Še dvanajst fotoutrinkov iz Portugalske

Cabo da Roca: najbolj zahodna točka evropske celine

Cabo da Roca in Atlantik

Zaselek pri Sintri

Batalha: kjer so l. 1385 Portugalci premagali Kastiljce in si zagotovili samostojnost

Batalha: kiparka Cristina Maria: skulptura iz serije Moj fado

Batalha: nedokončana kapela

Coimbra: brucovanje: stari študentje v uniformah, bruci v civilu

Coimbra: univerza od l. 1290

Coimbra: univerzitetni bife

Porto

 

Porto

Porto: katedrala

Lizbona - deset fotoutrinkov

José Guimarães: Spomenik graditeljem mesta

Azulejos - fasadna keramika

Muzej dizajna in mode na Rua Augusta

Peka kostanja na Rua Augusta

Spomenik možema (Gago Coutinho in Sacadura Cabral) ter stroju, s katerim sta kot prva preletela Atlantik

Spomenik odkrivanju novih svetov

Most 25. april in lizbonski Kristus

Podpis Janeza Janše pred samostanom Jerónimos v spomin na podpis Lizbonske pogodbe

Samostan Jerónimos

Samostan Jerónimos: grob, v katerem počiva Luis de Camões - največji portugalski pesnik 

Vprašanje zla: vedno znova

Vse bolj spoznavam, da je prihodnost krščanstva v Sloveniji in v Evropi tesno povezana z vprašanji trpljenja in zla. Bodisi da gre za zlo, ki smo ga podedovali iz preteklosti (t.i. „krvavo XX. stoletje“), bodisi da gre za našo vpetost v zle strukture, ki nam jih je kot past nastavila porabniška družba. Opažam tudi, da kristjani kakor da nimamo orodij ali moči, da bi se teh vprašanj temeljiteje lotili.

Foto: B.C.

Nanizal bom tri medsebojno povezana vprašanja, ki kličejo k premisleku in ukrepanju, da bi vsaj prihodnje generacije kristjanov ta vozel mogle razvezati:

• vprašanje pojmovanja Božje vsemogočnosti in previdnosti v povezavi z dejstvom zla (teodiceja);
• vprašanje ateizma (ali blokade odnosa z Bogom, četudi ostanemo formalno kristjani), ki vznikne iz našega trpljenja;
• vprašanje ateizma (ali blokade odnosa z Bogom, četudi ostanemo formalno kristjani), ki vznikne iz našega nanašanja bolečine drugim in iz nadaljnje pozabe žrtve.

Previdno z govorom o Previdnosti

Okolje intenzivne in k čudežem nagnjene duhovnosti rado poudarja „živega“, „tukaj navzočega“ in „vsemogočnega“ Boga, ki je kakor v startu, da bo vsakemu, ki bo dovolj močno, čustveno, iskreno ter skesano prosil, takoj pomagal. Razlage o dobrem Bogu, ki vedno in povsod 100 % poskrbi za svoje varovance, je danes moč slišati tudi z nekaterih prižnic po Sloveniji. A kaj se zgodi, če Bog ne pomaga takoj? Kaj, če Bog sploh ne pomaga?

Koncept Božje previdnosti je lahko dvorezen. Kakor potrjuje vero pri enih, tako lahko potrjuje ateizem pri drugih. Eden največjih španskih teologov Andrés Torres Queiruga pravi, da s „preforsirano“ podobo Božje previdnosti pridemo do „privida vsemogočnosti“. Takole piše teolog iz Galicije:

Andrés Torres Queiruga je profesor v Santiagu de Compostela
(elpais.com)

„Govoriti o prividu /o fantazmi/ ni kaprica. Pojmovanje vsemogočnega Boga, ki bi lahko, brez nadaljnjega, v svetu naredil, kar bi hotel, in s tem tudi odstranil vso zlo, prihaja k nam kot imaginarni konstrukt, ki korenini tako v mitičnem humusu kot v globinah infantilne psihe. Zagotovo jo poganja simbolna resnica, od koder črpa svojo moč in svoj čar. Vendar če je nekritično preneseno v konceptualno polje, postane privid, domišljijski hibrid in pojem, ki ne zdrži kritike.“*

