Cerkev in politika – tisočič ...

Dvignjenih ščitov pred levico

Levica s svojo agresijo na katoliški prostor skupnosti verujočih dela nemalo škode, a vzbuja tudi odpor, samozavest, ponos. Če te danes Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer)* kot katoličana devljejo v nič in ti pripisujejo fašizem, katolibanstvo, krivdo za socialne bolezni ter krivdo za ptičje iztrebke na avtomobilih, ti ni prijetno. Kriva obdolžitev in ponižanje bolita. Po drugi strani pa ravno zaradi takšnega in tolikšnega na svoji koži občutenega režimskega biča veš, da si na pravi poti. Novozavezna prerokba, ki nikoli ne mine, pravi: „Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!“ Če bi te zdajšnji slovenski mnenjski režim hvalil, bi še bil prepričan, da nisi lažni prerok?

Draga ateistična levica, morda še največ narediš za nas, ko nas tepeš. Hvala ti za ta trud in za skrb, da katoliški duh ne usahne v coni udobja!

Stranski (križev) oltar na Frankolovem: tabernakelj.
Foto: B.C.

Spuščenih ščitov pred desnico

Ampak za prihodnost slovenskega katolištva je lahko politična desnica enako škodljiva kot politična levica, v kolikor pač katoličani v njeni bližini brezskrbno izklopimo alarmne naprave in spustimo dvižni most.

Še več: nekateri med nami so smrtno prepričani, da je politična desnica katoliška in katolištvo politično desno. Drugi gredo korak naprej: smrtno, se pravi dogmatično, so prepričani, da je za katoličana greh ne biti politično na desni. To še ni vse: tisti katoličan, ki ne stoji v strnjenem ešalonu in, glej ga zlomka, ga celo sumimo, da koketira s kom z one strani, je slab katoličan. Na spletu najdete lep nabor etimološko zanimivih pojmov in sintagem, ki označujejo takega katoličana: izdajalec, rdeči podtaknjenec, grmičevec, katokomunist, prodani far, kocbekovec, udbovski nameščenec, kolovodja modernistov, .... (Ni se mi dalo brskati po črevasto dolgih komentarjih pod članki pa sem uporabil nekaj označb, ki so jih anonimni bratje v Kristusu v zadnjih letih v spletnih komentarjih namenili moji malenkosti, sicer staremu volivcu SDS, ko sem kdaj v kakšnem svojem zapisu podvomil v „pravo stvar“ oz. v mesijansko dimenzijo človeka, ki ga vsi poznate in katerega žena je zdravnica.)

Ko si politično poskuša podrediti eklezialno

Ni problem idejna sorodnost nekaterih političnih strank in Cerkve. Taka sorodnost je dobrodošla. Tudi ni problem, če Cerkev kdaj nakaže, katera stranka ji je po krščanskih etičnih merilih in družbenem nauku bližja. Na tem mestu bi celo predlagal, da bi se kdaj kak organ pri SŠK, denimo Komisija za pravičnost in mir, oglasil z (pol)uradno (a nezavezujočo) oceno strankarskih programov jasno in glasno imenovavši stranke – pa naj „cerkvena učiteljica“ Ranka Ivelja še tako zavija z očmi. Bolje jasno povedana beseda nad pultom kot šepetajoča hipnoza volivca pod pultom.

Problem je, ko politično poškoduje eklezialno. Ko politika v cerkveno občestvo vnese svoje kriterije razločevanja, kdo je in kdo ni na pravi poti. Naj ponazorim s svežim primerom dveh duhovniških imen. Revija Reporter, 23. marec 2015: pišoči duhovnik Janez Turinek na strani 55, s strani Boštjana M. Turka komentirani duhovnik Milan Knep na strani 35. Turinekovim antikomunističnim erupcijam je dana cela Reporterjeva plahta, Knepovi dialogi z zakoncema Hribar so hudo okrcani. Turinek lahko zapiše, kar se mu zljubi, za Knepa je med vrsticami sugerirano, da ni primeren za odgovornega za katehezo v ljubljanski nadškofiji. Uredniško sporočilo revije je moč dešifrirati takole: militantni duhovniki (t.j. katoličani) à la Janez Turinek so okej, mostograditeljski duhovniki (t.j. katoličani) à la Milan Knep niso okej!

V času Udbe se je temu reklo diferenciacija klera (prim. isti Reporter, str. 19). Cilj diferenciacije? Nič drugega kot nadzor politike nad religijo.

Klovnesa na ulicah Madrida l. 2013.
V poulični predstavi aktivistov ponazarja odnos Cerkve do kapitala.
Foto: B.C.

Največja nevarnost je ohromelost za evangelizacijo

A druga nevarnost je hujša od prve. Lahko se zgodi, da bodo pred določeno politiko povsem spuščeni ščiti ter ozka politična opredeljenost in strast katoličanov zmanjšali njih svobodo za evangelizacijo. Lahko se zgodi, da slovenska Cerkev za daljše obdobje v širšem prostoru ne bo mogla sproščeno spregovoriti o Jezusu iz Nazareta, ker bo s strani večine prebivalstva zaznavana kot zainteresirana politična sila.

Da bi do take redukcije prišlo (če že ne prihaja), se za povrh na vse kriplje in pretege trudijo tri Borbe in novokomunistična levica, ki se na svojo ne-vem-katero-že fazo odreševanja slovenskega delavskega razreda, kot je videti, ne zna pripravljati drugače kot skozi vnovični spopad s krščanstvom. Jasno je, da takega projekta ne more voditi metropolitanski levičar, ki ne loči ministranta od goloba na strehi, pač pa nekdo, ki je vdihaval katoliški zrak vsaj tako, kot ga vdihavajo v Železnikih.

Taka redukcija katolištva se ne sme zgoditi! Ne zaradi Borb in levice, temveč zaradi resnice o Jezusu iz Nazareta. Kolikor poznam novo nadškofovsko zasedbo Zore-Cvikl, sem miren. Dela z razločevanjem duhov pa kranjsko-štajerski dvojec ne bo imel malo.

