Carlotto, rimsko devetnajstletnico, učni stroj, dobesedno »piflarko iz prve klopi«, ki je kasneje dosegla dva doktorata, če ne več, in danes poučuje na eni izmed prestižnih evropskih univerz, sem spoznal l. 1987, ko sem sedel v prvo klop
predavalnice Lateranske univerze v Rimu in začel študirati
filozofijo. V prvo zato, da sem čim bolj zbrano poslušal
profesorje, saj sem se italijanščine še vedno učil. Carlotta je bila radovedna, zanimalo jo je moje slovensko
poreklo in jugoslovanska izkušnja, meni je bilo všeč, da sem lahko
klepetal z razgledano domačinko. Hitro sva se spoprijateljila.
Po
približno treh mescih mi reče, da se ne sme več družiti z
menoj. Da ji je tako zapovedala babica, ki je dejala, da sem »uno
slavo cattivo«. Jasno, začudilo me je, kako neki lahko rimska ženica, ki
me niti videla ni, reče, da sem hudoben Slovan. Carlotta mi je
razložila, da je njena babica prišla iz Zadra, da so po vojni zadrski
Italijani morali bežati pred »titini« (Titovimi enotami), da so »slavi« ob koncu vojne sploh pomorili precej Italijanov, da je bilo hudo, …
Tako sem zvedel, česar nisem vedel in do nedavnega instaliran v jugoslovansko vzgojno shemo nisem smel vedeti: da so jugoslovanski in slovenski partizani pod krinko osvoboditve izvršili hude zločine nad Italijani.
V rimski skupnosti sem živel z nekaj semeniščniki iz južnoitalijanskega mesta Altamura v Apuliji. Altamuro sem večkrat obiskal. V duhovniško srce se mi je zapisala kot mesto, kjer sem, z vso ustrezno tremo, pridigal svoj prvi mini-misijon, zelo obiskano tridnevnico na čast sveti mučenki Luciji.
V Altamuri
je bilo precej post-fašizma. V osemdesetih in devetdesetih je tam
zmagovala skrajno desna stranka MSI, župan je bil njen. V neki
odvetniški pisarni sem videl na steni obešene uokvirjene izrezke iz starih
časopisov, ki so opevali, kako je Mussolinijeva Italija zavzela Etiopijo in Albanijo. V isti pisarni je na steni visel tudi vojaški nož, ki so
ga uporabljali fašistični oddelki. Ko sem vstopil v stanovanje neke
družine, ki me je povabila na kosilo, me je v veži pričakala
velika slika Benita Mussolinija. Apuljski njoki so bili odlični,
gostitelji so bili do mene prijazni, noben »slavo cattivo« nisem
bil zanje, razložili pa so mi, da gojijo spomin na Mussolinija, ker
so v njegovem času bili vlaki točni, mafijaši v zaporih, mali ljudje zaščiteni.
O zločinih fašizma niso govorili,
zanje verjetno niso vedeli in instalirani v svoj nacionalistični
idejni svet niti niso smeli vedeti.
Mistika zla in nedolžne žrtve: od
ponašanja z žrtvami do njih skrivanja
Nedolžne žrtve se totalitarnim
sistemom ne »pripetijo«, kot se ti pripeti zvin gležnja, ko greš
v hribe. Mračni totalitarni sistemi za lastno vzpostavitev
»potrebujejo« nedolžne žrtve, kot zidar potrebuje opeko za
zidanje hiše. Gre za mistiko zla.
V primitivnih časih mračni sistemi
tega niso skrivali in so nedolžne žrtve pobijali v javnih obredih.
V prastarem mezopotamskem mestu Mari, na samih začetkih
civilizacije, so pod vhod v mesto pokopali nedolžne žrtve, kraljeve
sinove, da bi bili bogovi mestu naklonjeni. V Kartagini so v posebnih
svetiščih brez strehe slavili svoja božanstva z obrednim
žrtvovanjem otrok. Rim je Kartagino zaradi tega zaničeval in se
imel, ker je navado človeških žrtvovanj sam zavračal in
preganjal, za nekaj več - pozabljajoč, da tudi Rima brez
izkoriščanja in trpljenja milijonov sužnjev ne bi bilo. Obredna
človeška žrtvovanja so poznali Azteki, kar je Špance v odnosu do
njih navdajalo s podobnimi občutki o lastni superiornosti kot poprej
Rimljane v odnosu do Kartažanov. Ni še konec. Človeška žrtvovanja
se danes pojavljalo v nekaterih vraževernih južnoameriških
narkokartelih, ki si hočejo na tak način zagotoviti pomoč zlih
duhov pri tihotapljenju droge. V devetdesetih je v Nigeriji policija
odkrila nekega poslovneža, ki je zavoljo zagotovitve poslovnega
uspeha pod temelje svojih hotelov vzidal lobanje ljudi, ki jih je v
ta namen dal ubiti.
Mračni sistemi novega veka in
sodobnosti težijo k skrivanju svojih žrtev. Ljudje ki uživajo
srečo in »blagoslov bogov« praviloma ne smejo vedeti o nesrečnikih, ki so
bili »bogovom žrtvovani«.