Kritika, ki je „privid vsemogočnosti“ ne zdrži, je stara, kot je staro razmišljanje o Bogu. Pater Karel Gržan je to vprašanje - verjetno najbolj kočljivo teološko vprašanje vseh časov; vprašanje, s katerim se je ubadal že Epikur – vzel za naslov svoje knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?** Ali: Če je Bog vsemogočen in previdno skrbi za nas, zakaj je danes v Siriji in Iraku zaradi človeške hudobije kruto mučenih in ubitih na stotine nedolžnih? Če je Bog vsemogočen in previdno skrbi za nas, zakaj je cunami, ki ni bil delo človeške hudobije, l. 2004 v nekaj urah pobil četrt milijona Azijcev? Če ima Bog neskončno rad vsakega človeka posebej, zakaj ima moja znanka pri svojih dvaindvajsetih, v cvetu mladosti in lepote, diagnozo raka?

Bolečina, fideizem in ateizem

Ko se verske sredine, katoliške in druge, ki delujejo v zanki „privida vsemogočnosti“, znajdejo pred takšnimi vprašanji, se rade izgovorijo na „Božja pota niso naša pota“ ali pa se povrnejo h klasični doktrini o Božji kazni. Z to doktrino oz. bližnjico iz zagate, ki jo porojeva problem zla, posebej obračuna Gržan v omenjeni knjigi. (Zanimivo in pomenljivo, da je njegova knjiga večji odmev kot v cerkvenih doživela v nekatoliških vodah.)

Karel Gržan; pogumno odprl prastaro vprašanje zla
(ognjisce.si)

Z doktrino o Božji kazni svojega Boga sicer kakor da „zavarujemo“ pred nevšečnimi vprašanji, a ga obenem povrnemo v območje dvoreznega. Bog, ki kaznuje, je strašljiv. Enako „privid vsemogočnosti“ kakšnega vernika vodi v fideizem (slepa in iracionalna vera), a nekoga drugega napeljuje v ateizem (zanikanje Božjega obstoja). Ni namreč res, da trpljenje samo po sebi človeka „zmehča“ za Boga. „Ko stopim v bolniško sobo, me dva sprejmeta, štirje pogledajo vstran,“ je nekoč povedal Miro Šlibar, dolgoletni bolniški duhovnik, in potrdil, da trpljenje nekatere bolnike in umirajoče zbliža z Bogom, druge pa od Boga oddalji.

Bolečina rojeva ateizem. Tisti ateizem, ki se porodi iz protesta proti mnogim zmagam zla v svetu. Učitelj takega ateizma je med drugimi tudi Albert Camus z romanom Kuga.

Po Johannu Baptistu Metzu, enem izmed velikanov nemške pokoncilske teologije, je problem zla (vprašanje teodiceje) osrednji problem teologije in tista točka, ki je največ pripomogla k rojstvu sodobne „krize Boga“ oz. ateizma.*** Vira tovrstnega ateizma sta dva: eden je, kot smo videli, popačeno krščanska razlaga vprašanja Boga in zla, privid vsemogočnosti, infantilni koncept Previdnosti; drugi je zlo, ki ga ljudje sami ustvarjamo.

Glede prvega vira Metz zaznava težave zelo daleč nazaj, t.j. v pozno antiko, ko je teologija pod vplivom grške filozofije Boga nekako izvzela iz problema zla, da bi ga lažje meditirala kot vsemogočnega. Bog, ki je s tovrstnim teološkim manevrom „zavarovan“ pred vprašanji človeka, ki trpi, prej ali slej postane za trpečega človeka nepomemben Bog, meni Metz. (Podobno, a bolj prizanesljivo do grškega vpliva in nadaljnjega razvoja ideje razmišlja Walter Kasper v knjigi Usmiljenje****.)