* Borba oz. Ƃopƃa - to je bil tisti dnevni časopis, na katerega enega in edinega smo bile v osemdesetih naročene vse enote v kasarni JLA v Zaječarju. Borba je začela izhajati v Zagrebu l. 1922 kot „teoretski časopis“ KPJ, po vojni je nekaj časa bila med vodilnimi dnevniki v SFRJ, nato je životarila na račun predplačnikov v državnih ustanovah in kasarnah. Zamrla je z razpadom Jugoslavije.

K ženskemu vprašanju

Oktobra 2012 sem se na madridski univerzi Comillas udeležil simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil osem zapisov o t. i. „ženskem vprašanju“ in jih v poletnih mesecih 2013 objavil na iskreni.net. Skupaj dane jih zdaj, v počastitev 8. marca, objavljam še na svojem blogu. B.C.

Dekliška skavtska skupina iz Madrida v slovenskih gorah.
Foto: B. C.

BOG JE NAŠA MATI

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 1/8.

Materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij. Zaznati jo je moč že v prvem poglavju Svetega pisma.

Dolgo smo zoreli zanjo in plašno jo izrekamo – namreč, trditev: Bog je naša Mati. Čudna plašnost je ta. Skoraj tabu. Tisočletja smo vzgajani v duhu Božje moškosti. Ampak materinskost Boga ni izum feministk zadnjih desetletij. Zaznati jo je moč že v prvem poglavju Svetega pisma (prim. 1 Mz 1,1-27).

Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in Duh božji je vel nad vodami.

Tema, voda, globina. To je stanje zarodka.

Bog je rekel: „Bodi svetloba!“ In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra.

To je rojstvo. Iz maternice skozi ožino v luč. Luč je dobra. Življenje je lepo. Luč prekriva bivanje. Ko luči ni, gremo spat. Ležemo. Postelja je mehka in topla. Včasih se v njej zvijemo kot zarodek in tako ostanemo do jutra, do nove luči.

Bog je rekel: „Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!“ Bog je rekel: „Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!“

Odpiramo se oblikam in zvokom sveta. Prvi tedni so to. Oči so velike, usta zahtevajo mleka. „Materija, vstopi vame!“ pravijo. „Vse življenje te bom srkal vase, materija. Ker si tudi ti svetla in dobra.“

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

Po nekaj tednih se zavemo, da z mamo nismo isti kos mesa. Jaz sem „jaz“, ona je „ti“. Zraven nje je še en „ti“. Drugačen. Skrivnosten. Iz njegovega ogromnega telesa ne priteče hrana. To je oče. S „stvaritvijo“ očeta in matere vstopimo v prostor razodevanja obličij, bi rekel judovski zdravnik in filozof Emmanuel Lévinas.

Smo v katedrali medčloveških odnosov. Tu bomo ostali, tu bomo zdaj prešerno plesali zdaj krčevito jokali do konca svojih dni.

In Bog? Kdaj pride na vrsto Bog? Bog parkljev, angelov in Miklavža pride na obzorje s tretjim ali četrtim letom. Bog duhovnikov in zapovedanih praznikov nastopi z vpisom v verouk v šestem letu starosti. Bog mističnih radosti morda nikoli. A živi Bog, Duh življenja, je tu od začetka. Plaval je nad prvo vodo, bil Luč luči in Obličje obličja. Bog je znotraj misterija rojstva. On bruha željo po življenju in luči. On je „Ti“, na katerega trčimo v podaljšku odnosa z vsakim „ti“, razlaga še en Jud – Martin Buber.

Torontski teolog Herbert W. Richardson poroča, da so ga kot otroka naučili naslednjo večerno molitev: „Oče-Mati Bog, imej me rad, varuj me med spanjem, vodi moje korake Tebi naproti.“ Koncept Oče-Mati, pravi Richardson, ga je že kot otroka navadil misliti Boga kot nekoga, ki ni podoben nikomur na zemlji. Njegovo teologijo je rešil mačističnih pasti.

Če je eno najbolj kočljivih vprašanj človeštva žensko vprašanje, ga bomo kristjani začeli reševati s premišljevanjem o Bogu, Očetu-Materi.

MIDVA ALI O ODLIČNOSTI SLOVENSKEGA JEZIKA

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 2/8.

Ali veste, da bi Slovenci lahko kandidirali za vodilno vlogo v svetu v zaščiti žensk? Boste rekli: „Zakaj mi?“

Pri nas pijani moški tepejo ženske kot drugod. Če kakšna od njih tik pred nami vozi avto, smo enako živčni in pripravljeni na psovko kot drugod. V politiki jih držimo na varni razdalji, kvote gor ali dol.

Zakaj smo torej Slovenci možni prvaki v reševanju ženskega vprašanja? Zaradi jezika. Zato ker ima slovenščina dvojino in ker je eden tistih jezikov, ki je sedemindvajseto vrstico prvega poglavja Geneze smel, mogel in moral prevesti:

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, (…) moškega in žensko je ustvaril.

Vemo, da bi dobesedni prevod lahko bil nekoliko bolj „grob“, saj sta izvorni hebrejski besedi uporabljani tudi za živali. Glasilo bi se lahko:

...samca in samico je ustvaril.

A naši prevajalci preskočijo možno „živalsko“ izpeljanko in se odločijo za čudoviti stavek. Še lepši, čeprav prevajalsko nedopusten, bi bil, če bi se končal, kot se je nekoč glasil eden izmed katoliških programov priprave na zakon:

....za moža in ženo ju je ustvaril.

Če je ženska podrejena moškemu, je tudi zato, ker je v objemu moškega gospodovanja nad jezikom. Moška oblast nad jezikom je tako močna, da precej evropskih jezikov uporablja eno besedo za človeka in za človeka moškega spola. Ko hoče povedati, da obstaja tudi človek ne-moškega spola, neha uporabljati besedo človek in uporabi besedo ženska.

Če bi slovenščina imela podobno moško nadoblast, bi sedemindvajseta vrstica izpadla takole:

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, človeka in žensko je ustvaril.

Ni jih malo, ki to edinstveno vrstico (mimogrede: razen v Svetem pismu ni govora o stvarjenju ženske v nobeni od starih bližnjevzhodnih pripovedi o nastanku sveta) težko prevedejo drugače, kot da za človeka in moškega uporabijo isto besedo. Srbi: Čovek i žena. Italijani: Uomo e donna. Francozi: Homme et femme. V Španiji so s tem v zvezi teologi in prevajalci svoj čas imeli resno debato, da bi v sedemindvajseti vrstici prevedli varón y varona namesto hombre y mujer. Razlog? S pomočjo prevoda vzpostaviti enakost med spoloma. Predlog je propadel.

