Cerkev in politika – tisočič ...

Dvignjenih ščitov pred levico

Levica s svojo agresijo na katoliški prostor skupnosti verujočih dela nemalo škode, a vzbuja tudi odpor, samozavest, ponos. Če te danes Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer)* kot katoličana devljejo v nič in ti pripisujejo fašizem, katolibanstvo, krivdo za socialne bolezni ter krivdo za ptičje iztrebke na avtomobilih, ti ni prijetno. Kriva obdolžitev in ponižanje bolita. Po drugi strani pa ravno zaradi takšnega in tolikšnega na svoji koži občutenega režimskega biča veš, da si na pravi poti. Novozavezna prerokba, ki nikoli ne mine, pravi: „Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!“ Če bi te zdajšnji slovenski mnenjski režim hvalil, bi še bil prepričan, da nisi lažni prerok?

Draga ateistična levica, morda še največ narediš za nas, ko nas tepeš. Hvala ti za ta trud in za skrb, da katoliški duh ne usahne v coni udobja!

Stranski (križev) oltar na Frankolovem: tabernakelj.
Foto: B.C.

Spuščenih ščitov pred desnico

Ampak za prihodnost slovenskega katolištva je lahko politična desnica enako škodljiva kot politična levica, v kolikor pač katoličani v njeni bližini brezskrbno izklopimo alarmne naprave in spustimo dvižni most.

Še več: nekateri med nami so smrtno prepričani, da je politična desnica katoliška in katolištvo politično desno. Drugi gredo korak naprej: smrtno, se pravi dogmatično, so prepričani, da je za katoličana greh ne biti politično na desni. To še ni vse: tisti katoličan, ki ne stoji v strnjenem ešalonu in, glej ga zlomka, ga celo sumimo, da koketira s kom z one strani, je slab katoličan. Na spletu najdete lep nabor etimološko zanimivih pojmov in sintagem, ki označujejo takega katoličana: izdajalec, rdeči podtaknjenec, grmičevec, katokomunist, prodani far, kocbekovec, udbovski nameščenec, kolovodja modernistov, .... (Ni se mi dalo brskati po črevasto dolgih komentarjih pod članki pa sem uporabil nekaj označb, ki so jih anonimni bratje v Kristusu v zadnjih letih v spletnih komentarjih namenili moji malenkosti, sicer staremu volivcu SDS, ko sem kdaj v kakšnem svojem zapisu podvomil v „pravo stvar“ oz. v mesijansko dimenzijo človeka, ki ga vsi poznate in katerega žena je zdravnica.)

Ko si politično poskuša podrediti eklezialno

Ni problem idejna sorodnost nekaterih političnih strank in Cerkve. Taka sorodnost je dobrodošla. Tudi ni problem, če Cerkev kdaj nakaže, katera stranka ji je po krščanskih etičnih merilih in družbenem nauku bližja. Na tem mestu bi celo predlagal, da bi se kdaj kak organ pri SŠK, denimo Komisija za pravičnost in mir, oglasil z (pol)uradno (a nezavezujočo) oceno strankarskih programov jasno in glasno imenovavši stranke – pa naj „cerkvena učiteljica“ Ranka Ivelja še tako zavija z očmi. Bolje jasno povedana beseda nad pultom kot šepetajoča hipnoza volivca pod pultom.

Problem je, ko politično poškoduje eklezialno. Ko politika v cerkveno občestvo vnese svoje kriterije razločevanja, kdo je in kdo ni na pravi poti. Naj ponazorim s svežim primerom dveh duhovniških imen. Revija Reporter, 23. marec 2015: pišoči duhovnik Janez Turinek na strani 55, s strani Boštjana M. Turka komentirani duhovnik Milan Knep na strani 35. Turinekovim antikomunističnim erupcijam je dana cela Reporterjeva plahta, Knepovi dialogi z zakoncema Hribar so hudo okrcani. Turinek lahko zapiše, kar se mu zljubi, za Knepa je med vrsticami sugerirano, da ni primeren za odgovornega za katehezo v ljubljanski nadškofiji. Uredniško sporočilo revije je moč dešifrirati takole: militantni duhovniki (t.j. katoličani) à la Janez Turinek so okej, mostograditeljski duhovniki (t.j. katoličani) à la Milan Knep niso okej!

V času Udbe se je temu reklo diferenciacija klera (prim. isti Reporter, str. 19). Cilj diferenciacije? Nič drugega kot nadzor politike nad religijo.

Klovnesa na ulicah Madrida l. 2013.
V poulični predstavi aktivistov ponazarja odnos Cerkve do kapitala.
Foto: B.C.

Največja nevarnost je ohromelost za evangelizacijo

A druga nevarnost je hujša od prve. Lahko se zgodi, da bodo pred določeno politiko povsem spuščeni ščiti ter ozka politična opredeljenost in strast katoličanov zmanjšali njih svobodo za evangelizacijo. Lahko se zgodi, da slovenska Cerkev za daljše obdobje v širšem prostoru ne bo mogla sproščeno spregovoriti o Jezusu iz Nazareta, ker bo s strani večine prebivalstva zaznavana kot zainteresirana politična sila.

Da bi do take redukcije prišlo (če že ne prihaja), se za povrh na vse kriplje in pretege trudijo tri Borbe in novokomunistična levica, ki se na svojo ne-vem-katero-že fazo odreševanja slovenskega delavskega razreda, kot je videti, ne zna pripravljati drugače kot skozi vnovični spopad s krščanstvom. Jasno je, da takega projekta ne more voditi metropolitanski levičar, ki ne loči ministranta od goloba na strehi, pač pa nekdo, ki je vdihaval katoliški zrak vsaj tako, kot ga vdihavajo v Železnikih.

Taka redukcija katolištva se ne sme zgoditi! Ne zaradi Borb in levice, temveč zaradi resnice o Jezusu iz Nazareta. Kolikor poznam novo nadškofovsko zasedbo Zore-Cvikl, sem miren. Dela z razločevanjem duhov pa kranjsko-štajerski dvojec ne bo imel malo.

* Borba oz. Ƃopƃa - to je bil tisti dnevni časopis, na katerega enega in edinega smo bile v osemdesetih naročene vse enote v kasarni JLA v Zaječarju. Borba je začela izhajati v Zagrebu l. 1922 kot „teoretski časopis“ KPJ, po vojni je nekaj časa bila med vodilnimi dnevniki v SFRJ, nato je životarila na račun predplačnikov v državnih ustanovah in kasarnah. Zamrla je z razpadom Jugoslavije.