Auschwitz, Huda jama in kultura pozabe

Drugi vir tovrstnega ateizma je zlo, ki ga storimo ljudje sami. Metzove analize so na tem mestu izjemno pronicljive. Tudi tisti, ki njegove teologije ne marajo (je oče t.i. „politične teologije“, evropske sorodnice teologije osvoboditve), mu priznajo, da je eden najboljših diagnostikov našega časa. Metz zmore tudi sodobno potrošniško in pop kulturo razlagati kot odgovor na nerešeni problem zla. Tistega konkretnega in velikega zla, ki ima simbolno in še kako realno ime: Auschwitz (pri nas bi to ime bilo Huda jama). Ljudje smo v XX. stoletju generirali toliko zla, da smo „morali“ ustvariti zabavno-ležerno potrošniško kulturo, da se imamo pred to temno dediščino kam „zateči“, kam pred samim seboj skriti. Metz to kulturo definira kot kulturo „pozabe žrtve“.*****

Nemški teolog Johann Baptist Metz
(theologhia.com)

Pozaba žrtve in pozaba Boga sta sestri, ki izhajata iz istega duševnega in moralnega vzgiba. Vprašanje je na mestu in upam, da ne bo nikogar žalilo: Če danes živimo v pozabi Boga, je to zaradi tega, ker smo nenadoma bolj „razsvetljeni“, ali pa zato ker smo doživeli (ali aktivno povzročili) hudo trpljenje, ponižanje in smrt? V socialističnih šolah so nas učili, da smo bolj ateisti, ker da smo bolj „razsvetljeni“ (racionalni, izobraženi, svobodni,...). Dvomim. Bolj smo ateisti (oz. blokirani v osebnem odnosu do Boga, četudi formalno še kristjani), tudi ker nosimo v nahrbtnikih velike količine podedovanega zla, ki ga nismo znali ali hoteli očiščujoče predelati, predati Križanemu, sanirati z odpuščanjem. Kje je ostalo trpljenje slovenskih fantov na Doberdobu in Škabrijelu v času soške fronte? Kje so bratomorno pobiti med in po drugi svetovni vojni? Kje bolečine tistih, ki so jih tujemu ali domačemu krvniku ovajali sosedje in prijatelji? Kje so solze tistih, ki so preživeli ali pa ne Dachau in Goli otok? Kje so tisoči in tisoči nerojeni, ki so po umetnem splavu kot „biološki material“ končali med odpadki naših porodnišnic. Odgovor je: vsi ti so v nas - ampak mi tega nočemo vedeti.

Nasproti kulturi pozabe - ki jo, kot smo si skusili Slovenci, totalitarni režimi načrtno gradijo - stoji kultura spomina. Ko bomo hoteli in znali živeti s preteklimi in sedanjimi žrtvami, bo tudi pot k Bogu bolj prosta. Poudarjam sedanje žrtve, da ne bi po aktualni navadi tudi vprašanje Boga in zla skrčili zgolj na vprašanje povojnih pobojev (ki zaradi svoje razsežnosti in posledic vsekakor ostaja na prvem mestu). Sedanje, se pravi, nam sočasne žrtve - ki jih, pa tega najraje ne bi vedeli, ustvarja naš porabniški režim - so lahko daleč od nas in nevidne. 

Bodimo konkretni. Čevlje, ki jih imamo obute, majica, v katero smo odeti,... kdo jih je naredil? Če so jih naredile delavke, zaklenjene tam nekje na Tajskem v tovarniško halo, skoraj nič plačane, na več načinov zlorabljene, potem smo s temi čevlji in s to majico vstopili v verigo zla. Podpiramo zlorabo, od trpljenja žrtve imamo korist, skratka, smo v strukturnem grehu (o katerem je prvi med papeži učil Janez Pavel II.). Ker nas spomin oz. povezava z žrtvijo oz. s tisto tajsko delavko „lovi“, ker nekje spodaj vendarle čutimo njeno trpljenje na drugi strani trgovsko-porabniške verige, hlastamo po novih in novih metodah razvedrila=pozabe. Znamo pa se zateči tudi za legalistične barikade, češ za čevlje in majico sem pošteno plačal in lahko pokažem račun.

Žrtev izročimo pozabi in se precej potrudimo, da tam ostane. Pot do Boga nam je posledično zaprta, pa ne vemo zakaj ter se v skladu z uzancami kulture pozabe o tem niti ne vprašamo.

* Andrés Torres Queiruga, Mal y omnipotencia: del fantasma abstracto al compromiso del amor /Zlo in vsemogočnost: od abstraktne fantazme do dejavne ljubezni/, v reviji Razón y fe, št. 236 (1997). Avtor je o problemu zla izdal še knjigo: Repensar el mal: de la ponerología a la teodicea /Premisliti zlo: od ponerologije do teodiceje/, Trotta (2011)).