Medtem ko slovenščina vztraja na dveh tudi etimološko različnih besedah. Človek za vsako človeško bitje, moški za človeško bitje moškega spola. V slovenščini je moški v hierarhiji pojmov na nižji stopnji, če smemo tako reči, od človeka. Na isti stopnji kot ženska. V slovenskem prevodu 1 Mz 1,27 moški ne podeljuje človečnosti ženi, temveč sta je oba skupaj enako deležna.

Ne drugi, temveč prvi čudež našega jezika, pa je dvojina. Pred leti so pesniki okrog Nove revije priredili lepotno tekmovanje slovenskih besed. „Miss besed“, se pravi najlepša med najlepšimi, je postala beseda midva. Dvojina, ki je v drugih modernih jezikih ni, je naše izvrstno in premalo uporabljano orožje mentalnega in socialnega napredka. In grozno je, ko slišiš, da se med mladimi to odlično jezikovno in mentalno orodje izginja.

Tudi jezik, po Heideggerju „hiša bivanja“, bo polje ženske odrešitve. Slovenci imamo v jeziku kaj več kot drugi narodi. S pozabo dvojine razbijamo „hišo svojega bivanja“.

GREH PRED IZVIRNIM GREHOM?

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 3/8.

Odnos med spoloma je velikanski vir zla. Večji kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.

V Svetem pismu se najprej v odnosu moški - ženska razodene gospodovanje človeka nad človekom. Kakšni teologi, med njimi Elisa Estévez iz madridske univerze Comillas, s tem v zvezi provokativno govorijo o „izvirnem grehu pred izvirnim grehom“. Na podlagi česa?

Če v prvi pripovedi o stvarjenju sveta (1 Mz 1,1-2,4a, t. i. duhovniški vir) tudi z „dodatno“ pomočjo slovenskega prevoda lahko ugledamo enakost med spoloma, se v drugi pripovedi (1 Mz 2,4b-25, t. i. jahvistični vir) že nabirajo oblaki. Pri tem upoštevajmo, da je druga pripoved (jahvistična) bila zapisana okrog l. 950 pred Kristusom, medtem ko je prva (duhovniška) prešla v pisno obliko okrog l. 530 pred Kristusom. Drugo in tretje poglavje Geneze sta torej 400 let starejši od prvega. Bosta zato tudi bolj trdi do ženske?

Za razliko od prve pripovedi o stvarjenju človeka, kjer Bog sočasno ustvari moškega in žensko po svoji podobi, v drugi pripovedi ženska ni ustvarjena istočasno z moškim, temveč je ustvarjena šele potem, ko Bog moškemu med vsemi živalmi ne najde „njemu primerne pomoči“. Žensko pa ustvari iz Adamovega rebra. Je to neke vrste „pred-izvirni greh“? Razkriva ta greh deklaracija prvega človeka, prvega moškega, o prvi ženi?

To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža. (v. 23)

Slednji stavek je predmet mnogih razlag. Biblicistka Mercedes Navarro, ki je jahvistično pripoved stvarjenja preučevala s filigransko natančnostjo, dopušča dvoje razlag. 1. človek-moški opaža podobnost med seboj in novim bitjem v strukturi (kost), v materiji (meso) in v zametku spolnosti (móžinja); 2. človek-moški se razglasi za normativ človeškega in temu normativu v nadaljnjem koraku odgovarja tudi ženska. Prva razlaga napeljuje na enakost med spoloma, druga na mehko varianto ženske manjvrednosti. Sama Navarrova se nagiba k prvi razlagi, saj pravi, da je vso zgodbo treba brati kot odgovor na prvotno moško samoto oz. samskost (prim. v. 18). Moška samota ima s stvarjenjem ženske neke vrste happy end. Predvsem pa je v okviru progresivnega Božjega stvariteljstva človeško bitje s stvarjenjem móžinje izpopolnjeno in obenem diferencirano.

Če prevzamemo drugo razlago 23. vrstice in to razlago malce radikaliziramo, vidimo, kako moški prevzame oblast nad jezikom. Ne potrudi se, da bi žensko imenoval drugače, kot da nekoliko „raztegne“ svoje ime (in to „moško“ igro z imeni prizna tudi Navarrova): če je on po hebrejsko´iš (mož), je ona´iššáh (móžinja). Ženska je narejena iz delov moškega, njeno ime je podaljšek moškega imena in moški se z vsem tem hvali. Gospodovanje moškega nad žensko, v jeziku, interpretaciji in stvarnosti, je zdaj začrtano. To je predpriprava za izvirni greh.

Morda ne vemo, h kateri interpretaciji se zateči. Vemo pa, kaj pravi moški potem, ko se izvirni greh zgodi in se mora zagovarjati pred Stvarnikom. Tole (1 Mz 3,12):

Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.

Kot da ženska več ni nekdo, ki je prišel iz moškega, temveč nekdo, ki mu jo je Bog „podtaknil“. Moški zdaj poudari prvenstvo Boga v stvarjenju ženske, a zato, da lahko Boga okrivi za „slabo“ stvaritev. Podobno kot naši vinogradniki. Če je vino dobro, pravijo: „Glejte, kakšno vino sem pridelal!“ Če je slabo, pa: „Kaj moremo. Takšnega je Bog dal.“

Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. (1 Mz 3,20)

Nekatere feministke tudi v poimenovanju prve ženske z Eva (hawâh iz heb. korena whw = živeti, življenjskost, dati življenje) vidijo degradacijo. Če je pred izvirnim grehom ženska še bila kost iz mojih kosti, je po padcu s preimenovanjem v mater živih razumljena predvsem v funkciji rodnosti, pravijo. Biblicistka Navarrova (ki je pred študijem Svetega pisma doktorirala še iz psihologije) meni drugače: da je moški svoji ženski zdaj dal ime Eva, pomeni najprej, da je kognitivno zrasel v sposobnosti opazovanja (dati ime) in razlaganja stvarnosti (obrazložiti, zakaj takšno ime); nato pa, da je v ženski prepoznal neko njeno temeljno lastnost - lastnost, ki jo dela podobno Bogu, stvarniku življenja.