Pojdimo skozi prejšnje stoletje:
belgijski kolonializem se ne važi z umrlimi Kongožani, mladoturška
revolucionarna smer do konca zanika genocid nad Armenci, sovjetski
»raj« iz skrivanja resnice o žrtvah v gulagih in iz produciranja
laži izdela politično umetnost, nacisti z upepelitvijo svojih žrtev
poskušajo doseči popolno pozabo nanje, slovenski komunisti do
pomorjenih v Barbarinem rovu postavijo enajst pregrad, Američani ne
povedo o posilstvih nemških deklet s strani svojih vojakov, v
demokraciji vzgojeni Italijani ne vedo skoraj nič o zločinih
italijanskega fašizma nad drugimi narodi, v demokraciji in
kapitalizmu vzrejeni potrošniki ob nakupu simpatične in poceni
igrače ne vedo in ne smejo vedeti nič o izkoriščanju in trpljenju
onih, ki so to igračo nekje v globoki Aziji izdelali.
Ob zori civilizacije so nekateri verjeli, da je za blagor večine potrebna človeška žrtev, ob vrhuncu civilizacije še vedno nasedamo tej mistiki zla. Ampak z več trikov, molka in konspiracije.
Očiščujoč spomin na žrtve in
preroška služba
Očiščujoča in pravična smer je
spomin na žrtve (prim. blog Subverzivni spomin na žrtev). Nasproti »damnatio memoriae« naj stoji »renovatio memoriae«. Obeleženje 23. avgusta kot Evropskega
dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov
zasleduje to zdravilno in preventivno logiko.
Ljudem, ki po
svojih vežah še obešajo podobe Mussolinija ali v velekapitalističnih štacunah kupujejo liker s podobo Tita, 23. avgust seveda ne diši, najraje ga ignorirajo. Kdo drug uporablja ta datum za dnevno politično
obračunavanje, kar spominu na žrtve bolj škodi kot koristi. Nekdo
tretji se trudi, da bi s svojo pristransko politiko poudarjanja le
določenih žrtev zasenčil njemu nevšečen spomin na ostale in drugačne žrtve, četudi so neprimerno številčnejše.
(Za primer izkušnja iz mojega »bubble filtra«: v Google vpišem le »dan spomina na žrtve«, na drugo mesto se mi izpiše »... na žrtve transfobije« oz. link do
wikipedijskega članka o transfobiji, kar kaže na uspešne medmrežne
prijeme lgbt-aktivistov ter Googlovo naklonjenost slednjim; medtem ko
»... na žrtve totalitarnih režimov« dobim nekje na dnu Googlovih
zadetkov.)
Najučinkovitejši boj zoper pozabo
žrtev je tisti, ki ga opravijo člani neke skupnosti navznoter.
Vzoren primer so Nemci, njihovo sprejetje resnice o sebi in »svojem«
Hitlerju, njihova denacifikacija, njihova iskrena pieteta do žrtev
nacizma.
Člani določene skupnosti namreč težimo k pozabi žrtev,
ki so jih člani te iste skupnosti zakrivili. Tudi v manjšem okvirju
od nemškega. Kot član duhovniške skupnosti denimo dobro vem, kako
težko se je povprečnemu duhovniku soočiti z bridko resnico o
duhovniški pedofiliji ter kako težko se je posvetiti žrtvam, jim
prisluhniti, jim v tej žalostni zgodbi dati primat. Najlažje je
gledati vstran ali pa se »zateči k sovražniku«, češ, vedno isti
sovražnik Cerkve nam nastavlja te afere ipd..
Ker spomin »navznoter« stežka krene,
so potrebni opominjevalci, preroki, možje in žene, ki nas pred
neprijetno dejstvo postavijo »od zunaj«. A biti opominjevalec in
prerok ni sladko poslanstvo.
Kako je bilo Carlotti tisti dan, ko mi
je kot pripadniku naroda, ki je izvršil zločine nad njenimi
predniki, morala to povedati? Verjetno je tehtala med biti tiho in
glasno reči. Verjetno se je bala, da bo prizadela in izgubila
prijatelja. Ali pa da bo nezvesta bolečemu družinskemu spominu, če
mi o trpljenju svojih prednikov ne pove.
Kako je bilo meni med tisto samostansko
večerjo v Rimu, ko smo debatirali o polpretekli zgodovini in sem
izbruhnil ter sem, ves rdeč v obraz, tudi mojim sobratom iz Altamure povedal o fašističnih grdobijah nad Slovenci? Govorili so namreč,
da so Italijani kot okupatorji v primerjavi z Nemci bili »buona
gente«, pa »gente furba«, ker so se pravi čas umaknili iz naveze
s Hitlerjem, skratka, Mussolini kot nekak burkež, Italijani pa kot pozitivci druge svetovne vojne z le nekaj majcenimi madeži na svojih snežnobelih srajcah.
»Kakšen italijanski učitelj je slovenskim otrokom pljuval v usta, če so govorili slovensko!« sem med večerjo skoraj izkričal vanje in se ustrašil lastnega preroškega gneva.
»Kakšen italijanski učitelj je slovenskim otrokom pljuval v usta, če so govorili slovensko!« sem med večerjo skoraj izkričal vanje in se ustrašil lastnega preroškega gneva.