** Karel Gržan, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?, Sanje (2013).

*** Prim. Johann Baptist Metz, Landschaft aus Schreien: Zur Dramatik der Theodizeefrage /Pokrajina krikov: prispevek k dramatiki teodicejskega vprašanja/, Matthias-Grünewald (1995). Prevedeno v hrvaščino.

**** Slovenski prevod: Walter Kasper, Usmiljenje: temeljni pojem evangelija - ključ krščanskega življenja, Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov (2012).

***** Prim. Johann Baptist Metz, Memoria passionis: Ein provozierendes Gedächtnis in pluralistischer Gesellschaft /Memoria passionis: provokativni spomin v pluralni družbi/, Herder (2006).

Papež in mir med religijami

Socci: papež preveč molči o zločinih džihadistov

Hudo in tudi izven Italije odmevno kritiko na račun papeža Frančiška je v prvi polovici avgusta zapisal novinar Antonio Socci. Najdemo jo na portalu liberoquotidiano.it. Dva citata:

„Moč, s katero je Janez Pavel II. branil preganjane kristjane, je minula in pozabljena zadeva. Tudi jasnost velikega govora Benedikta XVI. v Regensburgu - ko je ponudil roko islamu, naj kritično premisli o sebi – je odstranjena. Sedanji papež preseneča z molkom vpričo krvavih kriminalcev.“

„Zdi se, da se vračamo nazaj v zmedenost sivih sedemdesetih, nazaj v ideološko podrejenost kristjanov, v tisti mrak, ki ga je razgnal šele veliki pontifikat Janeza Pavla II..“

Antonio Socci pričakuje od papeža, da se v primeru preganjanih kristjanov in drugih manjšin v Iraku zavzame za doktrino „humanitarne intervencije“. Po tej doktrini, ki jo po novem v mednarodnem pravu kličejo „odgovornost zaščititi“ (Responsibility to protect doctrine – o tem tale diplomska naloga), je mednarodna skupnost dolžna vojaško posredovati: - če so v toku hudo nasilje, sistematična grozodejstva ali celo genocid nad nemočnim civilnim prebivalstvom; - če so izčrpana vsa diplomatska in politična sredstva za zaustavitev grozodejstev; - če vojaško posredovanje ne bo razplamtelo še večje vojne.

Julijski protest v ZDA živečih in iz Iraka izhajajočih asirskih kristjanov
pred Belo hišo. Vir: examiner.com.

O prednosti sedanjega papeža smo že veliko pisali. Je zdaj nastopil trenutek, da spoznamo tudi njegove meje? Bo njegova meja ravno to, da ne prihaja iz Evrope? Je zato v odnosu do nekaterih negativnih ideoloških pojavov Zahoda naiven? Do islama, tisočletnega tekmeca evropskemu krščanstvu, preveč popustljiv? Bi torej papež Frančišek moral danes prvi ploskati Baracku Obami, ko je slednji – odgovoren, da zaščiti - napovedal letalske napade na položaje skrajneževe Islamske države vse do končne zmage?

Fallacijeva: papeštvo naj brani Evropo

Antonio Socci ni prvi italijanski intelektualec, ki se kritično spravlja na papeža zaradi islama. Dobro desetletje pred njim je javnost šokirala zdaj že pokojna novinarka in pisateljica Oriana Fallaci. Njena teza (zapisana tudi v slovenščino prevedeni uspešnici Bes in ponos iz l. 2001) je podobna: islam je nevarnost za evropsko civilizacijo; Evropa se počasi spreminja v Eurabijo; namesto da se gre popustljivega dialoga, ima papeštvo dolžnost ščititi Evropo pred to nevarnostjo. Fallacijeva se je med drugim zavzemala za ohranitev krščanskih verskih simbolov na javnih mestih, saj je to ena boljših obramb evropske identitete pred islamizacijo. Da, to je tista Oriana Fallaci - feministka, ateistka in no-global levičarka - ki je l. 1979 sredi Teherana intervjuvala iranskega ajatola Homeinija in si med intervjujem protestno odstranila čador, čeprav bi po iransko-islamskih pravilih morala ostati v njem.