HREPENENJE IN GOSPODOVANJE

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 4/8.*

Moški, ki začuti njen strah, njene sanje po varnosti, bo te sanje spremenil v njeno kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni izključena, spada v meni, je davek za njegovo „zaščito“.

Vročinski val avgusta 2012. Sreda popoldan. Tri ure preživim ob Dravi nekje med Ptujem in Vurbergom. Družbo mi delata plastenka vode in knjiga. Na nasprotni strani se v reki namakajo trije fantje in tri dekleta, stari nekaj nad dvajset. Očitno poparčkani.

Fantje sedijo v plitvi vodi, punce bolj-ko-ne stojijo ob fantih in občasno stopijo na obalo.

Fantje pijejo žgane pijače, punce pijačo prinašajo iz grmovja v plastičnih kozarcih.

Fantje se hahljajo v svojih pogovorih, punce jim blago sipajo vodo na ramena, jih umivajo in čehljajo.

Fantje so zadeti in začnejo prepevati trivialne napeve iz hrvaških popevk, punce so trezne, stopijo iz vode, imajo kratko debatico, nato fantom prinesejo borovničevca.

Fantje kričijo: „Borovničke, borovničke,“ punce se malo smejijo, malo zgražajo nad svojimi pijanimi dedci.

Na moji strani reke od nekod prikoraka nudist, moški srednjih let, vrže se v vodo in s tokom, z minimalnimi zamahi, po sredi mogočne Drave odplava v smeri Ptuja. Fantje na oni strani ga žalijo in psujejo, se krohotajo, punce se pridušajo ob menda pogumnih vzklikih svojih fantov onemu „nagemu pedru“ sredi reke.

Fantje krulijo kot krulijo pijanci v vaškem bifeju ob desetih zvečer, punce pravijo, da je treba domov.

Fantje se kobacajo iz plitvine, punce jim prinašajo brisače.

Eden izmed fantov, črnolas in dolg, se obrne proti sredini reke, zagazi do nekoliko bolj deroče cone, ne zaplava, počepne, zakriči svoji punci na obalo: „Sliki, sliki za fejsa!“

„Še boste tepene,“ sem si rekel skoraj na glas, ko sem gledal za dekleti, ki so s svojimi frajerji odhajale skozi grmovje onstran najširše slovenske reke. „Še boste tepene,“ sem rekel takrat ob Dravi, ker sem na drugi strani reke videl sejati in gojiti prihodnji tepež.

Ženska, ki stoji ob pijanem moškem; stoji, ker je v štartni poziciji. Pijani moški, ki sedi in mu je postreženo.

Ženska, ki ne dvomi vanj, tudi ko psuje „pedre“ ali „cigane“ ali kogar-si-bodi, ker je vesela, da ga sploh ima - njega, moškega. Moški, ki to ve in zato zahteva več borovničk in dodatno masažo ramen.

Ženska, ki ga ima za močnega in pogumnega, ker se ob njem hoče počutiti varnega. Moški, ki zmore le navijaško, se pravi, čredno bevskanje na naključnega nudista, a zaplavati po reki, to je preveč.

Ženska, ki čuti, da tu nekaj ni v redu, da je to bitje ob njej le napol moški, a je tiho in sodeluje v neke vrste foto-montaži, da bo na zunaj, v okolju, v službi ... zgledalo, da je njen izbranec pravi ded, malodane akcijski heroj iz srede deroče reke. Moški, ki začuti njen strah, njene sanje, bo te sanje spremenil v njeno kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni izključena, spada v meni, je davek za njegovo „zaščito“.

Vse tako, kot napove Geneza:

Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj. (1 Mz 3,16)

Bog po prvem grehu prekolne kačo (v. 15) pa tudi zemljo (v. 17), medtem ko človek ni preklet, temveč kaznovan. Kakšna je kazen za ženo? 1. bolečine ob rojevanju otrok; 2. hrepenenje po moškem, ki bo vračal z gospodovanjem. Izvorna hebrejska beseda za hrepenenje je tešukah. Ta se pojavi v Stari zavezi samo še dvakrat:

- ko Bog nagovori Kajna in ga opozori o moči greha: „...njegovo poželenje /tešukah/ se obrača proti tebi“ (1 Mz 4,7);

- ter v Visoki pesmi, ko ženska pravi: „Jaz sem svojega ljubega in on hrepeni /tešukah/ po meni“ (Vp 7,11).

Luteranska teologinja Christfried Böttrich razlaga, da tešukah govori o „želji po globoki medsebojni pripadnosti dveh ljudi“. In da čeravno je v. 16 povedano, da bo moški pogosto vladal nad žensko, „je ob tem vzpostavljena določena hierarhija med moškim in žensko, ki seveda vključuje tudi moško odgovornost v odnosu do ženske.“ Žensko hrepenenje torej poziva moškega k odgovornosti in k odpovedi skušnjavi gospodovanja. Ko pa v Visoki pesmi tudi moškega prevzame tešukah po ženski, smo na pragu odrešenja.

* Prvi del tega zapisa je bil objavljen že novembra 2012 na Branko Cestnik Blog.

ROJEVANJE V BOLEČINAH

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 5/8.

Kaj imata skupnega ženska slovenske kmečke družbe izpred sto let in tabujev menda razvezana hči spolne revolucije izpred deset let? Obe se sramujeta nosečnosti.

Kmečka ženska izpred sto let je skrivala nosečnost in do zadnjega delala na njivi. Dogajalo se je, da niti sorodniki niso hodili z njo po cesti, ko je njen trebuh porasel v bučo. Ko so jo mlajša dekleta vprašala, zakaj ima tako velik trebuh, jih je odpodila. Ta male pa so jo klicale: „Debelinka! Debelinka!“ Potem je prišel porod. Odpeljali so jo z njive ali iz hleva, poklicali izvedenko z vasi, njeno dete je zajokalo. Še isti ali pa drugi dan so ga nesli h krstu. Nje ni bilo zraven, ker je bila preslabotna. Pri krstu je otroka držala botra, kar je prišlo v navado, da je ponekod še danes v trenutku krsta glavna botra, ne mati. Koj ko je prišla k sebi, je šla nazaj na njivo ali v hlev. Včasih je kar mož zaklical v spalnico: „Pridi delat! Vidiš, da ne morem vsega sam!“ O tem poroča Irena Destovnik v knjigi Moči šibkih - ženske v času kmečkega gospodarstva (Drava, Celovec 2011).

