimir
dokončno uvidel, zakaj dečki ne smejo jokati. Zadeve tega sveta so
grobe, pošastne. Samo kamniti ljudje so jim kos.
Pa
vendar. Solze Elze Fornero je svetovna javnost spoštovala. Celo
poklonila se jim je. Za napredek lahko štejemo, da so komentatorji v
njih prepoznali iskrenost in človečnost, nekaj, kar daje upanje, da
tudi stroga politika, ki bo varčevala na plečih vseh, ne bo gazila
človeka. Tehnika vladanja bo ohranila srce. Montijeva vlada je z
ministričinimi solzami pridobila. Putinove solze so polzele v drugo
smer. Že drugi dan se je dvajset tisoč demonstrantov iz njih
norčevalo. Zahodni mediji - že res, da Putin njihov ljubljenec
nikoli ni bil - so privoščljivo pisali o krokodiljih solzah.
Krokodil namreč, ko požre lastne mladiče, zajoče. Že zato je
Vladimir moral vztrajati: „Bil je veter.“