Znamenito srečanje Fallacijeve s Homeinijem.
Wikipedia

Ni prvič, da je papeževa taktika molka na udaru javne kritike. Pij XII. je bil in je še kritiziran, ker da je molčal ob nacističnih grozodejstvih nad Judi. Pavel VI. je bil kritiziran, ker da na 2. vatikanskem koncilu ni obsodil komunizma in se je potem šel celo nekakšnega dialoga z njim. Fallacijeva včeraj, Socci danes papeža obtožujeta mehkužnosti vpričo agresivnega islama.

Razumljivo: papež včasih molči, da bi njegova beseda ne razdražila hudodelca k še večji zlobi. Kaj bi bilo s katoličani pod nacistično peto, če bi Pij XII. premočrtno rohnel proti Hitlerju? Kaj bi bilo s kristjani pod mračnim nebom Sovjetske Zveze, če bi Pavel VI. vodil politiko žarečega antikomunizma? 

Razumljivo: v kritičnih trenutkih javnost pričakuje od papeža jasno besedo. Ko je težko in smo ogroženi, bi marsikomu odgovarjal bolj opredeljeni in militantni papež. Papež, ki bi se kakor papež Leon Veliki na oni Raffellovi poslikavi v Vatikanu ustopil pred modernim Atilo in mu preprečil uničenje Rima – naše civilizacije. A glej,...  Frančišek se odreka impozantnosti Leona Velikega. Stavi na prijaznost in dialog. Zelo pazi, da ne bi užalil drugačemislečih in drugačeverujočih. Ko je oster, je še najbolj oster do nas – malodušnih in egoističnih kristjanov.

Papež Frančišek: namesto militantnosti še več dialoga in molitve

Militantni in radikalni islam lahko spodbudi (in že spodbuja) militantno in radikalno krščanstvo. Hudo trpljenje iraških in sirskih kristjanov kliče k sočutju in solidarnosti. Kristjani v Evropi in Ameriki smo prizadeti in frustrirani. Ko fanatični islamisti posiljujejo krščanske žene in deklice ter režejo glave krščanskim možem, mi ždimo za svojimi računalniki in televizorji.... Sčasoma se sami sebi zagnusimo. 

Na spletu že najdeš zapise o „novem Lepantu“; razprave o tem, da smo kristjani dolžni tudi vojaško zaščititi svoje brate v Iraku; klicanje k obuditvi križarskega duha; k sploh večji militantnosti kristjanov. „Militantni islam zraste, ko popusti militantno krščanstvo,“ se glasi eno izmed gesel, ki kroži po spletu. (O porajajočem se „krščanskem džihadu“ je vredno prebrati članek Johna Burgerja na portalu aleteia.org.)

Raffaello: Leon Veliki ustavlja Atilo
Wikipedia

Papež Leon Veliki je v času barbarskih vpadov branil zadnje ostanke stare rimske slave; v času papeške države je papež Julij II. nastopal kot vrhovnih poveljnik domačih oboroženih sil in se kdaj oblekel v vojaško opravo; v času bitke pri Lepantu (l. 1571) je papež Pij V. bil politični voditelj zmagovite evropske vojaške koalicije, zaradi katere zmage nad Turki se danes dekleta po Ljubljani sprehajajo v mini krilih namesto v čadorju ali burki.... Namesto pacifističnega in „naivnega“ Frančiška bi Antonio Socci in podobni hoteli novega Pija V., ali vsaj papeža, ki bi posredno navdahnil pravično in humanitarno vojaško akcijo zoper islamske fanatike.

In papež Frančišek? Njegovo linijo odnosa do islama dobro uteleša Skupnost sv. Egidija, ki je ravno te dni organizirala še eno srečanje med religijami. Recept je: še več dialoga med religijami, še več kontaktov z zmernimi muslimani, še več medverskih molitvenih srečanj. Kot je v svoj Weltethos povzel Hans Küng: „Ni miru med narodi brez miru med religijami. Ni miru med religijami brez dialoga med religijami.“ 

Ključ do sožitja med islamom in krščanstvom ni pripet pod krila ameriških bombnikov, temveč je položen v roke častilcev Najvišjega.