Šele tik pred prvo svetovno vojno in svojim bridkim razpadom je rajnka Avstro-Ogrska izdala določbe, ki so predvidevale čas za poporodni počitek.

Slovenska ženska poznega komunizma in tranzicijske dobe rojeva vse manj. Nosečnost se ji bolj-ko-ne zgodi. Ko trebuh poraste v žogo - ker ta ženska, kaj je to buča, več ne ve - ne hodi iz hiše. Gleda televizijsko mehiško sluz, gricka kekse, kliče najožje prijateljice na kavo. Na ulici bi se ozirali za njo. Res ni več postavna. Kot da se je nek hudobni genij poigral ravno z njo, ki je vendarle od prve menstruacije naprej sanjala, da bo vse življenje imela ploski trebuh in visoke ritnice. Zdaj pa taka deformacija!

Za enega bo potrpela. Za dva več ne. Ker potem je strošek prevelik. Pa lajf imaš uničen. Z otroki je konec rajanja po klubih in potovanj v neznano. Nič manj kot konec mladosti! Zakaj sploh živimo, če ne zato, da bomo večno mladi? O tem se vsi strinjajo. Celo farmacevtska industrija je na naši strani, na strani sodobne filozofije življenja. Očitno je v svojih laboratorij prišla do globokih dognanj, kar lahko tranzicijska ženska razbere in večernih reklam na komercialnih televizijah. Že so tu ustrezni pripravki, anti-age imenovani. Filmska industrija ne zaostaja v anti-age pridiganju. Že so tu neskončne serije o nesmrtnih in vedno enako mladih vampirjih.

Družbo brez Duha, družbo, ki gre proti Duhu, prepoznamo po njenem odnosu do rodnosti. Kot da je maternica najnevarnejša zarotniška sobica v deželi. Življenje, ki se v maternici zasnuje, mora biti pod kontrolo sistema. Maternico nadzirajo vse velike družbene ideologije in vse religije, vključno z postmodernim porabništvom. Nosečnost in rojevanje skoraj kot družbeni problem. Spet se spomnimo tretjega poglavja Geneze:

Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. (v. 16)

Eksegeti nam bodo to vrstico razložili kot omejevanje ženske „bogopodobne“ zmožnosti plasiranja novega življenja; kot spomin na umiranje, ki je znotraj vsakega rojstva. Nam pa nič ne brani, da ne bi te vrstice brali tudi socialno in politično.

POROKA: OD POGODBE DO ZAKRAMENTA

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 6/8.

Krščanstvo se je hitro poduhovilo, tisočletje ali celo dve pa je potrebovalo, da se je umesenilo oz. udružinilo.

Okrog leta 950 pred Kristusom je prvi redaktor Geneze zapisal te Božje besede (1 Mz 2,24):

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.

Okrog l. 530 pred Kr. pa nadaljnji redaktor te (1 Mz 1,28):

Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: „Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita.“

Pa vendar do srednjega veka katoliška Cerkev ni imela poročnega obreda. Moški in ženske prvega tisočletja so sicer iskali in našli drug drugega, ustanavljali družine, vzgajali otroke, a kakšne posebne zgodbe iz tega niso delali. „Kako to?“ boste rekli. „A ni danes Cerkev tista, ki goreče oznanja ljudem, naj se poročijo in naj imajo čim več otrok? Ali nima edini slovenski katoliški tednik imena, ki je prerokba in progam - Družina?“ In, seveda: „Ali ni poroka zakrament? Zakramente pa je postavil sam Božji sin! Ali niso očetje na tridentinskem koncilu rekli, da če ne veruješ v zakrament svetega zakona, si izobčen?“

Kratka je bila pot duha in dolga je bila pot mesa. Krščanstvo se je hitro poduhovilo, tisočletje ali celo dve pa je potrebovalo, da se je umesenilo oz. udružinilo.

Ljubezen med moškim, žensko ter, bognedaj, njuno meseno združenje, se je mnogim teologom prvega tisočletja zdela premalo pomembna tema, da bi zanjo porabili diamantno konico svoje misli. Drugim se je zadeva kar naravnost priskutila. Češ, človek je duhovno bitje, materija in materialna čustva, kar erotična čustva so, niso drugega kot klic zemlje, od Boga zavržene zemlje, če smo natančni. Kdor sledi temu klicu, gre hudiču v žrelo.

Ko v srednjem veku nastane teologija zakramentov in z njo razmislek o poročenem stanu kot zakramentu, ni manjkalo ugovorov:
- Da, Pavel je res zapisal, da je združitev moškega in ženske v zakonski stan „velika skrivnost“, ampak le kot prispodoba edine velike skrivnosti, ki je ljubezen Kristusa do Cerkve. Zgolj senca torej nečesa mogočnejšega.
- Potem, kako naj bo zakrament nekaj, kar vključuje seks? Ne more taka nizka materija, materija z roba pekla, če smo natančni, poseči po zakramentalni milosti.
- Nadaljnji ugovor: Ne more biti zakrament nekaj, kar je le dogovor dveh subjektov o podelitvi dolžnosti, pravic, dote, denarja. Moški in ženska gresta skupaj zaradi pogodbe, a ne? Kakšna ljubezen neki!

Ugovorov proti zakramentalnosti poroke še s tem ni konec. Denimo, kaj naj bi bila materija zakramenta pri poroki? Pri krstu je voda, pri birmi olje, pri evharistiji kruh, kaj pa pri poroki? Menda ja ne spolna združitev? In še: Kdo sploh podeljuje zakrament? Ne reči, da zakonca drug drugemu! Ne more, namreč, nekdo, ki nima posvetitve in milosti, milosti dati …

Po srednjeveških razpravah nastopi luteranski in kalvinistični vihar. Tako Luter kot Kalvin ne priznata poroke kot zakramenta. Na Tridentinskem zboru (1545-1563) je katolicizem dokončno dozorel, da je poroko priznal za zakrament. Če Luter in Kalvin pravita „ne“, potem je že po logiki nasprotovanja jasno, da mi moramo reči „da“. Če pa kdo še misli, da cerkvena poroka ni zakrament, potem pa naj bo kakor Luter in Kalvin - izobčen iz občestva.

Toda moti se, kdor misli, da je s tem zgodbe konec. Še dandanašnji v klerikalnih krogih slišiš argument, da prikazovanje Device Marije v Međugorju ni resnično, kajti če bi bilo, bi vidci šli v samostan, na pa da so se poročili, legli z bitjem nasprotnega spola v posteljo in rodili otroke. Poroka je v hierarhiji zakramentov za marsikoga manj zakrament kot mašniško posvečenje. Za nekatere celo manj kot redovniške obljuba, ki je niti ne štejemo med zakramente.

JEZUSOVE ŽENSKE

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 7/8.

Ali je Jezus začrtal žensko emancipacijo? Odgovor je: da! Iz vloge žensk v prvih krščanskih skupnostih vidimo, da je od njega začrtana emancipacija hitro imela tudi konkretne sociološke posledice.

Usedimo se v časovni stroj in se odpeljimo v l. 60 po Kristusu. Pristanimo nekje v Mali Aziji. Obiščimo majhne, a čile krščanske skupnosti.

Nekatere izmed njih je v prejšnjih letih obiskoval tudi znameniti „apostol narodov“ Pavel iz Tarza. Poglejmo, kaj v njih delajo ženske. Vidimo, da so lahko voditeljice občestva, prerokinje, diakonise, potujoče misijonarke, organizatorke, mecenke … Ni da ni!

Dvignimo se spet z našim časovnim strojem ter se prestavimo za 100 let naprej, v l. 160. Ponovimo vajo. Obiščimo iste krščanske skupnosti in poglejmo, kaj v njih delajo ženske. Ups! Ali smo se zmotili? Žensk je seveda polno, a nimajo nobene vodilne vloge. Njihovo mesto je biti doma in vzgajati otroke. Na bogoslužnih srečanjih so bolj-ko-ne tiho, bolj zadaj, bolj na robu. Spredaj, pri mizi in pri besedi, so moški.

Kaj se je zgodilo vmes? To vprašanje muči tudi španskega duhovnika in zgodovinarja Fernanda Rivasa. Nanj odgovarja v knjigi Izgnane Evine hčere (2008). Ko sem na to knjigo naletel, se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi prevedel prvega poglavja in ga dal na razpolago slovenskemu bralcu (prevod najdete na tej Scribdovi strani). Rivas v poglavju obrazloži notranje (cerkvene razmere) ter zunanje razloge (družbene pogoje) tako za protagonizem žensk v prvih desetletjih krščanske ere kot za velik upad ženskega protagonizma v 2. stoletju, ko ženska „ni bila le odrinjena v gospodinjski prostor, temveč tudi utišana“.

Razlog vseh razlogov, da je ženska v nekaterih primitivnih krščanskih skupnostih imela za tisti (in tudi današnji) čas izjemno vlogo, je seveda v Jezusovem odnosu do žensk. Da je Jezus imel drugačen odnos do ženske, nekaj prispeva tudi „liberalno“ galilejsko okolje (mejna provinca z več stika z drugimi kulturami), kjer se zdi, da pritisk na judovsko ženo ni bil tako močan kot v Jeruzalemu in Judeji. Daleč od tega, da bi Jezusa zapakirali v modernistično kategorijo liberalnega. Pri njem ne gre za neko odstopanje od norm zaradi odstopanja, za neko čislanje „vstajniškega“ elementa. Jezus je imel enostavno drugačen, globlji in osvobajajoči pogled na žensko. Če smo vsi enako otroci nebeškega Očeta, potem naj ne bo med nami nasilja ter odnosov izkoriščanja in gospodovanja, kakršnega koli gospodovanja – tudi moškega nad žensko.

Ali je Jezus začrtal žensko emancipacijo? Odgovor je: da! Iz vloge žensk v prvih krščanskih skupnostih vidimo, da je od njega začrtana emancipacija hitro imela tudi konkretne sociološke posledice. Če je Jezus bil tako „napreden“, zakaj potem ni postavil žensk za apostole? Odgovor je: Kdo pravi, da jih ni? Če so Dvanajsteri bili samo moški, to še ne pomeni, da apostolske službe v širšem pomenu te besede niso vršile tudi drugi, tudi ženske. Ali ne imenujemo Marije Magdalene apostola apostolorum (apostolka apostolov), ker je prva prinesla novico o praznem grobu? Ali nas strokovnjaki za Novo zavezo ne opozarjajo, da je poleg Dvanajsterih takrat delovalo še več močnih oznanjevalnih skupnosti (antiohijska, galilejska, skupnost „ljubljenega učenca“ ...) in da je možno, da so v kateri izmed njih ženske imele vodilno vlogo?

Zlasti primer Marije Magdalene je poučen. Biblična stroka ga v zadnjih letih pogumno razvozlava in nekaj stvari je jasnih: Marija Magdalena ni bivša prostitutka in je ne gre enačiti z grešnico iz Lk 7,36-50; gotovo je imela težko preteklost (sedem hudih duhov), a Jezus jo je osvobodil; postala je njegova odlična učenka, prva „v razredu“ (trenutno najbolj brani španski teolog J. A. Pagola, katerega knjiga o Jezusu je že pri 10. ponatisu, jo imenuje „njegova najboljša prijateljica“); bila je neomajna in pogumna ob dramatičnih velikonočnih dogodkih; v prvih skupnostih je uživala velik ugled, primerljiv z ugledom Dvanajsterih. Skratka, Marija Magdalena je vzorec „Jezusovih žensk“, se pravi, žena, ki so se ob Njem prerodile, osvobodile in hote ali nehote v takratno versko-družbeno teorijo o podrejenosti ženske vnesle dvom.

A Marija Magdalena je tudi vzorec „izgnanih Evinih hčera“ antičnega krščanstva. K temu so nemalo prispevale sekte krščanskih gnostikov, ki so Marijo Magdaleno vzele za svoj prapor in jo razglasile za vir skrivnih Jezusovih naukov, ki jih naj ne bi niti apostoli poznali. Na drugem mestu je strah, da bi prevelika Magdalenina bližina „ogrozila“ Jezusovo posvečeno samskost. Na tretjem pa seveda splošen trend zmanjševanja vloge žensk. Rezultat vsega trojega? V 5. stoletju je Marija Magdalena že „spoznana“ za bivšo prostitutko in njena poglavitna duhovna drža poslej bo spokorništvo.

Kakšno bo poslej želeno mesto za samostojne, lepe in pametne ženske? Priporočal se jim bo kakšen temen kot, v katerem naj premišljujejo in se kesajo za grehe svoje mladosti.

ŽENSKE IN MOŠKE SOLZE

K ŽENSKEMU VPRAŠANJU 8/8.

Ko je ves svet videl solze na obrazu Vladimirja Putina, je on dejal, da so od vetra.

Zakaj je feministična teologija pomembna? Dolgo sem zavijal z očmi, ko sem slišal, da ženske nekaj po svoje razlagajo Boga in razodetje. Da silijo nekam preveč blizu oltarja, se je reklo. Ženske bi rade bile duhovnice, se je opozorilo. Nič hujšega! Ali ni po prastarem izročilu ženska v permanentnem stanju obredne nečistosti? Ali niso vsi trije veliki monoteizmi enotni, da ženska ne more voditi verskih opravil? Ali ni l. 1994 bl. papež Janez Pavel II. v apostolskem pismu Ordinatio sacerdotalis vprašanje ženskega duhovništva dokončno in uradno zaključil?

Toda žensko vprašanje je eno izmed znamenj časa. In ne gre toliko za vprašanje tekme med spoloma ter za pod-vprašanje, kdo je lahko in kdo ne za oltarjem, kot:
- za vprašanje dobrega in zla; največji vir trpljenja na svetu ni nepravična delitev dobrin med bogatimi in revnimi narodi, temveč zatiranje ženske s strani moškega sveta;
- za vprašanje alternative in iskanja nove paradigme za družbeno, gospodarsko in politično življenje; paradigme, ki bi občutno več, v kakšnih ozirih pa pretežno, črpala iz ženskega čutenja in pogleda na svet.

In kakšna je ženska alternativa? Pustimo abstrakcijo in pojdimo k zgodbi – resnični zgodbi o dvojih solzah. Na koncu presodite sami.

V zimi 2011/2012 smo v razmahu nekaj mesecev videli dvojne solze. Najprej je jokala ženska, ki je v italijanski državi skrbela za družino in socialne zadeve. Nato je potočil solze moški, ki vlada četrtini kopnega, na ostale tri četrtine pa ima nemalo vpliva.

Jokala sta. Ves svet ju je videl.

Ministrica Elza Fornero je zajokala na novinarski konferenci, ko je sedela je ob svojem šefu Mariu Montiju, predsedniku vlade. Napovedala je hude reze v socialo, kri, solze in žrtve. Pri besedi „žrtve“ več ni zmogla naprej ... Jok. Monti jo tolaži, kamere beležijo.

Vladimir Putin je zmagal v prvem krogu zadnjih ruskih predsedniških volitev. Zmagal je s preko 60 odstotki glasov. Spet je postal predsednik Ruske Federacije. Ko je na širokem trgu stopil pred večtisočglavo množico privržencev in razglasil zmago, mu je po licih spolzelo nekaj drobnega in svetlega. Solze. Moški, ki vlada četrtini kopnega, na ostale tri četrtine pa ima nemalo vpliva, in se zato zelo upravičeno imenuje Vladi-mir, saj mir po rusko pomeni svet, ni tajil solza. „Bile so prave,“ je dejal naslednji dan. „Ampak zaradi vetra.“

Ženska, članica razvpite Montijeve tehnične vlade, tudi ni tajila solz. Bile so še kako prave. V dvorani za novinarske konference ni bilo vetra, pa tudi na njeni levi sedeči gospod ni lupil čebule. Elza Fornero nima izgovora. V času, ko Italija potrebuje močno oblast, ko mora biti oblast karseda hladnokrvna, dobesedno tehnična, se je obnašala po žensko. „Natopila je šibko,“ bi rekel nekdo. „Vladala je iz šibkosti,“ bo dodal drug.

Moški ne jočejo. Cmera ne more biti voditelj. Vladimirja, kot milijone drugi dečkov, so v tem duhu vzgajali od malega. Kot zrel moški je nato delal v strašnih sovjetskih tajnih službah. Moral je biti dober, da so mu zaupali dolžnosti v Nemški demokratični republiki. V deželi, ki jo je pred Zahodom varoval „antifašistični obrambni zid“, kot so Berlinski zid imenovali domači komunisti, je Vladimir dokončno uvidel, zakaj dečki ne smejo jokati. Zadeve tega sveta so grobe, pošastne. Samo kamniti ljudje so jim kos.

Pa vendar. Solze Elze Fornero je svetovna javnost spoštovala. Celo poklonila se jim je. Za napredek lahko štejemo, da so komentatorji v njih prepoznali iskrenost in človečnost, nekaj, kar daje upanje, da tudi stroga politika, ki bo varčevala na plečih vseh, ne bo gazila človeka. Tehnika vladanja bo ohranila srce. Montijeva vlada je z ministričinimi solzami pridobila. Putinove solze so polzele v drugo smer. Že drugi dan se je dvajset tisoč demonstrantov iz njih norčevalo. Zahodni mediji - že res, da Putin njihov ljubljenec nikoli ni bil - so privoščljivo pisali o krokodiljih solzah. Krokodil namreč, ko požre lastne mladiče, zajoče. Že zato je Vladimir moral vztrajati: „Bil je veter.“

Naj ne prvači homofob, radikalec in plitvež

Foto B.C.

Ni v stilu hudiča, da bi bil tam, kjer ga najprej vidimo

Hudič ni nikoli tam, kjer se nam najprej in najbolj dozdeva, da je. To ni v stilu njega, ki je „oče laži“. Te dni hudič ni z ramo ob rami s homoseksualci in novokomunisti, ki v moči parlamentarne večine gazijo preko Geneze in preko Nature kot tank preko gredice. 

Ja, res, nekaj žveplenega je moč zaznati v zraku tudi v tej epizodi „mednarodne zarote proti življenju“ - kot je protidružinsko kulturo imenoval Janez Pavel II. (okrožnica Evangelium Vitae, 1995). Grdo so izvedli redefinicijo družine. Grdo do mere, da bodo morali grde metode vzdrževati do konca in jih ne glede na izid morebitnega referenduma potencirati, če bodo hoteli, da bo ta grdo vsajena roža „enakosti“ vsaj malo zrasla.

Ampak hudič ni nikoli tam, kjer se nam najprej in najbolj dozdeva, da je. Raje je kje tu. Bliže. Tu, postopajoč med finimi kristjani, zapeljivih in bleščečih oči, bo našemu občestvu naredil največ škode. Zato, preden se podamo v boj za referendum o ZZZDR, uprimo pogled vase. Trdno verjamem v teh nekaj kategoričnih stavov:

• NE homofobiji;
• NE radikalizaciji;
• NE brez poglobitve.

To, da je označba „homofob“ skrajno spolitizirana, še ne pomeni, da homofobije ni

Če bi bil homoseksualec, bi mi bilo v Sloveniji težko živeti. Morda bi nekje v Ljubljani še nekako dihal, živeti na podeželju obšankovskega mačizma pa bi me bilo groza. Norčevanje, posmeh, žaljenje „fegičev“ je na dnevnem redu. Vem za starša, ki je v navalu jeze otroku rekel: „Če ne boš priden, te bomo homičem dali!“ Včasih so žlehtne otroke „dajali“ Ciganom, danes homoseksualcem!

Pred kratkim so v Italiji objavili rezultate raziskave, v kateri jih je zanimalo, kje znotraj Italije je na tviterju največ sovražnih besed. Presenetilo me je dvoje: največ tviteraške sovražnosti je v industrijsko razviti Padski nižini in največ na račun homoseksualcev. Na prvem mestu sem pričakoval tujce, priseljence - toda ne; prvi na udaru so homoseksualci.

Beseda „homofobija“ je zaradi zainteresiranega levičarskega aktivizma resda postala politkomisarska floskula, ki je vse bolj votla in ji več ne verjamemo. A to ne pomeni, da homofobije ni. Je in uničuje družbeno tkivo.

Hudiču je vseeno, kakšen bo rezultat morebitnega referenduma o ZZZDR. On hoče od Slovencev nekaj drugega: razdor in sovraštvo za naslednje desetletje. Zato, četudi katoličani skupaj z zavezniki bitko proti redefiniciji družine in za pravico otroka do očeta in matere dobimo, a jo dobimo s peno na ustih, se pravi, na način, da se norčujemo in žalimo istospolne ter njih politične zagovornike, hočem reči, da homofobstvo postane krščanska veščina in vrlina, nismo zmagali.

Radikalizirano krščansko občestvo postane hromo za oznanjevanje evangelija

Naslednje, česar se nadeja hudič v dani situaciji, je, da bi se Kristusovi učenci kulturkampfersko radikalizirali. Da bi izbuljenih oči ter mesijansko navdahnjeni jurišali v objem apokaliptičnih bitk med dobrim in zlim.

Danes je često slišati o radikalizaciji. Islam da se radikalizira, pravijo. Desnica da se radikalizira, dodajajo. Radikalizira se kakopak tudi levica, četudi si pri nas o tem dokaj očitnem procesu pro-režimski mediji prepovedujejo pisati. Vprašanje, ki nas zanima, se glasi: Se bo v skladu s trenutno splošno aktivistično „modo“ in v čustvenem naletu ob zadnjih dogodkih radikaliziralo tudi slovensko katolištvo?

John L. Allen v knjigi The Future Church (2009) razlaga 10 trendov, ki bodo v naslednjem stoletju oblikovali podobo katoliške Cerkve. Eden izmed njih je t.i. „evangelikalsko katolištvo“. Gre za katolištvo, ki poudarja militantno izbiro. Katolištvo, ki v odnosu do sedanjega sveta za razliko od optimizma 2. vatikanskega koncila vzpostavlja pesimizem, namesto dialoga boj. A to še ni radikalizirano katolištvo.

Radikalizacija je, ko ti jeza na svet in bojevito jurišanje prevzameta celotno versko bit. Radikalizacija je, ko ti ena samcata strast ali bitka opredelita celotno identiteto oz. ko izven točno določene borbe za točno določen cilj (včasih tudi izven točno določene dnevno politične opredelitve) sploh ne vidiš možnosti, da bi lahko ti bil dober katoličan. Radikalizacija je grobo oženje simfonične resnice na nekaj pogonsko koristnih gesel.

Poleg „subjektivne“ duhovne škode, ki jo utrpijo duše radikaliziranih posameznikov (na koncu se jim Bog sam skrije), je tu še „objektivna“ škoda evangeliju: radikalizirani smo ohromljeni za oznanjevanje, za izvorno in bistveno kerigmo. Bom povedal naravnost: kulturkampferskemu fanatiku je težko verjeti, ko govori o Jezusu.

Resnica ne zmaguje po megafonu pač pa iz globine naše vere

Ko smo sprevideli to dvoje hudičevih nakan (da bi sovražili in da bi se fanatizirali), naj nam bo prosta pot za boj proti „antropološki hereziji totalitarnega gendra“, kot je ideologijo, ki redefinira družino, imenoval pariški psihoanalitik in duhovnik Tony Anatrella.

Ja, boj. To, da bi se po brutalni redefiniciji zakonske zveze, ki jo je opravil parlament 3. marca, irenistično smehljali ter v imenu dialoga pohlevno uklonili načrtovalcem genderizacije mladih rodov, je v resnici tretja hudičeva nakana. 3. marca se namreč niso toliko uveljavljale pravice ene od manjšin (oh, ko bi le šlo zgolj za pravice!), kot se je z nekakšnim filozofskim saltom mortale zarisal obris nove državne ideologije z povsem prekucnjeno in silno nevarno vizijo človeškega bitja.

Ni drugega, kot da izpolnimo naročilo našega nadpastirja Stanislava Zoreta, ki ga je izrekel oni dan v uršulinski cerkvi: „Bodimo dejavni – na vso moč, ampak hkrati zajemajmo iz globine.“ Skratka, ne stavimo toliko na megafon in na dobro izpeljano kampanjo, kot stavimo na resnico, ki biva v globini človeka. Ona sama sili proti površju. Pomagajmo ji! 

Krščanski paradoks je osupljiv: resnica lahko zmaga, četudi po političnih parametrih obvelja za patetično luzerko.